izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je kot vodja dejavnosti svojim podrejenim delavcem odredil oziroma odobril prevoz materiala, ki ni bil naročen pri toženi stranki, zato za ta prevoz ni bil izdan ustrezen račun, da je odredil odvoz odpadkov na tehtanje in v nadaljnjo obdelavo, čeprav te storitve niso bile naročene, da je naročil oziroma odobril skladiščenje akvaristike in regalov, katerih skladiščenje ni bilo odobreno niti o njem niso bile obveščene pristojne osebe. Zaradi takšnega ravnanja je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
spor majhne vrednosti – nepristop na narok – fikcija vročitve – sodba na podlagi pripoznave – razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijati – delni umik tožbe po končanem zadnjem naroku
Vročitev vabila na narok je bila toženi stranki opravljena zakonito oziroma pravilno, konkretnih pritožbenih trditev v smeri, da je bila oziroma zakaj je bila vročitev napačna, pa tožena stranka ni navedla. Sklicevala se je le na krivičnost fikcije vročitve, s čimer ne more biti uspešna.
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče na narok vabiti tudi pričo, katere zaslišanje je predlagala tožena stranka. Slednje namreč ne vpliva na odločitev o tem, ali so v konkretnem primeru bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz tretjega odstavka 454. člena ZPP.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022981
URS člen 26. OZ člen 165, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2. VSM0022982.
odškodninska odgovornost države - izvršilni postopek - vpis lastninske pravice na nepremičnini - začetek teka zastaralnega roka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha - uspeh v predhodnem postopku
Tožena stranka bi morala namreč zatrjevati taka dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek le-tega zakonodajalec veže na pojem nastanka škode. Zastaranje je namreč vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev ne more nastati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati.
- Tožeča stranka je za nastalo škodo lahko (dokončno) izvedela šele takrat, ko je pritožbeno sodišče (sklep VSM I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009) potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 7967/2006 z dne 11. 3. 2009, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Šele tedaj je namreč postalo jasno, da tožeča stranka svoje lastninske pravice, pridobljene v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o domiku nepremičnine, ne bo mogla uresničiti. Dotlej je bilo namreč vprašanje nastanka škode negotovo, saj v primeru uspeha s pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožeči stranki škoda (morda) sploh ne bi nastala. Čeprav se je nastanek škode morda nakazoval že prej, pa je tožeča stranka za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti sklepa, da se vknjižba lastninske pravice v njeno korist ne opravi oziroma z vročitvijo tega sklepa pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 6. 2009, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
Zgolj splošno zatrjevanje zdravstvenega stanja, da se počuti slabo, ker plačuje stroške za stanovanje in ker težko živi, ni zadosten razlog, ob pomanjkanju medicinskih izvidov, da bi sodišče sprejelo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Dokazni predlogi morajo biti določni. Tožnik bi moral določno navesti, katere zdravstvene težave ima in kako vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Ker tega ni navajal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno gibanje
Tožnik kljub ortopedskim pripomočkom na neravnem terenu rabi pomoč druge osebe, na ravnem terenu pa se lahko giblje samostojno le krajši čas. Giblje se z invalidskim vozičkom, vendar je pri tem samostojen na kratkih razdaljah, le na ravnem terenu. Zunaj stanovanja se lahko giba le ob določenih pogojih, ne pa v vseh, saj mu je na neravni podlagi potrebna pomoč drugega. To pomeni, da se ne more samostojno gibati. Večine osnovnih življenjskih potreb tako ne more zadovoljevati sam (ne more se še sam obleči in sleči ter obuti in sezuti), zato ima pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine življenjskih potreb.
Toženec je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnil na podlagi 72. člena ZPIZ in ponovno na podlagi 110. člena ZPIZ-1. Ob vložitvi nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine je že veljal ZPIZ-2, s čimer se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. Zato pogoji za zavrženje zahteve iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjeni in je o vlogi potrebno odločiti po vsebini.
ZSVarPre člen 31, 31/1, 31/1-3, 32/2, 31/3, 34. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči člen 12. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožniku zato, ker živi skupaj z mamo, zagotovljeno bivanje, zaradi česar se denarna socialna pomoč zniža za 15 %.
Kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje, se po 3. odstavku 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Toženec ima po določbi 34. člena ZSVarPre diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, prebivanje na istem naslovu lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato mora toženec, upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali bo denarno socialno pomoč znižal in znižanje ovrednotiti. Tožnik sam
plačuje svoje stroške bivanja, čeprav živi skupaj z mamo, zato je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti, in s tem zagotovljene tudi 15 % osnovne oskrbe, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, če zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede višine denarne socialne pomoči in zadevo v tem obsegu vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
razrešitev direktorja – odpravnina - utemeljen razlog
Ker je bil tožnik (direktor tožene stranke) razrešen s funkcije iz utemeljenih razlogov, v smislu določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, mu odpravnina po pogodbi o zaposlitvi v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po ZGD-1 (v 6-kratnem znesku zadnje mesečne plače, ko je opravljal funkcijo direktorja), ne pripada.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075991
ZZK-1 člen 6, 99, 243, 243/1. SPZ člen 40, 49. ZPP člen 3, 3/3, 271, 316, 316/2.
izbrisna tožba – pripoznava tožbenega zahtevka – lastninska pravica – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – prenos lastninske pravice – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin – publicitetni učinki vpisov v zemljiško knjigo – vknjižba lastninske pravice – učinki zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve
Zgolj s sklenitvijo zavezovalnega pravnega posla (Dogovora) do vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ni prišlo, saj zakon za veljaven prenos zahteva tudi vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Ker sta pravdni stranki Dogovor sklenili šele po tem, ko je bila v zemljiški knjigi že zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin v korist upnika toženke, je uporaba drugega odstavka 316. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP utemeljena. V skladu s publicitetnim učinkom vpisov (6. člen ZZK-1) je moralo biti dejstvo prepovedi odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin pravdnima strankama znano že v času sklepanja Dogovora. Na podlagi Dogovora tako pravdni stranki ne bi mogli doseči vknjižbe lastninske pravice, prenos lastništva pa bi bil mogoč na podlagi sodne odločbe, saj prepoved odtujitve in obremenitve v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZZK-1 velja le za pravnoposlovna razpolaganja. Z izdajo sodbe na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka bi bil tako položaj toženkinega upnika izigran.
Ker se sodba na podlagi pripoznave lahko izda že med pripravami za glavno obravnavo (271. člen ZPP), tj. še pred izvedbo naroka za glavno obravnavo, to nedvomno velja tudi za sklep, s katerim sodišče prve stopnje pripoznave ne dovoli.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015709
OZ člen 131.
plačilo za delo - razlika v plači - odškodninska odgovornost - izgubljeni dobiček
Tožnica ni upravičen do povrnitve izgubljenega dobička v višini plače, do katere bi bila upravičena pri agenciji A. d.o.o., pri kateri se ni zaposlila, ker je pričakovala zaposlitev pri toženi stranki. Do zavrnitve zaposlitve in s tem do zatrjevanega izgubljenega dohodka ni prišlo zaradi kakšnega protipravnega ravnanja tožene stranke, ampak zaradi odločitve tožnice, da ne sprejme ponujene zaposlitve pri agenciji. Čeprav je na njeno odločitev vplivalo prepričanje o skorajšnji zaposlitvi pri toženi stranki, to ne more predstavljati relevantne vzročne zveze za odškodninsko obveznost tožene stranke. Med tožnico in pričama, ki ju izpostavlja pritožba, je šlo očitno le za pogajanja o tožničini morebitni zaposlitvi pri toženi stranki, do česar pa ni prišlo. Dejstvo, da je tožnica zaradi zavrnitve dela pri agenciji utrpela izgubo dohodka, ni v pravno relevantni povezavi s tem, da je imela takrat zgolj okvirna pogajanja za zaposlitev pri toženi stranki.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela
Ker je bilo s pravnomočno sodbo v socialnem sporu ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju, ko ji tožena stranka očita neupravičen izostanek z dela, nezmožna za delo, tožnica ni huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s tem storila kršitve po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki ji jo je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tožena stranka.
Odločba po nadzorstveni pravici se lahko izda v roku enega leta od dneva izdaje in vročitve, ne glede na to, če je bila zahteva za razveljavitev odločbe centra za socialno delo, po kateri je bila tožnica (občina) zavezana za plačilo stroškov institucionalnega varstva za določeno osebo, podana znotraj enoletnega roka. Zaradi poteka tega roka izdaja odločbe po nadzorstveni pravici ni več mogoča, zato je tožbeni zahtevek tožnice (občine) na njeno izdajo neutemeljen.
stvarna pristojnost - sporazum o poravnavi medsebojnih obveznostih
Iz navedb v tožbi izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki do dneva, ko je podpisal sporazum, da mu preneha delovno razmerje. Tožnik uveljavlja napako volje glede 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerem stranki sporazuma ugotavljata, da razen obveznosti iz prejšnjega člena po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nimata neporavnanih vzajemnih obveznosti in terjatev iz naslova delovnega razmerja ter nimata ostalih neporavnanih obveznosti oziroma da so te medsebojno izpolnjene. Tožnik je v III. točki tožbenega zahtevka zahteval razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za spor iz civilnopravnega razmerja v delu, ki se nanaša na razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je uveljavljal napako volje pri podpisu sporazuma, ki je sporazum med tožnikom in prvo toženo stranko iz delovno pravnega razmerja. Tožnik in prvo tožena stranka sta v razmerju delavec in delodajalec, zato je za spor na razveljavitev 3. člena sporazuma pristojno delovno sodišče. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo pristojnost Delovnega sodišča za odločanje o III. točki tožbenega zahtevka.
ZSVarPre člen 8, 8/1, 26, 26/1, 26/1-1, 27, 27/2, 36, 36/7. ZUJF člen 152.
denarna socialna pomoč - pravica do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - zaznamba
Iz 7. odstavka 36. člena ZSVarPre izhaja, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, ob pridobitvi pravice zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da tožnica v vlogi za pridobitev denarne socialne pomoči o tem ni bila poučena. Tožnica je dne 21. 5. 2014 podpisala vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in s tem tudi izjavo, iz katere izhaja, da je seznanjena s 7. odstavkom 36. člena ZSVarPre in z njegovo vsebino. Tožnica je bila torej s pravnimi posledicami uživanja denarne socialne pomoči iz 7. odstavka 36. člena ZSVarPre seznanjena že v predsodnem postopku s tipsko vlogo za priznanje denarne socialne pomoči. Vlogo je podpisala in s tem tudi del iste vloge, ki se nanaša na izjavo o seznanitvi s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine ter vpisom tega dejstva v zemljiško knjigo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z vrnitvijo v ponovno upravno odločanje.
dnevnice – konkurenčna klavzula - delovno razmerje za določen čas
Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, je nično pogodbeno določilo, s katerim se tožnik zavezuje k spoštovanju konkurenčne klavzule oziroma plačil pogodbene kazni. Po tretjem odstavku 40. člena ZDR-1 se konkurenčna klavzula lahko pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s prvim odstavkom 79. člena tega zakona, kadar se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega odstavka 74. člena tega zakona, poslovodno osebo ali prokuristom ali za opravljanje projektnega dela. Ker tožnik ni bil poslovodna oseba ali prokurist, prav tako pa tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za projektno delo, tožnika določba v tretjem odstavku 14. člena pogodbe o zaposlitvi ne zavezuje, saj ZDR-1 ne predvideva dogovora o konkurenčni klavzuli pri sklepanju pogodbe za določen čas, če ne gre za poslovodno osebo ali prokurista oziroma projektno delo.
ZSPD člen 69, 69/1, 69/1-6, 69/3. ZZZDR člen 105, 105a.
otroški dodatek - z motna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka - izključitveni razlog
V 69. členu ZSDP so določeni izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka. Gre za primere, ko se otroški dodatek, kljub siceršnjemu izpolnjevanju zakonskih pogojev za njegovo priznanje, ne dodeli nobenemu od staršev. Eden izmed primerov je, da
otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno (6. točka 1. odstavka 69. člena ZSDP). To pomeni, da otroški dodatek ne pripada za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, ob pogoju, da preživnina ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Sodišče prve stopnje ob zmotno zavzetem stališču, da mora biti sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka potrjen s strani sodišča, ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP. Nad skupnim otrokom, za katerega tožnik uveljavlja otroški dodatek, roditeljsko pravico izvršujeta oba starša, ki sta se s sporazumom dogovorila, da oba obdržita varstvo in vzgojo nad skupnim otrokom. Ta sporazum pa ni neveljaven zgolj zato, ker ni bil sklenjen pred centrom za socialno delo ali pred sodiščem. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti
Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 10. 4. 2010 res navedla, da se odpoved nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Na dan odpovedi je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Dne 31. 3. 2014, ko se ji očita kršenje delovnih obveznosti, je bil zadnji dan veljavnosti stare pogodbe, dne 1. 4. 2014 pa je zaradi premestitve na drugo delovno mesto začela veljati nova pogodba. Besedilo odpovedi, da se odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ni nejasno, ampak je povsem razumljivo. Zgolj zaradi takšnega besedila ni mogoče šteti, da izredna odpoved ni mogla učinkovati. Čeprav 77. člen ZDR-1 uporablja dikcijo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to vendarle pomeni prenehanje delovnega razmerja, ne le določene pogodbe. Ni možna logika, da tožnici v zvezi s kršitvami, ki se nanašajo na sporno obdobje (ko je kljub sklenitvi nove pogodbe še veljala stara pogodba), sploh ne bi bilo možno veljavno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.
Res je sicer, da delodajalec delavca ne sme siliti, da dela na delovnem mestu, na katerem po odločbi ZPIZ ne sme delati ali na delovnem mestu, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar pa delavec z dela ne sme neopravičeno izostati, ampak mora uporabiti možnosti, ki mu jih za varovanje njegovih pravic daje zakon. Tožnik je sicer imel na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe ZPIZ pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, vendar pa si je tožnik samovoljno vzel pravico in je zaradi tega, ker mu tožena stranka ni omogočila opravljanja dela na ustreznem delovnem mestu, nehal prihajati na delo. Ker lahko le delodajalec delavcu odredi čakanje na ustrezno delo doma, čeprav delovnopravni predpisi obveznosti delodajalca take odredbe ne predvidevajo več, je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj na delo od 7. 5. 2014 do 2. 6. 2014, ko mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni več prihajal.