ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 131, 161, 161/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - hujša kršitev delovnih obveznosti - odhod iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika
Tožnik se je v času, kot je bil v bolniškem staležu, zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje delovne obveznosti. Fizični napad na sodelavca predstavlja kršitev Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom. Podan pa je je tudi utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49, 49-3.
stroški izvedenca - izvedenina - zbiranje in preučevanje dodatne dokumentacije
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v 3. točki 49. člena določa, da pripada izvedencu za zbiranje in proučevanje zelo obsežne dodatne dokumentacije (od 200 do 300 strani) 138,00 EUR. Sodišče postavljenemu izvedencu res ni naložilo izdelave izvedenskega mnenja na podlagi dokumentacije v zdravstvenem kartonu. Vendar pa je to na zaprosilo izvedenca storilo kasneje in mu dovolilo, da za potrebe izdelave izvedenskega mnenja vpogleda v zdravstveni karton tožnice. Sodišče prve stopnje je za študij dodatne dokumentacije v obsegu 223 strani skladno z določbo 3. točke 49. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in po predhodni odobritvi ter dodatnem soglasju tožnice, da vpogleda v zdravstveni karton, izvedencu pravilno priznalo 138,00 EUR.
ZDoh-2 člen 125, 125/3. OZ člen 46, 82, 94. ZDR-1 člen 108, 108/1.
plačilo odpravnine - sporazum - davki
Pravdni stranki sta odpravnino določili s posebno pogodbo in pri tem določili, da se pri izračunu osnove upoštevajo neto plače. Odpravnina, do katere delavec ni upravičen po samem zakonu ali v višjem znesku, kot jo določa zakon, je po ZDoh-2 obdavčena kot dohodek fizične osebe. Plačnik davka (akontacije) pa je po tretjem odstavku 125. člena ZDoh-2 oseba, ki dohodek izplača. Zato je bilo nepotrebno v sporazumu zapisati, da mora delodajalec za navedeno odpravnino obračunati in plačati vse predpisane prispevke in davke. To je tožena stranka tudi pravilno storila ter plačala davek v višini 1.935,97 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo razlike v odpravnini.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015495
ZDR člen 43, 43/1, 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 185. ZVZD člen 8, 15. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 43.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - višina - odmera
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi pri zapiranju vrat varnostne omare v pisarni, ko so vrata zdrsnila iz okvirja in stisnila tožnikov mezinec, ki se je nahajal v reži med vrati in okvirjem ohišja omare. Tožena stranka ni skrbela za brezhibno stanje varnostne omare, kot bi se od nje pričakovalo, saj je prišlo do izpada osi tečajnika vrat zaradi korozije, ki je bila posledica nezadostnega vzdrževanja. Ta opustitev tožene stranke je bila vzrok za nastalo posledico (tožnikovo škodo). Opustitev sama po sebi sicer nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice. Odločilnega pomena pri škodah zaradi „opustitev“ je teorija o ratio legis vzročnosti (ki se sprašuje, pred katerimi škodnimi dogodki in pred katerimi škodami ima namen varovati varnostna norma, ki zapoveduje določeno ravnanje). V obravnavanem primeru je obstajala dolžnost delodajalca (tožene stranke), da vzdržuje varnostno omaro v brezhibnem stanju s periodičnimi pregledi. Takšno pravilo je namenjeno preprečitvi in omejevanju tovrstnih škodnih dogodkov. Izpad osi tečajnika zaradi rjavenja in škodo, ki je zaradi tega nastala tožniku, je zato potrebno pripisati toženi stranki, ki je za škodni dogodek zaradi opustitve dolžne skrbnosti krivdno odgovorna. Tožnik bi se lahko izognil poškodbi, če bi, ko je opazil, da se vrata zapirajo težje oziroma malo drugače kot dotlej, in se je slišalo tudi drgnjenje vrat ob ohišje, poklical vzdrževalca oziroma drugo osebo, ki je bila odgovorna za blagajno. Zato je k nastanku škodnega dogodka prispeval tudi tožnik v 10 % s svojim neskrbnim ravnanjem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023475
KZ-1 člen 190, 190/1. ZKP člen 355, 355/2, 358, 358/3, 364, 364/7, 373, 392/1.
kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe – dokazna ocena – nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokaz z izvedencem – dokazni predlog – razlogi o odločilnih dejstvih – razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
Dokazna ocena o okoliščinah, zakaj obdolženka mladoletnega sina zadržuje pri sebi oziroma zakaj onemogoča stike oškodovancu s sinom ter zakaj (če sploh) sin odklanja stike z oškodovancem, nekritično sledi izpovedbam prič, ne da bi sodišče hkrati ocenjevalo tudi izpovedbo oškodovanca v povezavi z drugimi predlaganimi dokazi.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina - zaključeno zdravljenje
Pri tožnici je podana popolna izguba delovne zmožnosti, saj tožnica ni zmožna za opravljanje svojega dela in za opravljanje podobnih del, poleg tega pa ni zmožna opravljati nobenega poklicnega dela. Pri tožnici so izčrpane vse terapevtske možnosti. S predpisano antidepresivno terapijo se njene psihične težave le blažijo, nobena izmed predpisanih terapij pa ni pripeljala do tolikšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da bi lahko ponovno začela opravljati svoje ali drugo delo. Zaključki sodišča prve stopnje, da je pri tožnici stanje dokončno in zdravljenje zaključeno, pri čemer ni več zmožna opravljati organiziranega pridobitnega dela, s čimer je podano stanje iz 1. alineje 2. odstavka 63. člena ZPIZ-2, so pravilni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnico razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine.
V predmetnem postopku je prvostopenjsko sodišče na naroku ob sprejetju sklepa vsebinsko v celoti obrazložilo svojo odločitev, ki jo je nato zapisalo oz. prepisalo kot svoje razloge za izpodbijani sklep. Tožeča stranka je torej vse razloge za odločitev poznala že na naroku, ko je bil sklep ustno objavljen. To pomeni, da bi lahko grajala navedeno postopkovno odločitev že na naroku. V pritožbi tožeča stranka tudi ne navaja nobenega razloga, zakaj brez svoje krivde sklepa o prekinitvi postopka ni mogla grajati že takoj ob njegovem sprejetju.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – izjava o premoženjskem stanju – vpogled v javne evidence – upoštevanje podatkov – samostojni podjetnik
Iz pisne izjave o premoženjskem stanju izhaja le to, da je pritožnik samozaposlen, vendar ne prejema plače in tudi nima premoženja. Ne glede na zatrjevano pa pritožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči. Pritožnik torej dela, mora se tudi preživljati, kar nadalje pomeni, da mora nekje prejemati določene dohodke. Ker sodišče s podatki o tem ni razpolagalo, je upravičeno vpogledalo v dostopne javne evidence. Tu so sicer podatki iz leta 2014, a z drugimi podatki sodišče ni razpolagalo.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 48, 51.
izvedensko mnenje - nagrada
Zmotno je stališče pritožnika, da se lahko materialni stroški v višini 10 % od odmerjene nagrade priznajo le pri izdelavi zelo zahtevnega ali izjemno zahtevnega izvedenskega mnenja. Pri materialnih stroških gre za stroške, ki jih ima izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja (stroški pisarniškega materiala, papirja, kopij, telefonskih in poštnih storitev zaradi komunikacije s sodiščem, število izdelanih izvodov, stroški za tipkanje poročila, itd.). V danem primeru pritožnik prezre obseg mnenja, dejstvo da je bilo izvedensko delo izdelano v treh izvodih (za sodišče in stranke) in ob upoštevanju drugih stroškov izvedenca s pripravo mnenja (poštne storitve zaradi komuniciranja s sodiščem, itd.) so materialni stroški odmerjeni skladno s tretjim odstavkom 45. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v višini 10 % od odmerjene nagrade. Pritožbeno zavzemanje za znižanje na 5 % od odmerjene nagrade je neutemeljeno.
invalid III. kategorije invalidnosti - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - invalidska pokojnina
V konkretnem primeru je ostalo odprto vprašanje, ali gre pri tožniku za shizofrenijo, psihozo ali za drugo psihično bolezen oziroma stanje, za kar bi bila po mnenju sodne izvedenke potrebna natančnejša diagnostična obravnava. Neopravljeni diagnostični postopek pa pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Dolžnost sodišča je, da dejansko stanje razčisti in odloči o zadevi. Zaslišana izvedenka je pojasnila, da je potrebna poglobljena psihiatrična obravnava, pri čemer ni bilo pojasnjeno, zakaj taka obravnava ni bila opravljena. Napotitev na resno hospitalno zdravljenje zaradi izvedbe diagnostičnega postopka ne more biti razlog, da ni mogoče podati mnenja o preostali delazmožnosti. V spisu je obsežna medicinska dokumentacija, ki izkazuje tožnikovo zdravstveno stanje. Bistveno je, da se ugotovi tožnikova preostala delovna zmožnost, torej ali je glede na njegovo trenutno zdravstveno stanje zmožen opravljati pridobitno delo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 33, 33/1, 37, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - razlogi o odločilnih dejstvih - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava
V zvezi s tožnici očitano kršitvijo v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena kot vzgojiteljica, otroka „močno“ udarila po nogi. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka tožnici očitala le, da je „otroka udarila po nogi“. Prekoračitev opisa glede jakosti udarca lahko vpliva na pravilno uporabo materialnega prava, v kolikor bi se ugotovilo, da je tožnica otroka le rahlo udarila po nogici. Kljub temu, da naj bi priča udarec slišala (vendar pa otrok ni jokal, na tožničino gesto ni reagiral, na otrokovi nogici ni bilo nobenih sledi), to ne pomeni, da je bil udarec po otrokovi nogi takšen, da bi ga bilo mogoče opredeliti za nevzgojnega in v nasprotju s Kodeksom etičnega ravnanja v vrtcu, ki prepoveduje ukrepe, ki bi bili za otroka boleči, ki bi ga žalili, poniževali, zasmehovali ali ustrahovali in bili v nasprotju z otrokovim človeškim dostojanstvom in integriteto. Zato je sodišče preuranjeno ugotovilo, da je tožnica storila očitano kršitev. Tudi v zvezi z drugo očitano kršitvijo je sodišče prve stopnje preuranjeno ugotovilo, da je tožnica otroka dvignila s tal tako močno, da mu je otekel prst. Sodišče neutemeljeno ni ugodilo dokaznemu predlogu tožnice za zaslišanje otrokove zdravnice, da bi se ugotovilo, ali je zaradi tožničinega ravnanja lahko prišlo do poškodbe prsta. Za pravilno presojo je potrebno specialistično strokovno znanje zdravniške stroke. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegraciji in reparaciji preuranjena. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv tako, da njen preizkus sploh ni mogoč. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zgolj zavrnilo podredni in primarni tožbeni zahtevek, ne da bi v izreku sodbe povzelo vsebino postavljenega primarnega in podrednega tožbenega zahtevka.
Ob takšnem izreku ni jasno, o čem je sodišče prve stopnje sploh odločalo, oziroma kaj je zavrnilo, niti kaj je tožnica s postavljenim tožbenim zahtevkom uveljavljala, oziroma katere odločbe toženca je sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja, sploh presojalo. O čem je bilo odločeno, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.
Stroški izvedenca računalniške stroke, ki ga je predlagala toženka, so se sicer nanašali na izpodbijanje tožnikovega zahtevka po višini, vendar pa glede na to, da tudi toženka svojih ugovornih navedb, s katerimi je oporekala utemeljenosti zahtevka tožnika (dogovor o denarnem plačilu, višina urne postavke), ni uspela izkazati, po presoji pritožbenega sodišča niso podane takšne okoliščine, ki bi terjale proporcionalno delitev stroškov izvedenca v pravdi.
URS člen 39, 74. ZMed člen 26, 27, 27/1, 31, 31/1, 31/1-1, 31/1-2, 40.
pravica do popravka objavljenega besedila – zavrnitev popravka – odklonitveni razlog – nezanikanje navedb v obvestilu – objava popravka brez sprememb in dopolnitev
Zanikanja v popravku se lahko nanašajo le na nosilne navedbe prispevka, ker bi bilo v nasprotnem primeru pretirano poseženo v svobodno uredniško politiko medijev in s tem v svobodo novinarskega izražanja, posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo izdajatelja medija.
ponovna odmera pokojnine - starostna pokojnina - hrvaška pokojninska doba
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožniku spornega obdobja ni mogoče priznati kot slovensko pokojninsko dobo, saj tožnik v tem obdobju ni bil prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji. Delovno razmerje mu je resda prenehalo v poslovalnici v Ljubljani, pri delodajalcu A., vendar je bila ta poslovalnica s 15. 10. 1990 ukinjena. Tožniku delovno razmerje tega dne po sodbi Sodišča združenega dela v Ljubljani ni prenehalo in je bila obveznost pravnih naslednikov tožnikovega delodajalca, da mu zagotovijo delovno razmerje ter pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom prispevkov za socialno varnost. Vsi zavezanci, pri katerih bi tožnik lahko sklenil delovno razmerje, pa so imeli sedež v Republiki Hrvaški. V 3. alineji prvega odstavka 129. člena ZPIZ-2 je določeno, da se v pokojninsko dobo všteva tudi čas, prebit v obveznem zavarovanju do uveljavitve tega zakona. Ker tožnik v spornem obdobju ni bil v obveznem zavarovanju na območju Republike Slovenije, spornega obdobja ni mogoče šteti kot slovensko pokojninsko dobo. Zato tožbeni zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine z upoštevanjem sporne pokojninske dobe ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.
Določba prvega odstavka 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 v primeru neutemeljenega predloga za imenovanje izrednega revizorja ne izključuje možnosti, da družbi stroške postopka povrne predlagatelj. Toda obremenitev predlagatelja s stroški družbe kot nasprotnega udeleženca ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče. Skladno s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 je mogoče uveljavljati povračilo stroškov postopka zaradi neutemeljenega predloga po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Ne gre torej za objektivno odgovornost manjšinskih delničarjev, pač pa za njihovo krivdno odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja izrednega revizorja na predlagatelja oziroma manjšinske delničarje izkazani vsi elementi odškodninske (krivdne) odgovornosti.
Določba prvega odstavka 321. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 323. člena ZGD-1) pomeni le, da v zvezi s stroški izrednega revizorja velja, da jih zalaga in nosi družba. Prvi odstavek 321. člena ZGD-1 ne govori o stroških predlagatelja v zvezi z njegovim predlogom.
ZOR člen 123, 123/2, 371, 372, 372/1, 373, 373/3, 381, 381-2.
preživnina – zastaranje preživninske obveznosti – zastaranje plačila posameznih obrokov – čas, ki je potreben za zastaranje – občasne terjatve – zastaranje same pravice – zadržanje zastaranja – terjatve med določenimi osebami – razmerja med starši in otroki, dokler traja roditeljska pravica – vpliv postopka o odvzemu poslovne sposobnosti na pravdni postopek
Ni šlo za zastaranje pravice do preživljanja, ampak za zastaranje mesečnih preživninskih zneskov, kot občasnih terjatev. Tudi v najugodnejšem primeru za tožnico, če bi se štelo, da bi zastaralni rok začel teči šele po njenem 26. letu starosti, ko bi toženčeva zakonska obveznost preživljanja tožnice lahko najkasneje prenehala, je vtoževana terjatev pred vložitvijo tožbe v celoti zastarala.
Trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na pretrganje zastaranja, na strani tistega, ki ugovoru zastaranja nasprotuje (tožnice), trditveno (in dokazno) breme za dejstva, ki se nanašajo na konec pretrganja zastaranja in ponoven začetek teka zastaralnega roka, pa so na strani tistega, ki se na zastaranje sklicuje (toženke). V obravnavani zadevi je tožnica svojemu trditvenemu (in dokaznemu) bremenu glede pretrganja zastaranja zadostila, toženka, ki se je na zastaranje sklicevala, pa se plačila obveznosti ni razbremenila - ni zatrjevala, da so (bili) izvršilni postopki zoper glavnega dolžnika končani, ker je bil npr. upnik poplačan oziroma so bili postopki sicer ustavljeni, zastaralni rok zoper glavnega dolžnika (pravne posledice se nanašajo tudi na poroka) pa je začel teči znova in se je (že) iztekel.
Tožena stranka je tožniku (policistu) v sklepu o izreku disciplinskega ukrepa očitala lažjo kršitev delovne obveznosti in dolžnosti, ker spornega dne ni opravljal nalog, odrejenih z delovnim nalogom, temveč je v vozilu počival. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da postanek zaradi slabosti tožnika (voznika avtomobila) ne predstavlja očitane lažje kršitve. Oba policista, voznik avtomobila in tožnik, pa sta spornega dne opravljala svoje naloge. Ker tožniku ni mogoče očitati niti malomarnosti, disciplinska odgovornost tožnika ni podana, zato sklep o izreku disciplinskega ukrepa ni zakonit in ga je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo.