Že iz tožnikovih navedb, povzetih v sodbi sodišča prve stopnje, da je padal z glavo navzdol, pri čemer si jo je zaščitil z roko in si tako poškodoval komolec, je očitno, da tožnik ni sestopal tako, da bi bil ves čas tritočkovno oprt, saj v takšnem primeru ne bi mogel pasti na tak način. S takšnim sestopom tožnik ni ravnal s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, ki opravlja delo, kakršno je opravljal tožnik. Glede na navedeno je tožnikov soprispevek k nastanku škode treba oceniti kot odločilnega, zato ne zadošča le določitev simboličnega soprispevka, za kakršnega sta se odločili sodišči druge in prve stopnje. Tožnik je z nepravilnim načinom sestopa po lestvi, ki ni le v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od povprečno usposobljenega delavca, temveč tudi v nasprotju s skrbnostjo, ki se lahko pričakuje od vsake povprečne razumne odrasle osebe, prispeval k nastanku škode v višini 60 %, kar pomeni, da mu je toženec dolžan povrniti 40 % odmerjene pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in ugotovljene premoženjske škode.
Revizija se dopusti glede vprašanja pravilne uporabe prvega odstavka 109. člena ZDR-1.