ZDoh-2 člen 125, 125/3. OZ člen 46, 82, 94. ZDR-1 člen 108, 108/1.
plačilo odpravnine - sporazum - davki
Pravdni stranki sta odpravnino določili s posebno pogodbo in pri tem določili, da se pri izračunu osnove upoštevajo neto plače. Odpravnina, do katere delavec ni upravičen po samem zakonu ali v višjem znesku, kot jo določa zakon, je po ZDoh-2 obdavčena kot dohodek fizične osebe. Plačnik davka (akontacije) pa je po tretjem odstavku 125. člena ZDoh-2 oseba, ki dohodek izplača. Zato je bilo nepotrebno v sporazumu zapisati, da mora delodajalec za navedeno odpravnino obračunati in plačati vse predpisane prispevke in davke. To je tožena stranka tudi pravilno storila ter plačala davek v višini 1.935,97 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Pri tožnici je podana popolna izguba delovne zmožnosti, saj tožnica ni zmožna za opravljanje svojega dela in za opravljanje podobnih del, poleg tega pa ni zmožna opravljati nobenega poklicnega dela. Pri tožnici so izčrpane vse terapevtske možnosti. S predpisano antidepresivno terapijo se njene psihične težave le blažijo, nobena izmed predpisanih terapij pa ni pripeljala do tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi lahko ponovno začela opravljati svoje ali drugo delo. Zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožnici stanje dokončno in zdravljenje zaključeno, pri čemer ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, s čimer je podano stanje iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, so pravilni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.
invalid III. kategorije invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru je ostalo odprto vprašanje, ali gre pri tožniku za shizofrenijo, psihozo ali za drugo psihično bolezen oziroma stanje, za kar bi bila po mnenju sodne izvedenke potrebna natančnejša diagnostična obravnava. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dolžnost sodišča je, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj taka obravnava ni bila opravljena. Napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka ne more biti razlog, da ni mogoče podati mnenja o preostali delazmožnosti. V spisu je obsežna medicinska dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje. Bistveno je, da se ugotovi tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje zmožen opravljati pridobitno delo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
USTAVNO PRAVO – NEPRAVDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080027
URS člen 19, 19/3. ZDZdr člen 30, 40, 46, 46/1, 46/2, 47, 47/1, 47/2, 52, 74, 74/1, 75, 75/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. ZNP člen 37.
postopek sprejema v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda – sprejem brez privolitve – pogoji za izrek ukrepa – udeleženec postopka – najbližja oseba – možnost sodelovanja v postopku – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – narok – zaslišanje osebe – načelo izbire milejšega ukrepa
Razlog, da sodišče opusti neposredni stik, pogovor in zaslišanje nasprotnega udeleženca, je izključno njegovo zdravstveno stanje in ne nezmožnost komuniciranja z njim v slovenskem jeziku.
ZŠtip-1 člen 1, 8, 12, 13, 15, 16. Pravilnik o dodeljevanju državnih štipendij člen 5, 5/1, 5/2.
državna štipendija - izpolnjevanje pogojev
Po 13. členu Zštip-1 lahko med drugim pravico do štipendije pridobijo upravičenci, ki so pred dopolnjenim 27. letom starosti prvič vpisani v program višješolskega ali visokošolskega izobraževanja prve ali druge stopnje, za katerega uveljavljajo pravico do štipendije v RS ali v tujini, če niso v delovnem razmerju ali ne opravljajo samostojne dejavnosti, niso vpisani v evidenco brezposelnih oseb oziroma niso poslovodne osebe gospodarskih družb ali direktorji zasebnih zavodov. Iz 5. člena Pravilnika o dodeljevanju državnih štipendij pa izhaja, da morata biti sočasno izpolnjena oba kumulativno predpisana pogoja. To pomeni, da se prvi vpis v prvi letnik upošteva le, ko po prekinitvi izobraževanja ne pride do spremembe izobraževalnega programa, ali če ob spremembi izobraževalnega programa ne pride do prekinitve izobraževanja. Takšno dejansko stanje pa v predmetni zadevi ni podano, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka. Pri tožnici je prišlo do prekinitve izobraževanja na Fakulteti B. C., in tudi do spremembe smeri izobraževalnega programa (iz smeri turizem v smer marketing), ko je dopolnila več kot 40 let starosti. V predmetni zadevi torej ni izkazan dejanski stan iz 1. niti iz 2. odstavka 5. člena Pravilnika in ne iz 13. člena ZŠtip-1, zato tožnica ni upravičena do državne štipendije. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do državne štipendije.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080038
ZIZ člen 272. ZPP člen 411.
