predlog za oprostitev plačila sodne takse – izjava o premoženjskem stanju – vpogled v javne evidence – upoštevanje podatkov – samostojni podjetnik
Iz pisne izjave o premoženjskem stanju izhaja le to, da je pritožnik samozaposlen, vendar ne prejema plače in tudi nima premoženja. Ne glede na zatrjevano pa pritožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči. Pritožnik torej dela, mora se tudi preživljati, kar nadalje pomeni, da mora nekje prejemati določene dohodke. Ker sodišče s podatki o tem ni razpolagalo, je upravičeno vpogledalo v dostopne javne evidence. Tu so sicer podatki iz leta 2014, a z drugimi podatki sodišče ni razpolagalo.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015383
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1. ZVZD člen 6, 23, 23/2.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - poledenela tla - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke, pri kateri je bil zaposlen, zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala v delovni nesreči. Tožniku je po prihodu na delo, kamor je bil napoten, pri odpiranju vrat vozila spodrsnilo na poledeneli podlagi, zaradi česar je padel in se udaril v ledveni del hrbta. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožena stranka za škodni dogodek ni objektivno odškodninsko odgovorna, saj je do padca tožnika prišlo na javni površini, ki ni bila predvidena kot kraj opravljanja dela. Vzrok za škodo tako ni nevarna stvar, katere imetnik bi bila tožena stranka, oziroma nevarna dejavnost, s katero bi se tožena stranka ukvarjala. Prav tako ni podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj tožnik ni uspel dokazati, da mu tožena stranka ni zagotovila primerne obutve, tožena stranka pa tožnika tudi ni bila dolžna opozoriti na snežne vremenske razmere v kraju, kamor je bil napoten na delo. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015915
ZDR člen 43, 43/1, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2. ZVZD-1 člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - višina odškodnine - krivdna odškodninska odgovornost
V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel na delovnem mestu, ko je bil kot varnostnik v času cestne gorske dirke razporejen na dovozno pot, ograjeno s kovinsko ograjo, katero je zaradi prevelike hitrosti prebil dirkalni avto in trčil v tožnika. Tožnik je kot varnostnik z licenco pred nesrečo varoval že številne prireditve, ni pa še varoval gorske dirke. Varnostniki tožene stranke niso bili enotno obveščeni o pravilih in navodilih varovanja, tožniku pa ni bilo podrobneje pojasnjeno, kje se lahko giblje in kako blizu varnostne ograje lahko stoji. Ker tožena stranka ni poskrbela za varnost tožnika, je podana njena krivdna odškodninska odgovornost za nastalo škodo.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada
Zmotno je stališče pritožnika, da se lahko materialni stroški v višini 10 % od odmerjene nagrade priznajo le pri izdelavi zelo zahtevnega ali izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja. Pri materialnih stroških gre za stroške, ki jih ima izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (stroški pisarniškega materiala, papirja, kopij, telefonskih in poštnih storitev zaradi komunikacije s sodiščem, število izdelanih izvodov, stroški za tipkanje poročila, itd.). V danem primeru pritožnik prezre obseg mnenja, dejstvo da je bilo izvedensko delo izdelano v treh izvodih (za sodišče in stranke) in ob upoštevanju drugih stroškov izvedenca s pripravo mnenja (poštne storitve zaradi komuniciranja s sodiščem, itd.) so materialni stroški odmerjeni skladno s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v višini 10 % od odmerjene nagrade. Pritožbeno zavzemanje za znižanje na 5 % od odmerjene nagrade je neutemeljeno.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015720
ZTPDR člen 73, 73/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 352, 352/1.
objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - renta
Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, se uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun (sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 466/2002 z dne 16. 10. 2003).Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik od 9. 12. 2008 dalje prejema invalidnino ter da bo glede na pričakovano življenjsko dobo v Republiki Sloveniji iz tega naslova prejel predvidoma skupno 32.323,10 EUR, kar je materialnopravno pravilno po prosti presoji upoštevalo v višini 40 %, kar znese 12.929,24 EUR, in za toliko zmanjšalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje mora invalidnino upoštevati v okviru pravilne uporabe materialnega prava.
sprememba tožbe ¸- dovolitev spremembe - smotrnost spremembe
Sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo spremembe tožbe iz razloga, ker to ne bi bilo smotrno. Tožnik je s pripravljalno vlogo povečal obstoječ zahtevek (povračilo odškodnine in mesečne rente) in poleg rentnega zahtevka uveljavljal še povračilo premoženjske škode po posameznih mesecih za čas od novembra 2012 dalje, kar pomeni, da bi se z razširitvijo tožbenega zahtevka tekoča pravda preveč obremenila. To bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, saj je sodišče izvedlo že vrsto predlaganih dokazov upoštevaje prvotno postavljeni tožbeni zahtevek.
