starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja v tujini - izpolnjevanje pogojev
ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno prekinilo predmetni delovni spor do pravnomočne odločitve v socialnem sporu, saj gre v obeh zadevah za identično dejansko stanje. Tožnica v socialnem sporu izpodbija odločitev glede začasne nezmožnosti za delo - bolniški stalež, v predmetni zadevi pa izpodbija zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neopravičene odsotnosti z dela v tem istem obdobju.
ZUTD člen 63, 63/2, 65, 65/4, 140, 140/1, 140/1-1, 140/2, 140/2-2. ZDR člen 88, 88/1, 88/1-4, 116, 116/3.
denarno nadomestilo za brezposelne - vračilo - sodna poravnava
V danem primeru je toženka zahtevala vračilo denarnega nadomestila na podlagi odprave odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZUTD. V četrtem odstavku 65. člena ZUTD je določeno, da določba tretjega odstavka tega člena o odpravi odločbe o priznanju pravice do denarnega nadomestila velja tudi v primeru, ko zavarovanec v delovnem sporu, v katerem zahteva varstvo svojih pravic, skladno s 7. in 8. alinejo drugega odstavka 63. člena tega zakona, umakne tožbo in sklene sodno poravnavo oziroma sporazum, ki ne obsega ugotovitve glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne obstoji razlog prenehanja pravice do denarnega nadomestila po četrtem odstavku 65. člena ZUTD. Tožnica je zahtevala sodno varstvo zaradi tega, ker ji je delodajalec zaključil delovno razmerje s potekom odpovednega roka, pri tem pa ni upošteval določbe tretjega odstavka 116. člena ZDR, da je bila ob poteku odpovednega roka začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Ravno ta del varstva pravic delavcev zaradi bolezni je bil s sodno poravnavo v celoti saniran in tako tožnici ni mogoče očitati, da je sklenila sodno poravnavo, iz katere ni razvidno, da je tožnici delovno razmerje prenehalo nezakonito. Ker razlog iz četrtega odstavka 65. člena ZUTD v konkretnem primeru ne obstoji, je prvostopenjsko sodišče pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 22.
odmera starostne pokojnine - sorazmerni del - ponovna odmera - enako dejansko stanje - enaka pravna podlaga
O tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po 22. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino je bilo že pravnomočno odločeno, in sicer je bila zahteva zavrnjena v skladu z določbo 36. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino. V 3. odstavku 36. člena Sporazuma je določeno, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v sorazmernem delu v obdobju od 8. oktobra 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice in z uporabo nekega tretjega mednarodnega sporazuma o socialnem zavarovanju z izjemo sporazumov sklenjenih med državami, nastalimi na območju bivše SFRJ, ne preračunavajo po določbah tega zakona. To velja tudi za samostojne pokojnine, priznane v istem obdobju na podlagi skupne zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodajah obeh pogodbenic, če je na podlagi teh zavarovalnih dob nosilec neke tretje države priznal svojo dajatev po mednarodnem sporazumu o socialnem zavarovanju, sklenjenem med eno od pogodbenic in to tretjo državo. Ker je nosilec zavarovanja v Avstriji, kot tretji državi, priznal tožniku pravico do pokojnine na podlagi mednarodnega sporazuma med Bosno in Hercegovino in Republiko Avstrijo, glede na določbo tretjega odstavka 36. člena Sporazuma, tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ni bil upravičen do odmere starostne pokojnine na podlagi tega Sporazuma. Tožnik je namreč pri Bosansko - Hercegovskem nosilcu zavarovanja ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po Sporazumu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v konkretnem primeru za isto dejansko stanje in isto pravno podlago, zato je drugostopenjski organ tožene stranke tožnikovo zahtevo utemeljeno zavrgel na podlagi 4. odstavka 129. člena ZUP. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-4, 118.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost odpovedi - malomarnost
Tožnik je v januarju 2015 koristil letni dopust, kot vsak januar pred tem, tožena stranka pa je bila seznanjena, da je tožnik na letnem dopustu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na ustaljeno prakso pri toženi stranki, to je, da je tožnik vedno po zaključku kopalne sezone koristil najprej ure in nato letni dopust ter se šele po tem javil na parkirišča, tožniku ni mogoče očitati hude malomarnosti. Glede na to, da ga tožena stranka z drugačno prakso ni seznanila in da tudi novi vodja parkirišč o tem, da bi moral biti tožnik pri njem, ni vedel ničesar, tožniku ni mogoče očitati kršitve po 2. oziroma 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Tožniku ni mogoče očitati nespoštovanja delovnega procesa, nespoštovanja navodil delodajalca in delovnih obveznosti, saj tožnik očitno izrecnih navodil ni imel in je ravnal po ustaljeni praksi tožene stranke. Zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016436
ZPIZ-1 člen 53, 53/3. ZPP člen 327, 327/3.
predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o tožbenem zahtevku v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev, da se starostna pokojnina do starosti 65 let in 5 mesecev poveča tudi po 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1. V predmetni zadevi je torej podan dejanski stan iz 3. odstavka 327. člena ZPP, ki izrecno določa, da je potrebno pritožbo, ki je vložena samo zato, ker sodišče prve stopnje s sodbo ni odločilo o vseh zahtevkih, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.
ZP-1 člen 8, 21. ZJN-2 člen 109a, 109a/1, 109a/1-4. KZ-1 člen 26.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - odgovornost za prekršek - zavestna malomarnost - nezavestna malomarnost - opomin - izločitev iz postopkov javnega naročanja
Navedbe obdolžene odgovorne osebe, da je v postopku javnega naročanja podala izjavo o poravnanih obveznostih družbe v prepričanju o njeni resničnosti, je potrebno presojati ustrezno kritično in upoštevaje, da je ekonomistka ter dolgoletna direktorica pravne osebe, ki je glede na svojo funkcijo dolžna izpolnjevati zakonske obveznosti in skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe. Pred podpisom izjave se je bila dolžna prepričati o stanju na računu in o dejstvu, ali ima (ne)poravnane zapadle obveznosti iz naslova socialnih prispevkov in davkov.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZUP člen 260, 260-3.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Ker je odločba toženca z dne 9. 4. 2013 o odmeri in izplačevanju pokojnine temeljila na sodbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, tožbeni zahtevek pa v reviziji zavrnjen, je toženec postopal po 3. alineji 260. člena ZUP in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013 o odmeri starostne pokojnine in s katero je bilo odločeno, da se bo pokojnina začela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BIH ne izplačuje več od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Tožnik zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 ni vložil pritožbe, zato je ta postala dokončna in pravnomočna, odločba z dne 9. 4. 2013, na podlagi katere tožnik vtožuje svojo terjatev (sorazmerni dela starostne pokojnine), pa ni več veljaven pravni akt. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnin. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odpadla pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine, z odločbo z dne 9. 1. 2014 pa je odpadla tudi podlaga za odmero in izplačevanje te pokojnine. Veljavni sta torej odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.
ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4. URS člen 158. ZPIZ-2 člen 183, 183/1.
sorazmerni del invalidske pokojnine - pravnomočnost odločbe - neprava obnova
V obravnavani zadevi gre za izpodbojno tožbo zoper drugostopenjsko odločbo in prvostopenjski upravni akt o zavrnitvi pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. V predsodnem postopku je ugotovljeno, da za priznanje pravice ni izpolnjen predpisan pogoj pokojninske dobe. Kljub temu sodišče prve stopnje upravnih odločb vsebinsko ni presojalo. Ob uporabi 4. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je zmotno zaključilo, da naj bi bila posamična upravna akta nična, ker da sta bila izdana brez zahteve stranke. Odločba, izdana brez zahteve stranke, je po citirani določbi ZUP sicer lahko nična, vendar le v primeru, če stranka kasneje v njeno izdajo ni izrecno ali molče privolila. Zaradi uveljavljanja rednega pravnega sredstva na priznanje pravice do invalidske pokojnine zoper prvostopenjski upravni akt ter vložene izpodbojne tožbe zoper drugostopenjsko dokončno odločbo je namreč potrebno šteti, da je tožnik v izdajo teh odločb privolil. Ničnostni razlog v okoliščinah konkretnega primera ni podan.
Prvostopenjsko sodišče je preuranjeno zaključilo, da je bilo v obravnavanem predsodnem postopku v nasprotju s 158. členom Ustave RS poseženo v pravnomočno priznano pravico do invalidske pokojnine. Z odločbo je bilo sicer izrečeno, da se zavarovanec (v predmetni zadevi tožnik) razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine. Ta odločba pa je bila s posamičnim upravnim aktom spremenjena tako, da je tožnik z njo razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 14. 11. 2007 in hkrati izrečeno, da bo o pravici in odmeri invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Slednja odločba je bila ob uporabi t.i. neprave obnove postopka po 1. odstavku 183. člena ZPIZ-2 sicer res izdana po datumu izdaje v tem sodnem postopku izpodbijane dokončne odločbe. Vendar pa ni razčiščeno, ali je bilo zoper njo sploh uveljavljano redno pravno sredstvo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK0006662
ZPP člen 7, 214, 339, 339/1, 339/2-15. OZ člen 131, 132.
