• Najdi
  • <<
  • <
  • 1
  • od 50
  • >
  • >>
  • 1.
    VSRS Sklep II DoR 472/2022
    19.1.2023
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
    VS00064816
    ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZDR-1 člen 91. ZIZ člen 55, 55/1-8.
    predlog za dopustitev revizije - dovoljena izvršba - ugovor zoper sklep o izvršbi - izterjava nedenarne terjatve - vrnitev delavca na delo - poziv delavcu za vrnitev na delo - odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - prenehanje terjatve upnika - dopuščena revizija
    Revizija se dopusti glede vprašanj,

    (1) ali v okoliščinah konkretnega primera odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi po 91. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) pomeni poziv delavca (upnika) nazaj na delo (kot izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova);

    in (2) ali je v konkretnem primeru terjatev delavca (upnika) že prenehala na podlagi dejstva (morebitnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi odpovedi s ponudbo nove pogodbe po 91. členu ZDR-1), ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe (8. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).
  • 2.
    VSRS Sklep VIII DoR 155/2022-6
    17.1.2023
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
    VS00064056
    ZPP člen 367a.
    predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - dopuščena revizija - agencijski delavec - obstoj delovnega razmerja - plače in drugi prejemki
    Revizija se dopusti glede vprašanj:

    - ali je sodišče utemeljeno zavrnilo zahtevek za obstoj delovnega razmerja pri toženki za čas od 24. 7. 2017 do 27. 3. 2018;

    - ali je imelo delo pokojnega pravnega prednika tožnikov naravo agencijskega dela;

    - ali je sodišče pravilno zavrnilo denarno terjatev tožnikov.
  • 3.
    VSRS Sodba VIII Ips 36/2022
    17.1.2023
    DELOVNO PRAVO - INVALIDI
    VS00064057
    ZDR-1 člen 67, 137, 137/9, 164.
    invalidnost - skrajšan delovni čas - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - nadomestilo za letni dopust
    V primeru izrabe letnega dopusta je delavec, ki dela krajši delovni čas, odsoten z dela štiri ure, saj je taka njegova delovna obveznost in se druge štiri ure ne štejejo za delovno obveznost. Zato ima v času letnega dopusta pravico do nadomestila plače za štiri ure dela. Enako velja tudi za nadomestilo, do katerega je delavec upravičen na podlagi 164. člena ZDR-1, torej če dopusta ne izrabi, ker mu je prenehalo delovno razmerje.
  • 4.
    VSRS Sklep VIII DoR 166/2022
    17.1.2023
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI
    VS00064053
    ZDR člen 154, 154/5. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 2.
    predlog za dopustitev revizije - dnevni počitek - odmor - zavrnitev predloga
    S prvim vprašanjem tožnik sprašuje, ali čas odmora po slovenskem pravu ne ustreza pojmu časa počitka po Direktivi 2003/88/ES, ampak pojmu delovnega časa, vendar je vprašanje že v izhodišču napačno. V našem pravu se namreč čas odmora med delovnim časom všteva v delovni čas (peti odstavek 154. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ga je mogoče enačiti z delovnim časom in kršiti pravico do odmora ali to pravico omejiti. Vrhovno sodišče v zvezi s tem sicer opozarja na spornost stališča sodišča druge stopnje (podobno stališču sodišča prve stopnje), če ga beremo le izolirano - da odmora ni mogoče enačiti s pojmom počitka, saj tega ni mogoče razumeti, kot da gre za dva povsem različna pojma. Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 54/2021 poudarilo, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih pogledih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu po našem pravu). Z navedenim vprašanjem pa predlagatelj tudi sicer zgreši nosilne razloge odločitve v tej zadevi, saj sodišči prve in druge stopnje sodb nista oprli na razloge, iz katerih bi izhajalo, da odmor med delovnim časom obravnavata drugače kot počitek med delovnim časom, temveč na ugotovitev, da frekventnost prehodov, narava in intenzivnost tožnikovega dela ni bila takšna, da bi mu bila onemogočena izraba odmora.
  • 5.
    VSRS Sklep VIII Ips 40/2022
    17.1.2023
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
    VS00064054
    ZPP člen 181, 339, 339/1, 347, 358.
    redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga - opustitveno ravnanje - trajajoča kršitev - bistvena kršitev določb postopka - ugotovitev trajanja delovnega razmerja - sprememba dejanskega stanja na drugi stopnji
    Sodišče druge stopnje je brez opravljene pritožbene obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje od dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje. S tem je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 347. člena ZPP, 358. členom ZPP, kršilo pa je tudi načelo neposrednosti.

    Sodišče ne sme odločiti o trajanju delovnega razmerja delavca brez časovnih omejitev, če se je delavec že pred datumom odločanja sodišča prve stopnje zaposlil pri drugem delodajalcu, toženka pa je ugovarjala tudi zahtevku za reintegracijo in predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (podrejen zahtevek s tem v zvezi pa je podal že tožnik sam). Ugotovitvena sodba se namreč lahko nanaša le na obstoj ali neobstoj pravnega razmerja v času zaključka glavne obravnave, saj je le takšna odločitev v skladu s splošnim pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti. Odločitev sodišča druge stopnje, da tožniku delovno razmerje pri toženki še traja, je tudi sicer v nasprotju z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da v tem sporu še ni bilo ugotovljeno dejansko stanje glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi.

    Prvi odstavek 181. člena ZPP določa, da tožeča stranka lahko s tožbo zahteva, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, kar ne zajema tudi možnosti ugotavljanja nezakonitosti odpovedi. V zvezi s presojo zakonitosti odpovedi je bistveno vprašanje, ali je odpoved učinkovala ali ne. Učinkovanje se nanaša na (pravno in dejansko) podlago odločitve, ne pa na predmet odločitve. Če sodišče ugotovi, da je odpoved nezakonita, je podana podlaga za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi odpovedi ni prenehalo oziroma da še vedno traja. Le izrek o tem (torej izrek o ugotovitvi razmerja) je predmet dopustnega odločanja v skladu s 181. členom ZPP, ne pa tudi odločanje o tem, ali je odpoved nezakonita.
  • 6.
    VSRS Sklep VIII R 20/2022
    17.1.2023
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
    VS00064079
    ZPP člen 67.
    predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti
    Okoliščina, da je sin bivše predsednice sodišča prve stopnje, ki je do leta 2013 opravljala navedeno funkcijo, ne predstavlja tehtnega razloga za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Bivša predsednica sodišča prve stopnje je bila kot višja sodnica svetnica z dnem 1. 1. 2014 iz sodišča prve stopnje premeščena na sodišče druge stopnje, kar pomeni, da že devet let ne opravlja zgoraj omenjene funkcije. Poleg tega se je na sodišču prve stopnje v času od 1. 1. 2014 zamenjala velika večina sodnic in sodnikov, ki sodijo v delovnih sporih.
  • 7.
    VSRS Sodba in sklep VIII Ips 19/2022
    20.12.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00063234
    ZDR-1 člen 4, 5, 61, 62. ZUTD člen 163, 166, 167. OZ člen 5, 7.
    obstoj delovnega razmerja - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - zloraba - poslovni model
    Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. člena ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje s tretjo toženko.

    Odgovornost tretje toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
  • 8.
    VSRS Sodba in sklep VIII Ips 10/2022
    20.12.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00063235
    ZDR-1 člen 4, 5, 61, 62. ZUTD člen 163, 166, 167. OZ člen 5, 7.
    obstoj delovnega razmerja - zloraba - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model
    Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.

    Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.

    Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko.

    Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
  • 9.
    VSRS Sodba in sklep VIII Ips 12/2022
    20.12.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00063233
    ZDR-1 člen 5, 9, 13, 18, 61, 62, 63. ZUTD člen 163, 164, 167, 179. OZ člen 5, 7.
    obstoj delovnega razmerja - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - poslovni model - zloraba
    Pogodba o opravljanju storitev, ki so jo sklenili prva in druga toženka, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ), predmet dogovorjenih obveznosti pa je bilo opravljanje luško prekladalnih in drugih storitev, ki jih bo prva toženka zagotavljala drugi toženki. Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Takšnih del pri drugi toženki ni opravljala kot družba izvajalka ali podizvajalka, ki bi preko svojih zaposlenih organizirala in vodila takšno delo, temveč je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej.

    Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku).

    Poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, kot ugotovljeno pa so bili v tak način poslovanja vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, in v katerega je bilo vključenih večje število delavcev, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč tudi na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev (prve toženke).

    To je tudi pomenilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bila tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Delovno razmerje tožnika pri prvi toženki je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.

    Namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje delavca in že pridobljene pravice za nazaj. To pa ne pomeni, da druga toženka zaradi kršitve pravic tožnika (nižje plače in drugih prejemkov) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki.
  • 10.
    VSRS Sodba in sklep VIII Ips 13/2022
    20.12.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00063231
    ZDR-1 člen 4, 5, 61, 62. ZUTD člen 163, 166, 167. OZ člen 5, 7.
    obstoj delovnega razmerja - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - zloraba - poslovni model
    Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne bi smela sprejemati oziroma še več - organizirati s pogojevanjem, da se delodajalec ne sme ukvarjati s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku.

    Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju izhajali iz zakonskih možnosti, a sta jih uporabili na način, ki ni bil zakonit. Specifičen poslovni model druge toženke, pri katerem je aktivno sodelovala prva toženka, v tak način poslovanja pa so bile vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, ne kaže le na navideznost pogodb o opravljanju podjemnega dela, temveč na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev prve toženke.

    Pojma delodajalca po drugem odstavku 5. členu ZDR-1 namreč ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je, kakšen je dejanski in objektivni položaj delavca ter na kakšen način se formalna pogodba izvaja v praksi. V obravnavanem primeru opisan dejanski in objektivni položaj ter način, na katerega se je izvajala tožnikova pogodba o zaposlitvi (vključno z razlogom za njeno odpoved) kaže na to, da je bilo z delovnim razmerjem tožnika pri prvi toženki prikrito delovno razmerje z drugo toženko.

    Odgovornost druge toženke ni le klasična odškodninska odgovornost, temveč je enaka odgovornosti delodajalca (ali uporabnika) za prejemke iz delovnega razmerja - torej za plačilo razlike z vsemi davki in prispevki. To prikrajšanje (tudi za obdobje že obstoječega delovnega razmerja pri prvi toženki) je zato treba obravnavati v okviru reparacijskih zahtevkov iz delovnega razmerja in ne le na odškodninski podlagi.
  • 11.
    VSRS Sodba in sklep VIII Ips 20/2022
    20.12.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00063236
    ZDR-1 člen 4, 13, 13/1.
    obstoj delovnega razmerja - prikrito delovno razmerje - dejansko delovno razmerje - zloraba pravic
    Prva in tretja toženka sta tožnika v svojem usklajenem delovanju prikrajšali za delovno razmerje pri tretji toženki in do pravic iz tega naslova, kar utemeljeno uveljavlja v tem sporu.
  • 12.
    VSRS Sodba in sklep VIII Ips 8/2022
    20.12.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00062653
    ZDR-1 člen 4, 5, 61, 62. ZUTD člen 163, 166, 167. OZ člen 5, 7.
    poslovni model - obstoj delovnega razmerja - posredovanje delavcev drugemu uporabniku - zloraba
    Podjemni pogodbi med obema toženkama sta se izvajali kot pogodbi o zagotavljanju dela delavcev drugemu uporabniku (čeprav se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga ne sprejemati), dejansko pa sta bili namenjeni temu, da se prikrije stalna potreba druge toženke po delu tožnika.

    Druga toženka je ob sodelovanju s prvo toženko ravnala očitno nezakonito in zlorabila na videz zakonite pogodbe na škodo tožnika in ostalih delavcev prve toženke. Na ta način je bil vzpostavljen specifičen poslovni model s strani teh pravnih oseb, ki po vsebini ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč tudi delovno razmerje teh delavcev pri drugi toženki. Prva in druga toženka sta v usklajenem delovanju sicer izhajali iz zakonskih možnosti, vendar sta jih uporabili na nezakonit način, zaradi česar sta tožnika prikrajšali za delovno razmerje pri dejanskem delodajalcu (drugi toženki) in za pravice iz tega razmerja.

    Z izvajanjem takšnega nezakonitega modela poslovanja je bilo pogodbeno razmerje med tožnikom in prvo toženko (ki je bilo formalno vzpostavljeno s pogodbo o zaposlitvi) zlorabljeno. Dejanski delodajalec tožnika je bila torej druga toženka, ki pa je hotela ta svoj položaj prikriti z na videz zakonitimi pogodbami oziroma opisanim poslovnim modelom. Delovno razmerje tožnika je bilo v takšnem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.

    Glede na ugotovljene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalno sklenjena pogodba o zaposlitvi med tožnikom in prvo toženko ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri drugi toženki kot njegovem dejanskem delodajalcu. Pri tem ni odločilna volja strank v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi tožnika s prvo toženko. Tudi pojma delodajalca iz drugega odstavka 5. člena ZDR-1 ni mogoče pojmovati le v formalnem smislu, torej da gre le za osebo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi.

    Ker pa je imel tožnik pred tem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi pri prvi toženki od 1. 4. 2011 in ker je imel pri prvi toženki tudi položaj delavca, tožniku za obdobje do prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi s prvo toženko ni mogoče priznati še delovnega razmerja pri drugi toženki. V tem primeru namreč ne gre za soočenje različnih statusov (kot npr. v primeru, ko je sklenjeno civilnopravno razmerje, pa ima to razmerje elemente delovnega razmerja), saj gre v konkretnem primeru za konkurenco dveh delovnih razmerij kot enakovrednih statusov. Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje tožnika in na pridobljene (realizirane) pravice za nazaj.
  • 13.
    VSRS Sklep VIII Ips 31/2022
    20.12.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00063847
    ZJSRS člen 18, 28. ZFPPIPP člen 300, 300/4.
    stečaj delodajalca - pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca - Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije
    Tožnica je v stečajnem postopku prijavila terjatev iz naslova nadomestila plače in odpravnine po začetku stečajnega postopka - v rokih in na način, kot to določa ZFPPIPP. S tem je izpolnila tudi bistven pogoj za pridobitev pravice iz ZJSRS, saj zakon drugih pogojev kot je pravilna in pravočasna prijava terjatve za upravičence v tožničinem položaju ne določa.

    Sodišče se je torej zmotno postavilo na stališče, da bi tožnica za pridobitev pravice po ZJSRS morala dodatno vložiti še tožbo na ugotovitev obstoja prerekane terjatve. Taka zahteva nima nobene podlage v zakonu, poleg tega bi bila v nasprotju z namenom ustanovitve Sklada.
  • 14.
    VSRS Sodba in sklep VIII Ips 9/2022
    13.12.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00063228
    ZDR-1 člen 9, 13, 15, 61, 62, 63. OZ člen 5, 7. ZUTD člen 163, 167, 177, 178, 179. URS člen 34.
    posredovanje delavcev drugemu uporabniku - ugotovitev obstoja delovnega razmerja - poslovni model
    Pogodba o opravljanju storitev, ki sta jo sklenili toženki, je imela formalno naravo podjemne pogodbe (619. do 648. člen OZ). Vendar pa se ta pogodba (in delo tožnika po tej pogodbi) ni izvajala na tak način, saj prva toženka ni izvajala luško prekladalnih in drugih storitev ali del, katerih vsebina ali predmet bi bil podoben in bi predstavljal njeno dejavnost (za katero bi imela zaposlene delavce). Prva toženka je drugi toženki (enako kot nekatere druge družbe - „izvajalci pristaniških storitev“) trajno in izključno zagotavljala le delo delavcev, ki so bili formalno zaposleni pri njej. Druga toženka je bila njen edini poslovni partner, torej je bila prva toženka od nje tudi v celoti odvisna.

    Posredovanje dela delavcev (in s tem model takšnega poslovanja) je bilo nezakonito, saj se prva toženka s takšnim posredovanjem ne bi smela ukvarjati, druga toženka pa ga sprejemati oziroma še več - organizirati s svojim pogojevanjem takšnega sodelovanja (izločitvenim kriterijem, ki ni smel vključevati družb, ki se ukvarjajo s posredovanjem dela delavcev drugemu uporabniku).

    Obenem je bil tožnik v primerjavi z drugimi delavci, ki so imeli z drugo toženko sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v slabšem položaju, saj je delo opravljal za nižje plačilo (minimalno plačo), v manj ugodnem delovnem času. Opravil naj bi tudi več dela, pri čemer je bil vezan na vsakokratne pozive na delo k drugi toženki, kar je še dodatno oteževalo njegov položaj itd.

    Poslovni model druge toženke, pri kateri je aktivno sodelovala prva toženka, kot ugotovljeno pa so bili v tak način poslovanja vključene še druge družbe, ki niso izpolnjevale pogojev za opravljanje zakonitega agencijskega dela, in v katerega je bilo vključenih večje število delavcev, kaže na očitno nezakonitost in zlorabo poslovanja obeh toženk na škodo delavcev (prve toženke).

    To je tudi pomenilo, da je bilo tožnikovo pogodbeno razmerje (preko pogodbe o zaposlitvi) s prvo toženko preko nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno in da je bil tožnikov dejanski delodajalec druga toženka. Delovno razmerje tožnika pri prvi toženki je bilo v tem poslovnem modelu prikrito delovno razmerje z drugo toženko.

    Glede na navedene nezakonitosti in zlorabo pravic tudi formalna pogodba o zaposlitvi zaradi varstva pravic delavcev ne more imeti prednosti pred obstojem delovnega razmerja tožnika pri dejanskem delodajalcu.

    Kljub temu pa se zastavlja vprašanje, od kdaj je tožniku mogoče priznati delovno razmerje pri drugem delodajalcu. Tožnik je namreč že imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s prvo toženko, kar je vplivalo na njegove pravice iz socialnih statusov in lastnost zavarovanca, ne glede na to, če je bil prikrajšan pri nekaterih pravicah iz delovnega razmerja oziroma višini prejemkov.

    Zato namen kršenega pravila v tem primeru ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje delavca in že pridobljene pravice za nazaj.

    Kljub temu to ne pomeni, da druga toženka zaradi kršitve pravic tožnika (nizke plače in drugih prejemkov) ni odgovorna za njegovo prikrajšanje pri prejemkih iz delovnega razmerja v času obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki.
  • 15.
    VSRS Sodba in sklep VIII Ips 29/2022
    29.11.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00062268
    ZDCOPMD člen 3, 3/1-1, 3/1-10. ZDR člen 141.
    delo preko polnega delovnega časa - čas razpoložljivosti - efektivni delovni čas - mobilni delavci
    Za presojo delovnega časa mobilnih delavcev, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, je torej ključna 10. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD (in splošna ureditev delovnega časa po ZDR), ne pa 1. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD.
  • 16.
    VSRS Sklep VIII DoR 187/2022-8
    29.11.2022
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
    VS00062267
    ZDR člen 93, 96.
    odpovedni rok - denarno povračilo namesto odpovednega roka - pogodbena kazen
    Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopusten dogovor o plačilu denarnega nadomestila v primeru nespoštovanja odpovednega roka.
  • 17.
    VSRS Sklep VIII DoR 186/2022-6
    29.11.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00061923
    ZDR-1 člen 8, 111, 111/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
    predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga
    Predlog se zavrne.
  • 18.
    VSRS Sodba VIII Ips 26/2022
    29.11.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00061930
    ZDR-1 člen 130, 130/1, 130/2.
    stroški v zvezi z delom - podzakonski predpis - splošni akt delodajalca - pravna praznina - kolektivna pogodba dejavnosti - dnevnice in potni stroški zaposlenih
    Višina povračil stroškov v zvezi z delom mora biti urejena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. Če takšne kolektivne pogodbe ni, se uporabi podzakonski predpis, ki ureja te stroške. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja sicer ni podzakonski predpis, predviden v drugem odstavku 130. člena ZDR-1, saj gre za predpis iz davčnega področja, vendar se glede na procesni položaj v obravnavni zadevi vseeno uporabi kot relevantna pravna podlaga za določitev višine potnih stroškov. Namreč za toženo stranko ni niti veljavne kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti niti morebitne primerljive in zato uporabljive druge kolektivne pogodbe, prav tako pa ni neposredno uporabljivega podzakonskega predpisa. Navedena Uredba pa kot podzakonski predpis, sicer iz davčnega področja, kljub vsemu omogoča določitev višine stroškov v zvezi z delom, do katerih je bila tožnica upravičena.
  • 19.
    VSRS Sklep VIII DoR 207/2022-7
    29.11.2022
    DELOVNO PRAVO
    VS00062228
    ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
    predlog za dopustitev revizije - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
    Predlog se zavrne.
  • 20.
    VSRS Sklep VIII DoR 178/2022-6
    29.11.2022
    CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO
    VS00063239
    ZDR-1 člen 73. OZ člen 9.
    predlog za dopustitev revizije - ugoditev predlogu - poslovodna oseba - ponudba drugega ustreznega dela
    Revizija se dopusti glede vprašanja, ali se lahko delodajalec, ki se v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo zaveže, da ji mora v primeru odpoklica s poslovodne funkcije zagotoviti drugo ustrezno zaposlitev, razbremeni te obveznosti.
  • <<
  • <
  • 1
  • od 50
  • >
  • >>