ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1-3.. ZBan-1 člen 253a, 337, 347.
akt zoper katerega je možen upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - zavrženje tožbe - sodno varstvo zoper odločbe Banke Slovenije - odločba o izrednih ukrepih - Banka Slovenije - aktivna legitimacija - dokazovanje sistemskih pomanjkljivosti - imetnik kvalificiranih pravic - odškodninska tožba
Odločba o izrednih ukrepih iz prvega odstavka 253. a člena ZBan-1, ki jo je toženka izdala v postopku nadzora nad banko, je upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj je toženka kot samostojen in neodvisen državni organ, ustanovljen na podlagi 152. člena Ustave, v okviru izvrševanja svoje upravne funkcije nadzora nad bankami (23. člen Zakona o Banki Slovenije) enostransko, oblastveno, posamično in v javnem interesu odločila o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi banke kot nadzorovane osebe. Obstoj upravnega akta iz 2. člena ZUS-1 preprečuje vložitev tožbe po 4. členu ZUS-1.Navedeno velja neodvisno od vprašanj, kdo je v takem rednem upravnem sporu upravičen vložiti tožbo zoper odločbo o izrednih ukrepih in ali je ureditev aktivne legitimacije za navedeno tožbo ustrezna.
ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 52, 59. URS člen 22, 147. ZDavP-2 člen 5, 5/2, 73, 74, 74/2, 74/3, 74/4. ZDoh člen 15, 15/1-1, 15/1-4.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - davek od dohodkov pravnih oseb - plačnik davka - boniteta - ničnost pravnega posla - delniške opcije - navidezen pravni posel - upoštevanje odločbe Ustavnega sodišča - davčna zloraba - davčna optimizacija
Posamezni pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot pravno navidezen in kot posel, s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti. Kar pa seveda ne izključuje možnosti, da je v vrsti kompleksnih pravnih poslov in dogodkov, ki sicer skupno pomenijo zlorabo, kateri izmed posameznih poslov tudi navidezen.
Navideznega pravnega posla ne gre zamenjevati s pravnimi posli, ki sicer niso navidezni, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali, je pa njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. Če se ugotovi takšno davčno izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, enako velja tudi za zlorabo predpisov).
Pravilno je upoštevana ekonomska vsebina poslov, ki je bila v izvršitvi podeljenih opcijskih upravičenj v letu 2007, saj so glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje opcijski upravičenci z načinom odsvojitve opcijskih upravičenj nizozemski družbi v letu 2004, izvršitvijo v letu 2007 ter prejetim izplačilom ustvarjenega dobička, kot dejansko posledico izvršitve opcijskih upravičenj, zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2)
Bistveno je, da je bilo obdavčeno tisto, čemur naj bi se opcijski upravičenci s prenosom svojih delniških opcij na nizozemsko podjetje želeli izogniti, to pa je davek na izvršitev delniških opcij ob nakupu delnic.
Samo dejstvo, da je bila dokazna dokumentacija pridobljena s strani Nacionalnega preiskovalnega urada (tudi če za namene kazenskega postopka) še ne pomeni, da je nedopusten dokaz v davčnem postopku.
Glede na to, da revidentka v tožbi dejanskih ugotovitev davčnega organa ni konkretizirano izpodbijala in ni predlagala izvedbe novih dokazov, ki v postopku izdaje izpodbijanega akta še niso bili izvedeni (pa so takšni da jih sodišče v skladu z 52. členom ZUS-1 lahko upošteva in so pomembni za odločitev - druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1) ali dejstev, ki bi kazala na to, da je treba že izvedene dokaze presoditi drugače, kot jih je presodil davčni organ, po stališču Vrhovnega sodišča ni izkazala, da niso bile podane okoliščine iz 59. člena ZUS-1, ki sodišču prve stopnje omogočajo odločanje na seji.
Upravni spor zoper sklep, s katerim upravni organ zavrne zahtevo za izločitev uradnih oseb ni dopusten.
Vrhovno sodišče je seznanjeno z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-785/15, Up-788/15 z dne 27. 10. 2016, s katero je odločilo o ustavnih pritožbah opcijskih upravičencev zoper sodbe Upravnega in Vrhovnega sodišča, s katerimi je bila njuna zahteva za priznanje položaja stranskih udeležencev in udeležbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora zoper revidentko zavrnjena. Vendar pa Vrhovno sodišče ne more slediti v navedeni odločbi.
Vrhovno sodišče glede na svoj ustavni položaj najvišjega sodišča v državi na razlago zakonskega prava, ki jo v okviru svoje presoje sprejme Ustavno sodišče, ni vezano (127. člen Ustave).
Od ustavnopravnih stališč v zvezi z varstvom ustavnih pravic, ki jih sprejme Ustavno sodišče, pa Vrhovno sodišče lahko odstopi, kolikor ima za to utemeljene argumente. S tem se vzpostavi dialog med sodišči, ki je potreben za zagotovitev pravne varnosti in spoštovanja temeljev ustavne ureditve, vključno z ustavno določenim razmerjem in razmejitvijo pristojnosti med Vrhovnim sodiščem in Ustavnim sodiščem.
dovoljenost revizije - gradbeno dovoljenje - nadomestna gradnja - novogradnja - pomembno pravno vprašanje - jasna zakonska določba - zelo hude posledice niso konkretizirane in izkazane - prehodne določbe zakona
Vprašanje razlage 123. člena ZGO-1B ni pomembno pravno vprašanje, saj je že na podlagi branja njegovega besedila jasno, da ta prehodna določba upravnim organom nalaga, da v postopku izdaje gradbenih dovoljenj nadomestno gradnjo štejejo kot novogradnjo. To pa pomeni, da mora taka gradnja izpolnjevati s prostorskim aktom določene pogoje za novogradnjo, med njimi tudi odmik od sosednjih zemljišč. Hkrati pa za prostorske akte, v katerih je (še vedno) navedeno, da se lahko izvaja samo nadomestna gradnja, določa izjemo, in sicer se v takih primerih nadomestna gradnja ne šteje za novogradnjo, ampak gradnjo (novega) objekta, ki je po velikosti in namembnosti enaka odstranjenemu objektu.
ZUS-1 člen 71, 71/2, 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4. URS člen 22.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - enako varstvo pravic - navidezen pravni posel - opredelitev do tožbenih navedb - neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje
Vrhovno sodišče je na vprašanje, kaj so navidezni pravni posli, že večkrat odgovorilo (npr. sodba X Ips 367/2011 z dne 29. 3. 2012, X Ips 1562/2005 z dne 22. 10. 2009, X Ips 80/2012 z dne 10. 10. 2013). Ker pa je ta pojem podrobneje pojasnilo šele v sklepih, ki sta bila izdana po vložitvi revizije v obravnavani zadevi, je zaradi zagotavljanja enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) to vprašanje dopustilo.
Zato, da je sodbo mogoče preizkusiti v revizijskem postopku glede pravilne uporabe materialnega prava, mora sodba sodišča prve stopnje vsebovati materialnopravna stališča sodišča prve stopnje, razloge, zaradi katerih so bila le-ta sprejeta, ter način uporabe navedenih stališč v konkretni zadevi na podlagi pravne subsumpcije upoštevnih dejstev. Gre za opis tako imenovanega sodniškega silogizma, ki sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. Šele ko sta oblikovani obe premisi sodišče lahko napravi sklep oziroma pravni zaključek, katerega pravilnost je mogoče preverjati. S tem se zagotovi tudi strankam spora, da lahko razpoznajo, kako je sodišče prišlo do pravnega sklepa, izraženega v izreku sodbe.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na stališče o navideznosti pravnih poslov, ni pa pojasnilo, katera od dejstev, ki jih je ugotovil davčni organ šteje za pravno odločilna za ugotovitev nepravilnosti pri revidentki in ni pojasnilo, kako in zakaj vplivajo na pravno opredelitev revidentkinih poslov kot navideznih.
Ker izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.
kršitev materialnih določb zakona - sankcija za prekršek - splošna pravila za odmero sankcije - odpustitev prekrškovne sankcije - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu
Institut odpustitve sankcije prekrškovnemu pravu sicer ni tuj in ga izrecno pozna določba 11. člena ZP-1, po katerem se sme napeljevalcu ali pomagaču sankcija odpustiti, če gre za napeljevanje ali pomoč v posebno olajševalnih okoliščinah. Odpustitev sankcije je dopustna tudi pri vseh tistih institutih kazenskega materialnega prava, ki so taksativno našteti v 8. členu ZP-1 in ob katerih se v primeru izpolnjenih pogojev kazen v kazenskem postopku oziroma sankcija v prekrškovnem postopku lahko odpusti. Ostalih določb, ki bi izrecno omogočale odpustitev stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu, pa v ZP-1 ni, takšne odpustitve pa ne predvidevajo niti materialne določbe ZPrCP, ki v 56. členu podaja abstraktni opis prekrška, skupaj z njeno sankcijsko posledico, ne omogoča pa tudi odpustitve izrečene stranske sankcije.
kršitev pravice do pravnega sredstva - sestavine odločbe - pravni pouk - vsebina pravnega pouka - razbremenitev odgovornosti - aktivna procesna legitimacija
Vrhovno sodišče ne sprejema stališča vrhovne državne tožilke o storjeni relativni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 57. člena ZP-1 in kršitvi 25. člena Ustave RS o pravici do pravnega sredstva, ker pravni pouk v plačilnem nalogu ni vseboval pouka po 8. členu ZPrCP in naj bi bila zgolj zaradi tega storilcu onemogočena seznanitev z možnostjo, da se lahko izogne odgovornosti za prekršek. Takšna zahteva namreč ne izhaja niti iz storilčeve pravice do izjave (ta v postopku pred prekrškovnim organom obsega predvsem možnost seznanitve z relevantnim procesnim gradivom) niti iz določb ZP-1, ki v tretjem odstavku 57. člena natančno predpisuje sestavine pravnega pouka na plačilnem nalogu in s katerim se storilca seznani o pravici do pravnega sredstva, roku in načinu vložitve ter navedbo prekrškovnega organa, pri katerem se pravno sredstvo vloži, navsezadnje pa takšne zahteve ne nalagajo niti določbe ZPrCP.
ZP-1 člen 65, 65/4, 155, 155/2.. URS člen 22, 29.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - kršitev pravice do obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - pravica do poštenega sojenja - dopolnitev dokaznega postopka - izpodbijanje dejanskih ugotovitev - substancirani dokazni predlogi
Zaključek sodišča, da dopolnitev dokaznega postopka ni potrebna, je v obravnavanem primeru, ko je bil prekršek ugotovljen na podlagi posrednih in neposrednih opažanj uradne osebe, storilca pa sta v zahtevi za sodno varstvo obrazloženo izpodbijala ugotovitve prekrškovnega organa in svoje navedbe podkrepila z dokazi, ki bi bili zmožni ovreči očitke o prekršku, če bi z njimi uspela, v nasprotju s pravnimi jamstvi iz 22. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP.
ZP-1 člen 57, 57/4, 58, 58/1, 59.. ZUP člen 86, 87, 89, 89/4, 92, 92/2, 96, 96a.. - člen 20.
vročanje - osebno vročanje - fikcija osebne vročitve - vročanje z javnim naznanilom - vročanje naslovniku v tujini - smiselna uporaba ZUP - hitri postopek o prekršku - pravica do pravnega sredstva - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - razveljavitev odločbe
V konkretnem primeru do vročitve plačilnega naloga ni prišlo, saj vročitve izvajalec nemške pošte zaradi nezadostnega podatka o točnem oziroma pravilnem naslovu niti mogel opraviti. Ne gre torej za situacijo, ko bi bila osebna vročitev plačilnega naloga neuspešna zaradi razlogov na strani naslovnika (ker na primer ne prebiva na naslovu za vročanje, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, kar kot predpostavko vročanja z javnim naznanilom predpisuje drugi odstavek 96.a člena ZUP). Šele po prvem poskusu osebne vročitve na popolnem in pravilnem naslovu za vročanje, bi bilo treba osebno vročitev v tujini opraviti po določbah tretjega oziroma četrtega odstavka 20. člena Splošnih pogojev, če bi bila vročitev neuspešna zaradi odsotnosti naslovnika oziroma drugih oseb. Če bi se ob tem ugotovilo, da oseba na naslovu za vročanje sploh ne prebiva, ker se je odselila oziroma je na naslovu neznana, bi prekrškovni organ po prejemu vrnjenega pisanja lahko postopal po drugem odstavku 96.a člena ZUP in plačilni nalog vročal preko oglasne deske organa in na enotnem državnem portalu e-uprava.
ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 86, 86/4, 343, 343/1.
pritožba - postulacija - zakoniti zastopnik - društvo - procesne predpostavke - postopek pozivanja
Ker pritožnikov zakoniti zastopnik ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku izkazal in niti zatrjeval, da ima opravljen pravniški državni izpit, je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - STVARNO PRAVO
VS00019778
ZPP člen 13, 206, 206/2.
predhodno vprašanje - vezanost sodišča na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju - pridobitev lastninske pravice - denacionalizacijska odločba - priposestvovanje - vložitev izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju - prekinitev pravdnega postopka
V konkretnem pravdnem postopku je predhodne narave vprašanje pridobitve lastninske pravice drugega toženca na podlagi upravne odločbe. O tem vprašanju je bilo na matičnem (upravnem) področju že odločeno s pravnomočno odločbo in na to je pravdno sodišče vezano (primerjaj 13. člen ZPP). Vložitve izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju pa med primere, v katerih je prekinitev postopka po sklepu sodišča obvezna, ni mogoče uvrstiti.
ZPP člen 95, 95/2, 367, 367/2, 367/5. OZ člen 459. ZVKSES člen 22, 29. Pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (2000) člen 4.
izpolnitev prodajne pogodbe za nepremičnino - prodaja stanovanj - varstvo kupcev stanovanj in enostanovanjskih stavb - etažna lastnina - etažni lastniki kot tožniki - opredelitev pravdne stranke - dolžnosti in pooblastila upravnika v zvezi s stvarnimi napakami na skupnih delih stavbe - stvarna napaka - skupni deli - obstoj stvarne napake - parkirna mesta - zagotovitev parkirnih mest - upoštevanje tehničnih standardov - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta
Namen, zaradi katerega so minimalni tehnični standardi razlikovali med parkirnimi mesti glede na njihovo lego, in bi prerasel v običajno rabo, ni terjal, da ima lastnik stanovanja ali njegov obiskovalec na voljo prosto dostopno površino, namenjeno parkiranju in s tem možnost (brezplačnega) dostopa neposredno do stanovanja.
Po oceni Vrhovnega sodišča toženkina izpolnitev tako, da spornih 41 parkirnih mest ni zagotovila kot zunanja parkirna mesta na skupnih delih, etažnim lastnikom dostopnih v skladu z njihovimi solastniškimi deleži, ni stvarna napaka, saj kupljenim stanovanjem ne preprečuje oziroma ne otežuje običajne rabe.
Revizija se dopusti v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti stališča sodišča druge stopnje, da se je tožnik z izjavo o plačilu oziroma doplačilu stroškov domske oskrbe zavezal k celotnem plačilu stroškov.
ZDARS člen 3, 3/1, 3/2. ZGD-1 člen 623, 623/4, 635, 635/2-1, 636, 636/1. ZZK-1 člen 45, 45/4, 45/5. SPZ člen 74, 75.
povrnitev premoženjske škode - pasivna stvarna legitimacija - pasivna legitimacija DARS - zastopanje države - neposredno zastopanje - univerzalno pravno nasledstvo družbe - oddelitev družbe - prenos lastninske pravice - deklaratornost vpisa v zemljiško knjigo - varstvo upnikov
Za presojo (ne)obstoja pasivne stvarne legitimacije DARS je odločilna razmejitev med nalogami DARS, opredeljenimi v prvem odstavku 3. člena ZDARS, in nalogami DARS, opredeljenimi v drugem odstavku 3. člena ZDARS. DARS pri opravljanju nalog iz prvega odstavka 3. člena ZDARS ravna kot neposredna zastopnica Republike Slovenije, pri opravljanju nalog iz drugega odstavka 3. člena pa ravna kot posredna zastopnica Republike Slovenije. To pa posledično pomeni, da je DARS kot posredna zastopnica Republike Slovenije tudi odškodninsko odgovorna za škodo, ki jo sama povzroči tretjim osebam.
Materialnopravno je pravilno stališče, da pride do prenosa premoženja iz prenosne na prevzemno družbo z vpisom delitve v register (1. točka drugega odstavka 635. člena ZGD-1), torej po samem zakonu, kar glede prenosa lastninske parvice na nepremičninah pomeni, da je vknjižba lastninske pravice na novo/prevzemno družbo v zemljiški knjigi zgolj deklaratornega značaja (glej tudi četrti in peti odstavek 45. člena ZZK-1). Vendar pa so po vpisu delitve v register po določbi prvega odstavka 636. člena ZGD-1 za vse obveznosti (prenosne) družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu dodeljena obveznost, kot solidarni dolžniki odgovorne vse druge družbe, ki so udeležene pri delitvi, in sicer do višine vrednosti aktivnega premoženja. Za jamstvo po prvem odstavku 636. člena ZGD-1 je torej odločilno, ali je dejstvo, na katero se veže nastanek obveznosti, nastopilo pred vpisom delitve v register ali ne (pri čemer lahko obveznost temelji na pravnoposlovni podlagi, deliktu ali na drugih splošnih podlagah). Ob tem velja poudariti, da pri odškodninskih obveznostih ni nujno, da je pred vpisom delitve nastala tudi že škoda, ampak zadošča za (že nastalo) odškodninsko obveznost, da je bilo uresničeno zgolj škodno dejstvo. Varovati je namreč treba tudi potencialne odškodninske obveznosti.
ZKP člen 371, 371/2, 307, 307/3.. URS člen 29, 29/2, 22.
relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravica do obrambe - navzočnost na glavni obravnavi - sojenje v nenavzočnosti - modifikacija obtožnega akta - seznanitev obdolženca z modifikacijo - pravica do izjave obdolženca
Pravice do sojenja v navzočnosti ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti obdolženec nujno seznanjen z vsako modifikacijo obtožbe. Seznanitev obdolženca z modificiranim obtožnim aktom ni nujna, če ta tudi po modifikaciji vsebuje enako očitano dejanje. Pri tem je potrebno presojati vsebino same spremembe. Navzočnost je praviloma nujna, kadar se sprememba nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi. V teh primerih je treba dati obdolžencu možnost, da se o tako spremenjeni obtožbi izjavi in da navaja dejstva ter predlaga dokaze, ki so mu v koristi in zato brez njegove navzočnosti ni mogoče opraviti glavne obravnave.
Razlog odgovornosti toženk so pomanjkljivosti v tistem nadzoru krvodajalcev po odvzemu krvi na obravnavani krvodajalski akciji, ki bi ga moral biti deležen vsak izmed njih v zvezi s tveganji, ki niso neobičajna. Da bi bilo tožničino tveganje večje od običajnega, ni bilo ugotovljeno.
Pojavnost kolapsa po odvzemu krvi je pogosta in splošno znana, zato da o njej ni potrebno poučiti niti laičnega darovalca krvi. Ko je tako, bi morali toliko bolj toženki, oziroma vsaj izvajalka kot strokovnjak s področja transfuziologije, pričakovati, da lahko katerikoli krvodajalec kolabira in krvodajalsko akcijo z vidika zagotovitve ustreznega nadzora nad krvodajalci organizirati skladno s tem objektivnim pričakovanjem, pa tega nista storili, saj med prostorom za odvzem krvi in jedilnico ni bilo ne možnosti počitka ne nadzora. Ker sta opustili skrbnost za varnost pri običajnih tveganjih odvzema krvi, kakršno se je uresničilo tudi pri tožnici, ne moreta dela odgovornosti prevaliti na tožnico, ker o prejšnjem neuspešnem dokončanju odvzema krvi ni poročala.
V obravnavanem primeru je oškodovanec kot tožilec vložil obtožnico zoper višje sodnike, ki po rednem teku stvari odločajo v kazenskih in prekrškovnih zadevah. Tako je podana situacija, ko bi o pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata o zavrženju obtožnice odločali sodniki, ki so s konkretno obtožnico obdolženi storitve kaznivega dejanja oziroma njihovi kolegi, torej višji sodniki iz drugih oddelkov Višjega sodišča v Kopru, kar bi glede na malo število sodnikov (skupno 14 sodnikov) Višjega sodišča v Kopru lahko ustvarilo videz pristranskosti Višjega sodišča v Kopru kot celote.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00007464
ZKP člen 427.. KZ-1 člen 220, 220/1.
precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev - pravica do obrambe - dokazni predlog - postavitev izvedenca - poškodovanje tuje stvari - tuja stvar - sporno lastništvo nepremičnine
Kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 stori, kdor tujo stvar poškoduje, uniči ali napravi nerabno. Temeljni zakonski znak tega kaznivega dejanja je, da mora biti poškodovana stvar tuja. Kaznivega dejanja torej ni mogoče storiti nad svojo stvarjo, ali pa stvarjo, ki je zavržena.
Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari je bistveno, da storilec poškoduje stvar, ki je tuja, torej ne njegova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VS00005250
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. OZ člen 921.
dopuščena revizija - prostovoljno zavarovanje - splošni zavarovalni pogoji - zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO plus - izguba zavarovalnih pravic - tehnična brezhibnost vozila - (ne)izpodbojnost domneve - vzročna zveza
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je mogoče izpodbijati vzročno zvezo med dejstvom, katerega posledica je izguba zavarovalnih pravic (npr. da vozilo ni tehnično brezhibno) in nastankom škode v primerih, ko gre za prostovoljno zavarovanje, ne glede na določila splošnih pogojev zavarovanja.
pritožba - vročanje zagovorniku - zamuda pritožbenega roka - zavrženje prepozne pritožbe - pravica do obrambe - priprava obrambe - vrnitev v prejšnje stanje
Ker je bila obsojencu odločba o brezplačni pravni pomoči vročena šele, ko sta pretekli že dve tretjini petnajstdnevnega pritožbenega roka, ki skladno s četrtim odstavkom 120. člena ZKP teče od vročitve sodbe obdolžencu, so bile obsojenčeve možnosti za pripravo učinkovite obrambe zoper očitke v obsodilni sodbi bistveno omejene. Institut vrnitve v prejšnje stanje mehča strogo zakonsko dikcijo o štetju pritožbenega roka od vročitve sodbe obdolžencu in omogoča polno uresničevanje pravice do obrambe oziroma do pravnega sredstva v kazenskem postopku v primerih, ko obdolženec iz opravičenih razlogov zamudi rok za vložitev pravnega sredstva.
odvzem poslovne sposobnosti - kršitev načela kontradiktornosti postopka - osebni pregled pri sodnem izvedencu - zdravniški pregled udeleženca - navzočnost pooblaščenca - izvid in mnenje izvedenca - varstvo zasebnosti
Pod (laično) predpostavko (revizijskega sodišča), da izvedenec psihiatrične stroke ugotavlja dejstva, ki v strukturi njegovega "končnega izdelka" pomenijo izvid, "le" z razgovorom, se samo na prvi pogled zdi, da je pravica do izjave lahko kršena vsem udeležencem postopka, ki se razgovora ne morejo udeležiti, ker o njem niso obveščeni, seveda pod nadaljnjo predpostavko, da je delo izvedenca v bistvenem nadomestilo dokazni postopek.8 Samo na prvi pogled zato, ker se tudi z razgovorom preiskovanca z izvedencem psihiatrične stroke namreč nedvomno lahko poseže v zasebnost slednjega. Po mnenju revizijskega sodišča je treba glede na relevantne dejanske okoliščine vsakega posameznega primera tehtati, ali se mora pravica do izjave umakniti pravici do zasebnosti ali obratno in v kolikšni meri, če ni mogoče v celoti varovati obeh. Konkreten primer je drugačen: iz izvedenskega mnenja izhaja, da razgovora med izvedencem in nasprotnim udeležencem, na katerem bi izvedenec gradil dejanske zaključke (izvid) niti ni bilo.9 Revizija niti ne trdi drugače; navaja, da je nasprotni udeleženec spal.