poslovno sodelovanje - oprava posla - škoda - izbrani napačni material - protispisnost - nenadaljevanje dela - pogodbena kazen - drugi izvajalec - neprerekane trditve
Tožena stranka dejansko ni prerekala trditev o pozivanju na dokončanje del, zato bi sodišče to dejstvo moralo šteti za priznano, kar pomeni, da ni imelo podlage, da je to dejstvo štelo za sporno in v zvezi z njim izvajalo dokaze. Kršitev je vplivala na zakonitost sodbe, saj je sodišče v dokaznem postopku (ki ga ne bi smelo izvajati) ugotovilo ravno nasprotno (da tožena stranka ni bila pozvana k nadaljevanju del).
V določbi 162. člena ZDR je urejena pravica do sorazmernega dela letnega dopusta. Delavec ima pravico do izrabe ene dvanajstine letnega dopusta za vsak mesec dela v posameznem koledarskem delu, če v koledarskem letu, v katerem je sklenil delovno razmerje, ni pridobil pravice do celotnega letnega dopusta, če mu preneha delovno razmerje pred potekom roka, po preteku katerega bi pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in v primeru, če mu delovno razmerje v tekočem koledarskem letu preneha pred 1. julijem. V predmetni zadevi je vsem tožnikom prenehalo delovno razmerje po 2. 7. 2012, zaradi česar jim vsem pripada celotni letni dopust za to leto, posledično pa tudi celotni regres za letni dopust. Glede na to ni pravno pomembno, ali so se tožniki po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlili pri novih delodajalcih, saj so bili pri toženi stranki upravičeni do celotnega regresa za letni dopust. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za leto 2012.
OZ člen 90. ZDen člen 88. 1: Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 407/2005, II Ips 388/2003, II Ips 331/2006, II Ips 97/2010 ter II Ips 75/2015.
ničnost pravnih poslov
Pravni posli in enostranske izjave volje, ki so nasprotju z I. odst. 88. čl. ZDen, so nični.
Tožena stranka ni dokazala, da je tožnik v računalniškem programu tožene stranke spremenil posamezne postavke na računih in tako popravljene računovodske listine oddal v računovodstvu ter s tem kršil delovne obveznosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZSVarPre člen 6, 8, 8/1, 29, 31, 33. ZUPJS člen 12, 12/1, 17, 17/1, 17/1-6, 18, 18/2.
denarna socialna pomoč - izredna denarna socialna pomoč - premoženje - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev - prihranki - minimalni dohodek
Na podlagi 31. člena ZSVarPre lahko Center za socialno delo odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi, za katero je mogoče sklepati, da ji je dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti ali delno zagotovljen. Tožnik je imel v času odločanja prvostopenjskega organa glede priznanja pravice do denarne socialne pomoči, kakor tudi pravice do izredne denarne socialne pomoči, na svojem TRR prihranke v višini, ki presegajo trikratnik minimalnega dohodka tožnika. Ker je tožniku v celoti zagotovljen dohodek v višini minimalnega dohodka v skladu z 31. členom ZSVarPre, tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. Posledično tudi ni upravičen do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker tožnik zaradi navedenih prihrankov ni v položaju materialne ogroženosti, tudi ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči (33. člen ZSVarPre).
ZPIZ-2 člen 27, 27/1, 27/3. ZPIZ-1 člen 34. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško člen 22.
starostna pokojnina - pokojninska doba - izpolnjevanje pogojev
Pogoji za pravico do starostne pokojnine so določeni v 27. členu ZPIZ-2. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65. let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe (prvi odstavek 27. člena) oziroma v obdobju od 1. januarja 2013 do 31. 12. 2019 tudi v primeru, da je dopolnil 20 let pokojninske dobe (tretji odstavek 27. člena) oziroma pridobi pravico do starostne pokojnine tudi zavarovanec, ki je dopolnil 60 let starosti in 40 let pokojninske dobe brez dokupa dobe. Tožnik sicer izpolnjuje pogoj starosti, vendar ne izpolnjuje pogoja zavarovalne dobe (nima najmanj 15 let zavarovalne dobe), prav tako nima najmanj 20 let pokojninske dobe. Zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje starostne pokojnine po 27. členu ZPIZ-2. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015866
OZ člen 131, 131/2, 153, 153/2, 153/3, 171, 171/1, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - plačilo odškodnine - objektivna odškodninska odgovornost - delo na višini - nevarna dejavnost - krivdna odškodninska odgovornost
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi, ko je padel z betonskega roba objekta z višine približno 10 metrov v globino. Do nezgode je prišlo, ko se je tožnik pri meritvi nagnil naprej, pri čemer se je prijel za ograjo, ta pa se je zaradi dotrajanosti odlomila in je tožnik skupaj z njo padel na tla. Delo na višini približno 10 m je nevarna dejavnost, zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Tožena stranka pa je za delovno nesrečo tudi krivdno odgovorna. Na skupnem gradbišču niso bili zagotovljeni ukrepi za varno delo. Pri delu na višini ni bila postavljena ustrezna ograja niti niso bili delavci varovani z varnostnim pasom. Tožnikovo delo se ni izvajalo pod nadzorstvom strokovne osebe. Ograja, na katero se je tožnik naslonil, ni ustrezala zahtevanim merilom glede varnostne ograje. Na delovišču tudi niso bili zagotovljeni varnostni ukrepi, ki bi preprečevali padce v globino. Tožena stranka je ravnala v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, saj tožnika ni ustrezno usposobila za opravljanje dela na višini. Zaradi nepravilne organizacije dela tožniku ni preostalo drugega, kot da delo (meritve vertikale zidu) opravi v nevarnih pogojih. V takšnem primeru tožniku ni mogoče očitati soprispevka k nastanku škode.
Po prvem odstavku 236. člena ZKP so določene kategorije oseb zaradi tesnih družinskih vezi z obdolžencem ali zaradi varovanja poklicne skrivnosti oproščene dolžnosti pričanja, izpodbijani sklep pa ne pojasni, za katero od v točkah 1 do 5 iste določbe naštetih oseb gre v konkretnem primeru, niti ti nista poimenovani z imenom in priimkom. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na drugi odstavek 83. člena ZKP, vendar izpodbijani sklep nima razlogov o tem, v kakšnih okoliščinah (če sploh) sta se neimenovani priči odrekli pričanju zoper obdolženca. Ker izpodbijani sklep nima razlogov, ki so za postopanje po drugem odstavku 83. člena ZKP odločilni, posledično izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - izpolnjevanje pogojev
Pri tožniku, ki je bil že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in bolezni, je prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, tako da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne dodatne omejitve in tudi časovna razbremenitev. Pri tožniku pa ni prišlo do izgube delovne zmožnosti niti pri tožniku ni podana poklicna invalidnost v smislu 1. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Na odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški razporejen v I. kategorijo invalidnosti. V sodni praksi je že zavzeto stališče, da gre pri vprašanju, ali je pri nekomu nastopila invalidnost in katera stopnja invalidnosti je podana, za materialnopravno vprašanje, ki ga lahko različne države s svojimi predpisi različno urejajo. V konkretni zadevi je torej potrebno vprašanje invalidnosti presojati po določbah ZPIZ-1. Glede na ugotovljeno dejansko stanje tožnik kot invalid III. kategorije invalidnosti ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev (67. člen ZPIZ-1) za priznanje pravice do invalidske pokojnine.
pripoznava zahtevka v odgovoru na tožbo – pravica do povrnitve stroškov postopka – povod za tožbo
Glede na to, da je toženec v odgovoru na tožbo pripoznal zahtevek, je za pravilno uporabo 157. člena ZPP pomembno (le) še, ali je dal povod za tožbo. To je takrat, kadar lahko tožnik na podlagi toženčevega ravnanja pred pravdo, ne oziraje se na položaj stvari po materialnem pravu, sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.
Po 11. členu ZST-1 lahko sodišče stranko oprosti plačila taks v celoti, če pravna oseba nima sredstev za plačilo sodne takse in jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Tožena stranka ima v bilanci stanja sredstva v višini 29.306,00 EUR, pri čemer je imela po zadnjem letnem poročilu izgubo v višini 1.180,00 EUR in v zadnjih treh mesecih prejema prilive na svoj transakcijski račun. Izkazana izguba v letnem poročilu ob bilanci stanja sredstev v višini 29.306,00 EUR ne more pomeniti, da tožena stranka ni sposobna plačati takse v znesku 68,00 EUR, tako da bi bilo ogroženo opravljanje dejavnosti tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke, da se jo oprosti ali da se odloži plačilo sodne takse v znesku 68,00 EUR za postopek o pritožbi.