Sodišče prve stopnje je v ugovornem postopku pravilno presojalo utemeljenost začasne odredbe ob času njene izdaje (in ne ob času odločanja o ugovoru zoper njo) in je tako pravilno ocenjevalo, ali je tožeča stranka ob času izdaje začasne odredbe izkazala obstoj pogojev po 272. čl. ZIZ.
Sodišče torej po prostem preudarku določi potreben čas trajanja začasne odredbe, pri čemer je vezano na okvire, ki jih s predlogom za izdajo začasne odredbe postavi upnik (tožeča stranka).
Gre za to, da se tožbene trditve o dveh posojilih v dokaznem postopku niso potrdile. Zato je bilo dokazno breme na tožniku, ki nosi materialno dokazno breme, ki pa drugih dokazov o dejanski izročitvi zatrjevanih zneskov ni ponudil.
Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbi ne grajata, da je tožnik s prijatelji šel domov preko Koroškega mostu nekje na sredini pa so se odločili, da ga bodo prečkali, kljub temu, da tam ni prehoda za pešce in je pred sredino mostu (pred odprtino) ograja, ki so jo morali preskočiti ter da je most osvetljen je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je sokrivda tožnika za nastalo škodo le 25%. Tožnik je prečkal most na mestu, kjer to ni dovoljeno in ne bi smel niti stopiti na cestišče, on pa je hotel prečkati štiripasovnico, za kar je moral preplezati ograjo, ki je ločevala vozišče od odprtine na sredini mostu. Takšno ravnanje tožnika je bilo protipravno, saj je grobo kršil cestnoprometne predpise in prečkal most tam, kjer to ni dovoljeno, pri tem pa je moral celo premagati ovire, ki jasno kažejo, da prečkanje mostu ni dovoljeno. Sokrivda tožnika za nastalo škodo je po stališču pritožbenega sodišča večja, kot je prisodilo sodišče prve stopnje in znaša 75%.
Pri tem kot delodajalec ni mišljena samo pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec formalno zaposlen (kot to zmotno navaja pritožba), pač pa je pojem delodajalca širši. Pomembno je torej vprašanje, pri kom oziroma za koga je delavec v času delovne nezgode dejansko delal (dejanski delodajalec).
Odškodnina je povezana z individualizacijo posameznega primera, poleg specifičnih okoliščin pri posameznem odškodninskem upravičencu pa je potrebno upoštevati tudi širše okoliščine in sicer medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin. Sodišče mora upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa ter ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanjo.
ZST člen 18, 22, 22-1, 18, 22, 22-1. ZPP člen 44, 44/2, 44, 44/2.
odmera sodne takse - nedenarna terjatev - spor za izpraznitev stanovanjskega prostora - vrednost zahtevka - delna sodba
Po 22. členu ZST se kot vrednost zahtevka za plačilo takse vzame v sporih za izpraznitev prostorov (1. točka 22. člena ZST) znesek v vrednosti 5000 točk, v vseh drugih primerih, če v tem zakonu ni drugače določeno pa znesek v vrednosti 1.000 točk (4. tč.). Sodišče prve stopnje bi zato moralo kot vrednost zahtevka za plačilo takse upoštevati glede izpraznitve prostorov 5.000 točk in ob izostanku navedbe vrednosti spornega predmeta glede izročitve premičnin v posest 1000 točk.
brezplačna uporaba stanovanja za nedoločen čas - darilo pravice - pogoji za preklic darila - velika nehvaležnost
Na podlagi opisanih dejanskih ugotovitev je prvostopno sodišče sklepalo, da je bilo tožencem stanovanje dano v brezplačno uporabo za nedoločen čas, šlo je za darilo pravice (in ne stvari) na podlagi realiziranega ustnega dogovora. Čeprav drži, da toženci kakšnih večjih investicij niso izkazali, vseeno ne more biti dvoma, da naklonitev ni bila zgolj začasna in da je bil namen strank ob sklenitvi dogovora rešitev stanovanjskega vprašanja toženke in njene družine, kar pa predpostavlja daljše obdobje. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so se v letu 1975 dogovorile o tem, da tožnika kot lastnika hiše naklonita svoji hčeri in njeni družino neodplačno bivanje v stanovanju v pritličju hiše. Dogovor je bil očitno realiziran, saj se izvaja že najmanj 25 let. Dolžina tega obdobja tudi po mnenju pritožbenega sodišča kaže na to, da ni šlo za pravico do preklica. Dogovor, kakršen je bil sklenjen, pa nedvomno vsebuje darilni namen.
predlog za izvršbo - dokazilo o plačilu sodne takse - prepozna predložitev dokazila o plačilu sodne takse - domneva o umiku predloga za izvršbo
Potrdilo o oddaji priporočenih pošiljk na pošto ne dokazuje drugega, kot da je upnik dne 21.3.2006 oddal na pošto dve priporočeni pošiljki, naslovljeni na Okrajno sodišče P.. Iz potrdila pa ni mogoče sklepati, da naj bi šlo pri eni od teh pošiljk prav za potrdilo o plačilu sodne takse v obravnavani zadevi.
ZGD člen 1, 1/7, 5, 5/1, 1, 1/7, 5, 5/1. ZPPSL člen 104, 104/4, 111, 104, 104/4, 111.
izvršilni postopek zoper fizično osebo - stečajni postopek nad samostojnim podjetnikom posameznikom - enotnost osebnega in podjetniškega premoženja - prekinitev izvršilnega postopka
V obravnavani izvršilni zadevi je treba izhajati iz v pravnem redu uveljavljene enotnosti premoženja fizične osebe in premoženja iste osebe kot nosilca dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika (razen tistega, ki je iz izvršbe v vsakem primeru izločeno).
prenos kmetijskih zemljišč v last države - zemljiškoknjižno dovolilo - overjen podpis - kolizija navodila ministrstva in zakona
3. odst. 16. čl. ZSKZG RS določa, da se za prenos lastništva smiselno uporablja Navodilo o izvedbi prenosa kmetijskih zemljišč od družbenih pravnih oseb, ki niso kmetijske organizacije, v kmetijski zemljiški sklad (Ur. l. SRS št. 15/79). Prav to navodilo iz leta 1979 pa je določalo, da overitev izjave oz. pogodbe v primeru prenosa na KZS ni potrebna. Vendar pa obe navodili izvirata iz obdobja, ko so se še vedno uporabljala v zvezi z zemljiškoknjižnimi postopki pravna pravila Zakona o zemljiških knjigah iz časa kraljevine Jugoslavije, zaradi česar je bilo potrebno specifične prenose lastninske pravice urejati posebej. Leta 1995 sprejeti Zakon o zemljiški knjigi in tudi novi Zakon o zemljiški knjigi, ki velja od 18.9.2003 dalje, pa kakšnih izjem od pravila, da mora biti podpis na listinah, ki so podlaga za vknjižbo overjen, ne predvidevata.
Dejstvo, da sta bila tožnika ob podpisu odstopne izjave v dobri veri, da bosta odstopno izjavo podpisala tudi tretji toženec in četrta toženka samo po sebi ne daje podlage za ugotovitev, da sta bila prevarana. Tožnika bi torej lahko dosegla razveljavitev svoje izjave zaradi prevare le, če bi dokazala, da nakup zanju brez Đ. ni bil smiselen in da je drugi toženec že pred njunim odstopom od pogodbe izoblikoval naklep, da ju bo s svojim ravnanjem spravil v zmoto, da bosta Đ. odstopila od pogodbe in ju s tem pripravil do tega, da sta odstopila od sklenjene predpogodbe tudi sama.
ZPP člen 2, 4, 12, 213, 213/2, 226, 226/1, 287, 287/2, 337, 337/1. SPZ člen 33, 34.
pravica do izvedbe dokaza – nepotrebni dokazi – načelo javnega obravnavanja in neposrednosti – načelo pomoči prava neuki stranki – motenje posesti
Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč samo tiste, ki so potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev (2. odst. 213. čl. ZPP). Predlagane dokaze, za katere sodišče misli, da niso pomembni za odločbo, senat (oziroma sodnik posameznik) zavrne in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil (2. odst. 287. čl. ZPP).
stanovanjsko pravo - stvarno pravo - obligacijsko pravo
VSK02826
SZ člen 118, 118. SPZ člen 60, 98, 60, 98. SZ-1 člen 111.
nepremičnina, ki ni vpisana v zemljiško knjigo - tožba na izpraznitev stanovanja - tožba domnevnega lastnika - veriga pogodb - izročitev neprmemičnine v posest - izročitev listine - uporaba stanovanja brez pravne podlage
Držijo sicer pritožbene navedbe, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, česar pa tožnika niti ne moreta izkazati, saj niti stanovanje še ni vpisano v zemljiško knjigo. Še pomembnejše pa je, da je na predmetnem stanovanju lastninska pravica nastala šele z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona iz leta 1991, kar pomeni, da ima kupec stanovanja po 118. členu tega zakona vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki. Iz s strani prvostopnega sodišča (pravilno) ugotovljenih dejstev tako ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja, da je položaj tožnikov izenačen s položajem lastnikov in sta zato aktivno legitimirana za to pravdo.
Tožnik je imel po končani poklicni rehabilitaciji kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo. Dejstvo, da je ustrezno delovno mesto sistemizirano kot strokovno-tehnično delovno mesto in ne kot uradniško delovno mesto (kot prejšnje), ne vpliva na zakonitost razporeditve (premestitve).
ZDR člen 110, 110/1, 111/1, 111/1-2, 110, 110/1, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek - nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka
Ker je bila tožnica ves čas od leta 1998 dalje v bolniškem staležu, z dela pa je izostala pet delovnih dni v času kolektivnih dopustov tožene stranke in bila nato ponovno v bolniškem staležu, niso bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ni mogoče zaključiti, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.
ZTPDR člen 15, 15. ZDR člen 73, 73/1, 73, 73/1. Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti člen 15, 15.
stari ZDR - prevzem - sprememba delodajalca - pasivna legitimacija
Napačno je stališče, da je delavec v vsakem primeru po dokončnosti sklepa o prevzemu delavcev v delovnem razmerju pri delodajalcu prevzemniku. V primeru prevzema po 15. členu SKPgd oz. po 15. členu ZTPDR delavcu preneha delovno razmerje pri prvem delodajalcu z dnem nastopa dela pri drugem delodajalcu, če pa do tega ne pride, ostane delavec v delovnem razmerju pri prvem delodajalcu, nima pa pravice od drugega delodajalca zahtevati vzpostavitve oz. sklenitve delovnega razmerja na podlagi prevzema. Ni namreč relevantno zgolj dejstvo, da tožnik ni podpisal ponujene pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi dejstvo, da sploh ni nastopil dela pri toženi stranki. To je tudi bistvena razlika med prevzemom po prejšnjih predpisih in prevzemom na podlagi 1. odstavka 73. člena ZDR, ki sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prevzemniku ne predvideva.
ZDR/90 člen 100, 100/1, 100/1-1, 100/1-2. ZTPDR člen 75, 75/1, 75/1-1, 75/1-2.
stari ZDR – prenehanje delovnega razmerja – odpoved delovnega razmerja
Ker tožnik izjave, naslovljene kot odpoved delovnega razmerja, ni podal v stanju, v katerem bi se zavedal pomena in posledic svojega dejanja, niti ni svojega ravnanja imel v oblasti, mu delovno razmerje pri toženi stranki ni zakonito prenehalo.
KZ člen 261, 261/1, 261/3, 261, 261/1, 261/3. ZJU člen 123, 123/2, 123/2-1, 124, 128, 128/7.
javni uslužbenci - disciplinski postopek - odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravna kvalifikacija
Sodišče pri presoji izrečenega disciplinskega ukrepa ni vezano na pravno kvalifikacijo disciplinske kršitve, vezano je na dejanske očitke disciplinskih organov. Ker se je tožnici (javni uslužbenki - policistki) v disciplinskem postopku v okviru težje disciplinske kršitve očital zgolj namen pridobitve nepremoženjske koristi (in to ne le v smislu pravne kvalifikacije, ampak tudi v smislu dejanskih očitkov) kot eden izmed znakov kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 1. odstavku 261. člena KZ, katerega sodišče ni ugotovilo, sodišču ni mogoče očitati, da bi moralo samo ugotavljati, ali je podan znak kvalificirane oblike istega kaznivega dejanja po 3. odstavku 261. člena KZ (namen pridobitve premoženjske koristi).
Ob odločanju o vprašanju upravičenosti storilca do nadomestitve plačila globe z izvršitvijo koristne naloge mora sodišče upoštevati ob vseh okoliščinah primera še posebej premoženjsko stanje in možnosti storilca za plačilo globe ter opraviti objektivno oceno ugotovljenih okoliščin v pravnem okviru kriterijev, ki jih je potrebno upoštevati.
URS člen 77, 77/2, 77, 77/2. ZS člen 7, 7/1, 7/1-2, 7, 7/1, 7/1-2.
kolektivni spor - stavka - zakonitost stavke - mednarodne obveznosti
Prevzete mednarodne obveznosti so različne in pravice do stavke ni mogoče omejiti s prav vsako od njih, ampak je treba dolžnost izpolnjevanja mednarodnih obveznosti presojati z vidika javne koristi. Vsebinski temelj javne koristi (nacionalnega interesa) je v dolžnosti države do posameznikov. Izhajajoč iz te opredelitve morajo subjekti, ki so nosilci mednarodnih obveznosti, le te izpolnjevati tako, da države ne ovirajo pri njenih dolžnostih do državljanov in do mednarodne skupnosti. Z odklonitvijo opravljanja preizkusa znanja iz poznavanja prometnih in signalnih predpisov druge države javna korist ni bila prizadeta, saj je mednarodni promet ob drugačni organizaciji dela med stavko nemoteno potekal, zato je bila stavka zakonita.
Sklep tožene stranke, da se vsem režijskim delavcem obračuna negativna stimulacija v vnaprej določenem odstotku (kljub temu, da se je faktor uspešnosti poslovanja od meseca do meseca spreminjal) vse dotlej, dokler rezultati družbe ne bodo dosegli plansko določenih ciljev, ne more biti podlaga za znižanje plače tožnic za takšen odstotek. Za zakonitost obračuna negativnega dela plače iz naslova uspešnosti poslovanja bi morala tožena stranka za vsak mesec posebej opraviti izračun uspešnosti poslovanja in šele na podlagi takšnega izračuna bi lahko tožnicama znižala plačo za ugotovljeni faktor uspešnosti poslovanja.
Okoliščina, da je ena izmed tožnic v nekaterih mesecih prejela del plače iz naslova delovne uspešnosti, ki po višini presega negativno stimulacijo iz naslova uspešnosti poslovanja, ne pomeni, da tožnica za te mesece ni upravičena do plačila neutemeljeno znižane plače.