brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva - zamudna sodba
Tožnik ni vložil predloga za vrnitev v prejšnje stanje oziroma ni izkazal opravičljivih razlogov, zaradi katerih v zakonskem roku ni odgovoril na tožbo. Kot pravilno opozarja tožnik v tožbi, je v pritožbi zoper zamudno sodbo, ki jo je vložil sam, navedel razloge za zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo, vendar so ti po mnenju sodišča pavšalni in povsem neizkazani. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo zdravstvene težave lahko predstavljajo opravičljiv razlog za zamudo procesnega dejanja, vendar mora biti bolezen oziroma poškodba huda in nenadna. Takšnih razlogov tožnik v pritožni niti v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni navedel, zato tudi po mnenju sodišča v zadevi niso podani verjetni izgledi za uspeh zadeve.
Sodišče soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 3. alinee prvega odstavka 3. člena Pravilnika o zamenjavah stanovanj, ker je najemno pogodbo za stanovanje na naslovu ... podpisala 5. 12. 2016, torej ni bila najemnica neprofitnega stanovanja vsaj 2 leti.
davek od dohodkov pravnih oseb - DDV - davčno (ne)priznani odhodki - rezervacije
Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku.
Stranka ima tako v davčnem postopku kot v postopku pred sodiščem pravico predlagati dokaze v svojo korist, iz česar izvira načelna dolžnost njihove izvedbe, vendar ta dolžnost davčnih organov ni neomejena. Na eni strani je zamejena s formalnimi, zakonskimi omejitvami, po drugi strani pa z vsebinsko presojo, ali obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Podatki spisov ne potrjujejo tožbenih trditev o neizvedbi predloženih dokazov. V razlogih izpodbijane odločbe davčni organ ob delni zavrnitvi dokaznih predlogov (zaslišanja prič) obrazloženo oceni vse pridobljene in s strani tožnika predložene listinske dokaze. Vsebinsko ocenjena pa so bila tudi pojasnila, ki jih je podal tožnik med inšpekcijskim postopkom. Sodišče v tem pogledu nepravilnosti ali nelogičnosti ne ugotavlja.
Pogoj za odmero komunalnega prispevka zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča je, da je lastniku objekta omogočena priključitev na določeno vrsto komunalne opreme, kar mu prej ni bilo omogočeno, ker ta ni bila zgrajena, sama izvedba priključkov pa na odmero komunalnega prispevka ne vpliva.
uporabno dovoljenje - potrdilo - zahteva za izdajo potrdila - novo dejstvo in nov dokaz - umik zahteve
Ker je po presoji sodišča tožnik dne 19. 8. 2015 pred prvostopenjskim organom podal izrecno izjavo, da umika svoj podpis na izjavi z dne 28. 7. 2015 in je njegov "umik podpisa" šteti kot nedvoumen umik zahtevka za izdajo potrdila po določbi 1. točke prvega odstavka 197. člena ZGO, bi moral upravni organ o umiku zahteve odločiti in pri odločitvi upoštevati, da lahko stranka delno ali v celoti, v skladu z določbo prvega odstavka 134. člena ZUP umakne svojo zahtevo vsak čas med postopkom na prvi stopnji do vročitve odločbe, v času, ko teče pritožbeni rok, in med postopkom na drugi stopnji do vročitve odločbe.
V postopku, kjer je tožnik vlogo za izdajo potrdila po 1. točki prvega odstavka 197. člena ZGO-1 vložil skupaj s solastnikoma objekta, ne gre za stranke z nasprotnim interesom, zato uporaba določbe drugega odstavka 134. člena ZUP v obravnavanem primeru ne pride v poštev.
ZDen člen 78, 78/2. ZDavP-2 člen 54, 57, 57/6, 67, 67/1. ZDoh-2 člen 82, 82-6, 132, 132/2.
dohodnina - dohodnina od obresti - davčni odtegljaj - davčni obračun - popravek davčnega obračuna - denacionalizacijski upravičenci - aktivna legitimacija - skrbnik za poseben primer
Davčna obveznost je nastala po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in torej po tem, ko je zapuščina pokojnih denacionalizacijskih upravičencev že prešla na njihove dediče (drugi odstavek 78. člena ZDen). Davčna obveznost nastane z izplačilom dohodka in ni odvisna od zapadlosti kuponov, kot se zmotno zatrjuje v tožbi. Po presoji sodišča zato ni slediti stališču, da je določbo 6. točke 82. člena ZDoh-2 o tem, da dediči štejejo za denacionalizacijske upravičence, če so le-ti umrli pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe, glede obresti mogoče uporabiti le za tiste kupone, ki zapadejo v plačilo po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, ne pa tudi za tiste, ki so zapadli pred njeno pravnomočnostjo, in tudi ne tožbenemu stališču, da je tožnika v funkciji skrbnika šteti kot zavezanca za plačilo dohodnine iz naslova prejetih obresti s strani denacionalizacijskih upravičencev.
