DRUŽINSKO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00013069
ZZZDR člen 51, 59. ZMZPP člen 53, 53/2, 67, 67/2. OZ člen 533.
premoženjska razmerja med zakoncema - skupno premoženje zakoncev - ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju - posebno premoženje zakoncev - pristojnost slovenskega sodišča - skupno premoženje v tujini - obstoj življenjske skupnosti zakoncev - prenehanje življenjske in ekonomske skupnosti - dokazno breme - darilna pogodba - darilo - navidezna darilna pogodba - podjetniško premoženje - pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev zakoncema
Toženec se je v obravnavanje glavne stvari spustil z odgovorom na tožbo ter preden je ugovarjal pristojnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je privolil v pristojnost slovenskega sodišča. Tudi sicer je smotrno, da se skupno premoženje pravdnih strank razdeli v enem postopku po enotnem načelu za celotno skupaj ustvarjeno premoženje (drugi odstavek 53. člena ZMZPP).
Če sta pravdni stranki navzven in navznoter funkcionirali kot zakonca vse do avgusta 2014, pomeni, da sta se medsebojno spoštovali in si pomagali. Zgolj izostanek intimnosti v zakonski zvezi ne pomeni tistega prevladujočega dejstva, ki bi pripeljalo do ugotovitve, da življenjska skupnost med zakoncema ni več obstajala. Toženec torej ni dokazal, da sta pravdni stranki od maja 2009 komunicirali le še na relaciji toženec kot lastnik podjetja in tožnica kot zaposlena pri njem, zato so pritožbene navedbe v tem delu neutemeljene.
Pri ugotavljanju skupnega premoženja zakoncev je treba pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek dan obema zakoncema po enakih deležih, dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve (in ne morda kasneje) namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu.
Toženec je bil res samostojni podjetnik že v času pred sklenitvijo zakonske zveze s toženko, vendar pa njegova obrt ni bila tako uspešna, da bi prihranil toliko denarja, da bi sam financiral nakup zemljišč in gradnjo stavb. Nekaj strojev in orodja v lasti toženca ni predstavljalo takšnega kapitala, iz katerega bi bilo ustvarjeno premoženje, za katerega tožnica trdi, da je skupno. To premoženje je bilo ustvarjeno kot rezultat dela obeh zakoncev v lesarski dejavnosti v približno tridesetih letih.
Toženec ni uspel dokazati, da gre pri nepremičninah za njegovo posebno premoženje, pridobljeno pred sklenitvijo zakonske zveze, po razpadu življenjske skupnosti in na podlagi darilnih pogodb, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da vse nepremičnine, ki so razvidne iz izreka delne sodbe, predstavljajo skupno premoženje, saj so bile odplačno pridobljene v času trajanja življenjske in ekonomske skupnosti pravdnih strank.
OZ člen 569. ZPP člen 8, 82, 82/5, 212. ZOdv člen 17, 17/5.
posojilna pogodba - trditveno in dokazno breme - dokazna ocena - nagrada in stroški začasnega zastopnika
Ker je bila tožnica stroškov za začasnega zastopnika oproščena, njen tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen, bo ta strošek nazadnje bremenil proračun. To pomeni, da je toženčeva začasna zastopnica glede na izid pravde sicer upravičena do povračila stroškov za zastopanje toženca, vendar ji njihovega plačila ne dolguje tožnica, ampak ga bo izvršilo sodišče iz v ta namen predvidenih sredstev.
Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 15, 19.. ZPP člen 155.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških
Prva pripravljalna vloga tožnika je bila za postopek potrebna. V njej se tožnik vsebinsko opredeljuje do pravno pomembnih vprašanj v predmetnem individualnem delovnem sporu in ne gre zgolj za ponovitev tožbenih trditev. Zgolj dejstvo, da gre za zadevo, glede katere se je vodil vzorčni postopek, in da tožnik (med drugim) prepisuje stališča iz vzročnega postopka, na (ne)potrebnost pripravljalne vloge ne vpliva. Tožnik je v navedenem pripravljalnem spisu predlagal tudi dokaze. Prva pripravljalna vloga tožnika je bila tako potrebna za postopek, zato mu ni mogoče odreči povrnitve stroškov za njeno sestavo.
negatorna tožba - zaščita pred vznemirjanjem - protipravno vznemirjanje lastnika - solastninska skupnost - večstanovanjska stavba - skupni deli objektov in naprave - toplovodne in plinovodne instalacije - plinska peč - posel, ki presega redno upravljanje - posel izrednega upravljanja - soglasje solastnikov - soglasje za priklop na distribucijsko omrežje - konkludentno soglasje - stvarna pasivna legitimacija
Z ravnanjem toženke, ki je odklopila plin in demontirala oba bojlerja, tožnica ni bila protipravno vznemirjena. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je do odklopa plina in demontaže obeh bojlerjev prišlo že dne 6. 10. 2009. O odklopu in demontaži je bila tožnica s strani toženke seznanjena, vendar temu ni nasprotovala. Nenazadnje jo takšno stanje ni motilo vse do vložitve tožbe leta 2014. Toženka je pred odklopom in demontažo pridobila soglasje takratnega začasnega upravitelja zapuščine, ki je imel 60 % delež na predmetni nepremičnini.
Priklop plina predstavlja posel, ki presega okvire rednega upravljanja. Tožnica bi morala tožbeni zahtevek za ponovni vklop plina naperiti zoper vse solastnike predmetne nepremičnine in ne le zoper toženko. Ker toženka samostojno ne bi mogla urediti priklop plina, je tožbeni zahtevek že zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije neutemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00012284
ZPP člen 13, 13/1. URS člen 23.
predhodno vprašanje - vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi - pridobitev hipoteke na podlagi sklepa o izvršbi - zaznamba sklepa o izvršbi in vknjižba hipoteke - tožba na ugotovitev ničnosti - ničnost hipoteke - zemljiškoknjižni postopek - pravdni postopek - zastoj v postopku - pravica do učinkovitega sodnega varstva
Ker je zemljiškoknjižni postopek strogo formalni postopek, pravno vprašanje lastništva nepremičnin pa se rešuje v matičnem - pravdnem postopku, prekinitev postopka ni smotrna za hitro rešitev spora in bi lahko povzročila nesorazmeren zastoj v pravdi o glavni zadevi.
Krajše odsotnosti tožnice z dela v spornem obdobju, zaradi katerih je opravila manj ur, kot je znašala delovna obveznost redno zaposlenega delavca pri toženi stranki za polni delovni čas, ne pomeni, da je šlo le za občasno delo s prekinitvami, in da ni šlo za nepretrgano opravljanje dela v smislu definicije delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - ustavitev izvršbe - potrebni pravdni stroški - umik tožbe - umik tožbe po izpolnitvi zahtevka - pravočasen umik tožbe
Določbo 158. člena ZPP je treba razumeti tako, da tožeči stranki pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe in pod predpostavko, da jih pravočasno uveljavlja. Če je tožeča stranka z umikom zamudila, je posledica njene zamude, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške, ki so nastali potem, ko je tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00013497
ZDR-1 člen 179. OZ člen 131, 171, 179. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 4, 4/3, 21.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - soprispevek - nepremoženjska škoda - višina odškodnine - krivdna odgovornost - varnost in zdravje pri delu - neustrezna delovna oprema
Tožnica v tem sporu vtožuje plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala spornega dne med opravljanjem dela pri toženi stranki. Na tožnico je med razlaganjem in popisovanjem škatel s čevlji padlo stojalo za nogavice, ki ni bilo ustrezno pritrjeno na leseno paleto, in jo poškodovalo. Tožena stranka je v zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom opustila dolžno skrbnost. V skladu z določilom tretjega odstavka 4. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme namreč delovna oprema ne sme povzročati nepredvidenih nevarnosti in škodljivosti, kot jih je povzročilo nestabilno in nezavarovano stojalo v obravnavani zadevi, po določilu 21. člena navedenega pravilnika pa bi morala tožena stranka poskrbeti, da je delovna oprema (stojalo za nogavice) pritrjena s sponami ali drugimi sredstvi na trdno podlago (leseno paleto). Zato je tožena stranka krivdno odgovorna tožnici za nastalo škodo.
pravni interes za pritožbo - ločitvena pravica - priznanje ločitvene pravice v stečajnem postopku - dopolnjen seznam preizkušenih terjatev - ugovor proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev - delni umik zahteve
Pritožba ni dovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Pravni interes mora obstajati ves čas pritožbenega postopka, do odločitve o pritožbi. Glede na izrecno vztrajanje pritožnika le pri uveljavljanju ločitvene pravice v obsegu, kot mu je le-ta že priznana, se izkaže, da pravnega interesa za pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora zoper dopolnjen seznam preizkušenih terjatev pritožnik nima več.
Pojma posesti stvarne služnosti SPZ ne pozna več, vendar se s tem varstvo posestnega položaja imetnika stvarne služnosti vsebinsko ni spremenilo. Sprememba je bolj redakcijske in ne vsebinske narave, saj se je opustila odvečna odločba o posesti pravice stvarne služnosti, ker je ta pojmovno zajeta že v natančneje določeni soposesti stvari.
Priznavanje soposesti tistemu, ki skupaj z drugimi poseduje stvar ali izključno poseduje le del stvari, vključuje položaj tistega, ki je dejansko uporabil nepremičnino drugega v obsegu, ki ustreza vsebini stvarne služnosti. Za posestno varstvo zadošča zatrjevana in dokazana delna oblast nad stvarjo, pri čemer zatrjevanje pravice, na kateri takšna oblast temelji (stvarna služnost), ni pomembno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00011903
OZ člen 126, 190, 191. ZPSPP člen 19. SPZ člen 68, 115.
poslovni prostor - najemna pogodba - pravice in obveznosti iz najemnega razmerja - stroški obratovanja - odgovornost najemnika za plačilo obratovalnih stroškov - aktivna legitimacija upravnika - pasivna legitimacija najemnika - obveznost lastnika - neupravičena obogatitev - izdatek za drugega - verzija - pogodba v korist tretjega
SPZ kot zavezanca za plačilo stroškov uporabe, upravljanja in drugih bremen, ki se nanašajo na celo stvar, določa solastnike v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev (primerjaj 68. in 115. člen SPZ) oziroma v konkretnem primeru lastnika in ne najemnika. Nesporno je, da toženec ni lastnik poslovnega prostora, pač pa le najemnik oziroma dejanski uporabnik prostora. V postopku na prvi stopnji je bilo sicer ugotovljeno, da sta se najemnik, tj. toženec in lastnik sporne nepremičnine v Pogodbi o najemu poslovnih prostorov z dne 11. 2. 2016 (Najemna pogodba) dogovorila, da stroški obratovanja bremenijo najemnika (9. in 10. Najemne pogodbe). Vendar navedena pogodba ureja le razmerje med najemnikom in lastnikom, določa njune medsebojne pravice in obveznosti (inter partes), ne ureja pa razmerja oz. obveznosti najemnika do upravnika oz. tretjih oseb.
Posledično tudi ne drži stališče tožeče stranke, da naj bi šlo pri sklepanju Najemne pogodbe za pogodbo v korist tretjega (126. člen OZ). Korist tretjega se namreč kaže v pridobitvi lastne in neposredne pravice tretjega zahtevati od dolžnika izpolnitev pogodbe, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj sta najemnik in najemodajalec zgolj dogovorila, da je obveznost plačati stroške obratovanja na najemniku ter določila način plačevanja le-teh.
Določilo 19. člena ZPSPP ureja le relativno razmerje med najemodajalcem in najemnikom. Ne nanaša pa se na razmerje med upravnikom (kadar ni najemodajalec) in najemnikom. Zato ne predstavlja pravne podlage, na kateri bi upravnik smel vtoževati stroške upravljanja, obratovanja in vzdrževanja neposredno od najemnika poslovnega prostora.
Pri neupravičeni pridobitvi na podlagi 190. člena OZ se zahteva, da je stranka, ki je plačala dolg, menila, da izpolnjuje svoj dolg oziroma, če je vedela, da ni dolžna plačati, bi si za uspešno uveljavljanje vračila morala pridržati pravico zahtevati nazaj (191. člen OZ). Iz okoliščin v predmetnem gospodarskem sporu pa izhaja, da je tožeča stranka plačala dolg, za katerega je vedela, da ni njen. Za uspešno uveljavljanje verzijskega zahtevka na podlagi 197. člen OZ (izdatek za drugega) pa bi morala izkazati, da je bila tožena stranka, za katero je tožeča stranka potrošila svoja sredstva, to obveznost dolžna izpolniti na podlagi zakona.
Zadnji klinični pregled tožnice kaže, da kirurška terapija ni bila uspešna. Že tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnica ne bo sposobna za opravljanje kakršnegakoli pridobitnega dela. Po mnenju sodnega izvedenca glede na opravljen klinični pregled bolnik s tako hudo težavo načeloma ni sposoben za pridobitno delo. V takem primeru pa so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev zavarovanca v I. kategorijo invalidnosti.
Ker dolžnik še vedno ni izpolnil obveznosti, je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom utemeljeno zvišalo zagroženo denarno kazen iz prvotnih 10.000,00 na 12.000,00 EUR, kar je še vedno upoštevaje pomen dejanja ter druge okoliščine primera.
potrdilo o izvršljivosti - razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - nastop pravnomočnosti - domneva o umiku pritožbe
Ker je tožena stranka zoper sodbo, ki jo je prejela 28. 6. 2013, dne 5. 7. 2013 vložila pritožbo (ki se je kasneje štela za umaknjeno zaradi neplačila dolžne sodne takse), sodba z dnem 9. 7. 2013 ni mogla postati pravnomočna, saj je vložena pritožba odložila nastop pravnomočnosti.
vstop novega upnika - pravica do izjave pred sodiščem
Pred odločitvijo o dopustitvi vstopa novega upnika je treba zagotoviti dolžniku pravico do izjave in mu vročiti predlog novega upnika še pred odločitvijo.
OZ člen 186,186/3, 188, 188/1, 188/2, 346, 963, 963/1. ZPP člen 279a, 319, 319/1, 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 358, 358-3. ZVZD člen 5, 15, 15-6, 23, 23/1, 23/2, 23/3.
regres plačnika - odpoved glavni obravnavi - regresni zahtevek zavarovalnice (subrogacija) - tek zastaralnega roka - oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari - protispisnost - prispevek oškodovanca
Predmet te pravde je (notranji) regresni zahtevek iz prvega odstavka 188. člena OZ. Ker je zavarovalnica z izplačilom odškodnine oškodovancu vstopila v položaj svojega zavarovanca, tako kot to določa pravilo o subrogaciji iz prvega odstavka 963. člena OZ, se tudi začetek in dolžina zastaralnega roka za njen regresni zahtevek proti sopovzročitelju škode določata po zastaralnem roku terjatve, v katero zavarovalnica vstopa.
Terjatev dolžnika je nastala pred začetkom stečajnega postopka, do povratne cesije prišlo šele po začetem stečaju, kar prepoveduje 263. člen ZFPPIPP. Namen tega posebnega pravila je preprečiti, da bi posamezni upniki zlorabili privilegij, ki ga omogoča splošno pravilo o nedovoljenosti pobota v stečaju.
izterjava davčnih obveznosti - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - vezanost na izvršilni naslov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - popolnost predloga za izvršbo - skladnost predloga za izvršbo in izvršilnega naslova - relativno zastaranje - absolutno zastaranje davčne obveznosti - prispevki - stroški davčne izvršbe
Seznam izvršilnih naslovov je izvršilni naslov, če so v njem za vsak posamezni izvršilni naslov navedeni datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Na izvršilni naslov je sodišče zaradi stroge formalne legalitete vezano in ga ne sme spreminjati niti se spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej da upnik pride do poplačila svoje terjatve. Vse morebitne nepravilnosti pri izdaji posameznega izvršilnega naslova iz seznama bi zato moral dolžnik uveljavljati v predhodnem davčnem postopku.
Sodišče ni imelo podlage za pozivanje upnika k dopolnitvi predloga za izvršbo, saj je predlog vseboval vse sestavine, ki jih zahteva 40. člen ZIZ, upnik pa je priložil tudi vse potrebne listinske dokaze, na podlagi katerih je sodišče lahko preizkusilo skladnost predloga za izvršbo z izvršilnim naslovom in izpolnjevanje pogojev za dovolitev izvršbe na dolžnikove nepremičnine.
