Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe so na dan odločanja o tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožničin pravni položaj izpodbijana odločba nedvomno (več) ne posega. V takem položaju si tožnica v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Pravni učinki omejitve lastninske pravice s pravico uporabe so na dan odločanja o tožnikovi tožbi nedvomno že prenehali, kar pomeni, da v tožnikov pravni položaj izpodbijana odločba nedvomno (več) ne posega. V takem položaju si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja.
Za uresničitev pravice do sodnega varstva v tovrstnih primerih je zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe.
Izpodbijana odločba je bila izdana za namene ZDoh-2 in se je tožničin rezidentski status zato presojal po tem zakonu. Ker izpolnjenost pogoja po 1. točki 6. člena ZDoh-2 v konkretnem primeru ni sporna, tožničine navedbe, kje je imela v navedenem obdobju središče svojih interesov, niso relevantne. Zato ugotavljanje kraja dejanskega prebivanja na drugačno odločitev ne more vplivati.
V obravnavnem primeru ni bilo mogoče uporabiti drugega odstavka 7. člena ZDoh-2, saj je bila ta določba uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini (ZDoh-2R), ki je sicer po 23. členu ZDoh-2R začel veljati naslednji dan po njegovi objavi, torej 8. 10. 2016, vendar pa se uporablja za davčna leta, ki se začno od vključno 1. januarja 2017 (prvi odstavek), do začetka uporabe med drugim tudi spremenjenega 7. člena ZDoh-2, pa se uporablja do tedaj veljavni ZDoh-2 (drugi odstavek). Ker je v obravnavnem primeru sporno davčno obdobje od začetka leta 2015 do konca leta 2016, torej gre za davčna leta pred 1. 1. 2017, drugega odstavka 7. člena ZDoh‑2 v tem primeru ni mogoče uporabiti.
Prosilci morajo podatke sami predložiti službi za BPP le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov, so pa nujni, da se pravilno in popolno ugotovi materialni položaj prosilca in njegove družine.
Dolžnost pridobivanja podatkov preide na prosilca le v primeru, če gre za podatke, o katerih se ne vodijo zbirke podatkov.
Glede trenutka, kdaj se vloga šteje za vloženo, v primeru materialno nepopolne vloge, ZUP molči, kar pomeni, da velja splošno pravilo, da se vloga šteje za vloženo, ko je formalno popolna (drugi odstavek 67. člena ZUP). Od tega splošnega pravila, kot že navedeno, odstopa ZUP v petem odstavku 68. člena ZUP. Namreč, glede na specialno določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP, ki plačilo opravljenih dejanj pravne pomoči veže na datum vložitve prošnje za BPP, gre po presoji sodišča za položaj, za katerega se mora uporabiti določba petega odstavka 68. člena ZUP, ki govori o pravočasno vloženih vlogah. Z vidika tožnice, posebej, ker je izkazano, da so bila dejanja pravne pomoči opravljena že v dneh po vložitvi prošnje, je vprašanje pravočasnosti vloge, tj., da se šteje, da je bila vloga vložena takrat, ko je bila dejansko vložena, ne pa kasneje, ko je bila dopolnjena, očitno podano.
Tožena stranka je tožnici BPP na prvi stopnji priznala BPP, za preostale faze pa je ocenila, da je prošnja preuranjena, za kar ima izrecno pooblastilo v drugem odstavku 28. člena ZBPP, ki določa, da lahko tožena stranka določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat; oziroma, da dodeli BPP za zaprošene oblike pravne pomoči le delno, tako da dodelitev veže na dokončanje posameznih faz postopka v isti zadevi (npr. v prvi fazi samo pravno svetovanje pri odvetniku, v drugi fazi po nasvetu in priporočilu odvetnika pravno svetovanje in zastopanje v postopku na prvi stopnji). Da bi bila ta ocena napačna, tožnica niti ne zatrjuje, pa tudi sicer je tožnica v dopolnitvi z dne 4. 12. 2024 glede obsega pravne pomoči navedla le: "prosilka zaproša za redno in/ali izredno pravno pomoč v obsegu zastopanja na prvi, drugi, tretji stopnji (z vsemi izrednimi pravnimi sredstvi), pred ustavnim sodiščem, pred sodišče ESČP in pred mednarodnim kazenskim sodiščem, kar bo to gotovo potrebno", kar je povsem pavšalno in glede mednarodnega kazenskega sodišča celo zgrešeno. V takšnih okoliščinah, ko ima torej tožena stranka izrecno podlago v zakonu, da omeji obseg priznane BPP, in ob dejstvu, kar je izrecno zapisala tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, da bo lahko tožnica kasneje vložila novo prošnjo za BPP (o utemeljenosti katere bo organ za BPP odločal na podlagi novih oziroma takrat zbranih podatkov), očitek o kršitvi pravice do izjave ne more biti utemeljen.
Pravno pomembna okoliščina je, da zaradi poteka šestmesečnega roka za predajo prosilca odgovorni državi članici izpodbijani sklep ne učinkuje več, zato tožnik v tem upravnem sporu nima (več) pravnega interesa.
Da je bil postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zaključen, med strankama sicer ni sporno, vendar pa sodišče meni, da bi morala toženka, ob reševanju tožničine prošnje, upoštevati stanje zadeve in presojati izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP v času vložitve prošnje za dodelitev BPP. Čas reševanja prošnje za dodelitev BPP namreč ne sme iti v škodo stranki, saj na navedeno okoliščino stranka ne more vplivati. V času od vložitve prošnje za dodelitev BPP pa vse do izdaje odločbe v zvezi z navedeno prošnjo lahko preteče daljše časovno obdobje, v katerem lahko pride do spremembe okoliščin, ki vplivajo na upravičenost do BPP
Toženka je spregledala, da se je upravičenec do BPP nahajal v ZPKZ Dob, kar pomeni, da komunikacija s stranko ni enaka, kot bi bilo običajno, ampak se je moral odvetnik, da se je lahko posvetoval s stranko, odpeljati iz Ljubljane v Šentrupert in nazaj. Kilometrina pa po OT ni nagrada, ampak gre za povračilo odvetnikovih stroškov, ki jih je imel v zvezi s storitvijo, enako kot to velja za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT.