Dejstvo, da pridobivanje dobička ni osrednji cilj poslovanja zavoda, ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno davčno obravnavo pripojitve zavodov, ki opravljajo (tudi) pridobitno dejavnost, in gospodarskih družb. Nepridobiten namen delovanja za zavod kot davčnega zavezanca sam po sebi ni bistven, saj v ničemer ne spreminja njegovih obveznosti do davčnega organa glede pridobitnega dela dejavnosti, v katerem zavod skupaj z drugimi davčnimi zavezanci konkurira na trgu.
S statusnopravnega vidika je transakcija pripojitve zavoda enaka pripojitvi gospodarske družbe. Prvi odstavek 48. člena ZDDPO-2 je zato treba ustavnoskladno razlagati tako, da se nanaša tudi na združitve in delitve zavodov. Tovrstnih statusna preoblikovanja se izvedejo po enakih pravilih in z enakimi statusnopravnimi posledicami kot združitve gospodarskih družb. Zato ni videti razumnega razloga za njihovo drugačno davčno obravnavo zgolj zaradi različnih pravnoorganizacijskih oblik udeleženih pravnih oseb. Posledično je treba pojma prevzemne in prenosne družbe, ki ju zakon uporablja v nadaljevanju poglavja, razlagati tako, da se nanašata tudi na prevzemni in prenosni zavod.
Zavodu je torej v zvezi s pridobitno dejavnostjo treba priznati nevtralno davčno obravnavo, če izpolnjuje vse zakonsko predpisane pogoje (glej tudi 50. člen ZDDPO-2).
V pomenu, kot ga jasno opredeljuje Direktiva, je treba razumeti tudi pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1, ki lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični (in niso le parkirani). Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji. Odgovor na prvo pravno vprašanje, v zvezi s katerim je bila dopuščena revizija v tej zadevi, je torej da so statični delovni stroji v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1 le stroji, ki se ne premikajo. Pri tem je Vrhovno sodišče izhajalo tudi iz dejstva, da je vračilo trošarine v splošnem davčna ugodnost, izjema od siceršnje obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki jo je že zato, ker je plačilo trošarine nujno za zagotovitev davčnih prihodkov, treba razlagati restriktivno. S takšno zožujočo razlago pa se na drugi strani tudi izključuje možnosti zlorab.
Glede na to, da ima (po nespornih dejanskih ugotovitvah v obravnavani zadevi) demper kolesa in je namenjen nalaganju in prevažanju mineralne surovine znotraj delovišča ter njenemu raztovarjanju na lokaciji mobilne drobilnice, in se torej med opravljanjem svoje osnovne funkcije lahko premika, ga po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za statični delovni stroj v smislu prvega odstavka 93. člena ZTro-1. Iz enakega razloga tudi ne čelnega nakladalca in rovokopača, katerih osnovna funkcija tudi po revidentovih navedbah prav tako vključuje premikanje, prevoz mineralne surovine znotraj delovišča (kamnoloma).
Države članice niti nimajo tako širokega polja proste presoje, da bi lahko znižano davčno obremenitev za porabo energentov v svojih nacionalnih ureditvah uredile na način (kot to zahteva revident), da bi izjeme oziroma znižanja dejanskih ravni obdavčitve iz točke c drugega odstavka 8. člena Direktive predvidele tudi za energente, ki jih kupci porabijo za stroje, ki se uporabljajo za druge industrijske in komercialne namene in ne pri visokih in nizkih gradnjah ter pri javnih delih. Zato ta izjema ne more biti podlaga za to, da bi lahko slovenski zakonodajalec ugodnejšo trošarinsko obravnavo predvidel za energente, ki se uporabijo kot pogonsko gorivo obravnavanih strojev v dejavnosti pridobivanja kamna. Povedano drugače, če bi ugodnejšo trošarinsko obravnavo na podlagi navedene izjeme priznal tudi kupcem energentov, ki jih porabijo za pogon vseh strojev v dejavnosti pridobivanja kamna, ne bi pravilno implementiral določb Direktive.
Odgovor na drugo pravno vprašanje v tej reviziji je, da prvi odstavek 93. člena ZTro-1 v delu, ko ta določa, da imajo pravico do vračila trošarine v višini 50% povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju za katerega se zahteva vračilo trošarine, za energente, ki jih dokazljivo porabijo za pogon strojev, kupci – osebe, ki dejansko opravljajo dejavnost gradbeništva, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti, ne predvideva pa tega tudi za uporabo energentov za stroje v dejavnosti pridobivanja kamna ni v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) iz razlogov, ki jih navaja revident. Stališča o morebitni neskladnosti same Direktive z določbami Listine Evropske unije o temeljnih pravicah z vidika zagotavljanja načela enakosti in svobodne gospodarske pobude, pa iz revizijskih navedb tudi ni razbrati.
Ker je revident v okviru svoje dejavnosti pridobivanja kamna energente porabil za pogon strojev demperjev, rovokopačev in čelnih nakladalcev, ki niso ne statični delovni stroji ne stroji, ki bi bili uporabljeni v dejavnosti gradbeništva, je utemeljeno stališče Upravnega sodišča, da na podlagi prvega odstavka 93. člena ZTro-1 ni upravičen do vračila trošarine.
Ker je pravica do oproščene nabave trošarinskih izdelkov za predpisane namene vezana na izdano odločbo, lahko oproščeni uporabnik tudi z (naknadnim) zahtevkom za spremembo količin po petem odstavku 27. člena ZTro zahteva – enako kot v zvezi z izdajo dovoljenja ali odobritvijo količin za naslednje obdobje – samo vnaprejšnjo odobritev količin, ki jih namerava nabaviti brez plačila trošarine zaradi nastalih poslovnih potreb, katerih trend kaže, da že odobrene količine ne bodo zadostovale.
Naknadni zahtevek za spremembo količin ni namenjen prilagoditvi pred vložitvijo zahtevka opravljenih nabav, še manj količinam nabav v minulem obdobju. Zato je spremembo količin mogoče zahtevati samo v okviru (pred potekom) obdobja, na katerega se nanaša dovoljenje oziroma vsakokratna odobritev količine za naslednje obdobje iz 28. člena ZTro.
Naknadni zahtevek za spremembo že odobrene količine nabave trošarinskih izdelkov brez plačila trošarine je mogoč le v obdobju, za katerega so bile količine že odobrene, znotraj tega obdobja pa le za bodoče poslovanje imetnika konkretnega dovoljenja, torej za šele načrtovano nabavo brez plačila trošarine.
Določba 8. točke 95. člena ZDoh-2 se lahko nanaša le na primere zmanjšanja osnovnega kapitala, ne da bi davčni zavezanec zaradi tega izgubil tudi imetništva teh delnic.
Določbe ZDoh-2 omogočajo zapolnitev pravne praznine z ustavnoskladno razlago, saj je položaj davčnih zavezancev zaradi razveljavitve delnic glede možnosti uveljavljanja davčno priznane izgube primerljiv s položajem zavezancev, ki so svoj kapital odsvojili na način, ki ga kot davčno upoštevnega opredeljuje 94. člen ZDoh-2. Enakost položajev glede efektivnega povečanja dohodka namreč terja enako obravnavo tako imetnikov, ki so delnice odsvojili kot tistih, ki so jih izgubili zaradi razveljavitve kot posledice insolvenčnega postopka. Hkrati pa ta položaj ni primerljiv s položajem imetnikov deležev družb, katerih osnovni kapital se je znižal nad 0, ki je davčno neupošteven po 8. točki 95. člena. Za enako obravnavo (tj. za upoštevanje 8. točke 95. člena ZDoh-2), neenakih položajev lastnikov kapitala insolventnih družb, pa v obravnavanem primeru ni razumnega razloga.
Vrhovno sodišče je že (večkrat) poudarilo, da določbe drugega odstavka 51. člena ZUS-1 v povezavi s prvim odstavkom istega člena zakona, ni mogoče razumeti kot podlage za dodatno širjenje izjem od obveznosti izvedbe glavne obravnave. Vsebina te določbe namreč zgolj pojasnjuje možnost, da se v primeru spora o dejanskem stanju na predlog strank za potrditev njihovih tožbenih navedb ali po uradni dolžnosti s strani sodišča (20. člen ZUS-1) na glavni obravnavi izvedejo tako dokazi, ki v dotedanjem postopku izdaje upravnega akta še niso bili izvedeni (ter je njihova izvedba dopustna, 52. člen ZUS-1), kot tudi dokazi, ki so že bili izvedeni v dotedanjem postopku pred organom tožene stranke. Izvedba dokazov pa je lahko potrebna tudi, da se odpravijo procesne napake, nastale v postopku izdaje upravnega akta (npr. tretji odstavek 59. člena in 62. člen ZUS-1).
Neutemeljena je revizijska navedba, da Upravno sodišče ni vpogledalo v vročilnico, ki naj bi potrjevala, da revidentu odločba z dne 20. 11. 2017 ni bila vročena (to je namreč storilo). Vendar pa Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam revidenta, da je izvedba tega dokaza v okoliščinah obravnavanega primera terjala izvedbo glavne obravnave in da je Upravno sodišče svojo odločitev o neizvedbi glavne obravnave nepravilno oprlo na določbo drugega odstavka 51. člena ZUS-1. Ker je bilo dejansko stanje sporno, določba drugega odstavka 51. člena ZUS-1 pa ne določa podlage za širjenje izjem od obveznosti glavne obravnave, bi moralo Upravno sodišče v zadevi odločiti po opravljeni glavni obravnavi.
Nedovoljeno davčno izogibanje po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 je podano tudi tedaj, če je ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera mogoče zaključiti, da je bila neupravičena pridobitev davčne ugodnosti oziroma preprečitev dosege davčnega predpisa in izogibanje izpolnitvi davčnih obveznosti, glavni (bistven) cilj strank pravnega posla oziroma več povezanih pravnih poslov, ki služijo istemu cilju. Taka ugotovitev pa je mogoča, če so drugi, nedavčni cilji pri tem bili povsem nepomembni oziroma zanemarljivi.
Mejo med davčnim izogibanjem po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 ter t. i. davčno optimizacijo je treba vselej ugotoviti in presoditi ob celoviti presoji vseh pomembnih dejstev in okoliščin posameznega primera. Če je ugotovljeno, da pravni posel (oziroma več njih, ko jih je treba presojati kot celoto) ne zasleduje izključno pridobitve neupravičene davčne ugodnosti, temveč je ta hkrati utemeljen tudi z razumnimi poslovnimi razlogi zunaj davčnega prava, ne gre za davčno izogibanje v smislu četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2. Če pa je mogoče glede na objektivne okoliščine ugotoviti, da je bil glavni, bistveni cilj strank pravnega posla prav v pridobitvi neupravičene davčne ugodnosti oziroma preprečitvi dosege cilja davčnega predpisa in izogibanju izpolnitvi davčnih obveznosti ter da so bili ostali cilji ob njem povsem nepomembni oziroma zanemarljivi, je jasno, da o dopustni davčni optimizaciji ni več mogoče govoriti. Enako velja v primeru, da je bilo oblikovanih več pravnih poslov, ki so medsebojno povezani in služijo istemu cilju.
Kupec plinskega olja, ki vračilo trošarine po 54č. členu ZTro uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Iz prvotno deklariranega zahtevka pa izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice.