redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Ponavljajoče se zamujanje na delo, ki posledično tudi moti delovni proces delodajalca, predstavlja kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zlasti ker je bilo tožnikovo delo (pismonoše) povezano z delom sodelavcev (ostalih pismonoš in voznikov) in je zaradi tožnikovega zamujanja na delo prihajalo do motenj v delovnem procesu pri toženi stranki - do zamud pri razvozu pošiljk s strani voznikov do spravilišč ter do negodovanja ostalih pismonoš, ki so morali čakati pred spravilišči in niso mogli opravljati svojega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in da je podan utemeljen odpovedni razlog ter nadaljnji pogoj za zakonitost odpovedi, to je, da so kršitve tako resne oziroma utemeljene, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožena stranka je imela tehtne razloge za izgubo zaupanja v tožnika zaradi ponavljajočih se kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti, ki so se kljub pogostim opozorilom, ki očitno niso dosegla učinka pri tožniku, nadaljevale. Dejstvo je, da je tožnik skozi daljše obdobje ponavljal istovrstne kršitve, ki se vsaka zase sicer res lahko ocenjujejo kot lažje, če so pogoste in ponavljajoče pa skupaj predstavljajo utemeljen krivdni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana redna odpoved ni bila podana kot posledica mobinga, šikaniranja ali diskriminacije, saj takega nedopustnega ravnanja do tožnika s strani delodajalca ni bilo, ter ni z ničemer izkazano, da bi bila odpoved podana zato, da bi se tožnika izločilo kot sindikalnega zaupnika, ker je opozarjal na nepravilnosti in klientelizem oziroma nepotizem pri toženi stranki.
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je odločitev tožene stranke, da se pokojnina, odmerjena z odločbo v postopku obnove, izplačuje od 1. 10. 2012, pravilna in zakonita. Neutemeljeno je tožnikovo vztrajanje, da bi se mu morala odmerjena pokojnina izplačevati že od 3. 5. 2009, saj za to ni pravne podlage. Tako 263. člen ZPIZ-1 kot tudi 183.člen ZPIZ-2 določata, da odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti.
V zvezi s tožnikovim zahtevkom za vrnitev prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da ni pravne podlage za zahtevek tožnika po vrnitvi prispevkov za prostovoljno pokojninsko zavarovanje za obdobje 6 mesecev in je zahtevek zavrnilo. Takšna odločitev je zmotna, saj bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v tem delu zavreči. Tožena stranka namreč o tožnikovem zahtevku za vrnitev prispevkov še ni odločala, kar pomeni, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih. V skladu s 63. členom ZDSS-1 je procesna predpostavka za sodno varstvo v socialnih sporih vezana na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznavanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnikovo tožbo v tem delu zavrglo.
prisilna hospitalizacija - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogrožanje lastnega zdravja - odklanjanje zdravljenja - duševna bolezen - trajanje ukrepa - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa
Za utemeljen poseg oziroma zdravljenje je dovolj že ugotovitev, da tožnika nima v celoti stika z realnostjo in da ima suicidne misli. Določbe 39. člena ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik že aktivno izvajati dejanja, ki bi pomenila poskus samomora.
ZSVarPre člen 6, 8, 8/1, 29, 31, 33. ZUPJS člen 12, 12/1, 17, 17/1, 17/1-6, 18, 18/2.
denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - premoženje - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev - prihranki - minimalni dohodek
Na podlagi 31. člena ZSVarPre lahko Center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen. Tožnik je imel v času odločanja prvostopenjskega organa glede priznanja pravice do denarne socialne pomoči, kakor tudi pravice do izredne denarne socialne pomoči, na svojem TRR prihranke v višini, ki presegajo trikratnik minimalnega dohodka tožnika. Ker je tožniku v celoti zagotovljen dohodek v višini minimalnega dohodka v skladu z 31. členom ZSVarPre, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Posledično tudi ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker tožnik zaradi navedenih prihrankov ni v položaju materialne ogroženosti, tudi ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči (33. člen ZSVarPre).
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3. ZPIZ-1 člen 34. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
starostna pokojnina - pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev
Pogoji za pravico do starostne pokojnine so določeni v 27. členu ZPIZ-2. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65. let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena) oziroma v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. 12. 2019 tudi v primeru, da je dopolnil 20 let pokojninske dobe (tretji odstavek 27. člena) oziroma pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. Tožnik sicer izpolnjuje pogoj starosti, vendar ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe (nima najmanj 15 let zavarovalne dobe), prav tako nima najmanj 20 let pokojninske dobe. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - sprememba v organizaciji
Pri toženi stranki je zaradi pripojitve družbe A. d.o.o. prišlo do analize in primerjave delovnih procesov na pripojenem terminalu (kjer je delal tožnik) ter drugih celinskih skladiščih in do optimizacije procesov. Na podlagi opravljene analize je bila spremenjena sistemizacija, posledično pa je bila tožniku ponujena pogodba o zaposlitvi za delo na delovnem mestu vodja gasilske enote II (ki je glede osnovne plače nižje ovrednoteno kot delovno mesto vodja gasilcev, ki ga je prej zasedal tožnik). Tožnik kot vodja gasilske enote ima sedaj kot ostale vodje posameznih gasilskih enot strokovno podporo v sektorju F., in posledično manj odgovornosti. Delodajalec je samostojen pri organiziranju delovnega procesa, sodišče presoja le, ali je zatrjevani razlog dejansko podan in ni le navidezen. Tožena stranka je dokazala obstoj odpovednega razloga. Nadaljevanje dela pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjene organizacije in sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ni bilo možno, zaradi česar je bila tožniku odpoved podana zakonito in mu je bila hkrati ponujena nova pogodba o zaposlitvi, usklajena z novo organizacijo dela in sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki.
ZDR-1 člen 81, 81/3, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 118, 118/2. KZ-1 člen 238, 238/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev delovnih obveznosti - pravočasnost odpovedi - subjektivni rok - denarno povračilo
Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, to je po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka, saj je razlog za izredno odpoved ugotovila najkasneje ob sprejemu zaključnih ugotovitev preiskovalne komisije, da je tožnik na podlagi dostopa do notranjih informacij podal naročilo za nakup obveznic za znesek 15.000,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved nezakonita.
ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK0006662
ZPP člen 7, 214, 339, 339/1, 339/2-15. OZ člen 131, 132.
poslovno sodelovanje - oprava posla - škoda - izbrani napačni material - protispisnost - nenadaljevanje dela - pogodbena kazen - drugi izvajalec - neprerekane trditve
Tožena stranka dejansko ni prerekala trditev o pozivanju na dokončanje del, zato bi sodišče to dejstvo moralo šteti za priznano, kar pomeni, da ni imelo podlage, da je to dejstvo štelo za sporno in v zvezi z njim izvajalo dokaze. Kršitev je vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče v dokaznem postopku (ki ga ne bi smelo izvajati) ugotovilo ravno nasprotno (da tožena stranka ni bila pozvana k nadaljevanju del).
ZZVZZ člen 80, 80/3, 81, 81/2, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 232, 233, 233/1.
začasna nezmožnost za delo – poškodba izven dela – bolniški stalež – odškodnina – odločba imenovanega zdravnika – pritožba – protipravno ravnanje – rok za izdajo odločbe – instrukcijski rok
Ravnanje imenovane zdravnice ni predstavljalo protipravno ravnanje, ki je podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zdravstvena komisija je odločbo imenovane zdravnice spremenila, kar pa ne pomeni, da je izbrana zdravnica ravnala protipravno. Zgolj napake v postopku, ki ga vodi upravni organ pri presoji dokazov in uporabi materialnega prava, kar vse je odpravljivo v postopku s pravnimi sredstvi, ne pomenijo protipravnega ravnanja. Zakonodajalec je namreč predvidel možnost, da pri odločanju o pravicah zavarovancev pride do napak, zato je uzakonil pravna sredstva zoper odločbe.
Zdravstvena komisija je ravnala v nasprotju z 82. členom ZZVZZ, saj odločbe ni izdala najpozneje v 8 dneh po prejemu pritožbe, vendar pa rok za izdajo odločbe iz 82. člena ZZVZZ ni prekluziven, ampak instrukcijski. Zato zaradi prekoračitve tega roka tožene stranke ne morejo zadeti negativne posledice, niti ni zaradi tega odločba zdravstvene komisije nezakonita.
Tožnik je dne 29. 5. 2012 v roku, določenem v odločbah za vštetje obdobja zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka v zavarovalno dobo, v celoti poravnal prispevke pokojninske dobe za čas zaključenega dodiplomskega študija in služenja vojaškega roka, zato se mu je s tem dnem dokupljena doba lahko štela v pokojninsko dobo in upoštevala pri izpolnjevanju pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Dokupljena doba se vrednoti po določbah tistega zakona, ki je veljal v času zahteve za dokup oziroma plačila prispevkov in ni odločilno, na katero obdobje se nanaša dokupljena doba. Dokupljena doba je vzpostavljena z izdajo odločbe in izpolnitvijo pogojev določenih v odločbi, to je s plačilom prispevka. Brez plačanega prispevka pokojninska doba ne more obstajati. Toženec je dokupljeno pokojninsko dobo vrednotil tako kot določa ZPIZ-1 v določbi 409. člena in pri odmeri pravice do starostne pokojnine odstotkovno vrednotil po zakonu, veljavnem v času vložitve zahteve oziroma plačila prispevka. Ker je toženec dokupljeno pokojninsko dobo pravilno vrednotil glede na datum vložene zahteve in plačanih prispevkov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca in odmero starostne pokojnine v višjem znesku.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - malomarnost
Tožnik je v januarju 2015 koristil letni dopust, kot vsak januar pred tem, tožena stranka pa je bila seznanjena, da je tožnik na letnem dopustu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na ustaljeno prakso pri toženi stranki, to je, da je tožnik vedno po zaključku kopalne sezone koristil najprej ure in nato letni dopust ter se šele po tem javil na parkirišča, tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti. Glede na to, da ga tožena stranka z drugačno prakso ni seznanila in da tudi novi vodja parkirišč o tem, da bi moral biti tožnik pri njem, ni vedel ničesar, tožniku ni mogoče očitati kršitve po 2. oziroma 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku ni mogoče očitati nespoštovanja delovnega procesa, nespoštovanja navodil delodajalca in delovnih obveznosti, saj tožnik očitno izrecnih navodil ni imel in je ravnal po ustaljeni praksi tožene stranke. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
pravica do obrambe - izvajanje dokazov v preiskavi - pregled zaseženega predmeta - dejansko stanje
Zaradi navedenih razlogov zasežena obuvala niso mogla biti obtožencu pokazana, je pa tudi sicer iz obtoženčeve pritožbe nerazumljivo, v čem bi naj odsotnost zaseženih obuval pomenila kršitev njegove pravice do obrambe. Nikakršnega dvoma namreč ni, da gre pri zaseženih obuvalih in tistih, ki so bila poslana v forenzične preiskave za identična obuvala, katerih identiteto bi obtoženec na zaslišanju pri preiskovalni sodnici edinole potrdil.
V določbi 162. člena ZDR je urejena pravica do sorazmernega dela letnega dopusta. Delavec ima pravico do izrabe ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem delu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. V predmetni zadevi je vsem tožnikom prenehalo delovno razmerje po 2. 7. 2012, zaradi česar jim vsem pripada celotni letni dopust za to leto, posledično pa tudi celotni regres za letni dopust. Glede na to ni pravno pomembno, ali so se tožniki po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlili pri novih delodajalcih, saj so bili pri toženi stranki upravičeni do celotnega regresa za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za leto 2012.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016436
ZPIZ-1 člen 53, 53/3. ZPP člen 327, 327/3.
predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o tožbenem zahtevku v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev, da se starostna pokojnina do starosti 65 let in 5 mesecev poveča tudi po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. V predmetni zadevi je torej podan dejanski stan iz 3. odstavka 327. člena ZPP, ki izrecno določa, da je potrebno pritožbo, ki je vložena samo zato, ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
Po 11. členu ZST-1 lahko sodišče stranko oprosti plačila taks v celoti, če pravna oseba nima sredstev za plačilo sodne takse in jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Tožena stranka ima v bilanci stanja sredstva v višini 29.306,00 EUR, pri čemer je imela po zadnjem letnem poročilu izgubo v višini 1.180,00 EUR in v zadnjih treh mesecih prejema prilive na svoj transakcijski račun. Izkazana izguba v letnem poročilu ob bilanci stanja sredstev v višini 29.306,00 EUR ne more pomeniti, da tožena stranka ni sposobna plačati takse v znesku 68,00 EUR, tako da bi bilo ogroženo opravljanje dejavnosti tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke, da se jo oprosti ali da se odloži plačilo sodne takse v znesku 68,00 EUR za postopek o pritožbi.
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja v tujini - izpolnjevanje pogojev
ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku, ki je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni, je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev. Pri tožniku pa ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
Po prvem odstavku 236. člena ZKP so določene kategorije oseb zaradi tesnih družinskih vezi z obdolžencem ali zaradi varovanja poklicne skrivnosti oproščene dolžnosti pričanja, izpodbijani sklep pa ne pojasni, za katero od v točkah 1 do 5 iste določbe naštetih oseb gre v konkretnem primeru, niti ti nista poimenovani z imenom in priimkom. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na drugi odstavek 83. člena ZKP, vendar izpodbijani sklep nima razlogov o tem, v kakšnih okoliščinah (če sploh) sta se neimenovani priči odrekli pričanju zoper obdolženca. Ker izpodbijani sklep nima razlogov, ki so za postopanje po drugem odstavku 83. člena ZKP odločilni, posledično izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
Sporni dokazi torej niso bili predlagani v zvezi z odločilnimi dejstvi, zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do izjave.
Sodišče prve stopnje se je pravilno ukvarjalo z vprašanjem, kakšno ravnanje se lahko zahteva od gospodarske družbe, ko dobi obvestilo policije, da obstaja sum, da eden od njenih poslovnih partnerjev krade drugemu poslovnemu partnerju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča začasen odvzem dovolilnic ni pretiran ukrep.
Ob takem zaključku ni pomembno, kako so ravnali drugi pogodbeniki tožene stranke in ali so bile tudi njim dovolilnice odvzete. Dejstvo je, da je tožeča stranka kršila pogodbo, zato mora sprejeti posledice takega ravnanja. Kdor krši pogodbo, se tudi ne more sklicevati na dobre poslovne običaje.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja
Okoliščina, da tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnega mesta novinar poročevalec oziroma redaktor prevajalec, ne pomeni, da ni mogoče ugotoviti obstoja delovnega razmerja, če so podani vsi elementi delovnega razmerja. Delodajalec je res tisti, ki določa organizacijo delovnega procesa, vendar pa je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je tožnica v delovnem procesu, kot ga je organizirala tožena stranka sama, osebno, nepretrgano in pod nadzorom in po navodilih tožene stranke opravljala delo iz delokroga novinarja poročevalca oziroma redaktorja prevajalca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v 4. členu ZDR-1, ter da je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za vtoževano obdobje utemeljen.