zahteva za prenehanje s kršitvami pravice osebnosti - aktivna legitimacija posameznika in pravne osebe
Pripadnik, član etnične, verske, stanovske, socialne, politične, zgodovinske ali podobne skupine, je po 157. členu ZOR aktivno legitimiran le, če gre za kršitev njegovih osebnostnih pravic, torej tistih, ki so povezane z njegovo osebnostjo, ne pa tudi v primerih, ko se nedopustno ravnanje nanaša na celotno skupino ali njene nedoločene člane, ki niso individualno prepoznavni. In, pravna oseba je aktivno legitimirana po 157. členu ZOR le, če nedopustno ravnanje krši njene osebnostne pravice (npr. do dobrega imena, do zaupanja) kot institucije, ne pa tudi če krši osebnostne pravice njenih članov, ki jih združuje.
V tej zadevi tožeča stranka ni v tožbi navedla VSP, na prvem naroku za glavno obravnavo pa ta tudi ni bila določena. Ko je sodišče prve stopnje v uvodu svoje tretje sodbe prvič navedlo VSP 16.500,00 SIT, s tem ni več moglo vzpostaviti za stranki pravice do revizije, ker je pač to storilo prepozno. Velja torej, da v tej zadevi VSP ni bila veljavno določena, kar pomeni, da je bila revizija vložena proti sodbi, proti kateri je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 389. člena ZPP), zaradi česar jo je moralo sodišče zavreči (393. člen ZPP).
V pojem "zapuščeni vojaški material" iz 3. odst. 2. čl. zakona o civilnih invalidih vojne ne sodijo zapuščeni vojaški objekti, torej nepremičnine, saj ti običajno ne predstavljajo sami na sebi nič večje nevarnosti kot kateri drug opuščen gradbeni objekt.
Če je upravni organ zavzel stališče, da je dejavnost zavezanke šteti za javno službo (1. točka 1. odstavka 19. člena zakona o denacionalizaciji), bi morala dejstva oziroma okoliščine, pomembne za presojo nadaljnjega pogoja za obstoj ovire iz navedene zakonske določbe (nemožnost nadomestitve z drugo nepremičnino ali nesorazmerni stroški nadomestitve), ugotavljati v dokaznem postopku (2. odstavek 137. člena ZUP).
revizija - dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - prekluzija
V tej zadevi zaradi sklenitve prodajne pogodbe gre za premoženjskopravni spor, predmet tožbenega zahtevka pa je med drugim tudi denarna dajatev (drugi odstavek 382. člena ZPP), vendar je tožeča stranka ni opredelila v absolutnem znesku, marveč le opisno, kot je bilo navedeno v uvodu. Takšno opisno opredeljevanje denarnega zahtevka pa ne zadošča samo ob sebi za ugotovitev VSP, ki mora biti že na prvi pogled razvidna. V bistvu torej ni šlo za zahtevek z denarnim zneskom. Zato je bila potrebna posebna navedba VSP, h kateri je sodišče pozvalo tožečo stranko, vendar ne pred začetkom obravnavanja glavne stvari, ampak šele potem, ko je tožena stranka celo končala svoj odgovor na tožbo. Tožeča stranka je potem navedla VSP 3,000.000,00 SIT in sodišče je to sprejelo kot pravilno. Ravnanje sodišča in tožničina navedba VSP po začetku obravnavanja glavne stvari pomeni, da sta prekludirani obe dejanji, ki torej ne moreta imeti učinka v tem smislu, da bi bila v tej zadevi dovoljena revizija.
razveza pogodbe zaradi neizpolnitve - če je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe - če pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe - učinki razdrte pogodbe
Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči druge in prve stopnje zaključili, da izpolnitveni rok v začetku sicer ni bil bistvena sestavina pogodbe, da pa so v obravnavanem primeru, ker toženec ni izpolnil prevzete obveznosti niti v dodatnem roku, nastale enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe (tretji odstavek 126. člena zakona o obligacijskih razmerjih, dalje ZOR). Po oceni revizijskega sodišča je na drugi in prvi stopnji sprejeto pravno zaključevanje pravilno in sta sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno odločili, da je toženec zaradi razdrtja pogodbe dolžan vrniti tožnici njeno izpolnitev to je izplačati 450.000,00 SIT. Namreč, ker toženec kot dolžnik svojih obveznosti ni izpolnil niti v naknadnem roku, so nastopile enake pravne posledice kakor pri fiksnem poslu (tretji odstavek 126. člena v zvezi s prvim odstavkom 125. člena ZOR), to pa pomeni, da je v posledici razdrtja pogodbe dolžan vrniti tožnici njeno izpolnitev (drugi odstavek 132. člen ZOR).
V ugotovljenih okoliščinah psa tožene stranke ni mogoče šteti za nevarno stvar v smislu 174.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Pravna podlaga za ugotovitev odškodninske odgovornosti je v tem primeru pravilo par. 1320 ODZ, s čimer soglaša tudi tožeča stranka. Ugotovljeno pa je, da do škode ni prišlo zaradi zanemarjanja nadzora nad psom, ampak zato, ker je tožnik psa dražil. Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je tožnik sam v celoti odgovoren za škodo, ki mu je nastala pri tem.
Pogodba, ki je bila s pravnomočno sodbo sodišča razglašena za nično, ni mogla ustvariti nobenega pravnega razmerja, saj je brez pravnega učinka. S tako sodbo je upravni organ pridobil možnost uporabiti nove dokaze in iz njih izvedeti za nova dejstva, ki bi že sami zase pripeljali do drugačne odločitve v upravnem postopku, če bi bili ti dokazi oz. dejstva uporabljeni v prejšnjem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja.
lastninjenje in privatizacija stanovanj - podstanovalska razmerja - pravice podstanovalcev
Dejstvo, da je tožnica več let uporabljala stanovanje v celoti z dovoljenjem druge toženke dopušča opredelitev, da je šlo za podnajemno razmerje za celo stanovanje. To po Zakonu o stanovanjskih razmerjih sicer ni bilo dovoljeno, je pa Stanovanjski zakon v 149.čl. tak položaj legaliziral s tem, da je pod določenimi pogoji priznal podstanovalcu enake pravice, kot jih ima po tem zakonu imetnik stanovanjske pravice, torej tudi pravico do privatizacije.
Zatrjevani ničnostni razlogi izhajajo tudi iz ravnanja tožnice. Na ničnost pa se ne more sklicevati stranka, ki je ničnostne razloge povzročila. Tej stranki ni mogoče priznati pravnega interesa, ki jo legitimira k uveljavljanju ničnosti.
ZUP člen 172. Tarifa prometnega davka tč. 13 tar.št. 3.
dokazovanje - potrdila državnih organov
Če stranka zahteva mnenje, da je njena "brošura" proizvod informativnega značaja iz 13. točke št. 3 tarife prometnega davka (mnenje o uvrstitvi proizvodov), pa Vlada na tako zahtevo izda pozitivno mnenje le za informativne liste, za mapo, ki je po navedbah stranke del brošure, pa negativno odločbo, ne da bi v obrazložitvi navedla, zakaj brošure ni šteti za enoten proizvod, in obrazložila, med katere vrste proizvodov je uvrstiti sporno mapo, je taka odločba nezakonita.
Položaj stranke v postopku pridobitve delovnega dovoljenja po delodajalcu ima tudi oseba (tujec), za katero se uveljavlja delovno dovoljenje, še posebej, če je bila pred tem pri delodajalcu že v delovnem razmerju.
izvršilni postopek - krajevna pristojnost - spor o pristojnosti
Sodišče se lahko izreče za krajevno nepristojno po uradni dolžnost samo dokler ne izda sklepa o izvršbi. Če izda sklep o izvršbi krajevno nepristojno sodišče, zadeve ne more odstopiti drugemu sodišču, če ne razveljavi svojega sklepa o izvršbi (3. odst. 53.čl. ZIP). Sklep o izvršbi in opravljena izvršilna dejanja pa sodišče razveljavi le na dolžnikov ugovor, ne pa po uradni dolžnosti.
Ni mogoče šteti, da so tujcu zagotovljena sredstva za preživljanje, če sam nima nobenih dohodkov, dohodki njegove žene pa ne dosegajo niti minimalnega zneska denarne pomoči kot edinega vira preživljanja, določenega v 1. odstavku 24. člena zakona o socialnem varstvu.
Po določbi prvega odstavka 109. člena ZOR pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožnica je lahko aktivno legitimirana za spor o ničnosti pobijane pogodbe le v primeru, če dokaže, da je zainteresirana oseba. Toda zgolj okoliščina, da obstaja možnost, da bi tožnica lahko zahtevala nakup spornega stanovanja po določbah 149. člena stanovanjskega zakona (SZ), ni zadosti. Ker v danem primeru po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnica sploh nima pravice do odkupa spornega stanovanja, sodišče druge stopnje pa je izrazilo dvome v take ugotovitve (in zato med drugim razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je to zavrnilo tožničin zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe), ni bilo mogoče materialnopravno pravilno odločiti o tožbenem zahtevku, da je sporna pogodba nična (tožnična aktivna legitimacija je podana le, če je zainteresirana oseba po določilu prvega odstavka 109. člena ZOR).
Določba 2. odst. 125. čl. ZUP ne more biti pravna podlaga za zavrženje strankinega denacionalizacijskega zahtevka, v primeru, ko je upravni organ v smislu 3. odst. 63. čl. ZDen zahteval od pristojnega upravnega organa izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu prejšnjega lastnika nacionaliziranega premoženja, v takem primeru mora upravni organ o stvari meritorno odločiti.
Carinske osnove za uvoženo rabljeno vozilo (če je carinski organ mnenja, da vrednost blaga, navedena v fakturi, ne ustreza določbam CZ o dogovorjeni ceni) se ne more določiti na podlagi kataloga, ki vsebuje prodajne cene vozil na domačem trgu države izvoznice, ampak služi ta lahko le kot pripomoček pri oceni vrednosti uvoženega vozila. Carinska osnova pa se določi na podlagi 44. člena CZ, pri čemer je pomembno dejansko stanje vozila.
Ker je postal odškodninski temelj sporen glede na ugovor tožencev, da je bila tudi sporna škoda, ki je nastala tožniku v zvezi z drugo operacijo, predmet poravnave z dne 26.11.1990, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno ugotavljali, kaj je bil predmet citirane poravnave. S pogodbo o poravnavi (ob pogojih členov 1089 in naslednjih ZOR), dobi namreč neposlovno to je iz škodnega dogodka izvirajoče razmerje obliko poslovnega razmerja. Ko se s poravnavo uredi določeno razmerje, se lahko na tak način odpravi spor in negotovost o vseh elementih, obstoječih in torej predvidljivih v času njenega sklepanja. Ker sta pravdni stranki sklenili poravnavo 26.11.1990 na podlagi podatkov izvedenčevega mnenja z dne 10.9.1990, ki je po ugotovitvah sodišča druge stopnje vsebovalo tudi podatke o predvidljivi škodi, ki bo nastala tožniku v zvezi z odstranitvijo kovinskega materiala iz stegnenice na operativni način (ki je bil tudi opravljen 28.2.1991), do kakšne večje od tedaj predvidljive škode pa ni prišlo, je v povezavi z vsebino izvensodne poravnave (odrečne izjave) tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljeno zaključilo, da je bila predmet navedene poravnave tudi v tej pravdi iztoževana škoda. V zvezi z revizijskimi izvajanji o tem, kakšno škodo je tožnik dejansko imel v zvezi z drugo operacijo, je opozoriti, da je sestavina predvidljivosti tudi približnost ocene elementov posameznih oblik škode. Ker zaradi sklenjene izvensodne poravnave z dne 26.11.1990 v tožbi uveljavljeni odškodninski temelj ni podan, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo.