ZObr člen 98a, 98a/2.. Uredba o činih in poviševanju v Slovenski vojski (2002) člen 11, 15.
plačilo razlike plače - plača - vojak - misija - višina plače - čin
Z ukazom, s katerim je bil tožnik razporejen na dolžnost, ki jo je opravljal v činu nadporočnika, tožnik ni pridobil osebnega čina nadporočnika. Iz ukaza namreč izhaja, da je tožnikov osebni čin poročnik in da je v višji čin nadporočnika razporejen po določbi 98.a člena ZObr. Ta člen določa, da se pripadnika stalne sestave lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Tožnikov osebni čin je poročnik, zato ni ničesar nedopustnega v tem, da ga je tožena stranka na misiji razporedila na formacijsko dolžnost poveljnika, ki se je opravljal v nazivu poročnika. Prejšnja razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost, ki se je opravljala v nazivu nadporočnika, ne pomeni neke pridobljene pravice, zaradi katere tožnika kasneje ne bi bilo več možno razporediti na formacijo, ki se opravlja v nazivu, ki v celoti ustreza osebnemu činu tožnika.
Tožnik ni imel osebnega čina nadporočnika, niti ni dokazal, da bi formacijsko dolžnost na misiji dejansko opravljal v nazivu nadporočnika, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače utemeljeno zavrnjen.
Delovni mesti župana in generalnega direktorja tožene stranke nista primerljivi. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik kot župan navedene občine vodil 6,5 zaposlenih, tožena stranka pa je imela v istem obdobju povprečno 7.846 zaposlenih, sta predsednik in članica razpisne komisije prepričljivo pojasnila, da je za toženo stranko pri razpisu za generalnega direktorja bistveno, da pozna delovanje velikih sistemov.
Delodajalec ima pravico, da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat kljub izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, njegovim potrebam ne ustreza. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi delodajalec sam, saj ta obveznost ni določena z nobenim predpisom. Tožena stranka pa tudi nikjer v objavi razpisa ni navedla, da bo razgovor opravila z vsemi kandidati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00026408
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 148/7, 149, 202.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. OZ člen 347.. MESL člen 4.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.
nadure - nadurno delo - vojska - razporejanje delovnega časa - referenčno obdobje - kompenzacija - zastaranje
Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 9.
javni uslužbenec - delo v tujini - dodatek za delo v tujini - dodatek za oddaljenost
Pritožba zmotno meni, da je zgolj zato, ker je bil tožeči stranki napačno določen dodatek za oddaljenost v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, do razlike upravičena. Pomembna je namreč določba petega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakona, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, v obravnavanem primeru je to določilo 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Tožena stranka je tako ravnala zakonito, ko je tožeči stranki obračunavala in izplačevala dodatek za oddaljenost skladno z določbo 9. člena Uredbe.
Neenaka obravnava javnega uslužbenca zaradi osebne okoliščine je lahko vzrok duševnih bolečin. Pri diskriminaciji so lahko različne vrste nepremoženjske škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah težavno oceniti, za katero izmed pravno priznanih oblik škode gre. Tožnik je v tem sporu vztrajal pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev o duševnih bolečinah lahko samo določilo višino nepremoženjske škode. Kot nepremoženjska škoda se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega obravnavanja delodajalca. Skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.
Za obstoj duševnih bolečin zaradi diskriminacije ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo. Zato tudi ni odločilno, da tožnik ni poiskal zdravniške pomoči in da ni bil hospitaliziran. Že sama trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo.
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti.
razvrstitev v plačni razred - javni uslužbenec - upoštevanje napredovanj - uradniško delovno mesto
Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena, zato je treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. Člen 19 ZSPJS ne ureja prenosa plačnih razredov iz naslova napredovanj v nazivu, temveč vzpostavlja zgolj temeljno pravilo, da se javni uslužbenec ob imenovanju v naziv razvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan.
ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.. ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.. ZJU člen 5, 5/1, 5/2.. ZSPJS člen 3, 3/2, 3/3, 3/5, 3a, 3a/10.
sodno varstvo - zavrženje tožbe - javni uslužbenec - sistem plač v javnem sektorju
S 3. a členom ZSPJS je delodajalcu omogočeno, da po pisni zahtevi delavca sam predhodno preveri zakonitost plače javnega uslužbenca. Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnica poziv za odpravo nezakonitosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi naslovila na toženo stranko in zahtevala, da se ji plača skladno s 3. in 3. a členom določi z zakonskimi predpisi. Tožena stranka na ta poziv ni odgovorila in tožnica je predmetno vložila tožbo. Ker ZSPJS v 10. odstavku 3.a člena napotuje na poseben zakon v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca, ki ureja postopek pritožbe oziroma ugovora in se upoštevajo določbe posebnega zakona, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, upoštevajoč prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1. Tožnica je vložila tožbo na sodišče po 6 mesecih od zakonsko določenega roka za sodno varstvo, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.
Četudi tožena stranka ni imela sprejetih aktov, ki bi določali višino plače, je odločilno, da gre za voljeno funkcijo in zatrjevano opravljanje istega dela. Enake pravne položaje je treba obravnavati enako, zato ni nobenega razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi na voljeni funkciji sekretarja prejemala enake plače kot delavka, ki je to funkcijo opravljala pred njo.
ZSPJS člen 17a, 17a/10.. ZObr člen 93, 93/11, 94, 94/1, 94/1-2.. ZDR-1 člen 185.. ZSSloV člen 49, 49/14.. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 15, 18.. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 4.
službena ocena - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - denarna nagrada - obrazložitev ocene - negativna ocena njegovega dela
Utemeljitev ocene v V. delu službene ocene ustreza zahtevi po utemeljitvi ocene, kot izhaja iz 15. člena Pravilnika o službeni oceni. Utemeljitev službene ocene po citirani določbi namreč ne zahteva obrazložitve ocene posamezne kompetence in vojaške usposobljenosti, temveč celovito in jasno sliko osebnosti, kompetenc, usposobljenosti, uspešnosti in posebnih dosežkov ocenjevanega, temu pa tožnikova ocena zadostuje. Delodajalec lahko službeno oceno utemelji tudi v sodnem postopku, zato morebitna pomanjkljiva obrazložitev ne vpliva na zakonitost ocene.
Prenehanje delovnega razmerja na podlagi dveh zaporednih negativnih ocen ne pomeni prenehanja delovnega razmerja iz krivdnih razlogov na strani tožnika. Gre namreč za samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 94. členu ZObr. Tožniku zato, ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi dveh negativnih službenih ocen, ker ni dosegel večine zastavljenih ciljev in rezultatov ter je v celoti pod pričakovanji opravljal delo v ocenjevalnem obdobju, ni mogoče očitati, da mu je prenehalo zaradi njegove krivde, temveč kvečjemu zaradi njegove nesposobnosti. Za krivdni razlog na pripadnikovi strani bi šlo v primeru kršitev delovnih obveznosti, ki pa tožniku niso očitane (npr. kršitev vojaške discipline kot razlog za odpoved iz 94. člena ZObr). Ker torej tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov na njegovi strani, tožena stranka od tožnika neutemeljeno zahteva povrnitev posebne denarne nagrade.
ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZS člen 113a.. Pravilnik o določitvi določenih vprašanj delovno pravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske napotenih na mednarodne operacije ali misije člen 5, 5/2, 5/3.
To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti. Tožnik je dokazal nasprotno.
Če pri vročitvi odpovedi nastane pomota, se na podlagi prvega odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je delavec, ki mu je bila odpoved namenjena, pisno odpoved dejansko dobil. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 1. 2013 dobil pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja, tj. 1. 4. 2013. Zato dejstvo, da je bila pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi skupaj z odgovorom na tožbo v tem sporu vročena dne 8. 7. 2013 pooblaščenki tožnika, ni pomembno. Vročitev pisne odpovedi po datumu odjave tožnika iz zavarovanja ne more imeti pravnih učinkov. Zato je tožnik skladno z 24. in 25. členom ZJU pravočasno uveljavljal kršitev pravic po vrnitvi z bolniške odsotnosti dne 2. 4. 2013, ko je zvedel, da mu je pri toženi stranki dejansko prenehalo delovno razmerje (na podlagi ustne odpovedi). To ni zakonito prenehalo, ker pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na podlagi pravilno vročene odpovedi v obliki pisnega sklepa (prvi odstavek 24. člena ZJU), česar pa tožena stranka v tem sporu ni dokazala. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi utemeljen.
Tožnik je tožbo vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 2. odstavka 35. člena ZJU. Ker procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene, je tožba pravilno zavržena.
Sporni sklepi o premestitvi tožnika so postali dokončni in pravnomočni, ker tožnik zoper njih ni uveljavljal sodnega varstva. Pravnomočnost sanira tudi morebitne nepravilnosti, zato pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovemu stališču, da je mogoče v tem sporu ponovno odpirati vprašanja zakonitosti oziroma ustreznosti premestitve na delovno mesto analitik.
V skladu z načelom zakonitosti pride do neposredne uporabe določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, ki nadomestijo neusklajene pravnomočne odločbe ali sklepe delodajalca o plači oziroma določbe pogodb o zaposlitvi, ki določajo plačo, in sicer tudi v primerih, če do neskladnosti pride zaradi naknadne spremembe teh aktov.
Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu.
Dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnico vodil in o njeni disciplinski odgovornosti odločal podpolkovnik (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnico predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in kasneje zoper njo disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP).
Sodna praksa je zavzela stališče, da vojakom, ki jim na misij v tujini ni bil zagotovljen en prost dan na teden, pripada odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka.
Tožnik bi bil upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Do vrnitve z misije bi tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni tedenskega počitka. Po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko in je bil na razpolago delodajalcu).
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZS člen 113a, 113a/2.. OZ člen 165.. ZDR-1 člen 156.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/2.
Tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske (SV) na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije.
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tudi to, da imajo pripadniki v času misije zaradi specifik življenja in bivanja na misiji določeno višjo plačo, ne izključuje pravice do tedenskega počitka.
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 148/7, 149.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.. MESL člen 4.
dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - vojak - javni uslužbenec - referenčno obdobje - denarno nadomestilo - ugovor zastaranja - kompenzacija
Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnica za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristila kot proste ure, prejela 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožničino zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.