ZDen člen 11, 12. Odlok AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (1945) člen 1, 1-1, 2.
upravičenec do denacionalizacije - pogoji za vračilo podržavljenega premoženja - pravna podlaga podržavljenja
V postopkih vračanja premoženja ni mogoče ugotavljati, ali so bili izpolnjeni pogoji za odvzem premoženja po določeni določbi Odloka AVNOJ, kot se tudi sicer v denacionalizacijskih postopkih ne presoja pravilnosti aktov podržavljenja, temveč je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela premoženje ex lege na podlagi 1. oziroma 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJa ali pa je bilo podržavljeno kasneje s kazensko sodbo oziroma drugimi akti.
ZMZ-1 člen 84. ZTuj-2 člen 68. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 27, 27/1, 28, 28/2, 28/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - begosumnost - predaja odgovorni državi članici - Dublinska uredba III
Tožnik jepredhodno za mednarodno zaščito že trikrat zaprosil v Avstriji in enkrat v Italiji, saj so mu bili v omenjenih državah odvzeti prstni odtisi in posredovani v bazo EURODAC. Obe državi je zapustil, še preden je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite končan, kar med strankama ni sporno. Omenjena dejstva ustrezajo objektivni okoliščini nesodelovanja v postopku kot jo opredeljuje 5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ki med drugim utemeljujejo tožnikovo znatno begosumnost v tem postopku. Pri tem ne gre prezreti, da je tožnik ves čas potoval brez dokumentov oziroma s ponarejenimi dokumenti ter meje prestopal na nedovoljen način. Dejstvo, da je tožnik nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo, predstavlja naslednjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika, saj jo kot milejši objektivni kriterij določa 1. alineja drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Zadnja okoliščina, ki na podlagi individualne obravnave kaže na begosumnost tožnika iz 4. alineje drugega odstavka 68. člena ZTuj-2 pa je nesporno dejstvo, tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji ni zaprosil takoj ob vstopu v državo temveč šele potem, ko ga je prijela policija in ga nastanila v Centru za tujce.
Odločba Ministrstva za financ,e s katero je bil končan upravni postopek v konkretni zadevi, je bila tožniku vročena dne 16. 8. 2016. Zakonsko določen 30-dnevni rok za vložitev tožbe, na katerega je bil tožnik opozorjen v pravnem pouku, je tako začel teči dne 17. 8. 2016 in je potekel v četrtek 15. 9. 2016. Tožnik pa je, kot je razvidno iz sodnega spisa, tožbo vložil priporočeno po pošti šele 16. 9. 2016.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - odlog izvršitve kazni zapora
Izpodbijana odločba je bila sprejeta v okviru izvrševanja sodne funkcije. Sodno varstvo je zagotovljeno že v okviru odločanja po ZIKS-1, saj je zoper sodnikovo odločitev na prvi stopnji predvidena pritožba na višje sodišče. Izpodbijana odločba torej ni akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Po določbah 111. člena ZDavP-2 je davčni organ dolžan zavarovati davčni dolg v vsakem primeru, čim presega znesek 50 000,00 EUR. V tem primeru organ nima pravice do prostega preudarka. Pri tem mu ni treba izkazovati okoliščin, zaradi katerih bi bila izpolnitev davčne obveznosti onemogočena ali otežena. Sklep, kakršen je tudi predmetni sklep, se izda, ko je obstoj obveznosti verjetno izkazan, in torej še preden je obveznost ugotovljena z odločbo.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - inšpekcijski postopek - prijavitelj - stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka - tožnik v upravnem sporu
Iz tožnikove vloge, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, ne izhaja, da bi tožnik z njo zahteval udeležbo v postopku, niti v njej ne obrazlaga svojega pravnega interesa. Toženka zato ni imela podlage, da bi jo obravnavala kot zahtevo za vstop v postopek, in to ne s stališča njene vsebine, ne s stališča pravilnosti in zakonitosti odločitve o tej vlogi v pritožbenem postopku.
zahteva za sodno varstvo - drugo sodno varstvo - subsidiarni upravni spor
To, da se tožnik z odločitvami po zakonu pristojnih rednih sodišč ne strinja oziroma da zatrjuje, da so razlogi sklepov pomanjkljivi, ne utemeljuje zaključka, da mu sodno varstvo ni zagotovljeno. Tožnik ga ima v predpisanem sodnem postopku, sprejete odločitve lahko izpodbija s tam predvidenimi pravnimi sredstvi.
Tožniki se utemeljeno sklicujejo na posebne ukrepe, ki jih DPN v 39. členu predpisuje za varstvo oziroma urejanje kmetijskih in gozdnih zemljišč, posebej na zahteve glede vsebine projektne dokumentacije, ki mora med drugim zajemati tudi analizo prizadetosti posameznih kmetijskih gospodarstev in pripravo sanacijskih programov (osmi odstavek). Poleg tega se sklicujejo tudi na določbe o monitoringu kmetijskih in gozdnih zemljišč (56. člen) ter monitoringu hrupa (57. člen). Da iz teh določb DPN izhaja njihov pravni interes za sodelovanje v postopku, ustrezno izkazujejo z lastništvom parcel, ki glede na drugi odstavek 4. člena DPN spadajo v območje DPN in so po njihovih navedbah (ki jih toženka ne izpodbija) kmetijska zemljišča, ki mejijo na zemljišča obravnavane gradnje. Gre torej za zemljišča, za katera DPN načeloma predpisuje posebne ukrepe.
mednarodna zaščita - status begunca - pogoji za priznanje mednarodne zaščite - preganjanje - diskriminacija
Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe zmotno navaja, da se ekonomska in socialna diskriminacija ne bi mogla opredeliti kot dejanje preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ (sedaj 26. člen ZMZ-1). Diskriminatorna dejanja v določenih primerih lahko predstavljajo dejanja preganjanja v smislu ZMZ-1 in Ženevske konvencije o statusu begunca.
Pojem "preganjanja" predstavlja nedoločen pravni pojem in je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve tako z vidika splošnih informacij o stanju v izvorni državi kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilcev, kot so starost, spol, zdravstveno stanje, trajanje škodnih ravnanj in njihov psihološki in fizični učinek, pri čemer odsotnost namena, da bi škodno ravnanje povzročilo poniževanje žrtve ne izključuje uporabe 3. člena EKČP.
Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije torej lahko predstavljajo dejanja preganjanja, če imajo lastnosti, kot jih opredeljuje prvi odstavek navedene določbe, in sicer če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic.
pridobitev statusa nepridobitnega televizijskega programa - programska vsebina po ZMed - napačna uporaba materialnega prava
Z naštevanjem programskih vsebin v prvem odstavku 81. člena ZMed (povezanih z veznikom "in") je po presoji sodišča zakonodajalec zgolj določil tiste programske vsebine, ki se lahko vštejejo v lastno produkcijo za izpolnitev kvote lastne produkcije za potrebe nepridobitnega programa, in s tem izločil vse ostale programske vsebine, ki v tej določbi niso naštete.
upravni postopek - predlog za izrek ničnosti - ničnost odločbe - ničnostni razlogi - res iudicata
Tožnika predlagata izrek ničnosti, pri čemer uveljavljata ničnostni razlog, tj. pomanjkljivo izobrazbo in neizpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta gradbenega inšpektorja. O vprašanju ničnosti teh odločb iz razloga, ki ga tožnika ponovno navajata v tej tožbi, pa je bilo že pravnomočno odločeno.
gradbeno dovoljenje - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - namembnost zemljišča
Toženka je pravilno uporabila OPN tako, da je najprej na podlagi grafičnega dela ugotovila območje nameravanega posega, to je, v kateri EUP in na katerem njenem konkretnem delu se nahaja lokacija predvidenega posega, in nato na podlagi tega ugotovila, kateri v tekstualnem delu zapisani podrobnejši prostorsko izvedbeni pogoji veljajo na območju nameravanega posega.
Za odločitev ni pomembno dejstvo, da ima tožnik za obstoječi objekt veljavno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Z odločitvijo o zavrnitvi tožnikove zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in dozidavo obstoječega objekta se v navedeno lokacijsko in gradbeno dovoljenje ne posega.