začasna odredba ZUS-1 - odložitvena začasna odredba - sklep o davčni izvršbi - materialno procesno vodstvo - škoda - materialna škoda - težko popravljiva škoda - pravna oseba - rubež na premičnino - rubež denarnih sredstev na računu - javni interes - pogoji za uvedbo stečajnega postopka - stečaj - trditveno in dokazno breme
Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelju začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.
Sodišče mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo.
Dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena.
Instrukcijski rok, ki ga določa peti odstavek 32. člena ZUS-1, je predpisan v korist predlagatelja začasne odredbe. Zaradi zagotovitve zakonitega postopka lahko sodišče ta rok prekorači.
V davčnih zadevah je škoda že v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.
Težko popravljivost škode je mogoče utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Tako lahko za težko popravljivo posledico v smislu zakona šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo.
Za pravne osebe oziroma gospodarske subjekte je težka popravljivost škode podana npr. že s tem, da ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njeno poslovanje (npr. nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilo surovin, novih investicij).
Ker toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pritožnikovih navedb ni prerekala, se štejejo za priznana.
Pritožnik je izkazal, da bi mu bilo zaradi takojšnje prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe (s prodajo zarubljenih osnovnih sredstev in izvršbo na druga sredstva, predvsem denarna pri bankah) poseženo v sredstva in premoženje, ki jih nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti. Ni mu bilo treba dodatno dokazovati in izkazati še, da nelikvidnosti, ki bi nastopila zaradi nespornega nujnega krčenja poslovanja in s tem neizogiben nastop pogojev za uvedbo stečajnega postopka, ne bi mogel preprečiti ali odpraviti sam, niti z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja
Zaključek, da je odložitev izvršitve v davčnih zadevah v nasprotju z javnim interesom je možen le na podlagi vsakokratnega tehtanja enakopravnih interesov obeh strank postopka.
Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka in prizadete stranke upravnega spora.
Na podlagi odložitvene začasne odredbe v sporu zoper odmerno odločbo ni mogoče odločati o zakonitosti sklepa, ki je izdan v drugem postopku - davčni izvršbi.
ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 45, 45/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - akontacija dohodnine - stroški prevoza - davčna osnova za odmero dohodnine - pomembno pravno vprašanje izkazano - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je ob ustavnoskladni razlagi ZDoh-2 delojemalec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, upravičen uveljavljati zmanjšanje davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja tudi za stroške prevoza na delo in z dela, čeprav se iz Slovenije v drugo državo, kjer opravlja delo, in nazaj, ne vozi vsaj štirikrat tedensko?
začasna odredba ZUS-1 - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - materialno procesno vodstvo - škoda - materialna škoda - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - javni interes
Ker (procesni) sklep o zavrženju pritožbe pritožniku ne nalaga obveznosti in zanj tudi ne ustvarja drugih materialnopravnih posledic ni mogoče izdati začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, pač pa je to sporno razmerje mogoče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu urediti z izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1.
Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelju začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.
Sodišče mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo.
V davčnih zadevah je škoda že v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.
Težko popravljivost škode je mogoče utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Tako lahko za težko popravljivo posledico v smislu zakona šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057187
URS člen 22. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - pravica do izjave v postopku - izvajanje dokazov zavrnitev dokaznega predloga - odstop od sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožnikove nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje.
ZPP-UPB3 člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 357c, 367c/3. ZDavP-2J člen 71. ZDavP-2 člen 95.
predlog za dopustitev revizije - zamudne obresti od neplačanih davkov - zamudne obresti - dopuščena revizija
Vprašanje se nanaša na obračun zamudnih obresti po določbi 95. člena ZDavP-2, v zvezi s katero je Vrhovno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo pravilno, ko je v sodbi in sklepu oziroma popravnem sklepu od glavnice samo obračunalo 7 % letne obresti, glede na to, da je v III. točki izreka iste sodbe in sklepa izrecno odločilo, da se postopek v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo obresti, prekine do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti 95. člena ZDavP-2.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056816
KZ-1 člen 235, 249. ZKP člen 354, 354/1, 371, 371/1-11, 372, 372-1. ZDDV-1 člen 44, 45, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 76.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - vrnitev davka - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - davčni postopek - kazenski postopek - dokazno breme - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - poslovna listina - blanketna norma - obveznost vodenja poslovnih knjig - prekoračitev obtožbe - pravica do obrambe
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka.
Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov, ki sta bila podlaga za obračun DDV na obrazcu DDV-O, ki ju je računovodkinja I. K. posredovala davčnemu organu preko portala e-Davki. Za presojo utemeljenosti tega očitka v kazenskem postopku (drugače kot v davčnem postopku) ni zadoščala ugotovitev opustitve davčnega zavezanca A. pri predložitvi pogodb ali drugih dokumentov, ki bi dokazovali namen opravljati obdavčljivo dejavnost v zvezi s predmetnima nepremičninama. Temveč je moralo sodišče v tem postopku pri presoji odsotnosti takšnega namena kot ga za odbitek vstopnega DDV predpisuje prvi odstavek 63. člena ZDDV-1 ugotoviti, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin obravnavanih poslov z gotovostjo izhaja, da je takšen namen izključen.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. ZDoh-2 člen 116.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - davčna olajšava - posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - rezident druge države
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali predstavlja diskriminacijo med rezidenti in nerezidenti stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da za zavrnitev olajšave po 116. členu Zakona o davčnem postopku (ZDoh-2) zadošča, da so dohodki, doseženi v Sloveniji, v državi rezidentstva obdavčljivi, četudi davčni zavezanec nerezident enake davčne olajšave v državi rezidentstva ni mogel uveljaviti, ker je v Sloveniji dosegel več kot 90 % vseh svojih dohodkov in zato dohodki iz Slovenije v državi rezidentstva dejansko niso bili obdavčeni?
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. ZDoh-2 člen 116.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - rezident druge države
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali predstavlja diskriminacijo med rezidenti in nerezidenti stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da za zavrnitev olajšave po 116. členu Zakona o davčnem postopku (ZDoh-2) zadošča, da so dohodki, doseženi v Sloveniji, v državi rezidentstva obdavčljivi, četudi davčni zavezanec nerezident enake davčne olajšave v državi rezidentstva ni mogel uveljaviti, ker je v Sloveniji dosegel več kot 90 % vseh svojih dohodkov in zato dohodki iz Slovenije v državi rezidentstva dejansko niso bili obdavčeni?
ZDavP-2 člen 103, 103/4. ZIZ člen 20a, 20a/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izvršba - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - davčni dolg - obročno plačilo - dokaz zapadlosti terjatve - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora upnik pri obročnem načinu odplačevanja davčnega dolga v primeru dolžnikove zamude s plačilom posameznega neplačanega obroka, ki v skladu s četrtim odstavkom 103. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) povzroči zapadlost vseh naslednjih neplačanih obrokov, ob vložitvi predloga za izvršbo dokazati zapadlost vseh naslednjih neplačanih obrokov v smislu tretjega odstavka 20.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ali glede na zakonsko določbo 103. člena ZDavP-2 zadostuje zgolj trditev o zapadlosti vseh naslednjih neplačanih obrokov davčnega dolga.
Slovenski računovodski standardi (SRS) - davek od dohodka pravnih oseb - davčna osnova - razlaga 12. člena ZDDPO
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo zakonito, ko je v obravnavani zadevi odločilo, da pravilna uporaba računovodskih standardov pri presoji na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 sploh ni relevantna.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 17/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 43. ZPP člen 343, 343/1, 343/4.
status stranskega udeleženca - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - preuranjena tožba - učinkovitost sodnega varstva - procesna legitimacija za vložitev tožbe
O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega (davčnega) organa.
URS člen 2, 147. ZDoh-2 člen 15, 15/1, 15/2, 15/3, 105, 105/1, 105/2, 105/3, 105/3-11.
dohodek - drug dohodek - nedoločen pravni pojem - razlaga zakonske norme - jasnost in določnost pravnih pravil - načelo zakonitosti v davčnih zadevah - zahteva za presojo ustavnosti - mandatna pogodba
Skladno s prevladujočo teorijo o opredelitvi dohodka v zvezi z obdavčenjem (po Schanz-Haig-Simonsu) je dohodek ekonomska moč, ki se kaže kot v denarju izražena vsota potrošnje in spremembe vrednosti premoženja v določenem časovnem obdobju. Poglavitna značilnost dohodka v navedenem smislu je torej ta, da povečuje premoženje (ekonomsko moč) davčnega zavezanca. Ta definicija je skladna tudi s ciljem obdavčitve dohodka fizičnih oseb, torej v obdavčitvi tiste pridobljene, nove ekonomske moči posameznika, ki se izrazi v povečanju njegovega premoženja. Navedeno razlago je zato treba uporabiti tudi v okviru 15. člena ZDoh-2, po katerem je z dohodnino obdavčen „dohodek“ fizične osebe (prvi odstavek).
Po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je kot drug dohodek opredeljen (tudi) dohodek, ki ne šteje za nobenega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu. Glede na jezikovno in sistemsko razlago in upoštevaje sistematiko ureditve obdavčenja dohodkov, je jasno, da opredelitev „drugega dohodka“ iz 11. točke pomeni obdavčitev izjemnih primerov, saj je po njej obdavčeno vse, kar ni zajeto v drugih določbah ZDoh-2 kot predmet obdavčenja, vendar je še vedno „dohodek“ v smislu tega zakona. To pomeni, da gre za obdavčenje dohodka sui generis, ki ne sodi v nobeno izmed drugih vrst dohodkov, katerih obdavčenje je urejeno v ustreznih poglavjih, pa gre vseeno za povečanje premoženja (ekonomske moči) fizične osebe.
Če zakonodajalec nekega dohodka, ki ima značilnosti ene izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka (iz 18. člena ZDoh-2) ni vključil v obdavčenje v ustreznem poglavju ZDoh-2, tega ob pravilni razlagi zakona ni mogoče obdavčiti na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ta določba torej skladno z načelom zakonitosti ob pravilni in ustavnoskladni razlagi ne more nadomeščati in dopolnjevati izrecne ureditve obdavčenja dohodkov, ki so v zakonu že urejeni v temu namenjenih določbah (o obdavčitvi dohodka iz zaposlitve, kapitala, itd.)
Navedeno izplačilo v obravnavanem davčnem obdobju ustreza splošni opredelitvi „dohodka“ v smislu 15. člena ZDoh-2. Po vsebini aneksa pa gre za plačilo banke za to, da revident v določenem času ni prekinil pogodbe o gospodarjenju oziroma ni prodal svojega premoženja (portfelja), s katerim je upravljala banka – torej za plačilo za opustitev določenega ravnanja s strani revidenta. Glede na navedene značilnosti aneksa kot pravnega naslova za izplačilo, tega torej ni mogoče šteti ne kot dohodek v zvezi z opravljanjem dela ne kot dohodek iz kapitala, niti za katero izmed drugih vrst dohodka iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Prav tako ne gre za nobenega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1. do 10. točke tretjega odstavka 105. člena), in tudi ne za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Gre torej za izjemni primer dohodka (sui generis). Prav tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje očitno, da je revident sklenil obravnavani pravni posel (aneks) prav z namenom, da pridobi navedeni dohodek, če bodo izpolnjeni za to predvideni pogodbeni pogoji in da je v razmerju do pogodbene stranke (banke) tudi uveljavljal nastop okoliščin, ki so tako izplačilo utemeljile. Nesporno med strankami je tudi dejstvo, da je ta dohodek kot povečanje premoženja revident tudi dejansko prejel. Tako ga je po takrat veljavnih določbah ZDoh-2 mogoče obravnavati kot „drug dohodek“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
URS člen 22. ZDDPO-2 člen 32, 32/1, 32/2, 32/3, 74, 74-7. ZDavP-2 člen 140, 140/2.
davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - obresti od posojil - posojilo družbenika družbi - tanka kapitalizacija - jamstvo - patronatska izjava - pripombe na zapisnik - nova dejstva in dokazi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - poseg v pravico do izjave - dopuščena revizija - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju. Pri tem so relevantna tako jamstva, ki jih navaja revident in torej posojilodajalcu zagotavljajo neposredno poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, poleg tega pa tudi vsa druga jamstva, ki pri posojilodajalcu ustvarjajo utemeljeno pričakovanje, da bo v primeru, če posojilojemalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, njegovo terjatev poplačal posojilojemalčev kvalificirani družbenik.
Če pa davčni zavezanec dokaže, da bi posojilo v tem obsegu in pod dogovorjenimi pogoji lahko dobil tudi brez tega jamstva, torej da jamstvo ni relevantno, ker ni vplivalo na izboljšanje pogodbenih pogojev pri zadolževanju ali obseg zadolževanja ali zato, ker ekonomska moč dajalca jamstva niti ni takšna, da bi lahko zagotavljal realno kritje v primeru posojilojemalčeve neizpolnitve, so odhodki za obresti davčno priznani. Enako tudi, če davčni zavezanec dokaže, da bi mu to jamstvo za presežek posojil pod dogovorjenimi pogoji zagotovil tudi nepovezani garant. Če je kvalificirani družbenik glede na pogoje jamstva in strošek njegove izdaje očitno prevzel ekonomsko breme, ki ga neodvisni gospodarski udeleženec ne bi, obresti niso davčno priznan odhodek. Tudi uspeh tega dokazovanja pa ne izključuje presoje stroškov financiranja, izplačanih povezani osebi z vidika transfernih cen.
Določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, ki bi jo bilo glede na dejansko stanje obravnavane zadeve dolžno uporabiti za razsojo in po kateri davčni zavezanec v pripombah k zapisniku očitno sploh nima pravice navajati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji zapisnika (tudi če za to navede upravičene razloge), prekomerno posega v njegovo pravico do izjave ter je zato v neskladju z 22. členom Ustave. Kljub temu pa Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni prekinilo postopka odločanja o reviziji in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožilo postopka za oceno ustavnosti te določbe, saj je reviziji iz drugih razlogov ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.
ZDavP-2 člen 140, 140/2. URS člen 22. ZDDPO-2 člen 32/1, 32/2, 32/3, 74. 74-7.
davek od dohodkov pravnih oseb - obresti od posojil - davčni odhodki - patronatska izjava - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Pojem jamstva je tudi v kontekstu razlage določbe 32. člena ZDDPO-2 treba razlagati tako kot sicer v zvezi s posli dolžniškega financiranja, torej kot finančno transakcijo, pri kateri se dajalec garancije zaveže, da bo sprejel določene obveznosti, če bo prejemnik garancije pri poravnavi neke druge obveznosti ravnal v nasprotju s pogodbenimi določili. Ko gre za jamstvo za vračilo posojila torej, da bo prevzel dolg in vrnil posojilo, če ga posojilojemalec (prejemnik garancije) ne bo.
V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju. Pri tem so relevantna tako jamstva, ki jih navaja revident in torej posojilodajalcu zagotavljajo neposredno poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, poleg tega pa tudi vsa druga jamstva, ki pri posojilodajalcu ustvarjajo utemeljeno pričakovanje, da bo v primeru, če posojilojemalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, njegovo terjatev poplačal posojilojemalčev kvalificirani družbenik. Okoliščina (na katero se tudi nanaša dopuščeno revizijsko vprašanje), ali je takšno jamstvo neposredno ali (le) posredno izvršljivo, ni bistvena.
Ker davčni organ tožene stranke in Upravno sodišče nista ugotavljala, ali so posojilodajalci revidentu zagotovili ugodnejše pogodbene pogoje zato, ker so na podlagi teh pogodbenih dogovorov upravičeno pričakovali, da bo revidentov kvalificirani družbenik v primeru, da revident posojila ne bo vrnil, prevzel dolg, je Vrhovno sodišče zaradi napačne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.
Ne glede na to, da Vrhovno sodišče sicer meni, da določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 prekomerno posega v pravico davčnega zavezanca do izjave ter je zato v neskladju z 22. členom Ustave, v obravnavani zadevi ni prekinilo postopka odločanja o reviziji in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožilo postopka za oceno ustavnosti te določbe, saj je reviziji iz drugih razlogov ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Ker bo moral po napotilu Vrhovnega sodišča davčni organ prve stopnje za ugotovitev manjkajočih dejstev ponovno opraviti postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, stališče Ustavnega sodišča in nato Vrhovnega sodišča, ali je prišlo do kršitve revidentovih pravic v tem (prejšnjem) postopku davčnega nadzora, ne bi moglo izboljšati revidentovega trenutnega pravnega položaja.
ZIZ člen 104, 107, 114, 115. ZDavP-2I člen 14. ZDavP člen 97, 97/5.
vračilo davka - rubež in prenos terjatve - aktivna legitimacija - civilnopravna razmerja - javnopravno razmerje
V obravnavanem primeru je predmet sklepa o rubežu in prenosu terjatev zavezanca za davek iz naslova vračila DDV. Gre torej za terjatev, ki izvira iz javnopravnega razmerja med davčnim organom in zavezancem za davek. Po presoji Vrhovnega sodišča sklep o rubežu oziroma prenosu terjatve ne vzpostavlja javnopravnega razmerja med novim upnikom in davčnim organom. Novi upnik torej s sklepoma, izdanima v izvršilnem postopku, ni pridobil položaja zavezanca za davek, niti ni pridobil nobene pravice s področja javnega oziroma davčnega prava, saj ZDavP-2, niti kakšen drug davčni zakon, take posledice ne določata.
Samo dejstvo, da je bila prenesena davčna terjatev,tako ne pomeni, da je upnik na podlagi dejanj civilne izvršbe pridobil pravico v davčnem postopku zahtevati plačilo prenesene terjatve.
predlog za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - splošna vprašanja - razlogi sodbe - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, bi predlagateljici morali pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.
Prav konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja in s tem povezana jedrnata predstavitev pravnega problema, v zvezi s katerim naj se revizija dopusti, pa sta bistvena elementa predloga za dopustitev revizije, ki ju predlagatelj ne more prepustiti Vrhovnemu sodišču.
Revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe, saj lahko Vrhovno sodišče revizijski preizkus sodbe opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.
dohodnina od dobička iz kapitala - vrednost kapitala v času odsvojitve - odložni pogoj - načelo davčne pravičnosti - dejanski prejem - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Iz razlage 102. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) izhaja, da na obdavčitev odsvojitve kapitala ne vpliva dejstvo, da je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, če je ta posledica dogovora med strankama in ne izrecnih zakonskih zahtev. To pomeni, da se tudi tedaj za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve (pogojne) pogodbe.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00054655
KZ-1 člen 249, 249/1, 249/3. ZKP člen 167, 372, 372-1. ZDDV-1-UPB2 člen 46, 46/1, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 10, 10/4, 41.
zakonski znaki kaznivega dejanja - davčna zatajitev - neupravičena vrnitev davka - davčni vrtiljak - missing trader - kršitev kazenskega zakona - opis kaznivega dejanja - dajanje lažnih podatkov - konkretizacija zakonskih znakov - načelo enotnosti pravnega reda - oviranje davčnega nadzora
Eden konstitutivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja davčne zatajitve po prvem odstavku 249. člena KZ-1 je neupravičena vrnitev davka. Ker pri prometu blaga med državami članicami EU velja ničelna stopnja DDV, ni mogoče prepoznati vzročne zveze med očitkom zahteve za preiskavo, da blago ni bilo izvoženo v Italijo preko Cipra, temveč neposredno, in zatrjevano neupravičeno vrnitvijo vstopnega DDV.
Jasna substanciranost obrazca DDV-O za konkretna meseca v opisu kaznivega dejanja zadošča za zaključek o perfektnosti opisa, saj ni treba, da bi bili domnevno fiktivni računi, ki so docela določljivi v obrazcih DDV-O, v opisu dejanja še izrecno navedeni.
Storilec kaznivega dejanja po tretjem odstavku 249. člena KZ-1 je lahko vsaka fizična oseba, ki jo davčni organ na podlagi ZDavP-2 pozove k sodelovanju v inšpekcijskem postopku. Pravno napačno je stališče, da je storilec lahko le (sedanja) odgovorna oseba oziroma zakoniti zastopnik inšpekcijskega davčnega zavezanca.