izvršilni naslov - obstoj in primernost izvršilnega naslova - določenost izreka sodbe - določljivost obveznosti - dajatvena sodba - sodba delovnega sodišča - namen izvršilnega postopka
Le dajatvena sodba, ki vsebuje naložitev (ali dopustitev oziroma opustitev) obveznosti, je lahko v izvršilnem postopku podlaga za njeno izterjavo. Izvršilni postopek je po svoji naravi namenjen izterjavi dospelih terjatev iz izvršilnega naslova, ne pa postavljanju novih dajatvenih zahtevkov.
vrnitev v prejšnje stanje - prepozna zahteva za varstvo zakonitosti
Sodišče prve stopnje se pri svoji odločitvi pravilno sklicuje na vsebino komentarja k členu 89 ZKP točka 5, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoča le pri zamudi roka za pritožbo ali roka za napoved pritožbe. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoča le pri zamudi roka za pritožbo ali roka za napoved pritožbe zoper sodbo in sklepe, naštete v prvem odstavku tega člena. Zoper druge sklepe, kot je na primer sklep o priporu, sklep o uvedbi preiskave ali sklep o stroških postopka, obdolženec ne more predlagati vrnitve v prejšnje stanje, če je zamudil rok za pritožbo. Vrnitev v prejšnje stanje tudi ni možna, če je obdolženec zamudil rok za vložitev kakšnega drugega pravnega sredstva, na primer rok za odgovor na pritožbo, rok za ugovor zoper obtožnica ali rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - misija
Vrhovno sodišče RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018) je zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Navedlo je, da je v kogentnih predpisih določeno, kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini, nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov in prispevkov pa je v pristojnosti davčnih organov. Zato sodišče ne more prevzeti odločanja matičnih davčno-upravnih organov. Posledično pa delavec navedenega ne more uveljavljati od delodajalca.
Vprašanje (ne)utemeljenosti še odprtega tožbenega zahtevka glede povrnitve vlaganj na podlagi dogovora z dne 6. 4. 2001 je odvisno od ugotovitve ali navedeni dogovor obstaja in toženca zavezuje. Ugotovite, da tožniku ni uspelo dokazati, da je tožencu izročil gotovino v znesku 175.000,00 DEM, kot je zapisano v dogovoru, ne nudi podlage za zaključek, da dogovor ni obstajal in da je zato neutemeljen tudi del dogovora, ki se nanaša na povrnitev vlaganj v znesku 34.000,00 EUR.
ZSReg člen 8.. ZGD-1 člen 35.. ZDR-1 člen 20, 20/1, 109, 109/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravna oseba - zastopanje - prokurist - direktor - prenos pooblastila - pooblaščenec - objava v sodnem registru - obseg prokure - rok za podajo odpovedi - pooblastilo - podpis
V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje veljavnosti pooblastila za samostojno zastopanje toženke, temveč gre zgolj za prenos določenih upravičenj s področja kadrovskega področja s strani direktorja toženke na posameznega zaposlenega, to je področno vodjo. ZDR-1 v prvem odstavku 20. člena izrecno določa možnost, da zakoniti zastopnik delodajalca, ki je pravna oseba, pooblasti za zastopanje posamezne zaposlene, kot tudi tretje osebe. Navedena določba je materialnopravna podlaga za sporni prenos pooblastila iz skupnega zastopanja direktorja in prokurista na posameznega zaposlenega s strani direktorja, pri čemer zadošča, da je pooblastilo podpisal zgolj direktor.
Pooblaščenec opravlja pravna dejanja za svojega pooblastitelja, v konkretnem primeru je bil to neposredno zastopani direktor, za katerega je v sodnem registru kot javni knjigi določena omejitev zastopanja. Zato ni potrebno, da bi bilo to določeno še v samem pooblastilu.
V obravnavani zadevi sta skladno s prvim odstavkom 20. člena ZDR-1 delodajalca zastopali od zakonitega zastopnika pisno pooblaščeni osebi (prokuristka in pooblaščena področna vodja), zato je za presojo pravočasnosti izredne odpovedi odločilno, kdaj se je s kršitvami seznanila zadnja od njiju.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00016731
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 6. OZ člen 39, 86, 119, 372. ZVPot člen 23, 24. ZPotK člen 7, 7/1, 7/1-9.
ničnost kreditne pogodbe - ničnostni razlogi - razveza pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin - primarni in podrejeni tožbeni zahtevek - namenski kredit - potrošniški kredit - valutna klavzula - valutna klavzula v CHF - nasprotovanje pravnega posla prisilnim predpisom - oderuška pogodba - kršitev pojasnilne dolžnosti - nepošten pogodbeni pogoj - dopustna podlaga - tuja valuta - spremembe valutnih tečajev - tečajne razlike - pogodbeni pogoji - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - Direktiva Sveta 93/13/EGS - kreditna tveganja - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - slaboverni hipotekarni upnik - predvidljivost posledice - nepričakovanost in nepredvidljivost dogodka - spremenjene okoliščine - konverzija terjatev
Bistvo tožbenih in pritožbenih navedb je očitek toženi stranki, da tožnikov kljub vedenju, da se bo tečaj gibal v njuno škodo, ni obvestila o visokem tveganju, ki ga prevzemata s sklenitvijo pogodbe, kar se sedaj kaže v nesorazmernih premoženjskih izgubah na njuni strani in velikih dobičkih na strani tožene stranke. Vsebinsko je te navedbe mogoče strniti v očitek o kršitvi pojasnilne dolžnosti in nepošteni pogodbeni vsebini.
Dogovor o valutni klavzuli je glavni predmet pogodbe, saj gre za bistveni del pogodbenega razmerja. Kot takšen je lahko podvržen presoji poštenosti le, če ni bilo zadoščeno zahtevi po njegovi jasnosti in razumljivosti. Slednja pa je izpolnjena le, če je tožena stranka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost.
Tožena stranka je bila v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna: 1) predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe ter 2) tožnikoma razkriti informacije, s katerimi je razpolagala, in bi lahko pomembno vplivale na obseg njune pogodbene obveznosti.
Pojasnilna dolžnost ob sklepanju pogodb z valutno klavzulo res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, saj je ob sklenitvi pogodbe primerjava obrestnih mer in anuitet vzbujala vtis, da je kredit z valutno klavzulo ugodnejši od kredita v domači valuti.
Glede drugega sklopa gre za vsaj pomanjkljivo ocenjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni razpolagala z informacijami v zvezi s pričakovanim gibanjem tečaja, ki bi jih morala posredovati tožnikoma.
Ključno vprašanje za presojo slabovernosti in znatnega neravnotežja v prevzetih tveganjih tako ni, ali je tožena stranka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje, ki sta ga tožnika prevzela, dolgoročno ne bo realiziralo v njuno korist, da je torej verjetnost zanju negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja.
Če bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena, bo to odprlo vrata presoji poštenosti valutne klavzule kot glavnega predmeta pogodbe. V okviru te presoje bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je tožena stranka ob sklenitvi pogodbe ravnala dobroverno ter ali v pogodbenih pravicah in obveznostih strank obstoji znatno neravnotežje. To presojo bo moralo opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih tožena stranka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje, ker pogodbeni pogoj lahko pomeni neravnotežje med strankami, ki se pokaže šele med izvajanjem pogodbe
dovoljenost ugovora po izteku roka - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine kot izvršilni naslov - dejstva, ki se nanašajo na terjatev - odpust obveznosti v osebnem stečaju - kaznivo dejanje zlorabe izvršbe
Četudi bi obstajali utemeljeni razlogi za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov, dolžnik ugovora po izteku roka ne sme utemeljevati z dejstvi iz časa pred nastankom izvršilnega naslova, ki ga v obravnavani zadevi predstavlja naložitveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (prvi odstavek 56. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).
Zakon o sodnih taksah (1990) člen 1, 1/3, 11, 11/3, 11/5, 12a, 12a/5, 12a/6, 12b, 12b/2. ZPP člen 7, 8, 105a, 105a/1, 337.
sodna taksa za redni postopek - predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - trditveno in dokazno breme - javno objavljeni podatki - zadnje letno poročilo - vmesna bilanca - sprememba premoženjskega stanja - ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse - pritožbena novota - finančno, likvidnostno in premoženjsko stanje pravne osebe - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - sprememba tožbe
Glede na to, da ob vložitvi predloga za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse letno poročilo tožeče stranke za leto 2017 še ni bilo objavljeno na spletnem portalu AJPES, bi morala tožeča stranka aktualne razmere zatrjevati in dokazovati sama, česar pa ni storila.
Tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo podatke, ki so mu bili v času odločanju o predlogu tožeče stranke pač na voljo.
V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne.
Zgolj prepisovanje zakonskega besedila tretjega odstavka 11. člena ZST-1 v predlog za oprostitev, odlog oziroma obročno plačilo takse brez nadaljnjih ustreznih pojasnil, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati strankino zmožnost takojšnje unovčitve premoženja, oziroma kako bi takšna unovčitev premoženja ogrozila njeno dejavnost, zagotovo ne zadošča.
Plačilo sodne takse ni procesna predpostavka za dopustitev spremembe (razširitve) tožbenega zahtevka (prvi odstavek 105.a člena ZPP).
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00013123
ZPP člen 80, 139, 139/6, 145, 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/2, 208. ZIZ člen 17, 19, 24, 42, 55, 55/1, 55/1-12. ZFPPod člen 25, 25/2, 27. URS člen 26.
izbris dolžnika iz sodnega registra - prekinitev postopka - izbris stranke iz sodnega registra po vložitvi pritožbe - prenehanje pravne osebe - univerzalno pravno nasledstvo - odgovornost za obveznosti izbrisane družbe - prevzem postopka - nadaljevanje postopka - rok za uveljavljanje terjatev proti družbenikom izbrisanih družb - pravno nasledstvo družbenikov izbrisanih družb - izvršilni postopek - sodni register - prekinitev postopka po sili zakona - sedež pravne osebe - nepravilno vročanje - teorija o adekvatni vzročni zvezi - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - časovne meje pravnomočnosti - subjektivne meje pravnomočnosti - publicitetni učinek - sodni register - pozitiven in negativen vidik publicitete - odškodninska odgovornost države za ravnanje sodnika - arbitrarnost - protipravnost ravnanja sodnika - pravica do povračila škode - protipravnost - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - pravica do izjave - potrdilo o izvršljivosti sodbe
Pri presoji odškodninske odgovornosti države je treba ugotovljene nepravilnosti pri vročanju sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, vsebinsko ovrednotiti in oceniti njihov pomen za konkretni sodni postopek.
Tožnikova dolžnost plačila obveznosti iz delovnega spora, v povezavi z njegovim univerzalnim pravnim nasledstvom za dolgove izbrisane družbe, izhaja iz pravnomočne sodne odločbe delovnega sodišča, ki tako predstavlja vez med tožnikovo obveznostjo in dolžnostjo njenega plačila v izvršilnem postopku. Namen vročanja je bil dosežen, saj je bil tožnik s sodbo, ki je bila izvršena, dejansko seznanjen.
Ker je bila v obravnavani zadevi sodba prvostopenjskega delovnega sodišča pravnomočna, je bil trenutek izvršljivosti pomemben le z vidika teka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Glede na to, da je bil tožnik najkasneje z vročitvijo predloga za izvršbo seznanjen z obstojem pravnomočne sodbe, pa kljub temu prisojene obveznosti kot univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe ni poravnal, zatrjevana napačna oznaka datuma izvršljivosti ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.
Zoper univerzalne pravne naslednike izbrisane družbe se je izvršila zakonita in pravnomočna sodna odločba, po kateri sta bila družbenika delavcu dolžna plačati prisojeni znesek.
Vzročna zveza med ravnanjem države in zatrjevano škodo je bila pretrgana s strani tožnika, ki v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjal dejstvu, da je materialnopravno zavezan k plačilu dolga kot univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe. Ugovarjal je le, da je bil enoletni rok iz drugega odstavka 394. člena ZGD zamujen, kar se je izkazalo za neutemeljeno.
izvršba zoper delodajalca - odgovornost dolžnikovega dolžnika za opuščeno odtegnitev in plačilo - odškodninska odgovornost
V izvršilnem postopku zoper delodajalca se status zaposlenega izkazuje s pisnimi podatki iz uradnih evidenc, pri čemer mora tak dokaz priložiti dolžnik. Na dolžniku namreč je, da v ugovoru trdi in dokazuje, da svoje obveznosti ni dolžan izvršiti iz razloga, ker dolžnik ni več pri njem v delovnem razmerju.
Delodajalec, ki ni nemudoma s priporočeno pošiljko poslal sklepa o izvršbi novemu delodajalcu in o tem ni obvestil sodišča, ni dolžan upniku poravnati zneskov, ki jih ni odtegnil in izplačal po osnovnem sklepu o izvršbi. Delodajalec oziroma dolžnikov dolžnik dolguje upniku le tiste zneske, ki jih v skladu s sklepom o izvršbi ni odtegnil od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja in jih izplačal upniku, pa bi mu jih moral odtegniti in izplačati. Delodajalec lahko uspešno ugovarja zoper sklep o izvršbi, če dokaže, da je zapadle zneske od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja, na katere je bilo mogoče poseči z izvršbo, bodisi odtegnil in jih izplačal upniku, bodisi tega brez svoje krivde ni mogel storiti.
Če dolžnik pri delodajalcu ni več v delovnem razmerju, mora delodajalec v primeru, ko novega delodajalca dolžnika pozna, nemudoma s priporočeno pošiljko poslati sklep o izvršbi novemu delodajalcu in o tem obvestiti sodišče oziroma v primeru, ko ne ve za novega delodajalca, nemudoma o tem obvestiti sodišče. Posledica, če tega delodajalec ne stori, je odškodninska odgovornost.
SPZ člen 65, 66, 105, 107. ZPP člen 208, 208/2, 258, 285, 339, 339/2, 339/2-8.
dejanska etažna lastnina - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - lastninska pravica na posameznem delu zgradbe - solastnina - razvoj sodne prakse - dopustna retroaktivnost - razdružitev solastnine - zaslišanje obeh strank - prekinitev postopka - materialno procesno vodstvo
Etažni lastnini je treba zagotoviti sodno varstvo tudi v primerih, ko je obstajala le dejansko in (še) ni bila pravno urejena. Med te primere sodijo tudi položaji, v katerih je bila stavba v naravi dejansko in pravno razdeljena na posamezne dele, v zemljiški knjigi pa se je izvedla z vpisom solastninskih deležev posameznih etažnih lastnikov na zemljiški parceli, na kateri stoji stavba, in je na enak način tekel tudi nadaljnji promet posameznih delov.
Četudi se je šele po začetku nepravdnega postopka, ki teče med strankami tega postopka, izoblikovalo stališče, da je v primerih, ko gre dejansko za etažno lastnino, upoštevanje vknjiženih solastninskih deležev kot odločilnih pri delitvi pravno napačno, ne gre za nedopustno retroaktivnost. Sodna praksa se razvija, razlog za njen intenzivnejši razvoj na obravnavanem področju pa je v pripravljenosti zainteresiranih oseb (ob hkratni vzpodbudi zakonodajalca), da se uredijo zatečena razmerja v skladu z veljavnim stvarnopravnim režimom. Razvoj sodne prakse pa še ne pomeni, da se uporabljajo nova pravila za pravno ovrednotenje dejanskih stanj, nastalih v preteklosti.
izvršba - nedenarna terjatev - izročitev nepremičnine v soposest - upravičenja solastnika - izvrševanje soposesti - pasivno ravnanje - sredstva izvršbe - primernost izvršilnega sredstva
Glede na to, da je obveznost dolžnikov, da prvi upnici in A. A. izročita v soposest nepremičnino, katere solastniki so, jima izvršilni naslov pravzaprav nalaga pasivno ravnanje, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Po presoji pritožbenega sodišča zato v predlogu za izvršbo predlagana izvršba na podlagi 221. člena ZIZ, po katerem se sicer opravlja izvršba za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ni primerno sredstvo izvršbe. Že zgolj to je zadoščalo za odločitev višjega sodišča.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00013663
ZKP člen 153, 153/2, 153/4, 154, 154/2, 184, 184/2, 184/3.
kazenski pregon - izjava državnega tožilca - uničenje podatkov - preiskava - prikriti preiskovalni ukrepi - procesni prekluzivni rok
Po pravilni razlagi sodišča prve stopnje se namreč lahko pridobljeno gradivo uporabi le, v kolikor je kazenski pregon pričet v okviru dveh let, pri čemer sama izjava tožilstva, da bo nadaljevalo kazenski pregon, ne zadostuje. Navedena razlaga je skladna z obrazložitvijo odločbe Ustavnega sodišča U-I-246/2014, po kateri gola izjava o nadaljevanju oz. začetku kazenskega pregona ne zadostuje, temveč mora državni tožilec v roku dveh let po koncu izvajanja PPU začeti kazenski pregon zoper osumljenca. Iz komentarja ZKP mag. Štefana Horvata (stran 51) jasno izhaja, da državni tožilec začne kazenski pregon s tem, da poda sodišču zahtevo za preiskavo (prvi odstavek 168. člena ZKP) ali vloži neposredno obtožnico (šesti odstavek 170. člena ZKP) oz. obtožni predlog (prvi odstavek 430. člena ZKP). Takšna razlaga izhaja tudi iz točke 26. odločbe Ustavnega sodišča, zato je povsem pravilen zaključen preiskovalne sodnice, da državna tožilka v obravnavani zadevi kazenskega pregona ni začela znotraj dveletnega roka.
izvršba zaradi izterjave preživnine - dokazovanje plačila - pomanjkanje trditev
Dolžnik je posplošeno zatrjeval, da je plačila opravljal na roke zakonite zastopnice upnika, ne da bi svoje trditve ustrezno konkretiziral na način, da bi opredelil točen znesek in datum plačila. Sam je navedel, da je s plačili zamujal, tako tudi ni mogoče upoštevati že same datume zapadlosti posameznih mesečnih preživninskih dajatev kot dneve plačila. Kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, izvedba dokaza zaradi vezanosti trditvenega in dokaznega bremena ne sme nadomestiti pomanjkljivih trditev (212. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
družba z omejeno odgovornostjo - izključitev družbenika iz družbe - razlogi za izključitev družbenika - kazenska sodba - kaznivo dejanje zlorabe položaja - vezanost civilnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo
Kaznivo dejanje, storjeno proti družbi, predstavlja utemeljen razlog za izključitev družbenika po tretjem odstavku 436. člena ZGD.
ZFPPIPP člen 384, 405, 405/3. ZPP člen 188, 188/4, 212, 319, 319/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
odpust obveznosti - ovire za odpust obveznosti - ugotovitev stanja dolžnikovega premoženja - postopek ugovora proti odpustu obveznosti - poročilo o stanju dolžnikovega premoženja - teža kršitve - res iudicata - ugovor stečajnega upravitelja
Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na kršitvi 384. člena ZFPPIPP, ker pritožnica upravitelju in sodišču ni dala popolnega poročila o svojem premoženju in poslih, izvedenih v petih letih pred uvedbo stečajnega postopka. Kršitev izhaja iz ugotovitve, da je pritožnica leto dni pred uvedbo postopka osebnega stečaja (ki je bil uveden na pritožničin predlog) prejela 28.000 EUR.
Iz nadaljevanja bo tudi razvidno, da je odveč vsakršno pritožbeno izvajanje v smeri odsotnosti razlogov o tehtanju med kršitvijo in težo posledice.
prodaja dolžnikovega premoženja - kupnina - delitev - likvidacijska vrednost nepremičnin - tržna vrednost - prva dražba
Vprašanje (pravilne) delitve kupnine med navadne oziroma ločitvene upnike se lahko pojavi šele pri razdelitvi. Ker premoženje še ni bilo prodano, do razdelitve, ter s tem do morebitnega oškodovanja upnikov, še ni moglo priti.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00011660
KZ-1 člen 86, 86/1, 86/8, 86/11.
kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - izvršitev kazni zapora - neizpolnjevanje obveznosti
Strinjati se gre s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj obsojenčeve navedbe, da se pozivom centra za socialno delo ni odzval, ker je moral delati za najemnino, pri čemer te okoliščine niti ni dokazno podkrepil, ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog za neizpolnitev celotne obveznosti 600 ur dela v splošno korist iz pravnomočne in izvršljive obsodilne sodbe.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00011661
KZ-1 člen 86, 86/1, 86/8, 86/11.
kršitev obveznosti iz dela v splošno korist - izvršitev kazni zapora - neizpolnjevanje obveznosti
Enoletni rok za opravo dela se je obsojencu iztekel 29. 4. 2017, dveletni rok iz osmega odstavka 86. člena KZ-1 pa 29. 4. 2018. Gre za zakonski nepodaljšljiv rok, saj KZ-1 ne vsebuje izrecne določbe, po kateri bi bilo mogoče rok za opravo del v splošno korist podaljšati. Obsojenec ni pokazal prav nobene pripravljenosti, da se mu izrečena kazen štirih mesecev zapora izvrši na bolj human način z delom v splošno korist.