ZSVarPre člen 31, 31/1, 31/1-3, 32/2, 31/3, 34. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči člen 12. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožniku zato, ker živi skupaj z mamo, zagotovljeno bivanje, zaradi česar se denarna socialna pomoč zniža za 15 %.
Kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje, se po 3. odstavku 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Toženec ima po določbi 34. člena ZSVarPre diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, prebivanje na istem naslovu lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato mora toženec, upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali bo denarno socialno pomoč znižal in znižanje ovrednotiti. Tožnik sam
plačuje svoje stroške bivanja, čeprav živi skupaj z mamo, zato je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti, in s tem zagotovljene tudi 15 % osnovne oskrbe, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, če zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede višine denarne socialne pomoči in zadevo v tem obsegu vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
razrešitev direktorja – odpravnina - utemeljen razlog
Ker je bil tožnik (direktor tožene stranke) razrešen s funkcije iz utemeljenih razlogov, v smislu določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, mu odpravnina po pogodbi o zaposlitvi v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po ZGD-1 (v 6-kratnem znesku zadnje mesečne plače, ko je opravljal funkcijo direktorja), ne pripada.
Res je sicer, da delodajalec delavca ne sme siliti, da dela na delovnem mestu, na katerem po odločbi ZPIZ ne sme delati ali na delovnem mestu, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar pa delavec z dela ne sme neopravičeno izostati, ampak mora uporabiti možnosti, ki mu jih za varovanje njegovih pravic daje zakon. Tožnik je sicer imel na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe ZPIZ pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, vendar pa si je tožnik samovoljno vzel pravico in je zaradi tega, ker mu tožena stranka ni omogočila opravljanja dela na ustreznem delovnem mestu, nehal prihajati na delo. Ker lahko le delodajalec delavcu odredi čakanje na ustrezno delo doma, čeprav delovnopravni predpisi obveznosti delodajalca take odredbe ne predvidevajo več, je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj na delo od 7. 5. 2014 do 2. 6. 2014, ko mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni več prihajal.
izrek v neskladju z razlogi sodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazni predlog tožene stranke - zastaranje
Sodišče mora namreč takrat, ko ugotovi, da je vtoževana terjatev (vsaj delno) utemeljena, odločiti tudi o celotni v pobot uveljavljani terjatvi nasprotne stranke, saj v tem delu postane odločiteV o tej pobotni terjatvi tudi pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP).
stvarna pristojnost - sporazum o poravnavi medsebojnih obveznostih
Iz navedb v tožbi izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki do dneva, ko je podpisal sporazum, da mu preneha delovno razmerje. Tožnik uveljavlja napako volje glede 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerem stranki sporazuma ugotavljata, da razen obveznosti iz prejšnjega člena po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nimata neporavnanih vzajemnih obveznosti in terjatev iz naslova delovnega razmerja ter nimata ostalih neporavnanih obveznosti oziroma da so te medsebojno izpolnjene. Tožnik je v III. točki tožbenega zahtevka zahteval razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za spor iz civilnopravnega razmerja v delu, ki se nanaša na razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je uveljavljal napako volje pri podpisu sporazuma, ki je sporazum med tožnikom in prvo toženo stranko iz delovno pravnega razmerja. Tožnik in prvo tožena stranka sta v razmerju delavec in delodajalec, zato je za spor na razveljavitev 3. člena sporazuma pristojno delovno sodišče. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo pristojnost Delovnega sodišča za odločanje o III. točki tožbenega zahtevka.
Zgolj splošno zatrjevanje zdravstvenega stanja, da se počuti slabo, ker plačuje stroške za stanovanje in ker težko živi, ni zadosten razlog, ob pomanjkanju medicinskih izvidov, da bi sodišče sprejelo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Dokazni predlogi morajo biti določni. Tožnik bi moral določno navesti, katere zdravstvene težave ima in kako vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Ker tega ni navajal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 49/2, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 98, 122. ZDR člen 88, 88/3.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov - kriteriji
Na podlagi dejanske ugotovitve, da je tožena stranka v resnici preostalo delo tožnice prerazporedila na druge zaposlene, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoji utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Že na podlagi organizacijske odločitve tožene stranke, da se naloge, ki jih je opravljala tožnica, prerazporedijo na druge zaposlene (ne glede na obseg preostalih nalog), je tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Za presojo obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah (npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki več kot 20 let in sicer najprej od 17. 7. 1974 do 31. 8. 1987, potem pa ponovno od 12. 7. 2005 do 27. 12. 2012.Tožniku je v letu 1987 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi hujše kršitve delovne obveznosti in sicer neupravičenega izostanka. Zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal. Tožnik torej po prenehanju delovnega razmerja v letu 1987 ni imel do tožene stranke nobenih obveznosti in nobenih pravic iz končanega delovnega razmerja. Pravice do odpravnine ni pridobil. Razlog prenehanja prejšnjega delovnega razmerja torej kaže, da pravice, ki so predmet izpodbijane sodbe (odpravnina), niso mogle preiti na novo delovno razmerje, ker jih tožnik ni pridobil. To pomeni, da ni stvarne zveze med prejšnjim in sedanjim delovnim razmerjem in ni mogoče pri določanju višine odpravnine upoštevati prejšnjega delovnega razmerja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti
Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 10. 4. 2010 res navedla, da se odpoved nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Na dan odpovedi je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Dne 31. 3. 2014, ko se ji očita kršenje delovnih obveznosti, je bil zadnji dan veljavnosti stare pogodbe, dne 1. 4. 2014 pa je zaradi premestitve na drugo delovno mesto začela veljati nova pogodba. Besedilo odpovedi, da se odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ni nejasno, ampak je povsem razumljivo. Zgolj zaradi takšnega besedila ni mogoče šteti, da izredna odpoved ni mogla učinkovati. Čeprav 77. člen ZDR-1 uporablja dikcijo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to vendarle pomeni prenehanje delovnega razmerja, ne le določene pogodbe. Ni možna logika, da tožnici v zvezi s kršitvami, ki se nanašajo na sporno obdobje (ko je kljub sklenitvi nove pogodbe še veljala stara pogodba), sploh ne bi bilo možno veljavno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.
ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10, 395, 395/2. ZDR-1 člen 84. Konvencija 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 9.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka
V skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP lahko sodišče med drugim tudi zaradi okoliščine iz 10. točke 394. člena ZPP dovoli obnovo le, če stranka te okoliščine brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Glede na tožnikov tožbeni zahtevek (s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) bi morala tožena stranka vedeti, da okoliščine o morebitni zaposlitvi tožnika po dnevu, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavljajo odločilno dejstvo in da bi lahko tožena stranka ob ustrezni skrbnosti bodisi sama opravila poizvedbe o zaposlitvi tožnika pri pristojnih institucijah oziroma organih, bodisi predlagala sodišču prve stopnje, da te poizvedbe opravi. Ker tega zaradi premajhne skrbnosti ni storila, je na njej krivda, da te okoliščine ni uveljavljala pravočasno, torej še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Zato je sodišče prve stopnje njen predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrnilo.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075991
ZZK-1 člen 6, 99, 243, 243/1. SPZ člen 40, 49. ZPP člen 3, 3/3, 271, 316, 316/2.
izbrisna tožba – pripoznava tožbenega zahtevka – lastninska pravica – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – prenos lastninske pravice – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin – publicitetni učinki vpisov v zemljiško knjigo – vknjižba lastninske pravice – učinki zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve
Zgolj s sklenitvijo zavezovalnega pravnega posla (Dogovora) do vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ni prišlo, saj zakon za veljaven prenos zahteva tudi vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Ker sta pravdni stranki Dogovor sklenili šele po tem, ko je bila v zemljiški knjigi že zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin v korist upnika toženke, je uporaba drugega odstavka 316. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP utemeljena. V skladu s publicitetnim učinkom vpisov (6. člen ZZK-1) je moralo biti dejstvo prepovedi odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin pravdnima strankama znano že v času sklepanja Dogovora. Na podlagi Dogovora tako pravdni stranki ne bi mogli doseči vknjižbe lastninske pravice, prenos lastništva pa bi bil mogoč na podlagi sodne odločbe, saj prepoved odtujitve in obremenitve v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZZK-1 velja le za pravnoposlovna razpolaganja. Z izdajo sodbe na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka bi bil tako položaj toženkinega upnika izigran.
Ker se sodba na podlagi pripoznave lahko izda že med pripravami za glavno obravnavo (271. člen ZPP), tj. še pred izvedbo naroka za glavno obravnavo, to nedvomno velja tudi za sklep, s katerim sodišče prve stopnje pripoznave ne dovoli.
spor majhne vrednosti – nepristop na narok – fikcija vročitve – sodba na podlagi pripoznave – razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijati – delni umik tožbe po končanem zadnjem naroku
Vročitev vabila na narok je bila toženi stranki opravljena zakonito oziroma pravilno, konkretnih pritožbenih trditev v smeri, da je bila oziroma zakaj je bila vročitev napačna, pa tožena stranka ni navedla. Sklicevala se je le na krivičnost fikcije vročitve, s čimer ne more biti uspešna.
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče na narok vabiti tudi pričo, katere zaslišanje je predlagala tožena stranka. Slednje namreč ne vpliva na odločitev o tem, ali so v konkretnem primeru bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz tretjega odstavka 454. člena ZPP.
ZMZPP člen 110, 111. ZNP člen 35, 35/1, 37. ZPP člen 154, 365, 365/3.
razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe - uporaba zakona - stroški postopka - Uredba Bruselj I
Zato je za postopek razglasitve izvršljivosti potrebna smiselna uporaba določb o priznanju tujih sodnih odločb. Vprašanje stroškov postopka za priznanje tujih sodnih odločb je specialno urejeno v 110. členu ZMZPP, in sicer se glede pravdnih stroškov uporablja tisti predpis, po katerem bi se postopek vodil, če bi bila odločba izdana (oziroma poravnava sklenjena) v Republiki Sloveniji.
ZDR-1 člen 75, 75/8, 89, 89/2, 107. ZDR člen 73, 73/6, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - likvidacija - prevzemnik - sprememba delodajalca - poslovni razlog
Nad prvotoženo stranko je bil začet postopek likvidacije, glede katerega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela delavca pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa bi morala tožnica na podlagi določbe 8. odstavka 75. člena ZDR-1 glede na začasni prevzem dejavnosti preiti na delo k tretjetoženi stranki, saj je tretjetožena stranka v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opravljala dejavnost varovanja na objektu drugotožene stranke, ki ga je pred tem varovala prvotožena stranka. Drugotožena stranka je v letu 2012 s tretjetoženo stranko sklenila krovno pogodbo o storitvah s področja varovanja, zato je treba tretjetoženo stranko glede na osmi odstavek 75. člena ZDR-1 šteti kot novega prevzemnika dejavnosti varovanja določenih objektov drugotožene stranke (varovanje teh objektov je sicer izvajala tudi tožnica). Tretjetožena stranka je bila prevzemnik dejavnosti varovanja premoženja drugotožene stranke tudi v času, ko je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 107. členu ZDR-1, čeprav bi morala tožnica na podlagi 8. odstavka 75. člena ZDR-1 preiti k tretjetoženi stranki. Za spremembo delodajalca so bili izpolnjeni pogoji iz navedene določbe ZDR-1. Ker do prehoda tožnice k novemu delodajalcu prevzemniku ni prišlo, namesto tega pa je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ta odpoved nezakonita.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi
S tem, ko je tožnik (operater sistemov) ob 1.37 ponoči na delu spal (izven svojega delovnega mesta si je pripravil začasno ležišče), je huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in sicer določbo 3. odstavka 2. člena, ki med drugim določa, da mora delavec redno, vestno, pravočasno, strokovno, kvalitetno, učinkovito in gospodarno opravljati delo, z vso skrbnostjo in odgovornostjo kot to zahteva narava dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, zato obstaja utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
reintegracija - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v sojenju pred sodiščem prve stopnje predlagal, naj sodišče odloči, da kljub nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja ter naj mu prizna denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, saj takega predloga do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Ker takega predloga tudi tožena stranka ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v okviru postavljenega (reintegracijskega) zahtevka.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je kot vodja dejavnosti svojim podrejenim delavcem odredil oziroma odobril prevoz materiala, ki ni bil naročen pri toženi stranki, zato za ta prevoz ni bil izdan ustrezen račun, da je odredil odvoz odpadkov na tehtanje in v nadaljnjo obdelavo, čeprav te storitve niso bile naročene, da je naročil oziroma odobril skladiščenje akvaristike in regalov, katerih skladiščenje ni bilo odobreno niti o njem niso bile obveščene pristojne osebe. Zaradi takšnega ravnanja je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZUP člen 129. ZPIZ-2A člen 3, 6. ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7, 3.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožnica je bila v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 28. 9. 2009 dalje kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje. Po uveljaviti ZPIZ-2A s 1. 1. 2013 se tožnica iz tega zavarovanja ni odjavila, temveč se je odjavila šele 18. 6. 2013 in je zahtevo za spremembo podlage zavarovanja v predsodnem postopku vložila 27. 6. 2013. Te vloge pa tožena stranka ni obravnavala po vsebini, temveč jo je iz procesnih razlogov zavrgla, ker je ob uporabi 6. člena ZPIZ-2A štela, da je bila vložena po preteku 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka. Že zaradi takšne procesne odločitve o tožničini zahtevi v obravnavanem predsodnem postopku tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno sojenje o spremembi temelja zavarovanja, saj po vsebini tožena stranka še sploh ni odločala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v vsebinsko odločanje.
Novela ZPIZ-2A v 3. členu za prehodno obdobje od 1. 1. 2013 do leta 2020 ureja znižano plačilo prispevkov le za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v zavarovanje na temelju 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2A. V 6. členu ZPIZ-2A je določeno, da se lahko zavarovanec iz 3. člena istega zakona, ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A odjavil iz zavarovanja, v 30 dneh od uveljavitve novele zakona, ponovno prijavi v zavarovanje za obdobje odjave do ponovne vključitve v zavarovanje na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu te zakonske novele. Torej za nazaj največ od 1. 1. 2013, če se je odjavil iz zavarovanja in mu je za to obdobje zagotovljeno tudi znižano plačilo prispevka. Novela ZPIZ-2A se nanaša le na zavarovance iz 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ne pa tudi na ostale. Niti za tiste, ki so bili zavarovani na temelju 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Zato v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo 6. člena ZPIZ-2A in je sodišče prve stopnje pravilno upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev pogodbenih obveznosti
Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu kontrolor, je določenega dne po menjavi orodij pri opravljanju procesne kontrole nepravilno potrdila dva od štirih izbrizganih vzorcev kot ustrezna, kljub temu, da kosa funkcionalno in estetsko nista bila ustrezna, zaradi česar je bila polovica izdelanih kosov v izmeni poškodovanih in neustreznih in je s tem toženi stranki nastala tudi materialna škoda. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Pri presoji, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bistvena presoja, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodoče korektno izpolnjeval. Pri taki presoji pa je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu. Tožnica je v roku pol leta od prejema prvega opozorila večkrat ponovila istovrstne kršitve, saj je kršila pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ter ravnala v nasprotju s 33. členom ZDR-1 (ki določa obveznost vestnega opravljanja dela), 34. členom ZDR-1 (ki določa obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil) in 37. členom ZDR-1 (ki določa prepoved škodljivega ravnanja). Zato kršitev v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.