Neenaka obravnava javnega uslužbenca zaradi osebne okoliščine je lahko vzrok duševnih bolečin. Pri diskriminaciji so lahko različne vrste nepremoženjske škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah težavno oceniti, za katero izmed pravno priznanih oblik škode gre. Tožnik je v tem sporu vztrajal pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev o duševnih bolečinah lahko samo določilo višino nepremoženjske škode. Kot nepremoženjska škoda se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega obravnavanja delodajalca. Skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.
Za obstoj duševnih bolečin zaradi diskriminacije ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo. Zato tudi ni odločilno, da tožnik ni poiskal zdravniške pomoči in da ni bil hospitaliziran. Že sama trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo.
ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.. ZDR-1 člen 200, 200/1, 200/2.. ZJU člen 5, 5/1, 5/2.. ZSPJS člen 3, 3/2, 3/3, 3/5, 3a, 3a/10.
sodno varstvo - zavrženje tožbe - javni uslužbenec - sistem plač v javnem sektorju
S 3. a členom ZSPJS je delodajalcu omogočeno, da po pisni zahtevi delavca sam predhodno preveri zakonitost plače javnega uslužbenca. Med strankama v postopku ni sporno, da je tožnica poziv za odpravo nezakonitosti v zvezi s pogodbo o zaposlitvi naslovila na toženo stranko in zahtevala, da se ji plača skladno s 3. in 3. a členom določi z zakonskimi predpisi. Tožena stranka na ta poziv ni odgovorila in tožnica je predmetno vložila tožbo. Ker ZSPJS v 10. odstavku 3.a člena napotuje na poseben zakon v okviru uveljavljanja pravnega varstva javnega uslužbenca, ki ureja postopek pritožbe oziroma ugovora in se upoštevajo določbe posebnega zakona, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, upoštevajoč prvi in drugi odstavek 200. člena ZDR-1. Tožnica je vložila tožbo na sodišče po 6 mesecih od zakonsko določenega roka za sodno varstvo, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo.
Četudi tožena stranka ni imela sprejetih aktov, ki bi določali višino plače, je odločilno, da gre za voljeno funkcijo in zatrjevano opravljanje istega dela. Enake pravne položaje je treba obravnavati enako, zato ni nobenega razumnega razloga, da tožeča stranka ne bi na voljeni funkciji sekretarja prejemala enake plače kot delavka, ki je to funkcijo opravljala pred njo.
razvrstitev v plačni razred - javni uslužbenec - upoštevanje napredovanj - uradniško delovno mesto
Imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto je bistvenega pomena, zato je treba določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS o ohranitvi napredovalnih razredov, ki jih je javni uslužbenec dosegel na prejšnjem delovnem mestu, v primeru uradniških delovnih mestih razlagati na način, da javni uslužbenec ohrani število doseženih napredovalnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, vendar v konkretnem nazivu, v katerem je opravljal javne naloge. Člen 19 ZSPJS ne ureja prenosa plačnih razredov iz naslova napredovanj v nazivu, temveč vzpostavlja zgolj temeljno pravilo, da se javni uslužbenec ob imenovanju v naziv razvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan.
ZSPJS člen 17a, 17a/10.. ZObr člen 93, 93/11, 94, 94/1, 94/1-2.. ZDR-1 člen 185.. ZSSloV člen 49, 49/14.. Pravilnik o službeni oceni (2014) člen 15, 18.. Uredba o nagradah za sklenitev in podaljšanje pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (2008) člen 4.
službena ocena - prenehanje pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - denarna nagrada - obrazložitev ocene - negativna ocena njegovega dela
Utemeljitev ocene v V. delu službene ocene ustreza zahtevi po utemeljitvi ocene, kot izhaja iz 15. člena Pravilnika o službeni oceni. Utemeljitev službene ocene po citirani določbi namreč ne zahteva obrazložitve ocene posamezne kompetence in vojaške usposobljenosti, temveč celovito in jasno sliko osebnosti, kompetenc, usposobljenosti, uspešnosti in posebnih dosežkov ocenjevanega, temu pa tožnikova ocena zadostuje. Delodajalec lahko službeno oceno utemelji tudi v sodnem postopku, zato morebitna pomanjkljiva obrazložitev ne vpliva na zakonitost ocene.
Prenehanje delovnega razmerja na podlagi dveh zaporednih negativnih ocen ne pomeni prenehanja delovnega razmerja iz krivdnih razlogov na strani tožnika. Gre namreč za samostojen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 94. členu ZObr. Tožniku zato, ker mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi dveh negativnih službenih ocen, ker ni dosegel večine zastavljenih ciljev in rezultatov ter je v celoti pod pričakovanji opravljal delo v ocenjevalnem obdobju, ni mogoče očitati, da mu je prenehalo zaradi njegove krivde, temveč kvečjemu zaradi njegove nesposobnosti. Za krivdni razlog na pripadnikovi strani bi šlo v primeru kršitev delovnih obveznosti, ki pa tožniku niso očitane (npr. kršitev vojaške discipline kot razlog za odpoved iz 94. člena ZObr). Ker torej tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov na njegovi strani, tožena stranka od tožnika neutemeljeno zahteva povrnitev posebne denarne nagrade.
