Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo pojem 24-urnega počitka. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji.
S tem, ko se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo do vseh navedb tožene stranke, ni storilo niti bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. niti po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako ne kršitve 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic). Če sodišče ne sprejme razlogov, s katerimi stranka utemeljuje svojo presojo, pač pa pravno vprašanje reši drugače, to ne pomeni, da je kršilo strankino pravico do izjave v postopku (oziroma obveznost sodišča, da stranki odgovori na njene relevantne navedbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Če sodišče zaradi drugačnega pravnega izhodišča, kot ga ima stranka, šteje za odločilna druga dejstva kot stranka in zato ne sledi strankinim navedbam, s tem tudi ne stori kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je preizkus sodbe vseeno možen.
Sodišče prve stopnje je glede sporne odločbe resda navedlo, da je bila sprejeta z učinki za nazaj (od 1. 4. 2004), kar pa z vidika pravila exceptio illegalis ni pomembno. Gre za pravno pravilo, ki nalaga izvzetje uporabe neustavnega ali nezakonitega predpisa oziroma podzakonskega pravnega akta, kar pa glede navedene odločbe vlade ni relevantno. Navedena odločba vlade (ki je postala dokončna in pravnomočna ter bila tudi dejansko izvršena) je namreč konkretni pravni akt, s katerim je bil tožnik s 1. 4. 2004 imenovan za vršilca generalnega direktorja, ne pa podzakonski predpis vlade, ki ne bi smel veljati za nazaj.
plača - stavkovni sporazum - policist - razporeditev delavca
Delovno mesto policijski inšpektor II, ki ga je pred 6. 9. 2016 zasedal tožnik, je bilo s spremembo akta o sistemizaciji tožene stranke v Generalni policijski upravi ukinjeno in ustanovljeno novo z enakim obsegom dela, kot ga je tožnik opravljal pred tem na ukinjenem delovnem mestu. V obravnavanem primeru tako ne gre za klasično prerazporeditev zaradi delovnih potreb po določbah ZJU, zato toženi stranki ni bilo potrebno izpeljati postopka po 149. in 150. členu ZJU, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Prav tako ni mogoče tožnika razporediti na delovno mesto, na katero ga je razporedilo sodišče prve stopnje, saj takega delovnega mesta na Generalni policijski upravi ni. Novo sistemizirano delovno mesto je posledica dogovora med Vlado RS in sindikatom, da se v Generalni policijski upravi oblikujejo nova delovna mesta policijski inšpektor, na katera se razporedijo javni uslužbenci, ki zasedajo delovna mesta policijski inšpektor v Generalni policijski upravi, njihovi izhodiščni plačni razredi ostanejo nespremenjeni in da se tako loči med delovnimi mesti policijski inšpektor, ki so sistemizirana izven Generalne policijske uprave in delovnimi mesti sistemiziranimi znotraj Generalne policijske uprave.
plača - razvrstitev v plačni razred - sistem plač v javnem sektorju
Z aneksom h kolektivni pogodbi se je sicer določila oziroma spremenila uvrstitev delovnih mest in nazivov plačne podskupine C3 v plačne razrede, ni pa bila s tem spremenjena že tožnikova plača. Tožnik je bil tudi v naziv imenovan šele 6. 9. 2016. Sprememba plače je bila posledica spremembe akta o sistematizaciji, torej akta, izdanega na podlagi aneksa h kolektivni pogodbi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da bi morala tožena stranka skladno s četrtim odstavkom 3. člena ZSPJS v 15 dneh po uveljavitvi aneksa tožniku poslati obvestilo o spremembi plačnega razreda in naziva ter predlog novega aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Ta obveznost, ki jo je tožena stranka tudi izpolnila, je namreč nastopila šele po spremembi akta o sistematizaciji.
Neposredna uporaba določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, je skladno s petim odstavkom 3. člena ZSPJS predvidena le v primeru nepravilne določitve plače javnemu uslužbencu s pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklepom v drugačni višini, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre.
dodatek za povečan obseg dela - delovna uspešnost - javni uslužbenec - sistem plač v javnem sektorju
Po določbi prvega odstavka 22.e člena ZSPJS se lahko javnemu uslužbencu izplača del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za opravljeno delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, če je na ta način mogoče zagotoviti racionalnejše izvajanje nalog uporabnika proračuna.
V spornem času je bila vodja oddelka za upravno notranje zadeve odsotna z dela. V času njene odsotnosti formalno nadomeščanje ni bilo urejeno, kljub temu pa je bilo delo vodje oddelka opravljeno. Navedene ugotovitve same po sebi še ne pomenijo, da je tožnica opravila dodatno delo oziroma delo, ki je presegalo pričakovane rezultate dela.
Povečanje števila rešenih upravnih postopkov, zlasti s področja registracije in izbrisa društev, ne pomeni povečanega obsega dela, saj je treba upoštevati trajanje in zapletenost različnih upravnih postopkov. Zato tožnica v spornem obdobju, razen za mesece maj, julij in oktober v letu 2014, ni opravljala dodatnega dela nad svojo redno delovno obremenitvijo oziroma pričakovanimi delovnimi rezultati.
Pritožbeno sodišče je v več istovrstnih zadevah zavzelo stališče, da zakonske zamudne obresti tečejo od dneva, ko se vojak vrne z misije. Tožbeni zahtevek se nanaša na uveljavljanje odškodnine za materialno škodo, skladno z določbo 165. člena OZ pa se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Tožnik se je z misije vrnil 31. 3. 2011, zato bi mu zakonske zamudne obresti pripadale od naslednjega dne, to je od 1. 4. 2011 dalje, ob upoštevanju zastaranja pa mu pripadajo od dne 30. 3. 2013.
ZJU člen 23, 84, 84/1, 147.. ZSPJS člen 3, 3/2, 3/3, 3/4, 3/5, 16, 20, 20/1.
razvrstitev v plačni razred - javni uslužbenec - plačilo razlike plače - uradnik - uradniško delovno mesto - premestitev - sistem plač v javnem sektorju
Tožena stranka s spremembo sistemizacije tožničinega prejšnjega delovnega mesta ni obdržala, ampak ga je nadomestila z novim delovnim mestom, ki pa je sicer novo le v nazivu, šifri in plačnem razredu. Tožnica je tako s spornim dnem začela opravljati delo na drugem delovnem mestu, pri čemer torej ni bistveno, da se dela na novem delovnem mestu niso spremenila.
Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena in je zato treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge.
ZJU člen 39, 39/1, 57, 57/1, 147, 147/1, 149, 149/1, 149/1-3.. Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (1993) člen 24, 24/4.
razporeditev na drugo delovno mesto
Sodna presoja premestitve javnega uslužbenca po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev (ocena predstojnika, da bosta s premestitvijo zagotovila učinkovito in smotrnejše delo) resničen.
ZObr člen 98a, 98a/2.. Uredba o činih in poviševanju v Slovenski vojski (2002) člen 11, 15.
plačilo razlike plače - plača - vojak - misija - višina plače - čin
Z ukazom, s katerim je bil tožnik razporejen na dolžnost, ki jo je opravljal v činu nadporočnika, tožnik ni pridobil osebnega čina nadporočnika. Iz ukaza namreč izhaja, da je tožnikov osebni čin poročnik in da je v višji čin nadporočnika razporejen po določbi 98.a člena ZObr. Ta člen določa, da se pripadnika stalne sestave lahko razporedi na formacijsko dolžnost, za katero se zahteva enak ali eno stopnjo višji čin, kot je njegov osebni čin. Tožnikov osebni čin je poročnik, zato ni ničesar nedopustnega v tem, da ga je tožena stranka na misiji razporedila na formacijsko dolžnost poveljnika, ki se je opravljal v nazivu poročnika. Prejšnja razporeditev tožnika na formacijsko dolžnost, ki se je opravljala v nazivu nadporočnika, ne pomeni neke pridobljene pravice, zaradi katere tožnika kasneje ne bi bilo več možno razporediti na formacijo, ki se opravlja v nazivu, ki v celoti ustreza osebnemu činu tožnika.
Tožnik ni imel osebnega čina nadporočnika, niti ni dokazal, da bi formacijsko dolžnost na misiji dejansko opravljal v nazivu nadporočnika, zato je tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače utemeljeno zavrnjen.
Delovni mesti župana in generalnega direktorja tožene stranke nista primerljivi. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja najmanj 5 let delovnih izkušenj na primerljivih delovnih mestih s področja organizacije, vodenja in upravljanja. Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnik kot župan navedene občine vodil 6,5 zaposlenih, tožena stranka pa je imela v istem obdobju povprečno 7.846 zaposlenih, sta predsednik in članica razpisne komisije prepričljivo pojasnila, da je za toženo stranko pri razpisu za generalnega direktorja bistveno, da pozna delovanje velikih sistemov.
Delodajalec ima pravico, da kljub izpolnjevanju pogojev ne izbere prijavljenega kandidata, če v postopku ne ugotovi, da kandidat kljub izpolnjevanju vseh razpisnih pogojev, njegovim potrebam ne ustreza. Kdaj bo razgovor potreben in opravljen, določi delodajalec sam, saj ta obveznost ni določena z nobenim predpisom. Tožena stranka pa tudi nikjer v objavi razpisa ni navedla, da bo razgovor opravila z vsemi kandidati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00026408
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 148/7, 149, 202.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. OZ člen 347.. MESL člen 4.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.
nadure - nadurno delo - vojska - razporejanje delovnega časa - referenčno obdobje - kompenzacija - zastaranje
Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnik za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristil kot proste ure, prejel 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožnikovo zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 9.
javni uslužbenec - delo v tujini - dodatek za delo v tujini - dodatek za oddaljenost
Pritožba zmotno meni, da je zgolj zato, ker je bil tožeči stranki napačno določen dodatek za oddaljenost v aneksu k pogodbi o zaposlitvi, do razlike upravičena. Pomembna je namreč določba petega odstavka 3. člena ZSPJS, po kateri se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakona, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, v obravnavanem primeru je to določilo 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini. Tožena stranka je tako ravnala zakonito, ko je tožeči stranki obračunavala in izplačevala dodatek za oddaljenost skladno z določbo 9. člena Uredbe.
Neenaka obravnava javnega uslužbenca zaradi osebne okoliščine je lahko vzrok duševnih bolečin. Pri diskriminaciji so lahko različne vrste nepremoženjske škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah težavno oceniti, za katero izmed pravno priznanih oblik škode gre. Tožnik je v tem sporu vztrajal pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev o duševnih bolečinah lahko samo določilo višino nepremoženjske škode. Kot nepremoženjska škoda se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega obravnavanja delodajalca. Skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.
Za obstoj duševnih bolečin zaradi diskriminacije ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo. Zato tudi ni odločilno, da tožnik ni poiskal zdravniške pomoči in da ni bil hospitaliziran. Že sama trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo.
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tožnik bi moral biti na dneve, ko naj bi mu bil zagotovljen tedenski počitek, 24 ur prost vseh delovnih obveznosti.
razvrstitev v plačni razred - javni uslužbenec - upoštevanje napredovanj - uradniško delovno mesto
Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena, zato je treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. Člen 19 ZSPJS ne ureja prenosa plačnih razredov iz naslova napredovanj v nazivu, temveč vzpostavlja zgolj temeljno pravilo, da se javni uslužbenec ob imenovanju v naziv razvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan.
ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.. ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.. ZJU člen 5, 5/1, 5/2.. ZSPJS člen 3, 3/2, 3/3, 3/5, 3a, 3a/10.
sodno varstvo - zavrženje tožbe - javni uslužbenec - sistem plač v javnem sektorju
S 3. a členom ZSPJS je delodajalcu omogočeno, da po pisni zahtevi delavca sam predhodno preveri zakonitost plače javnega uslužbenca. Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnica poziv za odpravo nezakonitosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi naslovila na toženo stranko in zahtevala, da se ji plača skladno s 3. in 3. a členom določi z zakonskimi predpisi. Tožena stranka na ta poziv ni odgovorila in tožnica je predmetno vložila tožbo. Ker ZSPJS v 10. odstavku 3.a člena napotuje na poseben zakon v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca, ki ureja postopek pritožbe oziroma ugovora in se upoštevajo določbe posebnega zakona, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, upoštevajoč prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1. Tožnica je vložila tožbo na sodišče po 6 mesecih od zakonsko določenega roka za sodno varstvo, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.
Četudi tožena stranka ni imela sprejetih aktov, ki bi določali višino plače, je odločilno, da gre za voljeno funkcijo in zatrjevano opravljanje istega dela. Enake pravne položaje je treba obravnavati enako, zato ni nobenega razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi na voljeni funkciji sekretarja prejemala enake plače kot delavka, ki je to funkcijo opravljala pred njo.
ZSPJS člen 17a, 17a/10.. ZObr člen 93, 93/11, 94, 94/1, 94/1-2.. ZDR-1 člen 185.. ZSSloV člen 49, 49/14.. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 15, 18.. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 4.
službena ocena - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - denarna nagrada - obrazložitev ocene - negativna ocena njegovega dela
Utemeljitev ocene v V. delu službene ocene ustreza zahtevi po utemeljitvi ocene, kot izhaja iz 15. člena Pravilnika o službeni oceni. Utemeljitev službene ocene po citirani določbi namreč ne zahteva obrazložitve ocene posamezne kompetence in vojaške usposobljenosti, temveč celovito in jasno sliko osebnosti, kompetenc, usposobljenosti, uspešnosti in posebnih dosežkov ocenjevanega, temu pa tožnikova ocena zadostuje. Delodajalec lahko službeno oceno utemelji tudi v sodnem postopku, zato morebitna pomanjkljiva obrazložitev ne vpliva na zakonitost ocene.
Prenehanje delovnega razmerja na podlagi dveh zaporednih negativnih ocen ne pomeni prenehanja delovnega razmerja iz krivdnih razlogov na strani tožnika. Gre namreč za samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 94. členu ZObr. Tožniku zato, ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi dveh negativnih službenih ocen, ker ni dosegel večine zastavljenih ciljev in rezultatov ter je v celoti pod pričakovanji opravljal delo v ocenjevalnem obdobju, ni mogoče očitati, da mu je prenehalo zaradi njegove krivde, temveč kvečjemu zaradi njegove nesposobnosti. Za krivdni razlog na pripadnikovi strani bi šlo v primeru kršitev delovnih obveznosti, ki pa tožniku niso očitane (npr. kršitev vojaške discipline kot razlog za odpoved iz 94. člena ZObr). Ker torej tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov na njegovi strani, tožena stranka od tožnika neutemeljeno zahteva povrnitev posebne denarne nagrade.
ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZS člen 113a.. Pravilnik o določitvi določenih vprašanj delovno pravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske napotenih na mednarodne operacije ali misije člen 5, 5/2, 5/3.
To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti. Tožnik je dokazal nasprotno.