obvestilo o evidentiranju sprememb v zemljiškem katastru - upravni akt - zahteva za izrek ničnosti obvestila - zavrženje zahteve
Na podlagi pravnomočnega sklepa o ureditvi meje je geodetska uprava izvršila evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru in o teh spremembah z obvestilom (le) obvestila tožečo stranko. To pa pomeni, da z obvestilom ni bilo odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Ker obvestilo ni upravna odločba, zoper obvestilo ni mogoče vložiti pravnih sredstev, kar izhaja tudi iz samega akta (nima pravnega pouka).
brezplačna pravna pomoč - razrešitev odvetnika - imenovanje novega odvetnika - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnica v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma ne izkazuje pravnega interesa, ki je pogoj za dopustnost tožbe. Iz tožbe namreč izhaja, da ni zadovoljna z Odvetniško pisarno A. glede zastopanja v postopku brezplačne pravne pomoči (ta je bila z točko I. izpodbijane odločbe razrešena), zato ji je bila na njen predlog tudi dodeljena druga odvetnica, katere dodelitev pa tožnica v tožbi ne prereka.
dovoljenje za stalno prebivanje - državljani držav naslednic nekdanje SFRJ - rok za vložitev vloge za izdajo dovoljenja - prepozna vloga - zavrženje vloge
V skladu z določbo 4. odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona, kot je bila sprejeta z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnica prošnjo za izdajo zaprošene odločbe vložila dne 15. 2. 2014, to je po poteku triletnega zakonskega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožničino prošnjo za izdajo zaprošene odločbe na podlagi 1.b člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetne odločbe je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnica s potekom tega roka izgubila pravico do pridobitve oziroma izdaje zaprošene posebne odločbe državljanu Republike Slovenije, ki je bil kot državljan druge republike nekdanje SFRJ izbrisan iz registra stalnega prebivalstva.
stalno prebivališče - ugotavljanje dejanskega stalnega prebivališča - prijava začasnega odhoda v tujino
Zakon izrecno zahteva, da mora posameznik ob prijavi stalnega prebivališča in prijavi spremembe naslova stanovanja predložiti dokazilo, da ima pravico do prebivanja na naslovu, ki ga prijavlja. Navedene določbe mora upoštevati tudi upravni organ, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do položaja, ko bi upravni organ osebi prijavil stalno ali začasno prebivališče na naslovu, na katerem ta oseba ne bi imela pravice do prebivanja ali celo, da se lastnik ne bi strinjal s takšno prijavo, oziroma da lastnik nepremičnine sploh ne bi bil seznanjen s takšno prijavo.
mednarodna zaščita - subsidiarna oblika zaščite - podaljšanje subsidiarne oblike zaščite - odločba Ustavnega sodišča - učinek razveljavitve
Ker je bila naknadno razveljavljena pravna podlaga, na kateri temelji izpodbijana odločba, je sodišče presodilo, da je bilo nepravilno uporabljeno materialno pravo – 1. odstavek 106. člena ZMZ, na katerem je utemeljena izpodbijana odločba. Zato je moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.
ZInfP člen 2, 8. ZIN člen 29, 32. ZVOP-1 člen 75, 76, 77.
varstvo osebnih podatkov - varstvo zasebnosti - poslovna stavba - video nadzor - soglasje lastnikov - varnost ljudi in premoženja
Med tem ko je zakonodajalec za izvajanje video nadzora večstanovanjske stavbe predpisal soglasje več kot 70% solastniških deležev, takšnega, manjšega ali večjega solastniškega deleža za izvajanje video nadzora poslovnih stavb sploh ni predpisal. V izhodišču razlage te ureditve je potrebno izpostaviti, da je to razumljivo, saj je zasebnost v stanovanjskih stavbah upravičeno lahko bolj zaščitena kot je zaščitena zasebnost v poslovnih prostorih ali na javnih površinah.
visoko šolstvo - odvzem strokovnega naslova - plagiat
Pri postopku za odvzem strokovnega naslova ne gre za obnovo postopka, ampak gre za povsem samostojen in od podelitve strokovnega naslova neodvisen postopek, ki se začne, poteka in konča neodvisno od postopka podelitve strokovnega naslova.