ZSSloV člen 53, 53/2.. ZObr člen 97f.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZS člen 113a.. Pravilnik o določitvi določenih vprašanj delovno pravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske napotenih na mednarodne operacije ali misije člen 5, 5/2, 5/3.
To, da je v evidencah določen dan označen kot prost obveznosti, ne pomeni, da v sodnem sporu ni dopustno preveriti, ali je bila formalna označba pravilna - ali so bili torej pripadniki SV takrat dejansko res prosti. Tožnik je dokazal nasprotno.
Sodna praksa je zavzela stališče, da vojakom, ki jim na misij v tujini ni bil zagotovljen en prost dan na teden, pripada odškodnina za neizkoriščene dneve tedenskega počitka.
Sporni sklepi o premestitvi tožnika so postali dokončni in pravnomočni, ker tožnik zoper njih ni uveljavljal sodnega varstva. Pravnomočnost sanira tudi morebitne nepravilnosti, zato pritožbeno sodišče ne more slediti tožnikovemu stališču, da je mogoče v tem sporu ponovno odpirati vprašanja zakonitosti oziroma ustreznosti premestitve na delovno mesto analitik.
V skladu z načelom zakonitosti pride do neposredne uporabe določb zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnih pogodb, ki nadomestijo neusklajene pravnomočne odločbe ali sklepe delodajalca o plači oziroma določbe pogodb o zaposlitvi, ki določajo plačo, in sicer tudi v primerih, če do neskladnosti pride zaradi naknadne spremembe teh aktov.
Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje, in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu.
Dejstvo, da je disciplinski postopek zoper tožnico vodil in o njeni disciplinski odgovornosti odločal podpolkovnik (za kar je imel ustrezno pooblastilo), čeprav je kot pristojni organ zoper tožnico predlagal tudi uvedbo disciplinskega postopka, samo po sebi še ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbujala dvom o njegovi nepristranskosti. S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnico in kasneje zoper njo disciplinski postopek tudi vodil in odločal o njeni disciplinski odgovornosti, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi bil izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP).
Če pri vročitvi odpovedi nastane pomota, se na podlagi prvega odstavka 98. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena tisti dan, za katerega se ugotovi, da je delavec, ki mu je bila odpoved namenjena, pisno odpoved dejansko dobil. Tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 4. 1. 2013 dobil pred dejanskim prenehanjem delovnega razmerja, tj. 1. 4. 2013. Zato dejstvo, da je bila pisna odpoved pogodbe o zaposlitvi skupaj z odgovorom na tožbo v tem sporu vročena dne 8. 7. 2013 pooblaščenki tožnika, ni pomembno. Vročitev pisne odpovedi po datumu odjave tožnika iz zavarovanja ne more imeti pravnih učinkov. Zato je tožnik skladno z 24. in 25. členom ZJU pravočasno uveljavljal kršitev pravic po vrnitvi z bolniške odsotnosti dne 2. 4. 2013, ko je zvedel, da mu je pri toženi stranki dejansko prenehalo delovno razmerje (na podlagi ustne odpovedi). To ni zakonito prenehalo, ker pogodba o zaposlitvi lahko preneha le na podlagi pravilno vročene odpovedi v obliki pisnega sklepa (prvi odstavek 24. člena ZJU), česar pa tožena stranka v tem sporu ni dokazala. Zato je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi utemeljen.
Tožnik je tožbo vložil po izteku 30 dnevnega roka iz 2. odstavka 35. člena ZJU. Ker procesne predpostavke za sodno varstvo niso izpolnjene, je tožba pravilno zavržena.
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZObr člen 97f, 97f/2.. ZS člen 113a, 113a/2.. OZ člen 165.. ZDR-1 člen 156.. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (2003) člen 9, 9/2.
Tožena stranka pripadnikom Slovenske vojske (SV) na misijah v tujini ne more odrekati pravice do tedenskega počitka. Zato so neutemeljene obširne pritožbene navedbe tožene stranke o posebnem pravnem in dejanskem položaju pripadnikov Slovenske vojske na misijah v tujini. Tožena stranka se svoje obveznosti glede zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji, niti s sklicevanjem na višjo plačo pripadnika SV v času misije.
Tožnik bi bil upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Do vrnitve z misije bi tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni tedenskega počitka. Po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko in je bil na razpolago delodajalcu).