začasne odredbe v družinskih sporih – otrokova največja korist – nujnost začasne odločitve o stikih – začasno omejevanje stikov
Če bi začasno urejanje razmerij med starši in otroki dopustili v vseh težavnih primerih, ne le tistih res nujnih, kjer je treba preprečiti nasilje oz. težko nadomestljivo škodo, bi začasna odredba zaradi svojega dejanskega učinka prehitro predstavljala nevarnost za prejudic, dosežen s trditvami, ki so izkazane zgolj s stopnjo verjetnosti, preden se zanesljivo (to je: s stopnjo prepričanja) ne ugotovijo vse relevantne okoliščine.
OZ člen 190, 275. SPZ člen 118. ZPP člen 5, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
verzija – zakonska subrogacija – upravnik – obratovalni stroški - pravica stranke do izjave v postopku
Pravici stranke, da se izjavi o dejstvih in dokazih ustreza obveznost sodišča, da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli (5. člen ZPP). Sodišče druge stopnje kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico do pravnega sredstva strank (25. člen URS), zato je sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 354. členom ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje nadalje opozarja, da se določbe o verziji uporabljajo zgolj v primeru, ko pravo upravičencu ne daje nobenega drugega pravnega varstva, pri čemer 190. člen OZ določa splošna pravila glede obogatitvenega zahtevka in ga je treba uporabiti kot splošen predpis, torej šele, ko v poštev ne pride nobena druga specialnejša materialnopravna podlaga. Prav v to smer pa je šla novejša sodna praksa, ki v primeru, ko upravnik za etažnega lastnika izpolni njegovo obveznost dobaviteljev, ne presoja več po pravilih o neupravičeni obogatitvi, temveč šteje, da je s tem prišlo do zakonske subrogacije po 275. člen OZ (VS RS II Ips 80/2014 z dne 26. 11. 2014)
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49, 49-3.
stroški izvedenca - izvedenina - zbiranje in preučevanje dodatne dokumentacije
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v 3. točki 49. člena določa, da pripada izvedencu za zbiranje in proučevanje zelo obsežne dodatne dokumentacije (od 200 do 300 strani) 138,00 EUR. Sodišče postavljenemu izvedencu res ni naložilo izdelave izvedenskega mnenja na podlagi dokumentacije v zdravstvenem kartonu. Vendar pa je to na zaprosilo izvedenca storilo kasneje in mu dovolilo, da za potrebe izdelave izvedenskega mnenja vpogleda v zdravstveni karton tožnice. Sodišče prve stopnje je za študij dodatne dokumentacije v obsegu 223 strani skladno z določbo 3. točke 49. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in po predhodni odobritvi ter dodatnem soglasju tožnice, da vpogleda v zdravstveni karton, izvedencu pravilno priznalo 138,00 EUR.
ZDR-1 člen 108, 111, 131. ZPP člen 277, 277/2, 318, 318/1, 318/1-3, 318/1-4. OZ člen 188.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - zamudna sodba - regres za letni dopust - jubilejna nagrada
Tožeča stranka je zahtevala plačilo razlike regresa za letni dopust za leto 2013 in celotni regres za leto 2014. Sodišče prve stopnje je skladno s 131. členom ZDR-1 tožeči stranki pravilno priznalo regres do višine minimalne plače v posameznem letu in upoštevalo tudi delno plačilo. Od tako priznanih bruto zneskov pa je delodajalec dolžan najprej odvesti predpisan davek, tožeči stranki pa izplačati neto znesek.
Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje za plačilo jubilejne nagrade za 30 let dela pri toženi stranki, za katero je pravni temelj določen v Kolektivni pogodbi za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko - predelovalne dejavnosti Slovenije, ki v tarifni prilogi določa znesek pripadajoče nagrade.
ZDCOPMD člen 3. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 51. ZDR člen 108, 128, 130, 130/1, 132, 132/1.
obveznost plačila - odpravnina ob upokojitvi - izjava o odpovedi pravici - ničnost - nadure - dnevnice - pobot
Tožnik je imel v spornem obdobju neenakomerno razporejen delovni čas, vendar mu je kljub temu nastajal višek ur, ki ga ni mogel izrabiti, saj je bil tožnik v času, ko se delo pri naročniku, kateremu je dostavljal robo, ni opravljalo, na dopustu. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju opravljenih nadur ni plačala, je tožnik v spornem obdobju upravičen do plačila za opravljano nadurno delo v višini 30 % dodatka, kot je določen v 51. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci.
Tožnik se odpravnini, ki mu pripada ob upokojitvi, ni mogel pravno veljavno odpovedati, zato je njegova izjava o odpovedi pravici do odpravnine ob upokojitvi nična.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – pravice obrambe – zahteva za sodno varstvo – izvajanje dokazov v korist obdolženca
Sodišče prve stopnje je o zahtevi za sodno varstvo odločilo sicer po dopolnitvi dokaznega postopka, vendar na način, ki storilcu prekrška ne omogoča učinkovite obrambe.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada
Zmotno je stališče pritožnika, da se lahko materialni stroški v višini 10 % od odmerjene nagrade priznajo le pri izdelavi zelo zahtevnega ali izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja. Pri materialnih stroških gre za stroške, ki jih ima izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (stroški pisarniškega materiala, papirja, kopij, telefonskih in poštnih storitev zaradi komunikacije s sodiščem, število izdelanih izvodov, stroški za tipkanje poročila, itd.). V danem primeru pritožnik prezre obseg mnenja, dejstvo da je bilo izvedensko delo izdelano v treh izvodih (za sodišče in stranke) in ob upoštevanju drugih stroškov izvedenca s pripravo mnenja (poštne storitve zaradi komuniciranja s sodiščem, itd.) so materialni stroški odmerjeni skladno s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v višini 10 % od odmerjene nagrade. Pritožbeno zavzemanje za znižanje na 5 % od odmerjene nagrade je neutemeljeno.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – SOCIALNO VARSTVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – USTAVNO PRAVO
VSL0071286
URS člen 8, 26, 56, 56/1. ZOR člen 376, 383. OZ člen 186, 186/3, 186/4, 352, 360. ZSV člen 5. ZZZDR člen 2, 3, 3/2.
kršitev pravic osebnosti – odgovornost države – protipravnost – izbris tožnikove matere iz registra stalnega prebivalstva – vzročna zveza – teorija o adekvatni vzročni zvezi – ravnanje CSD – zaščita tožnika pred družinskim nasiljem – solidarna odgovornost – zastaranje – zadržanje zastaranja – nepremagljive ovire – neposredni oškodovanec – izvirnost otrokovih pravic in obveznosti – pravice otroka iz ZSV
Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV.
Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP, nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mladoletnemu otroku.
V predmetnem postopku je prvostopenjsko sodišče na naroku ob sprejetju sklepa vsebinsko v celoti obrazložilo svojo odločitev, ki jo je nato zapisalo oz. prepisalo kot svoje razloge za izpodbijani sklep. Tožeča stranka je torej vse razloge za odločitev poznala že na naroku, ko je bil sklep ustno objavljen. To pomeni, da bi lahko grajala navedeno postopkovno odločitev že na naroku. V pritožbi tožeča stranka tudi ne navaja nobenega razloga, zakaj brez svoje krivde sklepa o prekinitvi postopka ni mogla grajati že takoj ob njegovem sprejetju.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015383
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD člen 6, 23, 23/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - poledenela tla - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen, zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči. Tožniku je po prihodu na delo, kamor je bil napoten, pri odpiranju vrat vozila spodrsnilo na poledeneli podlagi, zaradi česar je padel in se udaril v ledveni del hrbta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek ni objektivno odškodninsko odgovorna, saj je do padca tožnika prišlo na javni površini, ki ni bila predvidena kot kraj opravljanja dela. Vzrok za škodo tako ni nevarna stvar, katere imetnik bi bila tožena stranka, oziroma nevarna dejavnost, s katero bi se tožena stranka ukvarjala. Prav tako ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožnik ni uspel dokazati, da mu tožena stranka ni zagotovila primerne obutve, tožena stranka pa tožnika tudi ni bila dolžna opozoriti na snežne vremenske razmere v kraju, kamor je bil napoten na delo. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015915
ZDR člen 43, 43/1, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - višina odškodnine - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko je bil kot varnostnik v času cestne gorske dirke razporejen na dovozno pot, ograjeno s kovinsko ograjo, katero je zaradi prevelike hitrosti prebil dirkalni avto in trčil v tožnika. Tožnik je kot varnostnik z licenco pred nesrečo varoval že številne prireditve, ni pa še varoval gorske dirke. Varnostniki tožene stranke niso bili enotno obveščeni o pravilih in navodilih varovanja, tožniku pa ni bilo podrobneje pojasnjeno, kje se lahko giblje in kako blizu varnostne ograje lahko stoji. Ker tožena stranka ni poskrbela za varnost tožnika, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za nastalo škodo.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016193
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Tožnik se je poškodoval pri delu raztovarjanja tovornega vozila v skladišču tožene stranke, ko mu je na spolzkih tleh spodrsnilo in je padel z dvižne ploščadi. Tožnik v zvezi z delom razkladanja tovornega vozila ni dobil navodil v zvezi z varnostjo pri delu oziroma navodil, na kaj mora pri tem delu paziti. Tožena stranka tožnika ni seznanila s tem, kako je treba varno uporabljati dvižno ploščad ali se na njej gibati in tožnik ni vedel, kako mora v danih razmerah ravnati in ni bil seznanjen s pretečimi nevarnostmi. Tožnik je kritičnega dne ravnal v skladu z odredbo nadrejenega, da mora nemudoma raztovoriti blago s tovornjaka (palete z vojaškimi čevlji v kartonasti embalaži), da bi se preprečila škoda, ki bi jo lahko na tovoru povzročil dež. Tega dne je tožnik prvič raztovarjal blago s tega tovornjaka in ni bil poučen o pravilnem načinu raztovarjanja, saj je dotlej večinoma opravljal pisarniška dela. Tožnik je delo opravljal na običajen način, pri katerem se je ponjava odmikala in mu ni mogoče očitati, da bi delo opravljal na nepravilen način, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bil poučen o pravilnem načinu dela in varnosti pri konkretnem delu. V predmetni zadevi je tožena stranka za delo izbrala tovorno vozilo, na katerem je zaradi širine ploščadi večje tveganje napačne percepcije in s tem poškodb, ni pa tožnika poučila o tem, kako se pravilno raztovarja konkretno vozilo. Če bi tožena stranka izpolnila svoje obveznosti, bi nastanek škode lahko preprečila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni podana vzročna zveza med storitvami in opustitvami tožene stranke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka odgovorna za nastanek nezgode in da tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku nezgode.
ZPIZ-2 člen 35, 394. ZPIZ-1 člen 36, 39, 39/4, 50, 55, 187, 402, 406, 409. Uredba ES o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6, 52.
starostna pokojnina - odmera - hrvaška doba - Sporazum o socialnem zavarovanju
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta sklenili sporazum o socialnem zavarovanju, ki je pričel veljati s 1. 2. 1998. S tem Sporazumom je določeno, da je Hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Ker gre za zavarovalni primer, ki je nastopil po 30. 6. 2013 (vstop Republike Hrvaške v ES) pa se v obravnavani zadevi pri upokojitvi ne upošteva Sporazum, temveč Uredba. V predmetni zadevi je namreč datum upokojitve kot zavarovalni primer nastopil od 18. 7. 2013 dalje. Zato je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno uporabilo Uredbo in določbo 6. člena, ki omogoča seštevanje obdobij, pridobljenih v različnih državah članicah, če se ta ne prekrivajo. V citirani določbi 6. člena Uredbe je tudi izrecno določeno, da velja seštevanje obdobij zgolj za presojo pridobitve, trajanje ali ponovne pridobitve pravice do dajatve. Medtem ko samo dodelitev dajatve oziroma odmero pokojnine, ureja 52. člen Uredbe in sicer tako, da se pri odmeri upošteva le zavarovalna doba, ki jo je zavarovanec prebil pri domačem nosilcu zavarovanja.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri odmeri sorazmernega dela pokojnine pravilno upoštevalo pokojninsko dobo, prebito v zavarovanju v Sloveniji. Za pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil na Hrvaškem, pa mu bo hrvaški nosilec zavarovanja ob predpostavki, da izpolnjuje za to tudi pogoje, priznal pravico do starostne pokojnine po hrvaški nacionalni zakonodaji.
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka bi morala tožnika pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Pravica do zagovora ni absolutna, vendar v konkretnem primeru ni šlo za situacijo, ko bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. V kolikor bi se direktor čutil osebno ogroženega, bi zagovor s tožnikom lahko opravila tudi druga pooblaščena oseba. Prav tako ne bi bilo nikakršne ovire, da bi ob morebitnem zagovoru prisostvoval tudi varnostnik. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovora, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Sodišče prve stopnje je tožniku zmotno priznalo delovno razmerje pri toženi stranki do konca glavne obravnave. Tako kot v primeru, če se delavec zaposli pri drugem delodajalcu, mu tudi v primeru upokojitve ni mogoče priznati pravic iz delovnega razmerja, saj dveh statusov hkrati ne more imeti. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 6. 11. 2014 in s tem dnem razvezalo njegovo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik se je namreč upokojil 7. 11. 2014, to je naslednji dan po prenehanju delovnega razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi.