CESTE IN CESTNI PROMET - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
VSL00012735
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1, 136/1-5, 163, 163/9. ZCes-1 člen 5, 123a, 126. ZJC člen 3, 3/1. ZJC-B člen 19, 19/5. ZPrCP člen 65, 65/5.
obstoj prekrška - prepovedi ogrožanja varne uporabe javne ceste - ustavitev in parkiranje - obstoječe javne ceste - omejitev lastninske pravice - poseben postopek razlastitve - kategorizacija javnih cest - rok za uskladitev občinskih predpisov
Prvostopenjsko sodišče je nepravilno uporabilo določbo 123.a člena ZCes-1, na podlagi katere se za obstoječe javne ceste iz 19. člena ZJC-B ne glede na lastništvo nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, uporablja določba 5. člena tega zakona. Da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano odločitvijo nepravilno uporabilo določbo 123.a člena ZCes-1, izhaja tudi iz stališča Vrhovnega sodišča RS v sodbi IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014, da so po sprejeti razlagi 123.a člena ZCes-1 lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, torej v obdobju, v katerem občine s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev teh nepremičnin, izkazujejo upravičenost takšnega omejevanja lastninske pravice. Ker je prvostopenjsko sodišče v dokaznem ugotovilo, da je občina s svojo aktivnostjo, usmerjeno v pridobitev nepremičnine parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., že pred storitvijo obravnavanega prekrška začela aktivnost, usmerjeno v pridobitev te nepremičnine (in je po javno dostopnih podatkih v zemljiški knjigi na parc. št. 00 k.o. X še vedno vpisana zaznamba začetka postopka razlastitve v javno korist), je bila storilka na dan storitve prekrška 16. 6. 2014 dolžna spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1, zato osebnega avtomobila ne bi smela parkirati na parc. št. 00 k.o. X, last Z. P., po kateri poteka javna cesta (JP 793011). Na podlagi 126. člena ZCes-1 bi sicer morale občine svoje predpise uskladiti z določbami tega zakona najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve (do 1. 4. 2012), kar pa ne vpliva na dejstvo, da je storilka 16. 6. 2014 kršila določbe ZPrCP.
Za odločitev o priznanju pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni odločilna zgolj zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih potreb, temveč mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj določen v 99. členu ZPIZ-2, s tem da je za konkretni primer, ko je tožnica upravičena do vdovske pokojnine, odločilen tudi odgovor na vprašanje, ali je bil njen pokojni mož vključen v zavarovanje za širši ali za ožji obseg pravic. Ker je bil vključen za ožji obseg pravic, to pomeni, da tožnica ni upravičena do dodatka za pomoč in postrežbo.
protipravno zavzetje nepremičnine - trenutno kaznivo dejanje - prepovedana posledica - protipravno stanje - zastaranje kazenskega pregona - začetek teka zastaralnega roka
Kaznivo dejanje protipravnega zavzetja nepremičnine je t.i. trenutno kaznivo dejanje, oziroma kaznivo dejanje stanja, ki je dokončano z nastankom prepovedanega stanja kot posledice (zabetonirana betonska plošča), vzdrževanje protipravnega stanja (obdolženi betonske plošče ni odstranil) pa ni del predmetnega kaznivega dejanja.
zakonske zamudne obresti - izplačilo za nazaj - nova odmera pokojnine - starostna pokojnina - denarna odškodnina
Ker je bila tožnici novo odmerjena starostna pokojnina priznana vse od 1. 1. 2009 dalje, ji je ob pravilni uporabi 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1 mogoče pravilno dosoditi le odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega premalo izplačanega zneska pokojnine v obdobju od 1. 1. 2009 do 30. 6. 2015 dalje, do dneva plačila. Torej v višini obračunanih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, dalje.
V primeru dane zahteve nova odločba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po dani zahtevi.
ZUJF člen 179, 179/1, 179/3, 188.. ZPIZ-2 člen 27, 28.. ZUPPJS16 člen 11.
odpravnina ob upokojitvi - starostna pokojnina
Za presojo upravičenosti do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF je ključno, da je tožnica izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine za ženske že dne 25. 8. 2015, pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine za moške pa je izpolnila 25. 8. 2016. Tožnica se je upokojila 1. 9. 2016 na podlagi lastne pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se torej kljub izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev za ženske (dne 25. 8. 2015) v predpisanem roku dveh mesecev ni upokojila, zato ni upravičena do odpravnine po tretjem odstavku 179. člena ZUJF, ampak le do odpravnine po prvem odstavku istega člena. Toženka je tako pravilno tožeči stranki izplačala odpravnino ob upokojitvi v višini dveh plač.
Stranski intervenient je upravičen do povračila stroškov postopka.
Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, to pomeni, da tožeča stranka v postopku ni uspela. V tem primeru mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00013310
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 171, 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - pravična denarna odškodnina
Skladno z ustaljeno sodno prakso opravljanje dela, pri katerem lahko pride do padca z višine skoraj treh metrov, pomeni opravljanje nevarne dejavnosti.
V predmetni zadevi gre za spor, pri katerem je pomembno, kakšna je porazdelitev odgovornosti med odgovorno osebo in oškodovancem (171. člen OZ). Treba je ovrednotiti nedopustno krivdno (neskrbno) ravnanje na obeh straneh, pri tem pa tehtati težo takega ravnanja (aktivnega oziroma pasivnega). V primeru, da obstaja objektivna in krivdna odgovornost delodajalca, je treba pri delavčevi soodgovornosti upoštevati, da ta načelno ustreza teži njegovega krivdnega ravnanja: za posledico ima zmanjšanje odgovornosti objektivno odgovornega povzročitelja škode za delež krivdne odgovornosti oškodovanca samega. Kadar pa je ugotovljeno, da je krivdno ravnal tudi povzročitelj škode, ki je zanjo že objektivno odgovoren, je pri končni porazdelitvi odgovornosti treba v takih primerih delež odgovornosti, ki zadeva oškodovanca zaradi njegovega krivdnega ravnanja, zmanjšati ustrezno deležu krivdne odgovornosti (tudi objektivno odgovornega) povzročitelja škode, nato pa objektivno odgovornost slednjega zmanjšati za (morebitni) presežek oškodovančeve krivde nad krivdo povzročitelja škode.
Če sodišče zasliši pričo o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah, je dokaz izpovedba priče, ne pa listina, ki jo je sestavila policija.
Utemeljenost tožbenega zahtevka za izplačilo odpravnine izhaja iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, in sicer, da ni bil razrešen iz utemeljenega razloga, in ta dejstva niso v nasprotju s sklepom nadzornega sveta o razrešitvi direktorja, prav tako pa tudi ne s 4. odstavkom 13. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - nezakonita odpoved - razvezni pogoj
V trenutku, ko je tožena stranka tožnici podala izpodbijano odpoved, je med strankama še vedno veljala pogodba o zaposlitvi z dne 24. 2. 2016 za delovno mesto "administrator" in jo je tožena stranka lahko odpovedala, ne glede na to, da je bila ta kasneje, tj. z dnem pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 1. 2016, zaradi nastopa razveznega pogoja razvezana in je torej ponovno "oživela" prvotno sklenjena pogodba o zaposlitvi za delovno mesto "asistent trženja".
Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker ne gre za nobenega od primerov iz prvega odstavka 96. člena ZKP, ki določa, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka.
vračilo dela plačane sodne takse - uporaba tarife - sodna poravnava - razveljavitev odločbe
V skladu z 2. točko tarifne številke 1112 ZST-1 se zniža sodna taksa po tarifni številki 1111 na količnik 1, če se postopek konča s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe. V tej pravdni zadevi je bila odločba že izdana - kasneje je bila sicer res razveljavljena - kljub temu pa ne pride v poštev uporaba prej navedene tarifne številke.
V obravnavanem primeru gre po vsebini za t.i. regulacijsko začasno odredbo, s katero želi tožnik do pravnomočne rešitve spora o glavni stvari urediti razmerje tako, da doseže vnaprejšnje plačilo razlike med že prejetimi zneski pokojninske dajatve in vtoževanim višjim zneskom. Vendar je regulacijske začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom iz spora o glavni stvari, dopustno izdajati izjemno restriktivno, tudi iz razloga, da zaradi pozitivne odločitve brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari.
Namen regulacijske začasne odredbe je začasna ureditev pravnega razmerja med strankama, če je to potrebno zaradi odvrnitve negativnih posledic, ki bi nastale zaradi zakasnelega učinka sodbe. Namen regulacijskih začasnih odredb ni v izvršbi ali izpolnitvi zahtevka iz spora o glavni stvari, še preden je o njem sploh meritorno razsojeno.
Ker je bila odpoved nezakonita že zaradi nespoštovanja postopka pred njeno podajo, se sodišče pri odločanju o višini denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 utemeljeno ni spustilo v vsebinsko presojo vsakega posameznega očitka iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožena stranka je dolžna tožnika prijaviti v zavarovanje za obdobje, za katero mu je priznana delovna doba. Za čas od 6. 6. 2011 do 29. 1. 2015, ko tožnik po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja ni bil zaposlen, utemeljeno po spremembi tožbe na naroku za glavno obravnavo 6. 11. 2017 zahteva, da ga toženka prijavi v obvezna zavarovanja. Njegova terjatev iz tega naslova je utemeljena, saj je bil ugotovljen obstoj pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja tožnika pri toženki po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Za uveljavljanje te terjatve ne velja 30-dnevni rok, predpisan v tretjem odstavku 200. čl. ZDR-1.
V predsodnem postopku je bila pravilno uporabljena diskrecijska pravica iz 31. člena v zvezi z 52. členom ZSVarPre, po katerih center za socialno delo lahko odloči, da se denarna socialna pomoč ne dodeli ali se dodeli v nižjem znesku, kar velja tudi za varstveni dodatek, če ima oseba premoženje, ki se upošteva po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev.
ZPIZ-2 člen 183, 183/1, 183/3.. ZUP člen 225, 225/4.
starostna pokojnina - ponovna odmera
Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka ustavne odločbe (U-I-239, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015) učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 211, 211/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje goljufije - sodna razveza - policist - goljufiv namen
Odločilno v predmetni zadevi je, ali je tožnik izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1, torej ali je zato, da bi sebi, ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist spravil oškodovanko z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto, ali jo pustil v zmoti in jo s tem zapeljal, da je v škodo svojega ali tujega premoženja kaj storila ali opustila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da C.C. tožniku denarja ni posodila zato, ker se ji je predstavil z imenom D.D., temveč zato, ker ga je (kot osebo) poznala in mu zaupala, zaradi tega je s predstavljanjem za D.D. ni spravil v zmoto in ji ni ustvaril zmotne predstave o svoji osebi. Pravilno je ugotovilo, da je vedela, komu je denar posodila, kako je tožnik videti, kje je zaposlen, kakšen avto ima in celo kje stanuje, z njim pa je bila določen čas tudi v intimni zvezi. Ugotovilo je, da je tožnik uporabljal drugo ime zaradi vzdrževanja intimnega stika z njo in ne zato, da bi jo ogoljufal. Zaključilo je, da je obstajalo medsebojno zaupanje med tožnikom in C.C. v času obeh posojil, saj sicer do posojil ne bi prišlo. Pravilno je ugotovilo, da ni podlage za zaključek, da naj bi pri tožniku obstajal drugačen namen od namena vrnitve posojila, saj sta z C.C. dogovorno določala različne datume vračila, med njima pa je ves čas tekla komunikacija, tako prek telefona, kot tudi osebno. Odsotnost goljufivega namena je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi glede na delno plačilo dolga in v tožnikovem iskanju možnosti vračila celotnega dolga.
ZPP člen 19, 105, 105/2, 108, 108/1, 108/4, 180.. ZDSS-1 člen 7, 58, 73.
stvarna pristojnost
Ker ne gre za spor o dostopu do informacij javnega značaja, posledično ne gre za stvarno pristojnost upravnega sodišča, kot je najmanj preuranjeno zaključilo prvostopenjsko sodišče, ko se je izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani.
Sodišče prve stopnje je tožnikov soprispevek v obsegu 70 % ugotovilo na podlagi dejstva, da je tožnik ravnal malomarno in neskrbno, ker pred prevzemom tovora v prevoz oziroma, najkasneje ob vstopu v prikolico ni preveril, ali so sporne deske ustrezno zavarovane, saj mu tega nobena od zatrjevanih okoliščin ni preprečevala. Poleg tega tožnik ni uporabljal zaščitne čelade, ki mu jo je zagotovila tožena stranka. Na drugi strani pa delavec tožene stranke, za katerega odgovarja tožena stranka, ni ustrezno pričvrstil desk, zaradi česar je prišlo do njihovega sesutja in do tožnikove poškodbe. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojimi opustitvami k nastali škodi prispeval v obsegu 70 %, kar ima za posledico odgovornost tožene stranke v višini 30 %.
Na podlagi ugotovitev in zaključkov, ki so skladni z medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami osebnega pregleda, je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tožnico pravilno, skladno z določbo 63. člena ZPIZ-2, razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do premestitve na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom, zavrnilo pa tožbeni zahtevek v delu, kjer tožnica zahteva priznanje pravice do dela na drugem delu v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno.