ZUP člen 129. ZPIZ-2A člen 3, 6. ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7, 3.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožnica je bila v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 28. 9. 2009 dalje kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje. Po uveljaviti ZPIZ-2A s 1. 1. 2013 se tožnica iz tega zavarovanja ni odjavila, temveč se je odjavila šele 18. 6. 2013 in je zahtevo za spremembo podlage zavarovanja v predsodnem postopku vložila 27. 6. 2013. Te vloge pa tožena stranka ni obravnavala po vsebini, temveč jo je iz procesnih razlogov zavrgla, ker je ob uporabi 6. člena ZPIZ-2A štela, da je bila vložena po preteku 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka. Že zaradi takšne procesne odločitve o tožničini zahtevi v obravnavanem predsodnem postopku tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno sojenje o spremembi temelja zavarovanja, saj po vsebini tožena stranka še sploh ni odločala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v vsebinsko odločanje.
Novela ZPIZ-2A v 3. členu za prehodno obdobje od 1. 1. 2013 do leta 2020 ureja znižano plačilo prispevkov le za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v zavarovanje na temelju 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2A. V 6. členu ZPIZ-2A je določeno, da se lahko zavarovanec iz 3. člena istega zakona, ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A odjavil iz zavarovanja, v 30 dneh od uveljavitve novele zakona, ponovno prijavi v zavarovanje za obdobje odjave do ponovne vključitve v zavarovanje na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu te zakonske novele. Torej za nazaj največ od 1. 1. 2013, če se je odjavil iz zavarovanja in mu je za to obdobje zagotovljeno tudi znižano plačilo prispevka. Novela ZPIZ-2A se nanaša le na zavarovance iz 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ne pa tudi na ostale. Niti za tiste, ki so bili zavarovani na temelju 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Zato v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo 6. člena ZPIZ-2A in je sodišče prve stopnje pravilno upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
ZSPD člen 69, 69/1, 69/1-6, 69/3. ZZZDR člen 105, 105a.
otroški dodatek - z motna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka - izključitveni razlog
V 69. členu ZSDP so določeni izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka. Gre za primere, ko se otroški dodatek, kljub siceršnjemu izpolnjevanju zakonskih pogojev za njegovo priznanje, ne dodeli nobenemu od staršev. Eden izmed primerov je, da
otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno (6. točka 1. odstavka 69. člena ZSDP). To pomeni, da otroški dodatek ne pripada za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, ob pogoju, da preživnina ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Sodišče prve stopnje ob zmotno zavzetem stališču, da mora biti sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka potrjen s strani sodišča, ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP. Nad skupnim otrokom, za katerega tožnik uveljavlja otroški dodatek, roditeljsko pravico izvršujeta oba starša, ki sta se s sporazumom dogovorila, da oba obdržita varstvo in vzgojo nad skupnim otrokom. Ta sporazum pa ni neveljaven zgolj zato, ker ni bil sklenjen pred centrom za socialno delo ali pred sodiščem. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022981
URS člen 26. OZ člen 165, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2. VSM0022982.
odškodninska odgovornost države - izvršilni postopek - vpis lastninske pravice na nepremičnini - začetek teka zastaralnega roka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha - uspeh v predhodnem postopku
Tožena stranka bi morala namreč zatrjevati taka dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek le-tega zakonodajalec veže na pojem nastanka škode. Zastaranje je namreč vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev ne more nastati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati.
- Tožeča stranka je za nastalo škodo lahko (dokončno) izvedela šele takrat, ko je pritožbeno sodišče (sklep VSM I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009) potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 7967/2006 z dne 11. 3. 2009, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Šele tedaj je namreč postalo jasno, da tožeča stranka svoje lastninske pravice, pridobljene v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o domiku nepremičnine, ne bo mogla uresničiti. Dotlej je bilo namreč vprašanje nastanka škode negotovo, saj v primeru uspeha s pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožeči stranki škoda (morda) sploh ne bi nastala. Čeprav se je nastanek škode morda nakazoval že prej, pa je tožeča stranka za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti sklepa, da se vknjižba lastninske pravice v njeno korist ne opravi oziroma z vročitvijo tega sklepa pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 6. 2009, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10, 395, 395/2. ZDR-1 člen 84. Konvencija 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 9.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka
V skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP lahko sodišče med drugim tudi zaradi okoliščine iz 10. točke 394. člena ZPP dovoli obnovo le, če stranka te okoliščine brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Glede na tožnikov tožbeni zahtevek (s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) bi morala tožena stranka vedeti, da okoliščine o morebitni zaposlitvi tožnika po dnevu, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavljajo odločilno dejstvo in da bi lahko tožena stranka ob ustrezni skrbnosti bodisi sama opravila poizvedbe o zaposlitvi tožnika pri pristojnih institucijah oziroma organih, bodisi predlagala sodišču prve stopnje, da te poizvedbe opravi. Ker tega zaradi premajhne skrbnosti ni storila, je na njej krivda, da te okoliščine ni uveljavljala pravočasno, torej še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Zato je sodišče prve stopnje njen predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrnilo.
ZObr člen 98, 98/2, 98c, 98c/1, 98c/2, 98c/3. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 5.
vračilo preveč izplačane plače - opravljanje vojaške službe izven države
Toženec je upravičen do plače za opravljanje vojaške službe izven države le do vključno 22. 2. 2010, ko je takšno službo tudi dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko se je že vrnil v RS. Ker je tožeča stranka tožencu za vse dni februarja 2010 izplačala plačo za delo izven države, čeprav mu pripada takšna plača le za 22 dni, je tožbeni zahtevek tožeče stranke za vračilo preveč izplačane plače utemeljen.
ugotovitev pokojninske dobe - dodana doba - posebna doba - skrb za otroka v prvem letu otrokove starosti
Ker se je obdobje skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti že štelo v zavarovalno dobo otrokove matere, tožniku istega obdobja skrbi za istega otroka do enega leta starosti ni mogoče priznati v zavarovalno dobo.
Dodana doba ni pokojninska doba, te dobe ni mogoče enačiti s pokojninsko dobo niti je uspešno uveljavljati v posebnem ugotovitvenem upravnem postopku kot pokojninsko dobo, saj za to ni nobene zakonske podlage. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine poleg pokojninske dobe lahko upoštevajo tudi leta zaključenega študija na dodiplomskem in podiplomskem šolanju, dejanski čas obveznega vojaškega roka, nadomestne civilne službe ali čas osnovnega usposabljanja za rezervni sestav policije, razen če niso ta obdobja že všteta v pokojninsko dobo. Navedeno pomeni, da se dodana doba lahko upošteva le v postopku uveljavljanja pravice do starostne pokojnine.
Sodna poravnava ima učinke pravnomočne sodne odločbe, zato je za njeno razveljavitev predvideno posebno izredno pravno sredstvo, tožba za razveljavitev sodne poravnave, glede katere so poleg procesnih razlogov predvideni tudi izpodbojni razlogi materialnopravne narave. Ti so podani, če je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače . Da je zmota lahko upoštevna, mora biti bistvena in opravičljiva.
Navedbe tožeče stranke, da se je za sklenitev sodne poravnave v zadevi Pd 377/2012 dne 5. 3. 2014 odločila zaradi izdaje sodbe istega sodišča Pd 329/2012 z dne 10. 12. 2013 v podobnem primeru, v katerem ji je bilo naloženo plačilo dnevnic, niso takšne okoliščine, ki bi se po običajih v prometu ali po namenu strank lahko štele kot odločilne za sklenitev sodne poravnave. Tožeča stranka sama je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo, pa ni počakala do odločitve pritožbenega sodišča, ampak je v vmesnem času sklenila sporno sodno poravnavo. Zmota tožeče stranke ni bila bistvena, pa tudi opravičljiva ne, saj tožeča stranka neutemeljeno poudarja, da je s tem, ko se je zanesla na pravilnost sodbe Pd 329/2012 (ki je bila kasneje razveljavljena) pri sklepanju sodne poravnave ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti
Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 10. 4. 2010 res navedla, da se odpoved nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Na dan odpovedi je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Dne 31. 3. 2014, ko se ji očita kršenje delovnih obveznosti, je bil zadnji dan veljavnosti stare pogodbe, dne 1. 4. 2014 pa je zaradi premestitve na drugo delovno mesto začela veljati nova pogodba. Besedilo odpovedi, da se odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ni nejasno, ampak je povsem razumljivo. Zgolj zaradi takšnega besedila ni mogoče šteti, da izredna odpoved ni mogla učinkovati. Čeprav 77. člen ZDR-1 uporablja dikcijo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to vendarle pomeni prenehanje delovnega razmerja, ne le določene pogodbe. Ni možna logika, da tožnici v zvezi s kršitvami, ki se nanašajo na sporno obdobje (ko je kljub sklenitvi nove pogodbe še veljala stara pogodba), sploh ne bi bilo možno veljavno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSVarPre člen 31, 31/1, 31/1-3, 32/2, 31/3, 34. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči člen 12. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožniku zato, ker živi skupaj z mamo, zagotovljeno bivanje, zaradi česar se denarna socialna pomoč zniža za 15 %.
Kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje, se po 3. odstavku 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Toženec ima po določbi 34. člena ZSVarPre diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, prebivanje na istem naslovu lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato mora toženec, upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali bo denarno socialno pomoč znižal in znižanje ovrednotiti. Tožnik sam
plačuje svoje stroške bivanja, čeprav živi skupaj z mamo, zato je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti, in s tem zagotovljene tudi 15 % osnovne oskrbe, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, če zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede višine denarne socialne pomoči in zadevo v tem obsegu vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
Toženec je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnil na podlagi 72. člena ZPIZ in ponovno na podlagi 110. člena ZPIZ-1. Ob vložitvi nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine je že veljal ZPIZ-2, s čimer se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. Zato pogoji za zavrženje zahteve iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjeni in je o vlogi potrebno odločiti po vsebini.
reintegracija - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v sojenju pred sodiščem prve stopnje predlagal, naj sodišče odloči, da kljub nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja ter naj mu prizna denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, saj takega predloga do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Ker takega predloga tudi tožena stranka ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v okviru postavljenega (reintegracijskega) zahtevka.
razrešitev direktorja – odpravnina - utemeljen razlog
Ker je bil tožnik (direktor tožene stranke) razrešen s funkcije iz utemeljenih razlogov, v smislu določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, mu odpravnina po pogodbi o zaposlitvi v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po ZGD-1 (v 6-kratnem znesku zadnje mesečne plače, ko je opravljal funkcijo direktorja), ne pripada.
ZDR-1 člen 75, 75/8, 89, 89/2, 107. ZDR člen 73, 73/6, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - likvidacija - prevzemnik - sprememba delodajalca - poslovni razlog
Nad prvotoženo stranko je bil začet postopek likvidacije, glede katerega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela delavca pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa bi morala tožnica na podlagi določbe 8. odstavka 75. člena ZDR-1 glede na začasni prevzem dejavnosti preiti na delo k tretjetoženi stranki, saj je tretjetožena stranka v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opravljala dejavnost varovanja na objektu drugotožene stranke, ki ga je pred tem varovala prvotožena stranka. Drugotožena stranka je v letu 2012 s tretjetoženo stranko sklenila krovno pogodbo o storitvah s področja varovanja, zato je treba tretjetoženo stranko glede na osmi odstavek 75. člena ZDR-1 šteti kot novega prevzemnika dejavnosti varovanja določenih objektov drugotožene stranke (varovanje teh objektov je sicer izvajala tudi tožnica). Tretjetožena stranka je bila prevzemnik dejavnosti varovanja premoženja drugotožene stranke tudi v času, ko je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 107. členu ZDR-1, čeprav bi morala tožnica na podlagi 8. odstavka 75. člena ZDR-1 preiti k tretjetoženi stranki. Za spremembo delodajalca so bili izpolnjeni pogoji iz navedene določbe ZDR-1. Ker do prehoda tožnice k novemu delodajalcu prevzemniku ni prišlo, namesto tega pa je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ta odpoved nezakonita.
ZDR člen 88, 88/3. ZDR-1 člen 6, 7, 7/4, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 91.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog
Na podlagi sklepa sveta tožene stranke oziroma spremembe kadrovskega načrta je prišlo do ukinitve tožničinega delovnega mesta pomočnika direktorja za finančne zadeve, kar predstavlja prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi organizacijskega razloga na strani delodajalca. Tožena stranka je tako skladno s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1) in je zato izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Bistvena razlika med dosegljivostjo in pripravljenostjo za delo je v tem, da se pri dosegljivosti praviloma lahko problemi rešijo preko telefona, v primeru pripravljenosti za delo pa je potrebno delo opraviti na delovnem mestu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSK0006631
ZFPPIPP člen 35, 38, 42, 378, 442. ZGD-1 člen 263,515. OZ člen 243, 243/3, 243/4. ZPP člen 337, 337/1.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - insolvenca - opravila poslovodje - vestnost in poštenje - profesionalna skrbnost - predmet izpolnitve pogodbene obveznosti - novota
Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije (7. poglavje Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP) ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati povrnitev škode od poslovodstva izbrisane pravne osebe (prvi do tretji odstavek 442. člena ZFPPIPP). Poslovodstvo je namreč tudi v tem primeru prenehanja pravne osebe upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker zaradi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije niso prejeli plačila svojih terjatev, in sicer pod pogojem, če niso bila pravočasno opravljena dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP).
Pri izjavljanju volje druge toženke bi morali sodelovati predsednica uprave in še en član banke, sicer pravni posel, ki ga sklene zgolj predsednica uprave banke ni veljaven (prvi odstavek 62. člena ZBan-1).
ZDR člen 4, 4/1, 33, 33/1, 34, 34/1, 213, 214. OZ člen 814, 815.
elementi delovnega razmerja – ekonomska odvisnost
Tožnice, ki je zoper toženo stranko uveljavljala obstoj delovnega razmerja, v razmerju do tožene stranke ni mogoče opredeliti kot ekonomske odvisne osebe. Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika (213. člen ZDR-1). Tudi sicer je nelogično zavzemanje tožnice, da bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti za ekonomsko odvisno osebo. Takšna ugotovitev bi namreč avtomatsko izključevala možnost ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in tudi pristojnost delovnega sodišča), saj je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno le omejeno pravno varstvo, kot ga predvideva 214. člen ZDR-1, ki pa ne zajema ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Dopustna je npr. presoja odpovedi pogodbe o sodelovanju v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, a je tudi upravičenost do tega pogojevana z obveščanjem naročnika po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta, a tudi do tega v spornem primeru (še) ni prišlo. Navedeno ne more biti predmet delovnega spora.
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno zastopniško pogodbo, ni bila v odnosu podrejenosti v razmerju do tožene stranke, pač pa je bila samostojna, oziroma je šlo za enakopraven poslovni odnos med tožnico in toženo stranko. Ker je podrejenost delavca tista ključna lastnost, ki posebej označuje razmerje med delavcem in delodajalcem, izvedena pa je iz delavčeve obveznosti opravljanja dela pod nadzorom delodajalca, je bil zaradi pomanjkanja tega elementa delovnega razmerja pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki.
habilitacija - izvolitev v naziv - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Habilitacija se dodeli z odločbo, in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved. Zato je s pravnomočnostjo odločbe o neizvolitvi v naziv (docent) v konkretnem primeru nastopil utemeljen razlog, zaradi katerega je po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.