Sodišče druge stopnje je spremembo sodbe sodišča prve stopnje utemeljilo na dejanski ugotovitvi, da toženka tožnika pred začetkom bolniškega staleža oziroma po njegovem zaključku ''ni pozvala in opozorila v zvezi z izrabo 14 dni neizrabljenega dopusta'', kar je mimo sodišča prve stopnje ugotovilo sámo, brez izvedenega dokaznega postopka, čeprav je šlo za dejansko vprašanje, ki je bilo med strankama sporno. Na ta način je toženko prikrajšalo za pravico do kontradiktornega obravnavanja. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
V obravnavanem primeru niso bili ugotovljeni vsi (vsebinski in formalni) razlogi za preklic tajnosti spornega dokumenta, ampak zgolj prečrtanje oznak tajnosti z zapisom o preklicu, pa še to je bilo storjeno pomotoma. Ker 23. 10. 2020 do preklica tajnosti ni prišlo, je bil dokument še nadalje tajen. Tožnik je bil z administrativno pomoto seznanjen, vendar je v zvezi z dokumentom vseeno postopal tako, kot da ne bi bil tajen. Predvsem navedeno je odločilno za presojo tožnikovih ravnanj (ki so v zvezi s problematiko varovanja tajnih podatkov), česar pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Raje se je oprlo na razlago določb Zakona o tajni podatkih in Uredbe o varovanju tajnih podatkov, a je tudi po tej poti prišlo do napačnega zaključka - da so izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da dokument v času očitanih kršitev ni bil več tajen. Nenazadnje ni upoštevalo niti formalno-materialnega koncepta tajnega podatka, ki ga je sicer zastavilo kot izhodišče svoje sodbe, saj je že zgolj iz razloga, ker naj bi bila tajnost formalno preklicana, dokumentu napačno odreklo tajnost tudi po vsebini.
A. A. je tožnici izgubo pravice do polne odpravnine in daljšega odpovednega roka (kar bi tožnici pripadalo, če bi ji prvi toženec podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, namesto da ji je ponudil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi) namerno zamolčala, saj je delala v korist obeh tožencev, predvsem prvega toženca. Sklenitev sporazuma je bila za prvega toženca najugodnejša možnost, saj se je s tem izognil podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pravicam, ki bi tožnici pripadale že po zakonu (višja odpravnina, daljši odpovedni rok) in možnosti, da bi tožnica, kolikor bi ji bila podana redna odpoved, v sodnem postopku zahtevala presojo njene zakonitosti. Te pravice je tožnica zaradi sklenitve sporazuma izgubila. Z zamolčanjem teh podatkov je A. A. pri tožnici povzročila zmoto v nagibu in jo tako napeljala k sklenitvi sporazuma (in pogodbe o zaposlitvi za določen čas dveh mesecev z drugim tožencem). Pri podpisu obeh dokumentov je šlo za "paketno ponudbo". Navedene okoliščine utemeljujejo zaključek o prevari pri podpisu dokumentov.
Pravna vprašanja, ki jih izpostavlja predlog, se nanašajo na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče RS zavzelo že v sklepu VIII Ips 9/2024 z dne 20. 8. 2024.
Tožnik v predlogu za dopustitev revizije v bistvenem izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišč (da so razlogi sodišč v nasprotju z izvedenimi dokazi) in v tej zvezi uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar niti ni dopusten revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP), ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka, češ da sodba sodišča druge stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (zlasti glede vprašanja, zakaj sodišče ni verjelo pričam, ki jih je predlagal tožnik). Glede pomanjkljive obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje tožnik nejasno uveljavlja še odstop od sodne prakse. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa se zgolj sklicuje na 179. člen ZDR-1, ki je podlaga za odločanje o odškodninski odgovornosti delodajalca, ne navede pa pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno v zvezi z uporabo navedene določbe.
Takšen predlog za dopustitev revizije nima sestavin, ki jih za vsebinsko obravnavo predloga zahteva četrti odstavek 367. b člena ZPP.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je presoja sodišča druge stopnje, da je tožena stranka v celoti odškodninsko odgovorna za nastalo škodo za nesrečo pri delu tožnika, materialnopravno pravilna.
Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaz z vpogledom in prečitanjem potrdil osebnega zdravnika o začasni zadržanosti od dela, ni pa se v sodbi do njih izrecno opredelilo. To pomanjkljivost bi lahko odpravilo sodišče druge stopnje. Enako velja za ugotavljanje, ali so bile v zvezi s tožnikovo začasno zadržanostjo od dela izdane odločbe ZZZS ter ali so postale dokončne in pravnomočne oziroma ali je tožnik v zvezi z njimi uveljavljal sodno varstvo v socialnem sporu. Ta vprašanja ne predstavljajo samostojne pravne celote, ki v dejanskem in pravnem pogledu še ni bila predmet presoje sodišča prve stopnje. Po presoji vrhovnega sodišča bi lahko sodišče druge stopnje samo odpravilo tudi nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z višino prisojene odpravnine. To nasprotje je bilo posledica pisne oziroma računske pomote.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera (tožniku je leta 2021 še teklo referenčno obdobje za izrabo letnega dopusta za leto 2020, za leti 2021 in 2022 pa je bil napoten na delo v tujino) pravilno uporabilo določbe petega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 20. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) in Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (ZNOMCMO).
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ ali razrešitev vodilnega delavca iz 74. člena ZDR-1 lahko sama po sebi predstavlja podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti,
‒ ali statut delniške družbe predstavlja predpis, izdan na podlagi zakona, v smislu 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1,
‒ ali je vodilnemu delavcu pogodbo o zaposlitvi mogoče zakonito redno odpovedati iz razloga nesposobnosti brez predhodnega zagovora.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožena stranka dolžna izdelati oceno redne delovne uspešnosti za tožnika (sindikalnega zaupnika).
Revizija se dopusti glede vprašanja pravilnosti odločitve o datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela dopustno neposredno sodno varstvo.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 56. člena ZSV v povezavi s 36. členom ZZ in 209. členom ZUP.