povrnitev premoženjske škode - odgovornost države za delo davčnega organa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - pravilna razlaga zakona - zastaranje davčne obveznosti - analogna uporaba OZ - pretrganje zastaranja
Ali je upravni organ ravnal protipravno, ko je na napačen način uporabil pravni predpis, se presoja v vsakem primeru posebej. Pri tem se upošteva predvsem (ne)jasnost pravnega predpisa. Čim več možnih razlag. ki jih je mogoče argumentirano zagovarjati, ponuja, toliko več manevrskega prostora ustvarja za ravnanje državnega organa in s tem tudi prostora, znotraj katerega njegovega ravnanja ni mogoče prepoznati kot protipravnega. V tem smislu zagovarja sodna praksa stališče, da ravnanje znotraj pooblastil za odločanje ne pomeni protipravnosti.
OZ člen 280, 280/1. ZDavP-2 člen 12. ZDavP člen 114. ZDPZP člen 4, 11, 11/3.
nezgodno zavarovanje - višina zavarovalnine - davek od prometa zavarovalnih poslov - nastanek davčne obveznosti - zavezanec za plačilo davka - plačnik davka - jezikovna razlaga zakona
To, da je z namensko razlago zakona mogoče sklepati o tem, kdo je mišljen kot davčni zavezanec, materialnopravno še ne vzpostavlja njegove javnopravne (davčne) obveznosti. Ta mora biti določena z jasnim in nedvoumnim zakonskim pravilom. Ker v konkretnem primeru zavarovančeva obveznost ni določena na takšen način, slednjega ni mogoče šteti za davčnega zavezanca. Čim je tako, pa ni podlage za to, da bi zavarovalnica lahko zmanjšala svojo pogodbeno obveznost v razmerju do zavarovanca oziroma da bi jo transformirala na način, da bi del obveznosti poravnala direktno njemu, preostali del pa tako, da bi zanj plačala sporni davek.
URS člen 22. ZDavP-2 člen 68, 68/5. ZPP člen 8, 236.a. ZUS-1 člen 51, 52, 59.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - povprečna davčna stopnja - ocena davčne osnove - nedoločnost - gotovina - glavna obravnava v upravnem sporu - opustitev predlagane glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - izvedba predlaganih dokazov - načelo neposrednega izvajanja dokazov - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Glede na zakonsko določen časovni okvir petih let, v katerem se lahko uvede postopek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, Vrhovno sodišče ne pritrjuje revidentu, da je določitev obdobja preverjanja v celoti prepuščena prosti presoji davčnega organa, posledično tudi ne, da pri odmeri davka uporabi samovoljno stopnjo dohodnine. Prav takšna časovna omejitev za vodenje postopka omejuje davčne organe in omogoča varovanje davčnih zavezancev pred arbitrarnostjo njihovega odločanja. Ob tako določenem časovnem okviru pa je odločitev o tem, koliko koledarskih let znotraj navedenega obdobja bo predmet nadzora, razumljivo prepuščena davčnemu organu, saj je odvisna od okoliščin konkretnega primera oziroma podatkov o zavezančevem trošenju in premoženju ter napovedanih dohodkih, s katerimi razpolaga. Zaradi raznolikosti primerov tako ni mogoče pričakovati, da bi že zakon za vse primere določil natančno obdobje nadzora.
Če sodišče prve stopnje ni navedlo jasnega razloga oziroma okoliščin, ki bi utemeljevale zakonsko dopustno izjemo od izvajanja dokazov in odločanja na glavni obravnavi, skladno z ustavno zagotovljeno pravico do obrazloženosti sodbe ni mogoče šteti, da sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048921
Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1, 2/1-c, 9, 9/1, 63, 68, 68/1, 137, 137/1, 137/1-d, 167, 168. Šesta direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero člen 17. URS člen 25. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 3/1-3, 5, 5/1, 6, 6/2, 6/2-b, 44, 44/1, 44/1-2, 44/1-7, 44/1-8, 45, 45/1, 45/2, 63, 63/1, 65, 76, 76/1. ZUP člen 253, 253/2, 274, 274/2. ZDavP-2 člen 2, 2/3, 88, 88/2.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - prepoved reformatio in peius - odbitek vstopnega DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - pogoji za odbitek vstopnega DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - obdavčljiva transakcija - najem nepremičnine - popravek odbitka DDV - obseg pravice do odbitka ddv - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Odbitek vstopnega DDV, katerega je davčni zavezanec ob dobavi upravičeno odbil v celoti, se ne more nanašati na transakcije, ki so oproščene plačila DDV, med drugim (kot v obravnavani zadevi) za transakcijo najema nepremičnine (2. točka prvega odstavka 44. člena ZDDV-1). Vendar je ZDDV-1 za ta primer dopustil izjemo ter s tem izkoristil možnost, ki jo daje Direktiva o DDV v točki d) prvega odstavka 137. člena, da lahko države članice dovolijo davčnim zavezancem pravico do izbire za obdavčitev dajanja nepremičnine v najem.
Če želi davčni zavezanec doseči obdavčitev transakcije, ki je po zakonu oproščena DDV, mora svojo namero sporočiti davčnemu organu, kar stori z izjavo iz 45. člena ZDDV-1.
Ker revident in njegov najemnik omenjene izjave nista predložila in niti iz ostalih dejanskih okoliščin zadeve ne izhaja, da sta izbrala obdavčitev svoje transakcije, je revident ob predpostavki, da je pravica do odbitka nastala, upravičen do odbitka vstopnega DDV le v obsegu, ki ga je mogoče pripisati transakcijam, pri katerih se DDV lahko odbije v skladu s 63. členom ZDDV-1 (65. člen tega zakona).
Uporaba določb 63. in 65. člena na ZDDV-1 v izpodbijani sodbi pomeni, da nastanek pravice do odbitka niti ni sporen, sporen je le njen obseg – v konkretnem primeru zaradi revidentove uporabe nepremičnine po njeni pridobitvi tako za oproščen najem kot za obdavčene transakcije. S tem pa je neločljivo povezan sistem popravkov prvotno odbitega DDV. Tako mora davčni zavezanec prvotni odbitek popraviti, če je odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen (prvi odstavek 68. člena ZDDV-1). Takšno je tudi stališče SEU, ki poudarja, da je uporaba mehanizma popravkov odvisna od tega, ali je nastala pravica do odbitka. Ta pa nastane takrat, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka. Posledično lahko samo položaj, v katerem posameznik takrat deluje, določi obstoj pravice do odbitka. Poleg tega uporaba investicijskega blaga – tako dejanska kot nameravana – določa samo obseg prvotnega odbitka, do katerega je davčni zavezanec upravičen v skladu s členom 17 Šeste direktive, in obseg morebitnih popravkov med naslednjimi obdobji, ne vpliva pa na nastanek pravice do odbitka. Neposredna uporaba blaga za obdavčene transakcije tako ni sama po sebi pogoj uporabe sistema popravkov odbitkov.
Po navedenem razprava o obsegu odbitnega DDV, do katerega je davčni zavezanec upravičen, in morebitna ugotovitev, da je po obdobju odbitka prišlo do sprememb, izključuje zanikanje nastanka pravice do odbitka. To je razvidno tudi iz že navedenega stališča SEU glede razlage člena 168 Direktive o DDV, ki ločuje pogoj za nastanek pravice do odbitka DDV (da je davčni zavezanec ob pridobitvi blaga deloval kot tak) in upravičeni obseg odbitka (v delu, v katerem davčni zavezanec pridobljeno blago blago uporabi za svoje obdavčene transakcije). Pri tem je SEU glede obdavčitve lizinga in dajanja v najem navedlo, da je pravica do odbitka, ki pripada tej obdavčitvi, odvisna ne le od tega, ali je država članica uporabila možnost, določeno v členu 137(1)(d) Direktive o DDV, ampak tudi od tega, da davčni zavezanci izvajajo pravico do izbire, ki jim jo je država članica dala. In še: uveljavljanje te izbire nima nobenega učinka na nastanek pravice do odbitka.
sklep o prekinitvi upravnega postopka - zavrženje tožbe - procesni sklepi - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - tožba po 4. členu ZUS-1 - pogoji
V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je ustaljeno stališče, da s sklepom o zavrnitvi predloga o prekinitvi upravnega postopka, ni bilo odločeno o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti ni bil z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Gre zgolj za procesni sklep, ki ga ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
V primeru nastanka primanjkljaja trošarinskih izdelkov iz 6. točke drugega odstavka 12. člena ZTro mora za odpust obveznosti plačila trošarine imetnik trošarinskega dovoljenja pridobiti posebno dovoljenje od carinskega organa, in sicer na podlagi pisnega zahtevka. Navedeno velja torej tudi za primanjkljaj trošarinskih izdelkov, za katerega imetnik trošarinskega dovoljenja dokaže, da je neločljivo povezan s procesom proizvodnje.
DAVKI - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00018846
ZUS-1 člen 72, 83. ZDDV-1 člen 6, 14, 76a, 76b. SPZ člen 257. ZDavP-2 člen 141, 125. ZGO-1 člen 56.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - stavbna pravica - superficies solo cedit - ne bis in idem - dobava blaga - davčni inšpekcijski nadzor - sklep o ustavitvi - načelo nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet - formalna in materialna pravnomočnost
Stavbna pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ-1).
Dejstvo, da je po specialni ureditvi, določeni v 56. členu takrat veljavnega ZGO-1 gradbeno dovoljenje lahko pridobila tudi stranka, ki je svojo pravico graditi izkala z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, ne more vplivati na presojo ali gre v obravnavani zadevi za dobavo blaga ali ne. Opisana ureditev je bila specialno določena v takrat veljavnem ZGO-1 in je bila predvidena zgolj za uporabo v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja.
Pojem pravnomočnosti iz petega odstavka 141. člena ZDavP-2 se nanaša le na materialno pravnomočnost. Davčni inšpekcijski nadzor se ne more ponoviti glede pravnomočnih vsebinskih ugotovitev in dejanj predhodno zaključenega davčnega inšpekcijskega nadzora.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodkov pravnih oseb - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - sporno dejansko stanje - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izvajanja dokazov - ugoditev reviziji
Kadar je dejansko stanje med strankami sporno, niso podani pogoji, da bi sodišče prve stopnje lahko odločalo na seji brez glavne obravnave.
Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo revidenta), ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako. Če sodišče prve stopnje svoje vnaprejšnje dokazne ocene ustrezno ne utemelji, krši revidentovo pravico do izjave oziroma njegovo pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS, hkrati pa tudi pravico do izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1.
ZDDPO-2 člen 12. ZDoh-2 člen 48. URS člen 22. ZUS-1 člen 93.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - nepriznavanje odhodkov - dokazovanje v davčnem postopku - dokazno sredstvo - vnaprejšnja dokazna ocena - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Stališče sodišča prve stopnje "da glede na odsotnost listin, ki bi verodostojno izkazovale sporne poslovne dogodke, tudi zaslišanje priče ne bi moglo privesti do drugačne odločitve", predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, to je vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ki z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije ni dovoljena.
ZUS-1 člen 83, 83/1. ZDavP-2 člen 39, 68, 68/5. ZDavP člen 39. ZDavP-1 člen 113, 113/4. URS člen 35, 38.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dohodki nepojasnjenega izvora - ocena davčne osnove - ugovor retroaktivne uporabe zakona - dokazovanje v davčnem postopku - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Poseg v varstvo osebnih podatkov na podlagi 39. člena ZDavP-2 v tem primeru ni nesorazmeren. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se je o tem tudi že izreklo Ustavno sodišče (odločba št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001). Po presoji Vrhovnega sodišča pa iz revizije ni videti novih ustavnopravnih argumentov, zaradi katerih bi določba 39. člena ZDavP-2 pomenila prekomeren poseg v človekovi pravici iz 35. in 38. člena Ustave.
URS člen 2, 14, 147. ZDavP-2 člen 61, 62, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 267, 267/6, 270, 271, 271/2, 288. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2. ZDoh-2 člen 45, 113, 113/5.
dovoljena revizija zaradi pomembnega pravnega vprašanja - odmera dohodnine - davčna osnova za odmero dohodnine - davčna napoved na podlagi samoprijave - uveljavljanje davčnih olajšav - uveljavljanje olajšave po poteku roka za vložitev davčne napovedi - posebna osebna olajšava - posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - razlaga zakona - načelo davčne pravičnosti - načelo enakosti pred zakonom - ugoditev reviziji
Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za obravnavani primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja - niti iz materialnopravnih določb ZDoh-2 (kjer bi bilo sicer primerno urejati morebitne omejitve materialnih pravic) niti iz (razlage) splošnih in procesnih določb ZdavP-2.
V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal, in to ne glede na to, kdaj je bila davčna napoved na podlagi samoprijave vložena, če je bila vložena skladno z roki in pogoji, ki jih za samoprijavo določa 63. člen ZDavP-2.
ZDDPO-2 člen 74, 74-7. ZDoh-2 člen 90, 90/4-1. ZDavP-2 člen 74, 74/3.
davek od dohodka iz kapitala - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - navidezni pravi posel - prikrito izplačilo dobička - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene v reviziji
Revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o poslu med povezanimi osebami in zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. Revident namreč v tožbi ni navajal, da v relevantnem obdobju navedene osebe ne bi bile povezane, temveč je tej ugotovitvi zgolj nasprotoval, ne da bi to nasprotovanje kakorkoli pojasnil. V zvezi s tem je navedel le, da povezane osebe pogosto sklepajo posle, ki jih nepovezane osebe ne bi sklenile, in ki se sklenejo na način, ki omogoča pridobitev davčnih ugodnosti. Sodišče pa je te tožbene navedbe zavrnilo s pojasnilom, da se pri vprašanju prikritega izplačila dobička upošteva povezanost iz 7. točke 74. člena ZDDPO-2 in pritrdilo sklepanju davčnega organa, da je šlo za povezane osebe, saj je bilo v davčnem postopku ugotovljeno lastništvo teh oseb in s tem povezanost med njimi. Ne gre torej za to, da se sodišče do tožbenih ugovorov glede povezanosti oseb, kot ga je revident uveljavljal v tožbi, ne bi opredelilo, temveč za to, da se revident ne strinja s presojo sodišča, da je ugotovitev davčnega organa o povezanosti oseb pravilna.
Revident sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno obrazložilo sklepanja, da je šlo v obravnavanem primeru za neobičajen posel, ki med nepovezanimi osebami ne bi bil sklenjen. Neobrazložena ali pomanjkljiva dokazna ocena pa bi lahko pomenila bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Vendar v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje te kršitve ni mogoče očitati, saj je navedlo logično prepričljive argumente, s katerimi je pritrdilo oceni davčnega organa o dokazni vrednosti vsakega posameznega dokaza, jih primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Ne gre torej za to, da dokazna ocena, na kateri temelji ugotovitev, da je šlo za navidezne posle, ki ji je pritrdilo sodišče prve stopnje, ne bi bila obrazložena, temveč za to, da se revident z njo ne strinja. To jasno izhaja tudi iz revizijskih navedb (npr. o pomenu daljšega roka plačila, prehodu lastništva na kupca, o pomenu dejstva, da je šlo za naložbeno nepremičnino), s katerimi revident oporeka prepričljivosti dokazne ocene. S temi navedbami torej ne uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ali neobrazloženost dokazne ocene temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni revizijski razlog.
ZDDPO-2 člen 16, 17, 29, 29/1. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/1, 135, 358, 358/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - zastaranje pravice do odmere davka - prekinitev zastaranja - zastaralni rok - davčni inšpekcijski nadzor - začetek davčnega inšpekcijskega nadzora - davčno (ne)priznani odhodki - povezane osebe - ekonomska upravičenost posla
Tek zastaralnega roka ne prekine zgolj začetek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma katero drugo specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje davčnega organa, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Posledično bi lahko davčni zavezanec uspešno zatrjeval, da določeno ravnanje davčnega organa ni prekinilo teka zastaralnega roka za določeno vrsto davka le v primeru, če bi mu uspelo izkazati, da to ravnanje ni bilo vsebinsko povezano z na koncu naloženo mu davčno obveznostjo.
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
ZDoh-2 člen 105, 105/3-11. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2.
prekinitev revizijskega postopka - zahteva za oceno ustavnosti zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), saj je po oceni Vrhovnega sodišča navedena določba v neskladju s 147. členom Ustave, ker ne izpolnjuje ustavnih zahtev po jasnosti in določnosti davčnih predpisov. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.
ZDoh-2 člen 15, 32, 80, 80/1-3, 105, 105/3-9, 107, 117, 132, 132/2. ZPIZ-1 člen 352, 353,362.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - davki - davek od drugih dohodkov - prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje - predčasna prekinitev zavarovanja - predčasno plačilo - odkupna vrednost - glavnica - novote v revizijskem postopku - posebna davčna olajšava - dvojna obdavčitev - sistemska razlaga - teleološka (namenska) razlaga - ustavnoskladna razlaga - načelo enakega obravnavanja davčnih zavezancev - enakost pred zakonom - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Če posameznik v shemo dodatnega pokojninskega zavarovanja vlaga del svojega dohodka (plače), ki je bil v letu izplačila obdavčen z dohodnino, "drugi dohodki" po 9. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ne vključujejo izplačil odkupne vrednosti zavarovanj zaradi odstopa iz dodatnega pokojninskega zavarovanja v delu, v katerem so bila ta plačila že obdavčena z dohodnino.
Kot dohodek se v tovrstnih primerih lahko obdavči le razlika med (predhodno obdavčenimi) vplačili in prejetim izplačilom, seveda če je do pozitivne razlike sploh prišlo. Obdavči se cedularno po 25 % stopnji (prvi odstavek 132. člena ZDoh-2) in le kot obresti (ki so po 3. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 vključene med dohodke iz kapitala).
ZUS-1 člen 22, 22/1, 25, 25/3, 82, 82/1. URS člen 25.
dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - tožba zaradi molka organa - ustavitev postopka - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba)
V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 pritožba zoper sklep dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 82, 82/1. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 178, 226.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - missing trader - pogoji za odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - vedenje o zlorabi sistema DDV - uporaba pravnega standarda - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene v reviziji
Pri presoji vedenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba glede na okoliščine vsakega posameznega primera upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV.
ZDDPO-2 člen 16, 17, 29. ZDDV-1 člen 63, 67, 82. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 226.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - povezane osebe - transferne cene - vstopni DDV - pravica do odbitka - nepriznan odbitek vstopnega DDV - račun - predpisana vsebina računa - davčno (ne)priznani odhodki - neobičajna poslovna praksa - navidezen pravni posel
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
V primeru določbe 17. člena ZDDPO-2 sami odhodki niso sporni oziroma jim je priznana povezanost s poslovanjem davčnega zavezanca, sporna je le njihova višina. Povedano drugače, odhodek, ki ni nastal v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca, ni davčno priznani odhodek v pomenu DDPO, pri tem pa ni pomembno ali je nastal pri poslovanju s povezano osebo ali pa pri poslovanju s tretjim.
Namen podatkov (ki jih mora obvezno vsebovati račun) je, da davčnim organom omogočiti nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in, odvisno od primera, ali obstaja pravica do odbitka DDV. Zato je treba ob upoštevanju tega cilja analizirati, ali so računi davčnih zavezancev, v skladu z zahtevami iz 226. člena Direktive o DDV.
ZDavP-2 člen 5, 5/1, 68, 68/6. ZUS-1 člen 71, 71/2, 75, 75/2, 76, 76/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dokazna ocena - izpovedba priče - določitev davčne osnove s cenitvijo - verjetna davčna osnova - uravnotežena porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena - dokazno breme - napačna uporaba materialnega prava - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Po določbi šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 je materialno dokazno breme za nižjo davčno osnovo na davčnem zavezancu. Zavezanec pa lahko doseže nižjo davčno osnovo, če pojasni vir premoženja, ki ga je prejel v inšpiciranem obdobju. Če davčni zavezanec zmore to dokazno breme, odpade obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadaljnje dokazno breme ima tudi davčni organ, če s svojimi trditvami oporeka temu, kar zatrjuje davčni zavezanec v prid manjši davčni osnovi. Ker so take nasprotne navedbe davčnega organa usmerjene v utemeljevanje višje davčne osnove, tudi zanj velja, da mora dokazati zatrjevana dejstva. Breme dokazovanja se torej v postopku premešča v odvisnosti od tega, kdo dejstva zatrjuje. Navedeno poleg tega pomeni, da je dokazni uspeh za dane trditve nujno odvisen od dosegljivosti dokaznih sredstev in da dokazne zahteve ne smejo biti nemogoče v smislu, da se davčnemu zavezancu nalaga (oziroma pričakuje) predložitev dokazov, s katerimi ne razpolaga in do njih nima dostopa, saj so izven njegove vplivne sfere. Vztrajanje pri tovrstnih zahtevah, ki so z vidika davčnega zavezanca že vnaprej obsojene na neuspeh, v skrajni fazi privede do nerazumne, v razmerju do nasprotne stranke (davčnega organa) pa tudi do nesorazmerne porazdelitve dokaznega bremena.
Pri takem (lahko večkratnem) prehajanju dokaznega bremena z davčnega zavezanca na davčni organ in obratno je tudi z vidika enakega obravnavanja obeh strank kot elementa poštenega sodnega postopka bistveno, da za obe velja isti standard in obseg dokazovanja. Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist tožene stranke.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 51, 51/2. ZDavP-2 člen 68, 68/5, 77. ZPP člen 4, 236a.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - posojilna pogodba - pisna izjava priče - zavrnitev dokaznih predlogov - izvedba predlaganih dokazov - načelo neposrednega izvajanja dokazov - neposredno zaslišanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - vnaprejšnja dokazna ocena - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - določitev davčne osnove s cenitvijo - verjetna davčna osnova - ugoditev reviziji
Zakonska zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank. Ker ZUS-1 sedaj, po spremembi ZPP-E, v prvem odstavku 22. člena določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, velja poudariti, da predmetna materija, urejena v šestem odstavku 236.a člena ZPP, predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.