ZRud-1 člen 49, 52, 53, 54, 155. Uredba o rudarski koncesnini in sredstvih za sanacijo člen 31, 31/1, 36. URS člen 15, 74.
rudarstvo - rudarska koncesnina - odmera rudarske koncesnine - vrednost točke - spremenjena vrednost točke - za odločanje relevanten predpis - svobodna gospodarska pobuda
Izpodbijana odločba je bila izdana v skladu z zakonom in podzakonskim aktom, ki sta veljala v času odločanja in ki izključujeta uporabo podzakonskega predpisa, na katerega se sklicuje tožnik.
Tožnik na področju izkoriščanja mineralnih surovin izvršuje pravico do svobodne gospodarske pobude, vendar je ta že po Ustavi omejena ne samo z javno koristjo, ampak Ustava v drugem odstavku 70. člena izrecno določa, da zakon določa pogoje, pod katerimi se sme izkoriščati naravna bogastva. Ker so temeljni okviri določanja odmere koncesnine določeni v zakonu in je povišanje koncesnine v obravnavanem primeru v skladu z zakonom, v konkretnem primeru ne gre za poseg v pričakovano pravico ali svobodno gospodarsko pobudo.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
znamka - prijava znamke - podobnost znakov - podobnost blaga in storitev - relativni razlogi za zavrnitev znamke - absolutna bistvena kršitev pravil postopka
Urad podobnosti storitev glede na obrazložitev odločbe ni ugotavljal v vseh bistvenih elementih. Iz obrazložitve odločbe med drugim ni razvidno, da bi bile storitve iz razreda 35 NK prijavljene in da bi prejšnje znamke primerjal na podlagi uveljavljenih kriterijev za primerjavo blaga in storitev, ki jih je razvilo Sodišče EU. Zato odločbe v izpodbijanem delu ni mogoče preizkusiti.
Zaradi medsebojne odvisnosti kriterijev podobnosti med znamkama in podobnosti blaga oziroma storitev, kar je predmet upoštevanja pri ocenjevanju obsoja verjetnosti zmede, bo urad v ponovnem postopku moral ponovno oceniti tudi verjetnost nastanka zmede, da bo lahko pravilno odločil o tem, ali obstaja v ugovoru uveljavljani razlog za zavrnitev registracije tožnikove znamke tudi v pogledu storitev iz razreda 35 NK.
davčna izvršba - sklep o izvršbi - izvršilni naslov - obračun DDV - vračilo DDV - pobot
Izpodbijani sklep o davčni izvršbi ima vse predpisane sestavine ter je izdan na podlagi veljavnih izvršilnih naslovov - to so izvršljiv obračun davka od dohodkov pravnih oseb in izvršljivi obračuni DDV, pri vseh je naveden datum izvršljivosti in znesek dolgovanega davka za posamezna obračunska obdobja. Tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na pobot in s tem na prenehanje oziroma neobstoj tistih obveznosti iz sklepa, ki se nanašajo na DDV. Za pobot namreč ne zadostuje izkazano preplačilo DDV in vložena zahteva za vračilo, kot meni tožnica, ampak do pobota oziroma do prenehanja obveznosti po obračunih pride šele ob vračilu davka. V konkretnem primeru pa se v zvezi z vračilom DDV šele izvaja davčni inšpekcijski nadzor. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na vračanje davka oziroma na inšpekcijski postopek, ki teče v tej zvezi, saj gre za postopka, ki se vodita ločeno od izvršbe. Zato morebitne nepravilnosti, storjene v teh postopkih, ne vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
ZUP člen 50, 279, 279-3. Uredba o izdaji obveznic in izvrševanju odločb, ki se glasijo na odškodnino, za katero je zavezanec Slovenski odškodninski sklad člen 14. ZDen člen 67.
Po 3. točki 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe, ki je lahko pravna ali dejanska.
V obravnavanem primeru gre za odločitev o premoženjskopravni pravici oziroma o vprašanju izvršitve odločbe o premoženjskopravni pravici (določitev odškodnine v obveznicah za podržavljeno premoženje) in smrt stranke v takem primeru pomeni le to, da namesto stranke, ki je umrla, pravica, obveznost ali pravna korist preide na njenega pravnega naslednika (50. člen ZUP).
ZFPPIPP člen 442. ZPUOOD člen 18. ZDavP-2 člen 125, 126, 155.
davčna izvršba - izbrisana družba - družbenik izbrisane družbe - aktivni družbenik - plačilo davčnega dolga - zastaranje
Sodišče se strinja z razlogi, iz katerih je tožnik spoznan za aktivnega družbenika izbrisane družbe A. in s tem za davčnega dolžnika iz izpodbijanega sklepa. Ni namreč spora o tem, da je bil tožnik 50 % družbenik omenjene družbe, in tudi ne o tem, da je bil direktor družbe brez omejitev. Kot poslovodja je imel oziroma bi vsaj moral imeti vpliv na poslovanje družbe. Da vpliva ni imel, samo zatrjuje in ne dokaže oziroma niti ne navede okoliščin, ki bi bile lahko podlaga za takšen zaključek.
Tožniku je bil predhodni sklep o izvršbi, ki ga izpodbijani sklep nadomešča, izdan in vročen pred iztekom enega leta od objave izbrisa družbe A. iz registra in s tem v okviru predpisanega enoletnega roka. Izbris družbe je bil objavljen 7. 10. 2010 in torej po uveljavitvi ZFPPIPP, vključno z novelami, ter pred uveljavitvijo ZPUOOD. S tem pa so podani pogoji za uveljavljanje odgovornosti tožnika kot družbenika izbrisane družbe.
Povsem splošen in nekonkretiziran ter s tem neupošteven je ugovor, da davčni dolg (morda) sploh ne obstoji, ker ga je (morda) preostali družbenik že poplačal. V tej zvezi sodišče pripominja, da v primeru, če je davčni dolg poravnan, davčni organ ukrepa uradoma in davčno izvršbo ustavi ter da glede na stanje, kakršno se ugotavlja v konkretnem primeru, davčni dolg ob izdaji sklepa očitno ni bil plačan.
ZDen člen 44, 44/1, 44/3. Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopkih denacionalizacije, člen 2. Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, člen 11.
denacionalizacija - vrednotenje zemljišč - merila za ocenjevanje vrednosti premoženja - komunalna opremljenost zemljišča - gradbeni status zemljišča
Če gradbeni status zemljišč ni izkazan, potem jih je treba vrednotiti po katastrskih kulturah, navedenih ob podržavljenju.
Za določanje vrednosti zemljišča je bistveno, kot kaj je bilo v času podržavljenja zemljišče evidentirano v zemljiškem katastru kot uradni evidenci o zemljiščih. Ker se stanje zemljišča ob podržavljenju ugotavlja iz podatkov zemljiškega katastra, se organ pri ugotavljanju vrste rabe posameznih zemljišč ni mogel opreti na podatke, ki izhajajo iz zapisnika razlastitvene komisije z dne 28. 7. 1953, ne glede na to, da gre za listino, sestavljeno ob oziroma pred podržavljenjem.
dohodnina - drugi dohodki - dokazna ocena - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
V zadevi ni sporno, da sta bila tožnici v letu 2008 s strani družbe A. nakazana zneska 10.000,00 EUR in 9.600,00 EUR ter da je tožnica navedena zneska prejela. Drugostopenjski organ šteje za bistveno, da tožnica vračila denarja ni dokazala z verodostojnimi listinami. Oceno predloženih dokazil in s tem razloge za odločitev pa utemelji na listinah, ki jih v spisih ni, oziroma celo v nasprotju s tistim, kar je bilo predloženo in zatrjevano v pritožbenem postopku. To pomeni, da dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev, tudi na drugi stopnji ni bilo ugotovljeno popolnoma, kar je razlog za odpravo odločbe.
ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b, 101, 102. Uredba Sveta št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti člen 8. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - podobnost med znakoma - relativni razlogi za zavrnitev znamke - absolutna bistvena kršitev pravil postopka
Zaradi v bistvenem enake pravne ureditve ni razloga, da bi določbo 8(1)(b) Uredbe 40/94 razlagali drugače, kot (za obravnavano zadevo relevantno) določbo b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 ter da je tudi v zvezi z uporabo domačega prava mogoče uporabljati judikaturo Sodišča EU kot prepričevalni argument. Upoštevajoč navedeno ter okoliščino, da je tožnik v ugovoru za prejšnje znamke, za katere je navajal, da tvorijo družino znamk ALPEN, zatrjeval in dokazoval tudi relevantno dejstvo, da gre za znamke v uporabi, gre po presoji sodišča pri sklicevanju tožnika na družino znamk, ki uživa močnejšo zaščito, za navedbe, ki so za oceno obstoja verjetnosti zmede v javnosti zaradi enakosti ali podobnosti znamk in blaga, ki ga pokrivajo in torej za odločitev v zadevi bistvenega pomena ter bi se urad do njih moral v odločbi izrecno opredeliti. Ker tako ni ravnal, izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.
ZPOmK-1 člen 6, 7, 39. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3, 237/2-7.
varstvo konkurence - usklajeno ravnanje - omejevalni sporazum - javno naročanje - omejevanje konkurence zaradi cilja - dokazovanje - omejitve majhnega pomena - zaveza podjetja po 39. členu ZPOmK-1
Toženka ni pravilno uporabila določbe 6. člena ZPOmK-1, ko tožnici očita kršitev v zvezi z vloženima skupnima ponudbama. Na podlagi testa, ki ga je izoblikovala sodna praksa Sodišča EU, ugotovljeno dejansko stanje ne zadošča za zaključek, da dogovor strank v zvezi s skupnima ponudbama pomeni zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, torej da pomeni omejevanje konkurence „zaradi cilja“.
Neutemeljene so tožbene navedbe, da je toženka kršila načelo avtonomnosti in primarnosti prava EU ter da je odločitev nepravilno oprla zgolj na 6. člen ZPOmK-1 namesto (tudi) na 101. člen PDEU. Obveza za organ, da uporabi 101. člen PDEU, je učinek na trgovino med državami članicami EU, kar iz navedene pravne določbe neposredno izhaja. Če omejevalno ravnanje takšnega vpliva nima, se lahko presoja zgolj po pravilih nacionalnega konkurenčnega prava.
Tožnica neutemeljeno ugovarja, da toženka ni upoštevala pravila, ki se uporablja za sporazume majhnega pomena. V prvem odstavku 7. člena ZPOmK-1 je sicer določeno, da se prepoved omejevalnih sporazumov (po prvem odstavku 6. člena tega zakona) ne uporablja za sporazume majhnega pomena, v drugem in tretjem odstavku tega člena pa, kakšni so pragovi tržnih deležev, pod katerimi sporazumi štejejo za sporazume majhnega pomena. Vendar pa se ne glede na nedoseganje navedenih pragov tržnih deležev pravila o sporazumih majhnega pomena ne more uporabiti (med drugim) za horizontalne sporazume, katerih cilj je (med drugim) določanje cen in razdelitev trga (točka a) prva in tretja alinea četrtega odstavka 7. člena ZPOmK-1). Tak cilj pa je za omejevalni sporazum iz prvega odstavka 6. člena ZPOmK-1, ki ga udeleženim podjetjem očita toženka, tudi ugotovila. To pomeni, da toženka ni imela podlage za uporabo pravila, ki velja za sporazume majhnega pomena.
Toženka je dokazne predloge zavrnila ob (pre)splošni in tudi nezadostni oziroma zgrešeni argumentaciji, da so dokazi nepotrebni, ker je dejansko stanje že popolno ugotovljeno ter ne bi mogli vplivati na to, da bi bilo ugotovljeno drugače oziroma da niso primerni ter da tudi ni predlagano dokazovanje nobenega takega dejstva, za katero bi bilo potrebno posebno strokovno znanje izvedenca. Toženka ni izvedla dokazov, ki so jih predlagala udeležena podjetja in so predstavljali njihovo obrambno tezo. Opustitev vsebinske presoje obrambne teze tožnice ter ostalih udeleženih podjetij pa predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Enaka ugotovitev, da gre za bistveno kršitev pravil postopka, velja za presplošno in neargumentirano zavrnitev dokaznih predlogov.
Uredba Komisije (EU) št. 805/2011 z dne 10. avgusta 2011 o določitvi podrobnih pravil za licence kontrolorjev zračnega prometa in nekatere certifikate v skladu z Uredbo (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta člen 6, 22. ZLet člen 45, 46, 171.
licenca kontrolorja zračnega prometa - odvzem licence - dvom v usposobljenost kontrolorja - varnostni dogodek - poročilo o dogodku
Prvostopni organ je po tem, ko je prejel obvestilo tožnikovega delodajalca s poročilom o varnostnem dogodku z dne 17. 7. 2014, in pred izdajo odločbe tožniku posredoval vso prejeto dokumentacijo in ga pozval, da se o njej izjavi, kar je tožnik tudi izkoristil. Glede na povedano dejstvo, da tožnik pri delodajalcu ni bil seznanjen z izsledki komisije, da bi pojasnil svoja ravnanja, zato na pravilnost odločitve z vidika procesnega ravnanja organa ne vpliva, kakor tudi ne tožnikov izražen dvom v kompetentnost ocenjevalcev oziroma članov komisije zaradi opredelitve varnostnega dogodka z dne 17. 7. 2014 z označbo C2 (significant incident - frequent). Pri tem pa je še dodati, da je opredelitev varnostnega dogodka stvar presoje komisije, ki jo je prvostopni organ očitno sprejel, kakor je očitno tudi sprejel same zaključne ugotovitve komisije. Zato pa očitno tudi ni bilo potrebe, da bi prvostopni organ še sam v postopku nadzora kot pristojni nadzorni organ po ZLet opravil analizo dogodka in ocenil njegovo resnost, kot to meni tožnik.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - izpolnjevanje razpisnih pogojev - zaprta finančna konstrukcija - lastna udeležba - sofinanciranje iz drugih virov
Iz javnega razpisa izhaja, da mora imeti prijavljeni projekt zaprto finančno konstrukcijo, oziroma ob upoštevanju virov po tem javnem razpisu zagotovljene vse ostale vire za izvedbo celotnega projekta po tekočih cenah. Če kateri od ostalih virov še ni zagotovljen, mora prijavitelj podati izjavo, da bo sredstva zagotovil iz lastnih virov, če ti viri dejansko ne bodo pridobljeni. Tožeča stranka je v investicijskem programu predvidela da bo lastni delež zagotovila iz proračuna. Iz finančne konstrukcije projekta po virih na str. št. 4 pa je razvidno da je vir za navedeni znesek občinski proračun Občine Brda, postavka OB 00712-0018. Iz podatkov, pridobljenih v obnovljenem postopku, pa izhaja, da zahtevana sredstva na navedeni proračunski postavki niso bila zagotovljena, tožeča stranka pa jih tudi ni niti zagotovila niti predvidela v rebalansu proračuna, tako kot izhaja iz zaveze prijavitelja z dne 24. 9. 2013, iz katere izhaja, da bo z naslednjim rebalansom proračuna uskladil ime in vire financiranja projekta v načrtu razvojnih programov z nazivom in viri investicij v investicijski dokumentaciji in obrazcih prijave.
Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka odstopila od javnega naročila, skladno z določilom petega odstavka 80. člena ZJN, ker za izvedbo naročila ni imela zagotovljenih sredstev.
Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013 člen 120, 120/1. Uredba sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. septembra 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) člen 71, 71/1, 71/3.
javni razpis - program razvoja podeželja - pogoji za dodelitev nepovratnih sredstev - prevzem obveznosti na račun morebitnih dodeljenih sredstev - načelo supremacije prava skupnosti - načelo neposredne uporabnosti prava skupnosti
Tožena stranka je napačno izhajala zgolj iz jezikovne razlage besedila prvega odstavka 120. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 - 2013, kjer je izbor izvajalca oziroma dobavitelja res naveden kot eden primerov, ko naj bi vlagatelj sprejel obveznost na račun morebitnih dodeljenih sredstev. Po mnenju sodišča je treba izhajati iz tega, kaj je namen določila prvega odstavka 120. člena citirane uredbe. To določilo izrecno določa, da vlagatelj ne sme začeti z deli pred datumom začetka upravičenosti stroškov in to ni sporno. Nadalje je namen tega določila tudi v tem, da vlagatelj ne sme prevzeti obveznosti na račun morebitnih dodeljenih sredstev. To, ali je vlagatelj s tem, ko je izvajalca izbral pred začetkom datuma upravičenosti, že sprejel tudi obveznosti na račun morebitnih dodeljenih sredstev, pa je treba razlagati glede na okoliščine vsakega posameznega primera.
Izbor izvajalca pred začetkom datuma upravičenosti je treba upoštevati kot razlog za zavrnitev vloge v tistih primerih, ko tak izbor tudi dejansko pomeni prevzem obveznosti na račun morebitnih dodeljenih sredstev.
Utemeljen je očitek, da nacionalna uredba, na katerih temelji izpodbijana odločba, določa strožje pogoje kot pa Uredba Sveta (ES) številka 1698/2005 z dne 20. septembra 2005. Tretji odstavek 71. člena navedene Uredbe namreč, čeprav določa, da se pravila o upravičenosti določijo na nacionalni ravni, ne daje podlage za to, da bi se lahko na nacionalni ravni določili tudi strožji pogoji, kot so določeni v prvem odstavku 71. člena te uredbe. Glede na to, da je ta uredba v celoti zavezujoča in da se neposredno uporablja v vseh državah članicah, bi morala tožena stranka ob ugotovljenem neskladju nacionalnih predpisov z navedeno uredbo pri odločanju v obravnavani zadevi uporabiti relevantne določbe Uredbe Sveta (ES) 1698/2005.