V zvezi s potekom petletnega zastaralnega roka višje sodišče ugotavlja, da dolžnik v ugovoru tega ni uveljavljal, v pritožbi pa se na zastaranje sklicuje le pavšalno. Ob tem iz podatkov spisa ni razvidno, da bi kakšna od obveznosti ob začetku postopka davčne izvršbe že relativno zastarala. Davčni postopek pozna tudi absolutno zastaranje, s katerim pravica ugasne in na katerega je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Višje sodišče ob upoštevanju časovnih meja pravnomočnosti odloča po stanju na dan odločanja sodišča prve stopnje, na ta dan pa desetletni rok za absolutno zastaranje še ni potekel za nobeno od obveznosti iz seznama izvršilni naslovov, zato bo o zastaranju v nadaljnjem postopku odločalo sodišče prve stopnje.
Ker se prispevki obravnavajo kot davek, je za njihovo izterjavo pristojen davčni organ, zato je odmerna odločba za prispevke lahko vsebovana v seznamu izvršilnih naslovov brez zahteve za njeno predložitev v izvršilnem postopku. Tudi stroški postopka pobiranja davkov so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek.
PRAVO DRUŽB - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODNI REGISTER
VSL00013135
ZGD-1 člen 17, 23, 23/1. ZSReg člen 30, 30/2, 30/3. ZIL-1 člen 47, 47/1, 47/1-a, 47/2.
firma družbe - obseg preizkusa - vpis ustanovitve družbe v sodni register - zavrnitev predloga - odredba o odpravi pomanjkljivosti
Pritožbeno sodišče je opozorilo registrsko sodišče, da se pri odločanju o vpisu družbe z izbrano firmo sodišče po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 ne omeji le na kontrolo firm subjektov vpisa, ki so bili na dan vložitve predloga za vpis ustanovitve družbe (to je 28. 2. 2017), vpisani v sodni register, torej le na preizkus jasnega razlikovanja od že registriranih firm in imen drugih subjektov v Republiki Sloveniji, pač pa tudi ali je vpis firme skladen z določbami poglavja ZGD-1 o firmi. Glede na pritožbene navedbe pritožnika o že registrirani blagovni znamki S., s katero se opravlja dejavnost izposoje vozil in upravljanja voznih parkov, je opozorilo na relevantnost presoje dopustnosti izbrane firme subjekta vpisa po 17. členu ZGD-1.
Po presoji pritožbenega sodišča je materialno pravno pravilno in utemeljeno očitno registrsko sodišče štelo, da je firma subjekta vpisa E. d.o.o. v nasprotju z določbo 17. člena ZGD-1. Firma predlagane ustanovitve družbe je namreč nezakonita že zato, ker vsebuje registrirano blagovno znamko S.
Z odredbo Srg 2017/42389 z dne 13. 11. 2017 je registrsko sodišče skladno z drugim odstavkom 30. člena ZSReg predlagatelja pozvalo, da v 15 dneh po prejemu odredbe spremeni firmo subjekta vpisa in ustrezno spremeni spremljajoče listine, potrebne za ustanovitev družbe. V danem 15 dnevnem roku, to je do 4. 1. 2018, predlagatelj ni odreagiral na odredbo. V taki situaciji je imelo registrsko sodišče podlago za zavrnitev predloga za vpis ustanovitve družbe E. d.o.o. v tretjem odstavku 30. člena ZSReg.
Po izvedenem postopku po drugem odstavku 30. člena ZSReg registrsko sodišče ni imelo več podlage za presojo (ne) ustreznosti izbrane firme po predlogu za vpis v sodni register, saj je to presojo opravilo že pred izdajo odredbe o dopolnitvi predloga.
V sodni praksi je ustaljeno stališče, da nagrada za narok glede na teleološko in zgodovinsko razlago vključuje nagrado za vse naroke v postopku. Namen zakonodajalca je predvsem razviden iz 14. člena ZOdvT, ki vzpostavlja celovitejši pristop k nagrajevanju odvetnikovega dela, po katerem se odvetnikove zaključene celote storitve v postopku ne drobi.