URS člen 22. ZDoh-2 člen 90, 105, 105/3-11. ZDDPO-2 člen 74, 74-7.
dopustitev revizije - davki - dohodnina - drugi dohodki iz delovnega razmerja - dividenda - obrazloženost sodne odločbe
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali materialnopravno pravilno dvige gotovine z bančnega računa gospodarske družbe s strani njenega edinega družbenika in direktorja, za katere ni ugotovljeno (dokazano), da so bili porabljeni za potrebe (nakupe) gospodarske družbe in jih je očitno smel ta zadržati zase, saj družba ni zahtevala vračila, opredeliti kot drug dohodek po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ali pa gre v takih okoliščinah za izplačila na podlagi lastniškega deleža in so po ZDoh-2 obdavčena kot dividende oziroma sploh niso obdavčena?
2. Ali je Upravno sodišče s tem, ko se ni vsebinsko opredelilo do tožbenega ugovora o protiustavnosti višine splošne dohodninske olajšave v letu 2014, storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1) in kršilo predlagateljevo pravico iz 22. člena Ustave?
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga - objektivni pomen revizije
V predlogu za dopustitev revizije je predlagatelj sicer oblikoval vprašanje, vendar je po oceni Vrhovnega sodišča predlagano vprašanje po eni strani vezano izključno na presojo okoliščin obravnavanega primera, po drugi strani pa v tem kontekstu tako splošno, da iz njega ni mogoče razbrati, katera (nadaljnja) pravna vprašanja naj bi sploh bila relevantna za revizijsko presojo.
Tudi v obrazložitvi predloga predlagatelj le splošno navaja, da naj bi mu bila kršena pravica do izjave v postopku pred davčnim organom in pravica do sodelovanja v davčnem inšpekcijskem postopku, okoliščin, ki bi kazale, da bi bil odgovor Vrhovnega sodišča širše pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP), pa niti ne poskuša utemeljiti. Morebitna dopustitev revizije bi tako v celoti temeljila na ugotovitvah o širšem pomenu zadeve, ki bi jih oblikovalo Vrhovno sodišče samo, kar bi smiselno pomenilo dopustitev revizije po uradni dolžnosti.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je obveznost plačila davka v višini 192.990,00 EUR, ki ga je pritožnica dolžna plačati zaradi delne zavrnitve tožbe zoper izpodbijano davčno odločbo, popravilo na 143.990,00 EUR. S to vsebino, to je s samim zneskom dolgovane obveznosti, je omejena tudi presoja Vrhovnega sodišča, ki v tej zadevi odloča le o posebej vloženi pritožbi zoper popravni sklep. Iz okvira te presoje in upoštevaje, da je popravljeni znesek pritožničine obveznosti nižji od prvotno zapisanega v sodbi, izhaja, da bi se z razveljavitvijo popravnega sklepa (kar smiselno predlaga) njena davčna obveznost zvišala. Za to njen pravni interes ni razviden, niti ga ne zatrjuje v pritožbi, saj z razlogi, povzetimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, dejansko nasprotuje delu sodbe, v katerem ni uspela, ne pa popravi sami po sebi. Vrhovno sodiščeje zato pritožbo zavrglo.
Vrhovno sodišče je ugodilo predlogu tožnika za dopustitev revizije glede razlage prvega odstavka 6. člena ZUS-1 in v zvezi s tem glede pravnega vprašanja o tem, ali lahko tožnik v okviru varovanja svojih pravnih koristi ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, uveljavlja v upravnem sporu, četudi jih ni uveljavljal v postopku pred upravnim organom, ugodilo, ker o tem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločalo, hkrati pa je pomembno za zagotovitev pravne varnosti ter enotnost in razvoj sodne prakse, saj se to stališče Upravnega sodišča pojavlja še v drugih upravnih sporih.
začasna odredba ZUS-1 - odložitvena začasna odredba - sklep o davčni izvršbi - materialno procesno vodstvo - škoda - materialna škoda - težko popravljiva škoda - pravna oseba - rubež na premičnino - rubež denarnih sredstev na računu - javni interes - pogoji za uvedbo stečajnega postopka - stečaj - trditveno in dokazno breme
Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelju začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.
Sodišče mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo.
Dokazna sredstva pri odločanju o začasni odredbi niso omejena.
Instrukcijski rok, ki ga določa peti odstavek 32. člena ZUS-1, je predpisan v korist predlagatelja začasne odredbe. Zaradi zagotovitve zakonitega postopka lahko sodišče ta rok prekorači.
V davčnih zadevah je škoda že v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.
Težko popravljivost škode je mogoče utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Tako lahko za težko popravljivo posledico v smislu zakona šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo.
Za pravne osebe oziroma gospodarske subjekte je težka popravljivost škode podana npr. že s tem, da ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar pomembno posega v njeno poslovanje (npr. nabava osnovnih in obratovalnih sredstev, plačilo surovin, novih investicij).
Ker toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe pritožnikovih navedb ni prerekala, se štejejo za priznana.
Pritožnik je izkazal, da bi mu bilo zaradi takojšnje prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe (s prodajo zarubljenih osnovnih sredstev in izvršbo na druga sredstva, predvsem denarna pri bankah) poseženo v sredstva in premoženje, ki jih nujno potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti. Ni mu bilo treba dodatno dokazovati in izkazati še, da nelikvidnosti, ki bi nastopila zaradi nespornega nujnega krčenja poslovanja in s tem neizogiben nastop pogojev za uvedbo stečajnega postopka, ne bi mogel preprečiti ali odpraviti sam, niti z izvedbo ukrepov finančnega prestrukturiranja
Zaključek, da je odložitev izvršitve v davčnih zadevah v nasprotju z javnim interesom je možen le na podlagi vsakokratnega tehtanja enakopravnih interesov obeh strank postopka.
Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka in prizadete stranke upravnega spora.
Na podlagi odložitvene začasne odredbe v sporu zoper odmerno odločbo ni mogoče odločati o zakonitosti sklepa, ki je izdan v drugem postopku - davčni izvršbi.
začasna odredba ZUS-1 - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - materialno procesno vodstvo - škoda - materialna škoda - težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - javni interes
Ker (procesni) sklep o zavrženju pritožbe pritožniku ne nalaga obveznosti in zanj tudi ne ustvarja drugih materialnopravnih posledic ni mogoče izdati začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, pač pa je to sporno razmerje mogoče do pravnomočne odločitve v upravnem sporu urediti z izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1.
Sodišče glede ugotavljanja dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki. Upoštevna dejstva morajo zatrjevati tako predlagatelj začasne odredbe kot tudi druge stranke postopka in zanje ponuditi dokaze. Predlagatelju začasne odredbe mora s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolniti nedoločen pravni pojem težko popravljive škode, tožena stranka in druge stranke upravnega spora pa so dolžni ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe. Navedenih dejstev sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti.
Sodišče mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi zagotoviti strankam ustrezno materialno procesno vodstvo.
V davčnih zadevah je škoda že v izgubi sredstev, s katerimi bi sicer tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti.
Težko popravljivost škode je mogoče utemeljevati (predvsem) s posledicami, ki tožnika prizadenejo zato, ker denarnih sredstev, ki bi jih potreboval za plačilo nepravnomočno naložene davčne obveznosti, nima. Te posledice so lahko na primer težko popravljive, če bi zaradi prisilne izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe tožniku bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela. Tako lahko za težko popravljivo posledico v smislu zakona šteje tudi okoliščina, da bi moral tožnik za pridobitev denarnih sredstev za plačilo davčne obveznosti poseči v svoje siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje ali pa bi v to premoženje moral poseči na način, ki bi mu sam po sebi povzročil težko popravljivo škodo.
ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 45, 45/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - akontacija dohodnine - stroški prevoza - davčna osnova za odmero dohodnine - pomembno pravno vprašanje izkazano - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je ob ustavnoskladni razlagi ZDoh-2 delojemalec, zaposlen pri delodajalcu v tujini, upravičen uveljavljati zmanjšanje davčne osnove od doseženih dohodkov iz delovnega razmerja tudi za stroške prevoza na delo in z dela, čeprav se iz Slovenije v drugo državo, kjer opravlja delo, in nazaj, ne vozi vsaj štirikrat tedensko?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057187
URS člen 22. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - pravica do izjave v postopku - izvajanje dokazov zavrnitev dokaznega predloga - odstop od sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožnikove nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
ZPP-UPB3 člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 357c, 367c/3. ZDavP-2J člen 71. ZDavP-2 člen 95.
predlog za dopustitev revizije - zamudne obresti od neplačanih davkov - zamudne obresti - dopuščena revizija
Vprašanje se nanaša na obračun zamudnih obresti po določbi 95. člena ZDavP-2, v zvezi s katero je Vrhovno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo pravilno, ko je v sodbi in sklepu oziroma popravnem sklepu od glavnice samo obračunalo 7 % letne obresti, glede na to, da je v III. točki izreka iste sodbe in sklepa izrecno odločilo, da se postopek v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo obresti, prekine do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti 95. člena ZDavP-2.
Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje.
DAVKI - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00056816
KZ-1 člen 235, 249. ZKP člen 354, 354/1, 371, 371/1-11, 372, 372-1. ZDDV-1 člen 44, 45, 63, 63/1. ZDavP-2 člen 76.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - vrnitev davka - davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV - davčni postopek - kazenski postopek - dokazno breme - kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin - poslovna listina - blanketna norma - obveznost vodenja poslovnih knjig - prekoračitev obtožbe - pravica do obrambe
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki se opira na prakso Sodišča Evropske unije, je za nastanek pravice do odbitka vstopnega DDV odločilno, da je zavezanec ob pridobitvi nepremičnine deloval z namenom opravljanja ekonomske dejavnosti. Zato je potrebno ugotoviti, ali so podane okoliščine, ki izključujejo takšen namen in torej kažejo, da zavezanec v zvezi s spornim poslom ni deloval kot davčni zavezanec. Relevanten pa je le položaj oziroma status davčnega zavezanca v trenutku pridobitve blaga in ne morebitna njegova kasnejša (drugačna) uporaba, na katero so vezani kasnejši popravki davka.
Tudi v obravnavani kazenski zadevi je moralo sodišče presojati, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin izhaja oziroma ali te (z gotovostjo) potrjujejo očitek obsojencema, da s predmetnima nepremičninama nista imela namena pridobivati obdavčljivih prihodkov, pa sta kljub temu računa za nakup teh nepremičnin navedla v seznamih prejetih računov, ki sta bila podlaga za obračun DDV na obrazcu DDV-O, ki ju je računovodkinja I. K. posredovala davčnemu organu preko portala e-Davki. Za presojo utemeljenosti tega očitka v kazenskem postopku (drugače kot v davčnem postopku) ni zadoščala ugotovitev opustitve davčnega zavezanca A. pri predložitvi pogodb ali drugih dokumentov, ki bi dokazovali namen opravljati obdavčljivo dejavnost v zvezi s predmetnima nepremičninama. Temveč je moralo sodišče v tem postopku pri presoji odsotnosti takšnega namena kot ga za odbitek vstopnega DDV predpisuje prvi odstavek 63. člena ZDDV-1 ugotoviti, ali iz vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin obravnavanih poslov z gotovostjo izhaja, da je takšen namen izključen.
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. ZDoh-2 člen 116.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - davčna olajšava - posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - rezident druge države
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali predstavlja diskriminacijo med rezidenti in nerezidenti stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da za zavrnitev olajšave po 116. členu Zakona o davčnem postopku (ZDoh-2) zadošča, da so dohodki, doseženi v Sloveniji, v državi rezidentstva obdavčljivi, četudi davčni zavezanec nerezident enake davčne olajšave v državi rezidentstva ni mogel uveljaviti, ker je v Sloveniji dosegel več kot 90 % vseh svojih dohodkov in zato dohodki iz Slovenije v državi rezidentstva dejansko niso bili obdavčeni?
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 45. ZDoh-2 člen 116.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - rezident druge države
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali predstavlja diskriminacijo med rezidenti in nerezidenti stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da za zavrnitev olajšave po 116. členu Zakona o davčnem postopku (ZDoh-2) zadošča, da so dohodki, doseženi v Sloveniji, v državi rezidentstva obdavčljivi, četudi davčni zavezanec nerezident enake davčne olajšave v državi rezidentstva ni mogel uveljaviti, ker je v Sloveniji dosegel več kot 90 % vseh svojih dohodkov in zato dohodki iz Slovenije v državi rezidentstva dejansko niso bili obdavčeni?
ZDavP-2 člen 103, 103/4. ZIZ člen 20a, 20a/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izvršba - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - davčni dolg - obročno plačilo - dokaz zapadlosti terjatve - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora upnik pri obročnem načinu odplačevanja davčnega dolga v primeru dolžnikove zamude s plačilom posameznega neplačanega obroka, ki v skladu s četrtim odstavkom 103. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) povzroči zapadlost vseh naslednjih neplačanih obrokov, ob vložitvi predloga za izvršbo dokazati zapadlost vseh naslednjih neplačanih obrokov v smislu tretjega odstavka 20.a člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ali glede na zakonsko določbo 103. člena ZDavP-2 zadostuje zgolj trditev o zapadlosti vseh naslednjih neplačanih obrokov davčnega dolga.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 17/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 43. ZPP člen 343, 343/1, 343/4.
status stranskega udeleženca - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - preuranjena tožba - učinkovitost sodnega varstva - procesna legitimacija za vložitev tožbe
O vprašanju, ali ima oseba pravico udeleževati se (tujega) postopka in posledično vlagati pravna sredstva zoper meritorno odločitev, mora biti odločeno v času trajanja tega postopka. Samo tako je tej osebi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in/ali sodnega varstva zoper izdani upravni akt. ZUS-1 namreč nima posebnih določb, ki bi stranskemu udeležencu omogočale naknadno vložitev tožbe zoper vsebinsko odločitev upravnega (davčnega) organa.
Slovenski računovodski standardi (SRS) - davek od dohodka pravnih oseb - davčna osnova - razlaga 12. člena ZDDPO
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo zakonito, ko je v obravnavani zadevi odločilo, da pravilna uporaba računovodskih standardov pri presoji na podlagi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 sploh ni relevantna.
URS člen 2, 147. ZDoh-2 člen 15, 15/1, 15/2, 15/3, 105, 105/1, 105/2, 105/3, 105/3-11.
dohodek - drug dohodek - nedoločen pravni pojem - razlaga zakonske norme - jasnost in določnost pravnih pravil - načelo zakonitosti v davčnih zadevah - zahteva za presojo ustavnosti - mandatna pogodba
Skladno s prevladujočo teorijo o opredelitvi dohodka v zvezi z obdavčenjem (po Schanz-Haig-Simonsu) je dohodek ekonomska moč, ki se kaže kot v denarju izražena vsota potrošnje in spremembe vrednosti premoženja v določenem časovnem obdobju. Poglavitna značilnost dohodka v navedenem smislu je torej ta, da povečuje premoženje (ekonomsko moč) davčnega zavezanca. Ta definicija je skladna tudi s ciljem obdavčitve dohodka fizičnih oseb, torej v obdavčitvi tiste pridobljene, nove ekonomske moči posameznika, ki se izrazi v povečanju njegovega premoženja. Navedeno razlago je zato treba uporabiti tudi v okviru 15. člena ZDoh-2, po katerem je z dohodnino obdavčen „dohodek“ fizične osebe (prvi odstavek).
Po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 je kot drug dohodek opredeljen (tudi) dohodek, ki ne šteje za nobenega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena in ni dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu. Glede na jezikovno in sistemsko razlago in upoštevaje sistematiko ureditve obdavčenja dohodkov, je jasno, da opredelitev „drugega dohodka“ iz 11. točke pomeni obdavčitev izjemnih primerov, saj je po njej obdavčeno vse, kar ni zajeto v drugih določbah ZDoh-2 kot predmet obdavčenja, vendar je še vedno „dohodek“ v smislu tega zakona. To pomeni, da gre za obdavčenje dohodka sui generis, ki ne sodi v nobeno izmed drugih vrst dohodkov, katerih obdavčenje je urejeno v ustreznih poglavjih, pa gre vseeno za povečanje premoženja (ekonomske moči) fizične osebe.
Če zakonodajalec nekega dohodka, ki ima značilnosti ene izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka (iz 18. člena ZDoh-2) ni vključil v obdavčenje v ustreznem poglavju ZDoh-2, tega ob pravilni razlagi zakona ni mogoče obdavčiti na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Ta določba torej skladno z načelom zakonitosti ob pravilni in ustavnoskladni razlagi ne more nadomeščati in dopolnjevati izrecne ureditve obdavčenja dohodkov, ki so v zakonu že urejeni v temu namenjenih določbah (o obdavčitvi dohodka iz zaposlitve, kapitala, itd.)
Navedeno izplačilo v obravnavanem davčnem obdobju ustreza splošni opredelitvi „dohodka“ v smislu 15. člena ZDoh-2. Po vsebini aneksa pa gre za plačilo banke za to, da revident v določenem času ni prekinil pogodbe o gospodarjenju oziroma ni prodal svojega premoženja (portfelja), s katerim je upravljala banka – torej za plačilo za opustitev določenega ravnanja s strani revidenta. Glede na navedene značilnosti aneksa kot pravnega naslova za izplačilo, tega torej ni mogoče šteti ne kot dohodek v zvezi z opravljanjem dela ne kot dohodek iz kapitala, niti za katero izmed drugih vrst dohodka iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Prav tako ne gre za nobenega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon posebej našteva med drugimi dohodki (od 1. do 10. točke tretjega odstavka 105. člena), in tudi ne za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Gre torej za izjemni primer dohodka (sui generis). Prav tako je glede na ugotovljeno dejansko stanje očitno, da je revident sklenil obravnavani pravni posel (aneks) prav z namenom, da pridobi navedeni dohodek, če bodo izpolnjeni za to predvideni pogodbeni pogoji in da je v razmerju do pogodbene stranke (banke) tudi uveljavljal nastop okoliščin, ki so tako izplačilo utemeljile. Nesporno med strankami je tudi dejstvo, da je ta dohodek kot povečanje premoženja revident tudi dejansko prejel. Tako ga je po takrat veljavnih določbah ZDoh-2 mogoče obravnavati kot „drug dohodek“ iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
predlog za dopustitev revizije - obvezne sestavine predloga za dopustitev revizije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - splošna vprašanja - razlogi sodbe - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, bi predlagateljici morali pri oblikovanju vprašanj izhajati iz stališč izpodbijane sodbe, na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.
Prav konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja in s tem povezana jedrnata predstavitev pravnega problema, v zvezi s katerim naj se revizija dopusti, pa sta bistvena elementa predloga za dopustitev revizije, ki ju predlagatelj ne more prepustiti Vrhovnemu sodišču.
Revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe, saj lahko Vrhovno sodišče revizijski preizkus sodbe opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.