zdravstveno zavarovanje – nesreča pri delu – varstvo in zdravje pri delu – opustitev izvajanja ukrepov za zagotavljanje varstva pri delu – povrnitev škode zavodu za zdravstveno zavarovanje
Če delavec mora opraviti svoje delo, čeprav za to še niso izpolnjeni pogoji, ker predhodna faza dela še ni dokončana, in mu delodajalec prepusti, da se v teh okoliščinah znajde sam kakor ve in zna, sicer gre lahko „po knjižico“, kar vse je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi za konkretni primer, potem se toženka neuspešno brani z očitkom sodišču prve stopnje, da postavlja pri zahtevi po nadzoru dela previsoke standarde za povsem običajen delovni proces.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo reintegracijskemu zahtevku. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev predstojnika - generalnega direktorja policije, ki je zoper tožnico uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdal sklep o prepovedi opravljanja dela in tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Generalni direktor policije je postopek zoper tožnico uvedel ter sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podal na podlagi drugega odstavka 18. člena ZDR v okviru svoje pristojnosti, ta okoliščina pa ne more biti podlaga za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo. Ker tožena stranka ni predstavila argumentov, ki bi nakazovali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, ki govore v prid tožnici (tožnica si želi zaposlitve nazaj k toženi stranki), predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo in je pravilno ugotovilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki še vedno mogoče.
ZDR-1 člen 108, 111, 131. ZPP člen 277, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 188.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zamudna sodba - regres za letni dopust - jubilejna nagrada
Tožeča stranka je zahtevala plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2013 in celotni regres za leto 2014. Sodišče prve stopnje je skladno s 131. členom ZDR-1 tožeči stranki pravilno priznalo regres do višine minimalne plače v posameznem letu in upoštevalo tudi delno plačilo. Od tako priznanih bruto zneskov pa je delodajalec dolžan najprej odvesti predpisan davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje za plačilo jubilejne nagrade za 30 let dela pri toženi stranki, za katero je pravni temelj določen v Kolektivni pogodbi za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko - predelovalne dejavnosti Slovenije, ki v tarifni prilogi določa znesek pripadajoče nagrade.
Trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja, na strani tistega, ki ugovoru zastaranja nasprotuje (tožnice), trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na konec pretrganja zastaranja in ponoven začetek teka zastaralnega roka, pa so na strani tistega, ki se na zastaranje sklicuje (toženke). V obravnavani zadevi je tožnica svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu glede pretrganja zastaranja zadostila, toženka, ki se je na zastaranje sklicevala, pa se plačila obveznosti ni razbremenila - ni zatrjevala, da so (bili) izvršilni postopki zoper glavnega dolžnika končani, ker je bil npr. upnik poplačan oziroma so bili postopki sicer ustavljeni, zastaralni rok zoper glavnega dolžnika (pravne posledice se nanašajo tudi na poroka) pa je začel teči znova in se je (že) iztekel.
ZPP člen 143, 324. ZSVarPre člen 2, 4, 4/1, 6, 28, 28/1, 28/2, 28/2-11.
denarna socialna pomoč - kritje razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev
Tožnik je imel v maju 2015 na svojem računu 2.731,55 EUR, nato pa je 10. 6. 2015 ta znesek dvignil z računa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik 10. 6. 2015 razpolagal z zneskom 2.731,55 EUR in da bi takšen znesek zadoščal za nekaj mesečno zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, potrebnih za preživetje. Zato tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči in posledično tudi ne do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv tako, da njen preizkus sploh ni mogoč. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zgolj zavrnilo podredni in primarni tožbeni zahtevek, ne da bi v izreku sodbe povzelo vsebino postavljenega primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.
Ob takšnem izreku ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, oziroma kaj je zavrnilo, niti kaj je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala, oziroma katere odločbe toženca je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja, sploh presojalo. O čem je bilo odločeno, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZGD člen 360, 449, 449/3, 365. ZDR člen 111, 111/1, 111/1-2. URS člen 22.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev - razrešitev po volji družbe - predsednica uprave - krivda
Tožnica je imela s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, v kateri je bilo med drugim določeno, da predsednici uprave v primeru razrešitve po volji družbe in brez njene krivde pripada odpravnina v višini 6-kratnega zneska njene zadnje bruto plače. Ker tožnica ni bila razrešena s funkcije predsednice uprave tožene stranke brez svoje krivde, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine zaradi predčasne razrešitve pravilno zavrnilo kot neutemeljenega.
zasebna agencija za zaposlovanje - zagotavljanje dela delavcev - posredovanje delavcev - najem delavcev za določen čas - plačilo - posredniška provizija – pogodba o poslovnem sodelovanju
Zasebna agencija za zaposlovanje - koncesionar MDDSZ (izvajalec) v skladu z zakonodajo zagotavlja naročniku (družbi, ki ima stalne potrebe po storitvah zagotavljanja dela delavcev) delo delavcev na dva načina: bodisi tako, da jih začasno napoti k naročniku in napoteni delavci ostajajo v delovnem razmerju pri izvajalcu ali tretji osebi (najem delavcev za določen čas), bodisi tako, da določene delavce posreduje naročniku, da naročnik z njimi sklene pogodbo o zaposlitvi (posredovanje delavcev).
poslovna odškodninska odgovornost – okvirna pogodba – razlaga pogodbe – nejasna določila v posebnih primerih – forma ad probationem – obličnost – obličnost aneksa k pogodbi – sukcesivna dobava – pooblastilo za sklenitev aneksa
Pogodba ima vse značilnosti okvirne pogodbe, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili za skupni obseg naročila in predmet storitve (izdelave prisrčnic) in ceno na enoto za opravljeno delo, zato ima vse bistvene značilnosti pogodbe o delu in tudi bistvene elemente za njeno praktično izvajanje. Na njeni podlagi bi se lahko sklepale posamične pogodbe o delu glede posameznih količin (znotraj z okvirno pogodbo dogovorjenih) in z opredelitvijo izdelavnih rokov. Zato tudi taka okvirna pogodba stranki pogodbe zavezuje.
plačilo odškodnine - okrnitev ugleda pravne osebe - zastaranje
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da tožencu ni mogoče očitati, da bi zaradi njegovega ravnanja, ki se nanaša na čas do treh let pred vložitvijo tožbe, tožnik utrpel škodo zaradi razžalitve časti ali dobrega imena ali strah ali kakšno drugo pravno priznano škodo. Dogodka, to je prevoz ilegalcev s tovornim vozilom, ki ga je vozil toženec in tihotapljenje 9,50 kg tobaka, ki je bil najden v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec, zaradi česar je bilo vozilo zaseženo, nista mogla vplivati na čast in dobro ime tožnika in s tem povezan strah za izgubo naročnikov. Prvi dogodek (prevoz ilegalcev s tovornim vozilom tožene stranke, ki ga je vozil toženec) se je zgodil že 5. 7. 2009, zanj pa je tožnik izvedel najkasneje ob poteku roka plačila globe za prekršek. Terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda ali dobrega imena tožnika v zvezi s tem dogodkom je zastarala, ker je bila tožba vložena junija 2013, to je po izteku 3-letnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ. Prekršek v zvezi s tihotapljenjem tobaka (9,50 kg tobaka je bilo najdeno v tovornem vozilu, ki ga je vozil toženec), ki ga je v letu 2012 storil toženec kot voznik tovornjaka tožeče stranke, za katerega je bil kaznovan z globo, bi sicer lahko predstavljal ravnanje, s katerim bi bil lahko okrnjen ugled ali dobro ime tožnika kot pravne osebe, zaradi česar bi bila pravna oseba upravičena do pravične denarne odškodnine v smislu 183. člena OZ. Vendar v obravnavani zadevi tožniku ni uspelo dokazati resničnosti trditev, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, zlasti pa ne takšnih okoliščin, ki bi opravičevale denarno odškodnino za zatrjevano okrnitev ugleda ali dobrega imena. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR-1 člen 4, 33, 34, 43, 44, 200. ZDR člen 4, 4/1, 4/2, 31, 32, 41, 42.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev, da je tožena stranka dala tožnici na razpolago računalnik, ki se je nahajal v prostorih tožene stranke ter da ji je dodelila elektronski naslov in telefon, napačno zaključilo, da med strankama ni obstajalo delovno razmerje. V zvezi s tem ni pomembno, da bi tožnica delo lahko opravljala tudi doma, saj delo na domu ne izključuje obstoja delovnega razmerja. Pri toženi stranki je bilo možno opravljati delo tudi na takšen način. Način dela lektorjev (ki je veljal enako za zaposlene in nezaposlene) kaže predvsem na specifično organiziranost delovnega procesa lektoriranja, v katerega je tožnica kot lektorica morala biti vključena. To, da se pri toženi stranki delo lektorjem ni odrejalo na način razdelitve določenih tekstov posameznikom s strani nadrejenega, še ne pomeni, da je bila tožnica pri svojem delu neodvisna, samostojna, da ni delala po navodilih delodajalca ali da v razmerju do tožene stranke ni bila v odvisnem položaju, ki je značilen za delavce. Tožnica je sicer morala toženo stranko o svoji odsotnosti zgolj obvestiti in ni šlo za formaliziran način prijave in odobritve odsotnosti, vendar pa sporočanje odsotnosti oziroma način odobritve koriščenja dopusta ne more biti ključna razlikovalna okoliščina, na podlagi katere se išče podobnosti oziroma razlike med honorarnimi in redno zaposlenimi delavci. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz temeljne pravne podlage, določene v 4. členu ZDR-1, ni pa je pravilno uporabilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Te okoliščine morajo biti tehtne, pri čemer sama teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Prepričanje delodajalca o tem, da tožniku ni bil dolžan omogočiti zagovora iz razloga, ker sta se pogovarjala po telefonu in ker mu je rekel, da mora priti na delo, ni razlog, ki bi omogočal, da delavcu ni bilo potrebno omogočiti zagovora. Tudi če je tožnik direktorju dejansko rekel: „V redu, vidiva se na sodišču“, to ne more pomeniti, da mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora ali da se je tožnik zagovoru morda odpovedal. Tudi stališče tožene stranke, da je šlo za samovoljo in neupravičeno odsotnost z dela, ni zadostna podlaga za opustitev zagovora, zlasti kot je bilo v konkretnem primeru, ko je bil tožnik v dobri veri, da mu je dopust odobren glede na splošno prakso pri toženi stranki. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
posojilna pogodba - obveznost posojilojemalca - neplačani del posojila - rok za vrnitev posojila - dogovorjeni rok - datum zapadlosti - dodatek k posojilni pogodbi - sprememba zapisa - obličnost dodatka - neposredno izvršljiv notarski zapis - obličnost posojilne pogodbe - višina dolga - dogovor o roku vračila posojila
Tožena stranka ni niti trdila, da so bile posojilne pogodbe, s katerimi je tožeča stranka toženi stranki posodila 180.000,00 EUR, sklenjene v obliki notarskega zapisa, zato ni mogoče pritrditi njenemu stališču, da podpisan Dodatek k posojilnim pogodbam, s katerim sta pravdni stranki ugotovili višino dolga in dogovorili rok vračila še nevrnjenega dela posojila, ni veljaven zato, ker ni bil sklenjen v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tožena stranka tudi s pritožbenimi trditvami ni uspela uveljaviti stališča, da se je z Dodatkom k posojilnim pogodbam glede na njegovo vsebino spremenil kakšen neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zavrnilo njen ugovor, da bi moral biti Dodatek k posojilnim pogodbam v konkretnem primeru po samem zakonu sklenjen v obliki notarskega zapisa.
invalid III. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost - pravica do premestitve
Pri prvotožnici je podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni, saj prvotožnica za svoje delo oziroma poklic kuharice pod splošnimi pogoji ni več zmožna, temveč je isto delo ali drugo delo brez neposredne nevarnosti za poslabšanje invalidnosti zmožna v polnem delovnem času z omejitvami. Sodišče prve stopnje je zato odločbi tožene stranke pravilno odpravilo in prvotožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti za polni delovni čas in ji priznalo pravico do premestitve v skladu s preostalo delovno zmožnostjo z določenimi omejitvami v polnem delovnem času. Toženi stranki pa je tudi pravilno naložilo, da o pravici in višini nadomestila za invalidnost odloči s posebno odločbo.
Izrek sodbe je sam s sabo v nasprotju, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, kot tudi pravice do varstvenega dodatka, v nadaljevanju pa odpravilo izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na pravico do varstvenega dodatka in pravico do denarne socialne pomoči, ne da bi o sami pravici odločilo po vsebini. Tožnik je namreč pri toženi stranki vložil zahtevo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in tožena stranka je bila o tej zahtevi tudi dolžna odločiti. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pomeni, da o tej tožnikovi zahtevi sploh še ni bilo odločeno, po drugi strani pa je sodišče prve stopnje tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka za določeno obdobje, zavrglo, kar pomeni, da o pravicah ni odločalo. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 86, 86/2, 154, 154/3, 155. ZOdvT člen 25, 25/2.
stroški postopka - priznanje stroškov
Stranka, ki jo zastopa pooblaščenec, sme v skladu z 2. odstavkom 86. člena ZPP vselej priti pred sodišče in dajati izjave poleg svojega pooblaščenca. V danem primeru je bilo smotrno in potrebno, da je bil tožnik prisoten na narokih za glavno obravnavo, da se je lahko tudi sam izjavil o dejstvih, ki jih je bilo potrebno v pravdi ugotoviti (člen 86/1 ZPP). Zato je potrebno tožniku priznati sedem prihodov na narok. Do ostalih priglašenih stroškov tožnik kot stranka v postopku, ki ni odvetnik, ni upravičen.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada
Zmotno je stališče pritožnika, da se lahko materialni stroški v višini 10 % od odmerjene nagrade priznajo le pri izdelavi zelo zahtevnega ali izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja. Pri materialnih stroških gre za stroške, ki jih ima izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (stroški pisarniškega materiala, papirja, kopij, telefonskih in poštnih storitev zaradi komunikacije s sodiščem, število izdelanih izvodov, stroški za tipkanje poročila, itd.). V danem primeru pritožnik prezre obseg mnenja, dejstvo da je bilo izvedensko delo izdelano v treh izvodih (za sodišče in stranke) in ob upoštevanju drugih stroškov izvedenca s pripravo mnenja (poštne storitve zaradi komuniciranja s sodiščem, itd.) so materialni stroški odmerjeni skladno s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v višini 10 % od odmerjene nagrade. Pritožbeno zavzemanje za znižanje na 5 % od odmerjene nagrade je neutemeljeno.