obstoj delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - študentsko delo - študent - izpolnjevanje pogojev
Tožnica je pri toženi stranki opravljala delo kot študentka na podlagi napotnice študentskega servisa. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je tožnica pri toženi stranki prostovoljno vključila v organiziran delovni proces, da je v njem za plačilo, osebno in nepretrgoma opravljala delo po navodilih in pod nadzorstvom tožene stranke. Narava tožničinega dela ni bila le začasna oziroma občasna, saj je njeno delo obsegalo celotni postopek izvršbe. Spisi, na katerih je delala tožnica, so se nahajali v prostoru, kjer je tožnica opravljala delo, pri čemer je imela tožnica na razpolago stacionarni telefon in elektronsko pošto. Tožničino delo je nadzirala druga delavka. Poleg tega je tožena stranka tožnici omogočila plačan odmor za malico, morebitne odsotnosti pa je morala tožnica sporočati nadrejeni delavki. Tožnica je pri svojem delu sodelovala z drugimi delavci v zvezi z izterjavo plačil dolžnikov in je svoje delo opravljala samostojno. Tožnica je s krajšimi presledki v celotnem obdobju nepretrgoma opravljala delo pri toženi stranki, pri čemer je obseg tega dela znašal približno 20 ur na teden. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so v razmerju med strankama obstajali vsi elementi delovnega razmerja, kot so določeni 4. členu ZDR-1, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja za za krajši delovni čas 20 ur na teden za vtoževano obdobje utemeljen.
ustavitev postopka - povračilo stroškov postopka - spor o prenehanju delovnega razmerja
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Po prejemu odgovora na tožbo s strani tožene stranke je tožnica tožbo umaknila zaradi slabega zdravstvenega stanja in zaradi občutka, da proti državi ne bo v nobenem postopku uspela. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, pri čemer je priglasila tudi pravdne stroške tega individualnega delovnega spora. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških obeh strank odločilo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, pri tem pa je prezrlo, da se spori za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi uvrščajo med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica z vložitvijo tožbe oziroma s svojim ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice, mora tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama kriti svoje stroške postopka v tem individualnem delovnem sporu.
vrnitev v prejšnje stanje – razlog za zamudo – opravičljiv razlog za zamudo – dokazovanje razloga – zdravniško potrdilo – nepredložitev zdravniškega potrdila
Dejstva, ki izkazujejo opravičenost zamude, je treba dokazati, če je zamuda posledica zdravstvenih razlogov, zakon tudi natanko določa, kako. Ker pritožnica svojih navedb ni dokazala (niti jih ni dokazovala), s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni mogla uspeti.
Pritožbeno sodišče se strinja z razlago prvostopenjskega sodišča, da je sodna praksa, temelječa na ZPP iz leta 1977, dopuščala glede naziva tožene stranke popravo tožbe (predstavljena sodna praksa izkazuje milejše kriterije za popravo tožbe, kot so po ZPP/99). Do zavrženja tožbe je v preteklosti prišlo izjemoma, ko res nihče ni mogel biti nosilec sporne pravice ali obveznosti.
razrešitev v.d. direktorice - obrazloženost sklepa - soglasje Vlade RS
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je v skladu z določbami ZZ in Statuta tožene stranke za razrešitev v.d. direktorja potrebno soglasje Vlade RS. Ker tožena stranka ni razpolagala s soglasjem Vlade RS za razrešitev tožnice, kar je pogoj za (zakonito) razrešitev, je sklep o razrešitvi tožnice z mesta v.d. direktorice nezakonit. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi moral biti sklep o razrešitvi obrazložen. V postopku varstva pravic delavcev v delovnem razmerju je treba upoštevati načelo pravičnega obravnavanja, v okvir katerega sodi tudi pravica do obrazloženosti odločb. Sklep o razrešitvi je v tožničinem primeru razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je obrazloženost njegova nujna sestavina. Kakor izhaja iz določb ZZ, je zoper sklep o razrešitvi možno sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti. Zato je izpodbijani sklep o razrešitvi tožnice nezakonit tudi iz razloga neobrazloženosti in nemožnosti njegovega preizkusa.
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji.
