ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1. Direktiva Sveta (ES) o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, št. 112/2006 z dne 28. 11. 2006 (Direktiva 2006/112/ES) člen 2, 2/1-a, 2/1-c, 167, 168, 168/a, 178, 220, 226. ZUS-1 člen 71.
davek na dodano vrednost - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - dokazno breme - bistvena kršitev postopka - verodostojne listine - gradbeništvo
Iz spisa ne izhaja, da je revident dokumentacijo res predložil davčnemu organu prve stopnje, niti za to nima potrdila, dokumentacije pa ni (še enkrat) predložil niti kasneje v postopku. Vse navedeno je mogoče preizkusiti s pomočjo zapisnika in pripomb na zapisnik, zato ugovor bistvene kršitve postopka s strani sodišča prve stopnje ni utemeljen.
Po presoji revizijskega sodišča je zaključek davčnih organov in sodišča prve stopnje, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije povezane z goljufijo izdajateljev računov, utemeljen in v zadostni meri obrazložen.
ZDavP-2 člen 167, 167/1, 168, 168/1, 170, 170/1. ZPlaSS člen 141, 144, 221, 221/1-3. OZ člen 6, 6/2, 131. ZUS-1 člen 64, 64/1-4, 94, 94/1. URS člen 2, 125, 146. Pravilnik o načinu ravnanja ponudnikov plačilnih storitev v zvezi z izvrševanjem sklepov o izvršbi oziroma zavarovanju, ki jih izdajo davčni organi člen 2, 2/1, 16, 17, 17/1.
dovoljena revizija - davčna izvršba - odgovornost banke za opuščeno odtegnitev in izplačilo - ravnanje po sklepu o izvršbi - evidentiranje sklepa o davčni izvršbi - protipravnost ravnanja - vzročna zveza - neposlovna odškodninska odgovornost - ustavnoskladna razlaga zakona - obrazložitev predloga zakona - vezanost sodišča na ustavo in zakon - jezikovna razlaga zakona - narava kazenske sankcije - prekršek - načelo zakonitosti - poroštvo - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - obveščanje davčnega organa o tem, da sredstva na dolžnikovem računu ne zadoščajo za poplačilo
Odgovornost banke oziroma hranilnice za plačilo davčnega dolga zaradi opuščene odtegnitve in izplačila po 170. členu ZDavP-2 je posebna oblika neposlovne odškodninske odgovornosti, zato je treba obravnavano situacijo presojati po splošnih pravilih o krivdni neposlovni odškodninski odgovornosti z domnevo krivde in presoditi, ali so podane vse splošne predpostavke za to obliko odgovornosti - protipravnost ravnanja, škoda, vzročna zveza in krivda.
Smisel prehoda odgovornosti za plačilo davka na banko oziroma hranilnico ni v (kazenskopravnem) sankcioniranju banke oziroma hranilnice za opustitev dolžnega ravnanja, temveč v povračilu škode, ki je državi nastala zaradi protipravne opustitve dolžnostnega ravnanja, zaradi česar poplačilo davka ni tako, kot bi lahko bilo, če bi banka oziroma hranilnica izpolnila svoje obveznosti v zvezi s sklepom o davčni izvršbi.
V okviru postopka davčne izvršbe lahko davčni organ po 170. členu ZDavP-2 banki oziroma hranilnici naloži le plačilo neupravičeno neodtegnjenih, neprenešenih in neizplačanih zneskov davka po sklepu o izvršbi (do tega pa lahko seveda pride le, če je imel dolžnik na računu denarna sredstva), ne pa tudi plačila škode, ki bi državi nastala zaradi ostalih nezakonitih ravnanj banke ali hranilnice pri izvrševanju sklepa o izvršbi.
ZDoh-2 člen 90. ZDDV-1 člen 5, 7, 7/1, 78. ZGD-1 člen 83, 83/2-1, 94, 94/1. ZDavP-2 člen 5, 77.
dovoljena revizija - tiha družba - izplačilo dobička tihemu družbeniku - dividende - definicija dividend po 90. členu ZDoh-2 - drugi dohodki - dokazila v davčnem postopku - poslovne knjige in evidence
Za presojo, ali so izplačila pravne osebe fizični osebi dividende v smislu 90. člena ZDoh-2, je odločilno, ali izplačila ustrezajo splošni definiciji dividend iz te določbe. Po tej določbi pa se kot dividende obravnavajo tako izplačila tihemu družbeniku, ta so v določbi navedena kot primer izplačil, ki se obravnavajo kot dividende, kot tudi druga izplačila, ki so lahko zgolj podobna izplačilom tihemu družbeniku, če seveda ustrezajo splošni definiciji. Ker v obravnavanem primeru davčna organa in prvostopenjsko sodišče niso presojali, ali izplačila, ki jih je prejel revident, izpolnjujejo pogoje iz splošne definicije, ampak so šteli, da ne gre za izplačilo v smislu 90. člena ZDoh-2, ker naj tiha družba med revidentko in prejemnikom izplačila ne bi bila ustanovljena v skladu z ZGD-1, so navedeno določbo po presoji revizijskega sodišča napačno uporabili.
Če so v davčnem postopku ugotovljene vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče določiti, da je izplačilo točno določena vrsta dohodka, ki jo definira ZDoh-2, tako kot so v obravnavnem primeru ugotovljeni vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče obravnavano izplačilo opredeliti kot izplačilo dividend v smislu 90. člena ZDoh-2, je treba izplačilo obdavčiti glede na v postopku ugotovljena dejstva, ne glede na eventualne pomanjkljivosti poslovnih knjig in evidenc v zvezi s tem izplačilom. Neupoštevanje dejstev, ugotovljenih z dokazili, ki niso poslovne knjige, bi bilo med drugim v očitnem nasprotju z načelom materialne resnice, kot ga opredeljuje 5. člen ZDavP-2, predvsem z drugim odstavkom tega člena, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini.
ZDoh-2 člen 90. ZDDV-1 člen 5, 7, 7/1, 78. ZGD-1 člen 685. ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 94, 94/1. ZDavP-2 člen 5, 77.
dovoljena revizija - tiha družba - izplačilo dobička tihemu družbeniku - dividende - definicija dividend po 90. členu ZDoh-2 - drugi dohodki - dokazila o davčnem postopku - poslovne knjige in evidence
Za presojo, ali so izplačila pravne osebe fizični osebi dividende v smislu 90. člena ZDoh-2, je odločilno, ali izplačila ustrezajo splošni definiciji dividend iz te določbe. Po tej določbi pa se kot dividende obravnavajo tako izplačila tihemu družbeniku, ta so v določbi navedena kot primer izplačil, ki se obravnavajo kot dividende, kot tudi druga izplačila, ki so lahko zgolj podobna izplačilom tihemu družbeniku, če seveda ustrezajo splošni definiciji. Ker v obravnavanem primeru davčna organa in prvostopenjsko sodišče niso presojali, ali izplačila, ki jih je prejel revident, izpolnjujejo pogoje iz splošne definicije, ampak so šteli, da ne gre za izplačilo v smislu 90. člena ZDoh-2, ker naj tiha družba med revidentko in prejemnikom izplačila ne bi bila ustanovljena v skladu z ZGD-1, so navedeno določbo po presoji revizijskega sodišča napačno uporabili.
Če so v davčnem postopku ugotovljene vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče določiti, da je izplačilo točno določena vrsta dohodka, ki jo definira ZDoh-2, tako kot so v obravnavnem primeru ugotovljeni vsi elementi, na podlagi katerih je mogoče obravnavano izplačilo opredeliti kot izplačilo dividend v smislu 90. člena ZDoh-2, je treba izplačilo obdavčiti glede na v postopku ugotovljena dejstva, ne glede na eventualne pomanjkljivosti poslovnih knjig in evidenc v zvezi s tem izplačilom. Neupoštevanje dejstev, ugotovljenih z dokazili, ki niso poslovne knjige, bi bilo med drugim v očitnem nasprotju z načelom materialne resnice, kot ga opredeljuje 5. člen ZDavP-2, predvsem z drugim odstavkom tega člena, ki določa, da se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistveni za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini.
dovoljenost revizije - trditveno in dokazno breme - vrednostni kriterij za dovolitev revizije - glavnica - obresti
Pri določitvi vrednosti spora se upošteva zgolj znesek obveznosti, ki predstavlja glavnico, ne pa tudi obresti, ki so morebiti naložene poleg glavnice v izpodbijanem dokončnem upravnem aktu.
ZDoh-2 člen 46, 51, 51/1. ZDDV-1 člen 5, 7, 7/1, 78. ZGD-1 člen 3, 3/2. ZGO-1 člen 79. ZUS-1 člen 94, 94/2.
dovoljena revizija - dohodnina - davek od dohodkov iz dejavnosti - opravljanje podjetniške dejavnosti - gradnja za lastne potrebe - prenehanje dejavnosti - davek na dodano vrednost - uporaba poslovnih sredstev za neposlovne namene - objektivne okoliščine - zmotna uporaba materialnega prava
Okoliščine, na katere so oprli svojo odločitev davčni organi in prvostopenjsko sodišče, po presoji revizijskega sodišča niso okoliščine, ki bi izkazovale, da je revident pri gradnji obravnavanih hiš objektivno deloval kot podjetnik, zato je zaključek glede tega preuranjen.
Čeprav na podlagi okoliščin ni mogoče zaključiti, da je revident deloval kot podjetnik, pa to še ne pomeni, da je dejansko deloval kot zasebnik – fizična oseba. Glede na tako stanje stvari in glede na revidentove navedbe, da je gradil zase oziroma za svoje otroke, se tako izkaže, da je v danem primeru odločilni kriterij, na podlagi katerega je mogoče določiti, ali je revident deloval kot podjetnik ali kot zasebnik – fizična oseba, resničnost oziroma neresničnost njegovih trditev, da je hiše gradil zase oziroma zato, da bi jih brezplačno naklonil svojim otrokom. Ta okoliščina v obravnavani zadevi ni bila razčiščena, ker je davčni organi in prvostopenjsko sodišče niso šteli za materialnopravno odločilno.
ZDavP-2 člen 107, 126, 126/5, 126a, 126a/1. URS člen 2, 155. OZ člen 343.
davki - dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - izterjava davčnega dolga - zastaranje pravice do izterjave - absolutni zastaralni rok - s hipoteko zavarovan dolg - izrek odločbe - vknjižba hipoteke - načelo prepovedi retroaktivnosti - uporaba predpisov - načelo zaupanja v pravo - spremenljivost davčnih predpisov
V skladu z ustaljeno sodno prakso se (veljavni) ZDavP-2 uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznosti, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale (npr. VS RS v sodbi X Ips 401/2012 z dne 4. 4. 2013). Določba 126. a člena tako, ob odsotnosti drugačne ureditve v noveli ZDavP-2B, po mnenju Vrhovnega sodišča velja tudi za davčne obveznosti, ki jih je davčni organ pred uveljavitvijo novele ZDavP-2B zavaroval z vknjižbo hipoteke, če je pred nastopom zastaranja pravice do izterjave vložen pri sodišču predlog za izvršbo na obremenjeno nepremičnino, kot je to v obravnavanem primeru. Torej, če pravica do izterjave do začetka veljavnosti ZDavP-2B (ki velja od 30. 12. 2009) ni zastarala, se za tek zastaralnih rokov uporabi 126. a člen ZDavP-2, ne glede na to, kdaj je bila hipoteka za zavarovanje nezastaranih terjatev ustanovljena.
dohodnina - dovoljenost revizije - revizija brez razlogov - vrednostni kriterij - odpravnina - dokup zavarovalne dobe
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.
Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka v obravnavani zadevi trditvenemu in dokaznemu bremenu glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije ni zadostila. V reviziji drugega odstavka 83. člena niti ne omenja, niti ne navaja izrecno in tudi ne opisno, na katerem od predpisanih pogojev dovoljenost revizije temelji. Ker ji je v plačilo naloženo 6.526,79 EUR, celotna dohodnina pa odmerjena na 36.352,27 EUR, vendar tega ne izpodbija v celoti, iz tožbe izhaja, da je spornih 19.002,59 EUR, revizija ni dovoljena, saj ta ne dosega cenzusa (20.000 EUR), določenega v 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Da bi bila revizija dovoljena po vrednosti, ne izhaja niti iz prvostopenjskega akta, s katerim ji je bila sicer dohodnina odmerjena v višini 36.352,27 EUR in v plačilo dodatno naloženo 6.526,79 EUR, ker revidentka ne izpodbija odmerjene dohodnine v celoti, niti ne izhaja iz revizije in tožbe, saj vrednost spornega predmeta v tožbi in reviziji ni izrecno označena, niti utemeljena oziroma je utemeljena v višini, ki ne presega 20.000,00 EUR.
Ko je tožeča stranka plačala toženi stranki znesek DDV, vračunan v najemnino, je bila tožena stranka že s samim plačilom DDV okoriščena, saj prejetega zneska iz naslova DDV ni bila dolžna odvesti v državni proračun. Tako je ravnala v pravni zmoti. Na tako svoje ravnanje bi se morda lahko uspešno sklicevala, če ne bi imela možnosti, da napako popravi. Tega pa tožena stranka niti ni trdila.
ZDDV 40, 40/2, 40/7-1. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1. Šesta direktiva Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero člen 2, 2/1, 2/a, 17, 17/1, 18, 18/1, 22, 22/3, 28, 28/g, 28/h. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost členi 2, 2/1-a, c, 167, 168, 168/a, 178, 205, 220, 226. ZUS-1 člen 64, 64/1-4, 94, 94/1.
ZDavP-2 člen 79, 79/3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 28.
davek na dodano vrednost - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - odbitek vstopnega DDV - pogoji za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - ugovor retroaktivne uporabe zakona - pomanjkanje izrecne določbe nacionalnega prava - načelo dobre vere - okoliščine na strani neplačujočega gospodarskega subjekta - neobičajna poslovna praksa - neskrbnost davčnega zavezanca v odnosu do goljufije izdajatelja računa - pravni standard - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji - odmera stroškov upravnega postopka
Nacionalni organi in sodišča morajo pri dobavi znotraj EU davčnemu zavezancu zavrniti uporabo pravice do odbitka vstopnega DDV, tudi kadar nacionalno pravo ne vsebuje določb o taki zavrnitvi, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da je ta davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je s transakcijo, na katero se sklicuje pri utemeljitvi navedene pravice, sodeloval pri utaji DDV, storjeni v okviru dobavne verige.
Po presoji Vrhovnega sodišča okoliščine, na katere je prvostopenjsko sodišče oprlo svojo odločitev, ne zadostujejo za zaključek, da je revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo izdajatelja spornih računov v zvezi z DDV. Védenja oziroma dolžnosti védenja o goljufiji v zvezi z DDV ni mogoče utemeljiti s kakršno koli neskrbnostjo prejemnika računa pri poslovanju, temveč z njegovo neskrbnostjo v povezavi s plačevanjem DDV s strani izdajatelja računa.
ZDavP-2 člen 5, 68, 68/5, 68/6, 77. ZUP člen 10. ZPP člen 8, 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 51. URS člen 22, 23.
davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - premoženje neznanega izvora - igre na srečo - opravljanje dejavnosti - nezakonita dejavnost - dokazno breme - zaslišanje prič - dokazni postopek - dokazna ocena
Določba 68. člena ZDavP-2 pomeni, da organ fizični osebi obdavči premoženje neznanega izvora, če gre za premoženje, za katerega zavezanec ne dokaže, da izvira iz časa pred obdobjem, ki je predmet postopka inšpekcijskega nadzora, pri čemer se verjetna oziroma ocenjena davčna osnova zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Dokazno breme za izvor premoženja in za znižanje davčne osnove je tako na revidentu, ki pa po 77. členu ZDavP-2 dokazuje svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi.
Vrhovno sodišče v revizijskem postopku ne presoja pravilnosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta in tudi ne pravilnosti dokazne ocene upravnega organa same po sebi, temveč glede dokazne ocene presoja le, ali so za odločitev navedeni utemeljeni in razumni razlogi.
Obrazložitev izpodbijane sodbe v povezavi z razlogi izpodbijane upravne odločbe in drugostopenjske upravne odločbe, na katere se v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 prvostopenjsko sodišče sklicuje, vsebuje razumne in prepričljive razloge o tem, da revident ni dokazal, da je v obdobju 1988 do 1992 opravljal dejavnost iger na srečo in da sredstva, ki so predmet obravnavanega postopka, in naj bi jih revident do leta 2007 oziroma 2008, ko jih je položil na svoj račun pri banki, hranil doma, leta 2001 oziroma 2002 pa zamenjal v drugo valuto, izvirajo od tedaj.
Glede na okoliščine obravnavanega primera, ko obstajajo le revidentova lastnoročno napisana evidenca in njegove pavšalne navedbe, drugih dokazov pa ni, revident pa želi z nesubstanciranim dokaznim predlogom z zaslišanjem prič dokazati, da je pred več kot 20 leti štiri leta nelegalno opravljal dejavnost iger na srečo in imel iz tega naslova dohodke v višini, ki jo navaja, tudi po presoji Vrhovnega sodišča dokaz z zaslišanjem prič ne more nadomestiti konkretnih listin in drugih dokazov.
ZDavP-2 člen 5, 5/1, 5/2, 74, 74/3, 74/4, 77. ZUP člen 7. ZDoh-2 člen 32, 105, 105/3-11. ZDDPO-2 člen 74, 74-7. ZPP člen 8, 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 71, 71/2. URS člen 22, 23.
Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru zneskov, ki ju je prejel revident na podlagi Dogovora, ni mogoče izvzeti iz obdavčitve na podlagi 32. člena ZDoh-2 kot dobiček od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov, saj nadomestilo ni bilo prejeto zaradi odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov. Vrhovno sodišče je sprejelo navedeno stališče zato, ker v trenutku sklenitve Dogovora, kot podlaga za prejeto nadomestilo, opcijska upravičenja po Pogodbah o ustanovitvi nakupne in prodajne opcije še niso nastala, revident pa časa dejanske sklenitve „izvornih pogodb-Pogodb o vzajemni podelitvi opcij za nakup in prodajo delnic“ ni uspel dokazati, niti se nanje Dogovor ne sklicuje. Pri tem so stranke s sklepanjem navideznih pravnih poslov (opcijske pogodbe, Dogovor) prikrivale dejansko izplačilo revidentu, ob tem pa zlorabile davčne predpise o izključitvi obdavčitve dobička od odsvojitve izvedenih finančnih instrumentov za dosego davčnih ugodnosti.
Po presoji Vrhovnega sodišča je bil cilj revidenta in družbe A. med drugim tudi pridobitev davčnih ugodnosti, zato v obravnavanem primeru ne gre zgolj za navidezne pravne posle v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, ampak je po presoji Vrhovnega sodišča prišlo tudi do zlorabe opcijskih pogodb oziroma predpisov, ki omogočajo njihovo sklepanje, torej do zlorabe drugih predpisov v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, ob tem pa so bili uporabljeni tudi navidezni posli (opcijske pogodbe). Davčne ugodnosti, ki so jih želeli pridobiti revident in drugi vpleteni, nasprotujejo namenu določb ZDoh-2.
Sklenitev opcijskih pogodb potem, ko je že sklenjen Dogovor, ko stranki že vesta, da opcij ne bosta izkoristili, po teh naknadno sklenjenih opcijskih pogodbah, nedvomno predstavlja ne zgolj navideznih pogodb, ampak tudi zlorabo takšnih pogodb. Da gre za zlorabo opcijskih poslov kot takih, katerih bistvena sestavina je tveganje pogodbenih strank, velja še toliko bolj v primeru, ko stranki opcijskih pogodb že vesta, kakšna je cena delnic, in ko so bile finančne posledice sklenjenih pogodb ob njihovi sestavi že znane ter je mogoče izračunati finančne učinke prikazanih poslov. To pa ni značilnost pogodb, ki se sklepajo v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti.
ZDoh-2 člen 97, 97/1, 98, 98/1, 98/2, 98/7-1. ZDavP-2 člen 76, 76/3. URS člen 2, 14.
dovoljena revizija - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine -vrednost kapitala ob pridobitvi - vrednost na nepremičnini opravljenih investicij - priznavanje stroškov - zniževanje davčne osnove - trditveno in dokazno breme davčnega zavezanca - izvedba dokazov v davčnem postopku - računi izdani na drugo ime - neizkazanost plačila - lastno delo zavezanca - neizkazanost nastanka stroškov - načelo enakosti pred zakonom
Davčni zavezanec mora, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in pri tem tudi izkazati, da gre za tako vrsto stroška, ki ga je mogoče priznati, in da ga je tudi plačal.
Da se lahko stroški obravnavajo kot priznani stroški pri odmeri davčne osnove za davek od dobička od kapitala, morajo nastati davčnemu zavezancu, ki je kapital odsvojil in kateremu se dohodnina odmerja.
Ker revidentka za delo v lastni režiji (s pomočjo sorodnikov in prijateljev) ni nič plačala, ji stroški za povečanje vrednosti nepremičnine v ocenjeni višini 43.270,00 EUR niso nikoli nastali. Gre namreč za neplačano delo, ki se sicer ovrednoti pri višji vrednosti nepremičnine ob odsvojitvi, ni pa lastnega dela mogoče šteti kot investicijo ali strošek v smislu ZDoh-2.
ZDoh-1 člen 15, 17, 17-6, 20, 20-5, 98, 98/3-2, 98/3-8.
dovoljena revizija - dohodnina - drugi dohodki - brezplačna izdaja blaga - dohodek v obliki ugodnosti v naravi - medicinsko tehnični pripomočki - ugodnosti na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja
Izmed artiklov, ki so jih posamezniki v obravnavanem primeru brezplačno prejeli kot ugodnost v naravi, je le prejem medicinsko tehničnih pripomočkov, do katerih so posamezniki upravičeni na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja, mogoče opredeliti kot oproščen dohodek, in sicer po 5. točki 20. člena ZDoh-1. To pa pomeni, da je treba prejem vseh preostalih artiklov v obravnavanem primeru opredeliti kot obdavčljiv dohodek prejemnikov. Obdavčljivost dohodka je glede na navedeno odvisna od narave artikla, ki ga je revidentka brezplačno izdala, torej, ali gre za medicinsko tehničen pripomoček, do katerega je posameznik upravičen na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja, in ne od vprašanja, kako je revidentka brezplačno izdajo artiklov financirala oziroma koliko stroškov za brezplačno izdane artikle je pokrivala s sredstvi, ki jih je prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Obdavčitev prejema artiklov, ki niso medicinsko tehnični pripomočki, katerih brezplačno izdajo je revidentka pokrivala s sredstvi, ki jih je prejela od Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, je tako tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljena.
dovoljenost revizije - trditveno in dokazno breme - pomembno pravno vprašanje - odstop od prakse Vrhovnega sodišča - odstop od prakse Sodišča EU - natančnost in konkretnost trditev o zatrjevanem odstopu
Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta, saj revizija po uradni dolžnosti ni dovoljena.
Če revident zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pomembnega pravnega vprašanja, mora skladno s trditvenim in dokaznim bremenom, ki ga nosi, natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve, in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje neenotno sodno prakso, in zatrjevano neenotnost oziroma odstopanje utemeljiti.
Enak standard natančnosti in konkretnosti pomembnega pravnega vprašanja ter potrebne obrazložitve velja tudi, ko revident glede pomembnega pravnega vprašanja zatrjuje odstop od sodne prakse Sodišča EU.
ZDDV-1 člen 76b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 193-200, 202-204. ZDavP-2 člen 6, 74, 74/3, 97, 97/5.
dovoljena revizija - davki - davek od osebnih prejemkov - prispevki za socialno varnost - DDV - plačnik davkov in prispevkov - povezane osebe - navidezni posli - navidezna zaposlitev pri drugem delodajalcu - posel z nedopustno podlago - solidarna odgovornost - prenos direktive - začasna odredba - izogibanje plačilu davka
Revident in družba A., katere direktor je oče revidentove direktorice in revidentove ustanoviteljice, sta sklenila vrsto poslov (tudi pogodbo o sodelovanju, na podlagi katere je revident neto plače, brez davkov in prispevkov, kot plačilo storitev dela izplačeval neposredno na transakcijski račun delavcev), pri katerih nista bila obdavčena (saj je bila družba A. pri kateri so bile izkazane obveznosti plačila davkov in prispevkov, blokirana), s tem pa sta prikrila ekonomsko vsebino posla, ki je obdavčen (dejansko zaposlitev delavcev pri revidentu, na katerega je bila prenesena dejavnost družbe A.). Davki in prispevki tako pri nobeni od povezanih oseb niso bili odtegnjeni, čeprav so bile plače pri revidentu izplačane, pri povezani osebi pa obračunane. Glede na vsebino navedenih poslov in ugotovljena dejstva (da gre za povezani osebi, da je družba A. insolventna in ne poravnava svojih obveznosti, da je na revidenta prenesena proizvodnja, da so bila plačila med povezanima osebama izvedena zgolj na podlagi pobotov in cesij, da so delavci delo opravljali, da so bile plače izplačane, dajatve pa niso bile odtegnjene), je treba v skladu s tretjim odstavkom 74. člena ZDavP-2 revidenta obravnavati kot plačnika davkov in prispevkov.
ZDavP-2 člen 97, 97/1, 155, 155/1-1. ZDavP člen 47. ZFPPod člen 27, 27/1, 27/4, 35, 35/1. ZGD člen 394, 394/1.
zahteva za vračilo davka - prisilna izterjava davka od odgovornega družbenika izbrisane družbe po ZFPPod - izvršilni naslov - aktivni družbenik - odgovornost za dolgove izbrisane družbe - odprava sklepa o prisilni izterjavi - prostovoljno plačilo - pravica do sodnega varstva
Za presojo utemeljenosti zahteve za vračilo davka je bistveno, da je davčni zavezanec plačal nekaj, kar ni bil dolžan, oziroma več, kot je bil dolžan. V obravnavanem primeru je davčni dolg izbrisane družbe obstajal v višini, zahtevani tudi v izvršilnem postopku, revidentka pa je bila aktivna družbenica izbrisane družbe in kot taka v času plačila davka odgovorna za njene dolgove.
Zgolj dejstvo, da je bil sklep o prisilni izterjavi dolga odpravljen in zadeva vrnjena v ponoven postopek (v ponovnem postopku pa se je prisilna izterjava ustavila zaradi zastaranja pravice do izterjave), še ne pomeni, da davčni dolg ni obstajal in da je bilo zaradi tega vse, kar je bilo na račun davčnega dolga plačano, plačano ne da bi obstajal dolg, in da so zato izpolnjeni pogoji za vračilo davka.
ZDavP-2 člen 5, 68, 68/5, 68/6, 77. ZPP člen 8, 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 51. URS člen 22, 23.
premoženje neznanega izvora - retroaktivnost - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - znižanje davčne osnove - dokaz o vplačilih oziroma dvigih - direktor - poraba - obresti - dokazni postopek - dokazna ocena - dokazno breme - zaslišanje priče
Na podlagi 69. člena tedaj veljavnega ZDavP-2 sme organ pred uvedbo postopka pozvati davčnega zavezanca, da predloži podatke o svojem premoženju in da na podlagi teh in drugih zbranih informacij uvede davčni postopek (sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru), če ugotovljeno premoženje kaže na precejšnje nesorazmerje med prijavljenim in na tej podlagi ugotovljenim. Iz predpisa pa ne izhaja, da je uvedba postopka pogojena z že ugotovljenim nesorazmerjem med vrednostjo premoženje v začetku in koncu obdobja in konkretno višino te razlike, saj je to šele rezultat ugotovitvenega postopka.
Ni utemeljeni revidentov ugovor, da je določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v nasprotju z Ustavo RS (2. in 147. členom), ker naj iz njej ne bi izhajal kriterij za izbiro zavezanca oziroma da je odločitev organa, da se uvede postopek ravno zoper revidenta, samovoljna, ker že ob izbiri revidenta kot zavezanca za davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 organ ne razpolaga s podatkom o obsegu premoženja.
Metoda cenitve v zakonu ni izrecno predpisana, cilj cenitve pa je, da se čim bolj približa resničnemu dejanskemu stanju, zato jo upravni organ prve stopnje izbere glede na okoliščine konkretnega primera. Po določbi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 se poraba sredstev v zasebne namene v celoti upošteva v davčno osnovo, saj ne povečuje premoženja in ne zmanjšuje obveznosti oziroma ne sodi med obveznosti za pridobivanje premoženja.
V skladu s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Cenitveni postopek je torej ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določitev verjetne davčne osnove. V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi druge dokaze.
V zatrjevanem razmerju gre za posojilo družbi in bi tako moralo biti v skladu s pravili o vodenju poslovnih knjig evidentirano v računovodskih izkazih družbe in razvidno iz blagajniškega poslovanja, kar temelji na ustreznih listinah, zato je revidentovo stališče o nekogentnosti oblike brezpredmetno. Ni utemeljen niti revidentov ugovor, da ni obstajala njegova obveznost evidentiranja navedenih razmerij. Kot direktor družbe je bil na podlagi Zakona o gospodarskih družbah odgovoren za pravilnost poslovanja v navedeni družbi.
ZDDV-1 člen 82, 82/1-6. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 226, 226/2. ZPP člen 339, 339/2-14.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - davek na dodano vrednost - vračilo davka - opis storitve na računu - ustreznost opisa na računu - izpodbijana sodba brez razlogov o odločilni dejstvih - nadomestni račun - originalni račun - ustaljena praksa davčnega organa - obrazložitev odstopa od ustaljene prakse
Sodišče prve stopnje bi moralo v izpodbijani sodbi natančno in konkretno navesti, zakaj zaključuje, da strokovno usposobljena oseba, ki ni sodelovala v poslovnih dogodkih, na podlagi spornih računov in drugih priloženih listin, ki jih je predložila revidentka ter poznavanja takratnega sistema plačevanja cestnine z DARS kartico, ne more popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznati narave in obsega poslovnih dogodkov. Ker tega ni storilo, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se zato njene pravilnosti in zakonitosti ne da preizkusiti. Zato je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka.
Načelo vezanosti na lastne prejšnje odločitve zahteva, da upravni organ ne sme odstopiti od razlag splošnih pravil, ki si jih je postavil sam, niti od ustaljene upravne prakse, ki se je uveljavila, ne da bi za to imel upravičen razlog, ki ga mora posebej obrazložiti.
ZUS-1 člen 83, 83/2-3. ZFPPIPP člen 408, 408/1, 409, 409/1. ZDavP-2 člen 106, 106/2, 106/4, 106/5, 133, 133/3, 155.
odmera dohodnine - dovoljena revizija - izkazane zelo hude posledice - osebni stečaj - sklep o odpustu obveznosti - odpis davka - prenehanje obveznosti - učinkovanje sklepa o odpustu obveznosti na odmero davka - (ne)obstoj dejstva v času izdaje prvostopenjske odmerne odločbe
Sodišče v upravnem sporu preizkuša zakonitost izpodbijanega upravnega akta, v konkretnem primeru prvostopenjske odmerne odločbe, na podlagi dejanskega in pravnega stanja, kakršno je obstajalo v času njene izdaje. Kasneje nastale okoliščine na to presojo ne morejo vplivati.
Ker dejstvo (odpust obveznosti) v času izdaje odmerne odločbe še sploh ni obstajalo, ga davčni organ tudi ni mogel upoštevati, zato je odločba o odmeri dohodnine pravilna in zakonita.