ZDR člen 4, 204, 204/3. ZDR-1 člen 4. ZEPDSV člen 12, 18, 19. ZDavP-2 člen 352.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - elementi delovnega razmerja - rok za sodno varstvo - bruto - neto
Stališče sodišča prve stopnje, da je zaradi porodniškega dopusta in dopusta za nego in varstvo otroka prišlo do prekinitve opravljanja dela, je materialnopravno zmotno. Glede na to, da je tožnica pred porodniškim dopustom in po dopustu za nego in varstvo otroka kontinuirano opravljala delo pri toženi stranki, njuno razmerje v tem obdobju pa je imelo elemente delovnega razmerja, navedene prekinitve pogodbenega sodelovanja ni mogoče šteti za prekinitev opravljanja dela, ne glede na to, da tožnica v tem času ni prejemala avtorskega honorarja oziroma je bil ta bistveno nižji. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnica morala uveljavljati obstoj delovnega razmerja za to obdobje v 30 dneh od nastopa porodniškega dopusta oziroma od prekinitve dela. Tožba je tudi glede zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za obdobje od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012 in z njim povezanih zahtevkov vložena pravočasno, zato je o njih treba odločiti meritorno, vključno z odškodninskimi zahtevki za povrnitev škode iz naslova razlike v nadomestilu za nego in varstvo otroka ter iz naslova povračila plačanih prispevkov za socialno varnost. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno v zvezi s preostalimi tožbenimi zahtevki, ki se nanašajo na pravice iz delovnega razmerja za čas od 1. 11. 2005 do 31. 3. 2012, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je svoje delo (tj. pisanje avtorskih novinarskih člankov oziroma prispevkov in fotografij) pri toženi stranki opravljala vsakodnevno, pri čemer so teme določali uredniki, le izjemoma si je temo lahko izbrala sama. Pri tem je bila vezana na njihove usmeritve in navodila, članke pa so pred objavo tudi prebrali. Za svoje delo je prejemala redno plačilo, najprej v pavšalnem znesku, kasneje pa glede na količino opravljenega dela. Toženi stranki je bila ves čas na razpolago, delala je polni delovni čas, včasih tudi doma. Za izrabo dopusta se je morala predhodno dogovoriti in urednike s tem seznaniti, sporočiti je morala tudi svojo bolniško odsotnost. Z sodelavko je delala v isti pisarni, imela je na razpolago delovno mizo in računalnik, kjer je delala. Opravljala je enako delo in v enakem obsegu kot redno zaposleni novinarji. Imela je ključ od dopisništva, svojo vizitko, bila je v internem telefonskem imeniku. Pri toženi stranki se je izobraževala in učila tujih jezikov. Udeleževala se je dogodkov, prejemala je vso pošto, vabila, obvestila in delovni koledar. Zjutraj je pošiljala napoved predvidenih dogodkov in si s tretjimi osebami dopisovala kot predstavnica tožene stranke. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je med pravdnima strankama v obdobju po 1. 4. 2012 pa do prenehanja opravljanja dela 17. 10. 2014 obstajalo delovno razmerje.
V predmetnem postopku je prvostopenjsko sodišče na naroku ob sprejetju sklepa vsebinsko v celoti obrazložilo svojo odločitev, ki jo je nato zapisalo oz. prepisalo kot svoje razloge za izpodbijani sklep. Tožeča stranka je torej vse razloge za odločitev poznala že na naroku, ko je bil sklep ustno objavljen. To pomeni, da bi lahko grajala navedeno postopkovno odločitev že na naroku. V pritožbi tožeča stranka tudi ne navaja nobenega razloga, zakaj brez svoje krivde sklepa o prekinitvi postopka ni mogla grajati že takoj ob njegovem sprejetju.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015383
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD člen 6, 23, 23/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - poledenela tla - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen, zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči. Tožniku je po prihodu na delo, kamor je bil napoten, pri odpiranju vrat vozila spodrsnilo na poledeneli podlagi, zaradi česar je padel in se udaril v ledveni del hrbta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek ni objektivno odškodninsko odgovorna, saj je do padca tožnika prišlo na javni površini, ki ni bila predvidena kot kraj opravljanja dela. Vzrok za škodo tako ni nevarna stvar, katere imetnik bi bila tožena stranka, oziroma nevarna dejavnost, s katero bi se tožena stranka ukvarjala. Prav tako ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožnik ni uspel dokazati, da mu tožena stranka ni zagotovila primerne obutve, tožena stranka pa tožnika tudi ni bila dolžna opozoriti na snežne vremenske razmere v kraju, kamor je bil napoten na delo. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.