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec stiskalnic. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Invalidska komisija je pri oceni delazmožnosti upoštevala mnenja avstrijskih izvedencev ortopedov, nevrologa in psihiatrov, ki so ocenili, da so tožniku potrebne določene razbremenitve pri delu. To pa je za odločitev v tej zadevi tudi bistvenega pomena. Niti avstrijski izvedenci, ki so ocenjevali tožnikovo delazmožnost, niso ugotovili, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nasprotno, iz njihovih ocen izhaja, da je bil tožnik zmožen za delo z razbremenitvami, prav takšno mnenje pa je podala tudi invalidska komisija. Mnenje invalidske komisije je tako skladno z mnenji avstrijskih izvedencev. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Le-ta je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti pa mu te pravice ni mogoče priznati niti po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/9, 36/10. URS člen 33, 50. ZD člen 128, 128/4. ZUP člen 7. ZIZ člen 3.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba v zemljiški knjigi - zmotna uporaba materialnega prava
Če je upravičenec do trajne denarna socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije (7. odstavek 36. člena ZSVarPre). Prvotožnica je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge za priznanje pravice do denarne socialne pomoči prejela denarno socialno pomoč najmanj 24-krat in je v Sloveniji lastnica nepremičnin. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, določeni v 7. odstavku 34. člena ZSVarPre, za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin tožnice v korist Republike Slovenije.
Iz obrazložitve izpodbijanih odločb upravnih odločb ne izhaja, zakaj je potrebna prepoved razpolaganja in obremenitve na vseh nepremičninah, ne pa zgolj na eni ali več nepremičninah, upoštevaje sorazmernost vrednosti teh nepremičnin in pa denarne socialne pomoči, ki je bila priznana prvotožnici. Iz sodne prakse izhaja, da je potrebno upoštevati načelo sorazmernosti med vrednostjo izkazane terjatve in vrednostjo nepremičnine, ki naj bi služila zavarovanju te terjatve. Tudi v primeru, ko gre za zavarovanje terjatve, je potrebno sedmi odstavek 36. člena ZSVarPre tolmačiti tako, da se sprejme ukrep, ki še vedno sledi namenu zakona, ki pa je lažji in ugodnejši za stranko. To pa pomeni, da se upravičencu do denarne socialne pomoči prepove odtujitev in razpolaganje z eno ali več nepremičninami, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije, tako da bo upoštevana sorazmernost med vrednostjo teh nepremičnin in pa vrednostjo prejete denarne socialne pomoči. Ker tožena stranka ni obrazložila, zakaj je potrebna prepoved odtujitve in razpolaganja na vseh nepremičninah, odločitve tožene stranke v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbe tožene stranke in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 131, 161, 161/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - hujša kršitev delovnih obveznosti - odhod iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika
Tožnik se je v času, kot je bil v bolniškem staležu, zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje delovne obveznosti. Fizični napad na sodelavca predstavlja kršitev Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom. Podan pa je je tudi utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V predmetnem postopku je prvostopenjsko sodišče na naroku ob sprejetju sklepa vsebinsko v celoti obrazložilo svojo odločitev, ki jo je nato zapisalo oz. prepisalo kot svoje razloge za izpodbijani sklep. Tožeča stranka je torej vse razloge za odločitev poznala že na naroku, ko je bil sklep ustno objavljen. To pomeni, da bi lahko grajala navedeno postopkovno odločitev že na naroku. V pritožbi tožeča stranka tudi ne navaja nobenega razloga, zakaj brez svoje krivde sklepa o prekinitvi postopka ni mogla grajati že takoj ob njegovem sprejetju.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0016193
OZ člen 131.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Tožnik se je poškodoval pri delu raztovarjanja tovornega vozila v skladišču tožene stranke, ko mu je na spolzkih tleh spodrsnilo in je padel z dvižne ploščadi. Tožnik v zvezi z delom razkladanja tovornega vozila ni dobil navodil v zvezi z varnostjo pri delu oziroma navodil, na kaj mora pri tem delu paziti. Tožena stranka tožnika ni seznanila s tem, kako je treba varno uporabljati dvižno ploščad ali se na njej gibati in tožnik ni vedel, kako mora v danih razmerah ravnati in ni bil seznanjen s pretečimi nevarnostmi. Tožnik je kritičnega dne ravnal v skladu z odredbo nadrejenega, da mora nemudoma raztovoriti blago s tovornjaka (palete z vojaškimi čevlji v kartonasti embalaži), da bi se preprečila škoda, ki bi jo lahko na tovoru povzročil dež. Tega dne je tožnik prvič raztovarjal blago s tega tovornjaka in ni bil poučen o pravilnem načinu raztovarjanja, saj je dotlej večinoma opravljal pisarniška dela. Tožnik je delo opravljal na običajen način, pri katerem se je ponjava odmikala in mu ni mogoče očitati, da bi delo opravljal na nepravilen način, saj tožena stranka ni dokazala, da bi bil poučen o pravilnem načinu dela in varnosti pri konkretnem delu. V predmetni zadevi je tožena stranka za delo izbrala tovorno vozilo, na katerem je zaradi širine ploščadi večje tveganje napačne percepcije in s tem poškodb, ni pa tožnika poučila o tem, kako se pravilno raztovarja konkretno vozilo. Če bi tožena stranka izpolnila svoje obveznosti, bi nastanek škode lahko preprečila, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da ni podana vzročna zveza med storitvami in opustitvami tožene stranke in nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka odgovorna za nastanek nezgode in da tožniku ni mogoče očitati, da je soprispeval k nastanku nezgode.
ZPIZ-2 člen 35, 394. ZPIZ-1 člen 36, 39, 39/4, 50, 55, 187, 402, 406, 409. Uredba ES o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 6, 52.
starostna pokojnina - odmera - hrvaška doba - Sporazum o socialnem zavarovanju
Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta sklenili sporazum o socialnem zavarovanju, ki je pričel veljati s 1. 2. 1998. S tem Sporazumom je določeno, da je Hrvaška pokojninska doba tuja doba in zato ni več vštevna po slovenskih predpisih. Ker gre za zavarovalni primer, ki je nastopil po 30. 6. 2013 (vstop Republike Hrvaške v ES) pa se v obravnavani zadevi pri upokojitvi ne upošteva Sporazum, temveč Uredba. V predmetni zadevi je namreč datum upokojitve kot zavarovalni primer nastopil od 18. 7. 2013 dalje. Zato je sodišče prve stopnje in pred tem toženec pravilno uporabilo Uredbo in določbo 6. člena, ki omogoča seštevanje obdobij, pridobljenih v različnih državah članicah, če se ta ne prekrivajo. V citirani določbi 6. člena Uredbe je tudi izrecno določeno, da velja seštevanje obdobij zgolj za presojo pridobitve, trajanje ali ponovne pridobitve pravice do dajatve. Medtem ko samo dodelitev dajatve oziroma odmero pokojnine, ureja 52. člen Uredbe in sicer tako, da se pri odmeri upošteva le zavarovalna doba, ki jo je zavarovanec prebil pri domačem nosilcu zavarovanja.
Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri odmeri sorazmernega dela pokojnine pravilno upoštevalo pokojninsko dobo, prebito v zavarovanju v Sloveniji. Za pokojninsko dobo, ki jo je tožnik dopolnil na Hrvaškem, pa mu bo hrvaški nosilec zavarovanja ob predpostavki, da izpolnjuje za to tudi pogoje, priznal pravico do starostne pokojnine po hrvaški nacionalni zakonodaji.
Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.
invalid III. kategorije invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru je ostalo odprto vprašanje, ali gre pri tožniku za shizofrenijo, psihozo ali za drugo psihično bolezen oziroma stanje, za kar bi bila po mnenju sodne izvedenke potrebna natančnejša diagnostična obravnava. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dolžnost sodišča je, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj taka obravnava ni bila opravljena. Napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka ne more biti razlog, da ni mogoče podati mnenja o preostali delazmožnosti. V spisu je obsežna medicinska dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje. Bistveno je, da se ugotovi tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje zmožen opravljati pridobitno delo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – SOCIALNO VARSTVO – ČLOVEKOVE PRAVICE – USTAVNO PRAVO
VSL0071286
URS člen 8, 26, 56, 56/1. ZOR člen 376, 383. OZ člen 186, 186/3, 186/4, 352, 360. ZSV člen 5. ZZZDR člen 2, 3, 3/2.
kršitev pravic osebnosti – odgovornost države – protipravnost – izbris tožnikove matere iz registra stalnega prebivalstva – vzročna zveza – teorija o adekvatni vzročni zvezi – ravnanje CSD – zaščita tožnika pred družinskim nasiljem – solidarna odgovornost – zastaranje – zadržanje zastaranja – nepremagljive ovire – neposredni oškodovanec – izvirnost otrokovih pravic in obveznosti – pravice otroka iz ZSV
Tožnik je z izbrisom njegove matere iz RSP izgubil pravice, ki so mu pripadale iz ZSV kot družinskemu članu upravičenke iz 5. člena ZSV.
Tožnik ne zahteva odškodnine za nepremoženjsko škodo (do katere tudi ni upravičen) iz razloga, ker trpi duševne bolečine zaradi izbrisa njegove matere iz RSP, nepremoženjsko škodo zahteva, ker je tožena stranka z izbrisom njegove matere iz RSP posegla v njegove pravice, ki so mu pripadale kot (takrat) mladoletnemu otroku.