Tožena stranka se svoje obveznosti zagotavljanja tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na specifične okoliščine, ki so povezane z življenjem in organizacijo dela v vojaški bazi na misiji v tujini. Tudi to, da imajo pripadniki v času misije zaradi specifik življenja in bivanja na misiji določeno višjo plačo, ne izključuje pravice do tedenskega počitka.
ZDR člen 147, 148.. ZDR-1 člen 148, 148/7, 149.. ZObr člen 96, 97, 97a, 97b.. Uredba o delovnem času v organih državne uprave (2007) člen 8.. MESL člen 4.
dodatek za delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo - vojak - javni uslužbenec - referenčno obdobje - denarno nadomestilo - ugovor zastaranja - kompenzacija
Že s tem, da se število presežnih ur ugotavlja glede na fiksno določena polletna koledarska obdobja ter ob upoštevanju, da je tožnica za te ure v primeru, ko jih je po izteku referenčnega obdobja koristila kot proste ure, prejela 30-odstotni dodatek za delo preko polnega delovnega časa, je zadoščeno pogojem iz 97.b člena ZObr oziroma sedmega odstavka 147. člena ZDR in sedmega odstavka 148. člena ZDR-1. Tožničino zavzemanje, da bi bilo mogoče kompenzirati zgolj ure znotraj istega polletnega referenčnega obdobja, ni utemeljeno, saj bi to pomenilo, da je za presežne ure iz referenčnega obdobja, ki ob njegovem zaključku postanejo nadure, edina dopustna odmena le plačilo 130 % osnove, ne pa tudi njihova kompenzacija ob plačilu 30-odstotnega dodatka. Da je tudi slednja možnost ustrezna odmena delodajalca za plačilo nadurnega dela, izhaja iz dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in pritožbenega sodišča, in ni neskladno z mednarodnimi akti.
ZDR-1 člen 132, 132/1, 200, 200/3.. ZJU člen 5, 5/1, 22, 22/1, 24, 24/5, 25, 33.. ZUJF člen 179, 179/1, 179/3.. ZPIZ-2 člen 429.
odpravnina - starostna upokojitev - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpravnina ob upokojitvi - direktno sodno varstvo
Tožnica je v tem sporu zahtevala plačilo razlike iz naslova odpravnine ob upokojitvi. Takšno denarno terjatev lahko delavec, ob upoštevanju prvega odstavka 5. člena ZJU, uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem skladno s četrtim odstavkom 200. člena ZDR-1, saj je dopustno direktno sodno varstvo.
Ker je tožnica minimalne pogoje za starostno upokojitev pridobila 30. 12. 2016 in ji je s tem dnem prenehalo tudi delovno razmerje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnila pogoj iz tretjega odstavka 179. člena ZUJF in je upravičena do odpravnine v višini treh povprečnih plač zaposlenega v RS za pretekle tri mesece.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00018207
ZDR člen 184.. OZ člen 149, 153, 168, 168/1, 168/3, 174, 174/2, 179.. ZOR člen 177.. ZSSloV člen 60.. ZPIZ-2 člen 203, 204.. ZPP člen 155.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - pasivna legitimacija - vojska - nevarna dejavnost - objektivna odgovornost - izključitveni razlog - soprispevek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina - premoženjska škoda - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - poklicna pokojnina - odločitev o pravdnih stroških - izvedensko mnenje pred pravdo
Tožena stranka neutemeljeno postavlja pod vprašaj, kaj naj bi sploh zajemala tožničina delovna obveznost, ter se tudi na takšen način poskuša izogniti odškodninski odgovornosti, ki jo zavezuje kot delodajalca, če delavcu nastane škoda na delu ali v zvezi z delom.
Pritožba niti ne nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je po sodni praksi skakanje s padalom nevarna dejavnost (v posledici česar je ugotovilo objektivno odgovornost tožene stranke), pač pa uveljavlja, da je tožnica 100 % prispevala k nastanku škode. Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, se šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (149. člen OZ. Ravno ta domneva vzročnosti je ključna za odločitev o temelju v predmetni zadevi.
Tožnica ni upravičena do tega, da bi ji morala tožena stranka sproti plačevati zneske, ki bi jih sicer kot prispevke plačevala zanjo - za dosego cilja tega posebnega zavarovanja, tj. predčasna poklicna upokojitev. Tožnica zaradi invalidske upokojitve sploh ne bo postala prejemnica poklicne pokojnine. Le v tem bi se lahko kazala relevantna škoda, kar pa je vezano šele na čas, ko bi tožnica po normalnem teku stvari izpolnila pogoje za poklicno upokojitev. Premoženjsko škodo bi npr. lahko predstavljala razlika med višino invalidske pokojnine in višino poklicne pokojnine, do katere bi bila tožnica upravičena, če ne bi prišlo do sporne poškodbe. Zgolj neplačevanje prispevkov pa še ne daje podlage za ugoditev tožničinim zahtevkom v zvezi s tem.
Niso zelo relevantne pritožbene navedbe o tem, da prispevkov ni možno nakazovati delavcu, ter da ta s prispevki ne more prosto razpolagati. To, kar je sodišče naložilo v pačilo toženi stranki, namreč po naravi ni (več) prispevek, pač pa odškodnina zaradi premoženjske škode, ki naj bi tožnici (že) nastala zaradi neplačevanja prispevkov, kar pa ne drži. Tudi za to, da se tožnici kot odškodninska renta priznajo mesečni zneski v višini prispevkov iz naslova navedenega zavarovanja vse do njene starostne upokojitve, ki bi bila v letu 2024, ni nobene podlage.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tudi tožničinemu zahtevku za povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi s pridobitvijo predpravdnega izvedeniškega mnenja travmatologa. Četudi to mnenje v pravdi ni konkuriralo kot dokaz izvedenskemu mnenju, ki ga je sodišče pridobilo v pravdnem postopku, je bila pridobitev tega mnenja potrebna za vložitev tožbe. Ob tako hudih škodnih posledicah, kot jih je utrpela tožnica, je bil ta strošek z izvedencem, povezan s postavitvijo izvensodnega zahtevka kakor tudi za postavitev odškodninskega zahtevka v pravdi, potreben po merilih 155. člena ZPP.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00017090
ZSSloV člen 53, 53/3. ZJU člen 140. ZObr člen 97f, 98c. OZ člen 246, 299, 352, 352/3. ZDR člen 156, 184.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti
Tožnik je v 27. polnih tednih, ko je bil na misiji, dejansko vse dni opravljal svoje delovne obveznosti, kar pomeni, da mu ni bila omogočena izraba tedenskega počitka. Zato je upravičen do odškodnine za 27 dni tedenskega počitka.
Tudi pripadniki Slovenske vojske na misijah v tujini imajo v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur (prvi odstavek 156. člena ZDR). Tožena stranka se svoje obveznosti o zagotavljanju tedenskega počitka ne more razbremeniti s sklicevanjem na okoliščine, ki so povezane z življenjem in delom v vojaški bazi na misiji v tujini.
ZObr člen 57, 57/7, 57/9, 57/10.. ZSSloV člen 70, 70/1.. ZPP člen 70.
disciplinska odgovornost - vojak - težja kršitev vojaške discipline - denarna kazen - zastaranje vodenja disciplinskega postopka - izločitveni razlog - kršitev vojaške discipline
Glede na ugotovitve, da je načelnik generalštaba zvedel za kršitev vojaške discipline in za tožnika kot storilca takrat, ko je na načelnika generalštaba podpolkovnik naslovil predlog za uvedbo postopka, je pravilen zaključek, da je bil disciplinski postopek končan v okviru 6 mesecev. Drugostopenjska disciplinska odločba, s katero je bil tožnikov ugovor zoper odločbo o njegovi disciplinski odgovornosti z dne 19. 3. 2015 zavrnjen, je bila namreč izdana 14. 4. 2015.
Za odločitev o tem, ali je vodenje disciplinskega postopka zastaralo, je bistven datum odločitve drugostopenjskega disciplinskega organa in ne datum, ko je bila ta odločba vročena pooblaščencu tožnika. Po uveljavljeni sodni praksi se vodenje disciplinskega postopka konča s sprejemom odločitve organa druge stopnje in ne z vročitvijo pisnega odpravka odločbe drugostopenjskega organa delavcu. Glede na to na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da vodenje disciplinskega postopka ni zastaralo, ne vpliva dejstvo, da je bila tožnikovemu pooblaščencu drugostopenjska disciplinska odločba tožene stranke vročena po izteku 6 mesečnega roka, šteto od dneva, ko je načelnik generalštaba zvedel za disciplinski kršitvi in za tožnika kot storilca.
S tem, ko je podpolkovnik podal predlog za uvedbo disciplinskega postopka zoper tožnika in zoper njega kasneje tudi vodil disciplinski postopek in odločal o disciplinski odgovornosti tožnika, ni mogoče zaključiti, da je v isti zadevi sodeloval v postopku pred nižjim organom (kar bi predstavljalo izločitveni razlog po 5. točki 70. člena ZPP). Glede na to ni podlage za pritrditev tožnikovim pritožbenim navedbam, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke o disciplinski odgovornosti tožnika nezakoniti zato, ker je postopek zoper tožnika pri toženi stranki na prvi stopnji vodil in o disciplinski odgovornosti tožnika odločal podpolkovnik.