reintegracija - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v sojenju pred sodiščem prve stopnje predlagal, naj sodišče odloči, da kljub nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja ter naj mu prizna denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, saj takega predloga do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Ker takega predloga tudi tožena stranka ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v okviru postavljenega (reintegracijskega) zahtevka.
stvarna pristojnost - sporazum o poravnavi medsebojnih obveznostih
Iz navedb v tožbi izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki do dneva, ko je podpisal sporazum, da mu preneha delovno razmerje. Tožnik uveljavlja napako volje glede 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerem stranki sporazuma ugotavljata, da razen obveznosti iz prejšnjega člena po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nimata neporavnanih vzajemnih obveznosti in terjatev iz naslova delovnega razmerja ter nimata ostalih neporavnanih obveznosti oziroma da so te medsebojno izpolnjene. Tožnik je v III. točki tožbenega zahtevka zahteval razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za spor iz civilnopravnega razmerja v delu, ki se nanaša na razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je uveljavljal napako volje pri podpisu sporazuma, ki je sporazum med tožnikom in prvo toženo stranko iz delovno pravnega razmerja. Tožnik in prvo tožena stranka sta v razmerju delavec in delodajalec, zato je za spor na razveljavitev 3. člena sporazuma pristojno delovno sodišče. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo pristojnost Delovnega sodišča za odločanje o III. točki tožbenega zahtevka.
ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 276/4. ZDR-1 člen 29, 41, 41/1, 47, 47/2.
odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - delna invalidska pokojnina
Toženec je dolžan tožniku delno invalidsko pokojnino na podlagi sodbe izplačati za nazaj. Ker do izdaje ustrezne odločbe toženca ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi ravnanja toženca, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 49/2, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 98, 122. ZDR člen 88, 88/3.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov - kriteriji
Na podlagi dejanske ugotovitve, da je tožena stranka v resnici preostalo delo tožnice prerazporedila na druge zaposlene, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoji utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Že na podlagi organizacijske odločitve tožene stranke, da se naloge, ki jih je opravljala tožnica, prerazporedijo na druge zaposlene (ne glede na obseg preostalih nalog), je tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Za presojo obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah (npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.
razrešitev direktorja – odpravnina - utemeljen razlog
Ker je bil tožnik (direktor tožene stranke) razrešen s funkcije iz utemeljenih razlogov, v smislu določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, mu odpravnina po pogodbi o zaposlitvi v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po ZGD-1 (v 6-kratnem znesku zadnje mesečne plače, ko je opravljal funkcijo direktorja), ne pripada.
ZUP člen 129. ZPIZ-2A člen 3, 6. ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7, 3.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožnica je bila v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 28. 9. 2009 dalje kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje. Po uveljaviti ZPIZ-2A s 1. 1. 2013 se tožnica iz tega zavarovanja ni odjavila, temveč se je odjavila šele 18. 6. 2013 in je zahtevo za spremembo podlage zavarovanja v predsodnem postopku vložila 27. 6. 2013. Te vloge pa tožena stranka ni obravnavala po vsebini, temveč jo je iz procesnih razlogov zavrgla, ker je ob uporabi 6. člena ZPIZ-2A štela, da je bila vložena po preteku 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka. Že zaradi takšne procesne odločitve o tožničini zahtevi v obravnavanem predsodnem postopku tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno sojenje o spremembi temelja zavarovanja, saj po vsebini tožena stranka še sploh ni odločala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v vsebinsko odločanje.
Novela ZPIZ-2A v 3. členu za prehodno obdobje od 1. 1. 2013 do leta 2020 ureja znižano plačilo prispevkov le za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v zavarovanje na temelju 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2A. V 6. členu ZPIZ-2A je določeno, da se lahko zavarovanec iz 3. člena istega zakona, ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A odjavil iz zavarovanja, v 30 dneh od uveljavitve novele zakona, ponovno prijavi v zavarovanje za obdobje odjave do ponovne vključitve v zavarovanje na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu te zakonske novele. Torej za nazaj največ od 1. 1. 2013, če se je odjavil iz zavarovanja in mu je za to obdobje zagotovljeno tudi znižano plačilo prispevka. Novela ZPIZ-2A se nanaša le na zavarovance iz 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ne pa tudi na ostale. Niti za tiste, ki so bili zavarovani na temelju 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Zato v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo 6. člena ZPIZ-2A in je sodišče prve stopnje pravilno upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
sprememba delodajalca- prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev je bila gostinska dejavnost enote Bar ..... s 1. 12. 2013 prenesena s tožene stranke na prevzemnika, ki je prevzel tudi dve delavki (tožnico in še eno delavko), ki v tej enoti na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljata delo. Ker pogodba o prenosu dejavnosti ni bila sklenjena za določen čas, je šlo za trajen prenos dejavnosti in za trajen prevzem delavk in ne za začasni prenos dejavnosti in prevzem delavk po določbi 8. odstavka 75. člena ZDR-1. Ker tožena stranka po prenosu dejavnosti na prevzemnika v tej enoti ni več opravljala gostinske dejavnosti, ampak je lokal, katerega lastnik je, oddala v najem drugemu najemniku, tožnice, ki je pri prevzemniku prenehala pogodba o zaposlitvi, skladno z določbo 8. odstavka 75. člena ZDR-1, ni bila dolžna prevzeti nazaj v delovno razmerje kot svoje delavke.
ZSVarPre člen 31, 31/1, 31/1-3, 32/2, 31/3, 34. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči člen 12. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožniku zato, ker živi skupaj z mamo, zagotovljeno bivanje, zaradi česar se denarna socialna pomoč zniža za 15 %.
Kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje, se po 3. odstavku 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Toženec ima po določbi 34. člena ZSVarPre diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, prebivanje na istem naslovu lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato mora toženec, upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali bo denarno socialno pomoč znižal in znižanje ovrednotiti. Tožnik sam
plačuje svoje stroške bivanja, čeprav živi skupaj z mamo, zato je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti, in s tem zagotovljene tudi 15 % osnovne oskrbe, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, če zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede višine denarne socialne pomoči in zadevo v tem obsegu vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
ZDR-1 člen 75, 75/8, 89, 89/2, 107. ZDR člen 73, 73/6, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - likvidacija - prevzemnik - sprememba delodajalca - poslovni razlog
Nad prvotoženo stranko je bil začet postopek likvidacije, glede katerega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela delavca pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa bi morala tožnica na podlagi določbe 8. odstavka 75. člena ZDR-1 glede na začasni prevzem dejavnosti preiti na delo k tretjetoženi stranki, saj je tretjetožena stranka v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opravljala dejavnost varovanja na objektu drugotožene stranke, ki ga je pred tem varovala prvotožena stranka. Drugotožena stranka je v letu 2012 s tretjetoženo stranko sklenila krovno pogodbo o storitvah s področja varovanja, zato je treba tretjetoženo stranko glede na osmi odstavek 75. člena ZDR-1 šteti kot novega prevzemnika dejavnosti varovanja določenih objektov drugotožene stranke (varovanje teh objektov je sicer izvajala tudi tožnica). Tretjetožena stranka je bila prevzemnik dejavnosti varovanja premoženja drugotožene stranke tudi v času, ko je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 107. členu ZDR-1, čeprav bi morala tožnica na podlagi 8. odstavka 75. člena ZDR-1 preiti k tretjetoženi stranki. Za spremembo delodajalca so bili izpolnjeni pogoji iz navedene določbe ZDR-1. Ker do prehoda tožnice k novemu delodajalcu prevzemniku ni prišlo, namesto tega pa je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ta odpoved nezakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev pogodbenih obveznosti
Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu kontrolor, je določenega dne po menjavi orodij pri opravljanju procesne kontrole nepravilno potrdila dva od štirih izbrizganih vzorcev kot ustrezna, kljub temu, da kosa funkcionalno in estetsko nista bila ustrezna, zaradi česar je bila polovica izdelanih kosov v izmeni poškodovanih in neustreznih in je s tem toženi stranki nastala tudi materialna škoda. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Pri presoji, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bistvena presoja, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodoče korektno izpolnjeval. Pri taki presoji pa je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu. Tožnica je v roku pol leta od prejema prvega opozorila večkrat ponovila istovrstne kršitve, saj je kršila pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ter ravnala v nasprotju s 33. členom ZDR-1 (ki določa obveznost vestnega opravljanja dela), 34. členom ZDR-1 (ki določa obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil) in 37. členom ZDR-1 (ki določa prepoved škodljivega ravnanja). Zato kršitev v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.
spor majhne vrednosti – nepristop na narok – fikcija vročitve – sodba na podlagi pripoznave – razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijati – delni umik tožbe po končanem zadnjem naroku
Vročitev vabila na narok je bila toženi stranki opravljena zakonito oziroma pravilno, konkretnih pritožbenih trditev v smeri, da je bila oziroma zakaj je bila vročitev napačna, pa tožena stranka ni navedla. Sklicevala se je le na krivičnost fikcije vročitve, s čimer ne more biti uspešna.
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče na narok vabiti tudi pričo, katere zaslišanje je predlagala tožena stranka. Slednje namreč ne vpliva na odločitev o tem, ali so v konkretnem primeru bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz tretjega odstavka 454. člena ZPP.
telesna okvara - invalidnina - Seznam telesnih okvar
Pri tožnici ni ugotovljena izguba funkcije nobenega segmenta hrbtenice, zato pri tožnici ne gre za telesno okvaro po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar. Tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Kljub temu, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, je toženec novo zahtevo za priznanje te pravice zavrgel nezakonito. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 je namreč prišlo do spremenjenega pravnega stanja, na podlagi katerega toženec v pravnomočno končanih postopkih še ni odločal. Poleg tega toženec, čeprav je tožnik državljan Bosne in Hercegovine, ki v tej državi sicer ni bil nikoli zavarovan, bil pa je zavarovan v Sloveniji, tudi ni odločal na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno vrnilo zadevo tožencu v ponovno upravno odločanje.
Z dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, čeprav je na dan nastanka invalidnosti III. kategorije že dopolnila starost 61 let, je prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in do kršitve materialne določbe zakona. Zato so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka, s katero je bila tožnici s prvim dnem naslednjega meseca po njeni izdaji zaradi dopolnjene starosti 61 let že na dan nastanka invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine.
invalidnost III. kategorije - stvarne razbremenitve - polni delovni čas
Tožnica je ob priznanih stvarnih razbremenitvah (da opravlja drugo delo, pretežno sede, z možnostjo, da se razhodi, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov) sposobna to delo opravljati s polnim delovnim časom, zato neutemeljeno uveljavlja časovno razbremenitev. Razvrsti se v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.
transformacija delovnega razmerja - delovno razmerje za določen čas
Ker se je začasno odsotni delavki dne 22. 9. 2014 iztekel dopust za nego in varstvo otroka in je tako tudi prenehal razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, tožnica pa ostala na delu tudi po poteku časa oziroma po prenehanju razloga, zaradi katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi (delala je še dva dni po 22. 9. 2014), je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmeja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.
Tožnica bi morala za (uspešno) uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja postaviti tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja med pravdnima stranka se namreč v skladu s sodno prakso ne more ugotavljati le kot prehodno vprašanje (13. člen ZPP), ampak se zahteva postavitev ustreznega tožbenega zahtevka, in sicer v rokih iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR (oziroma sedaj prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR. S postavitvijo tožbenih zahtevkov za uveljavljanje denarnih terjatev (brez hkratnega uveljavljanja tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in/ali ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) delavec tudi ne more obiti roka iz 204. člena ZDR (oziroma 200. člena ZDR-1) s sklicevanjem zgolj na splošni 5-letni zastaralni rok iz 206. člena ZDR (oziroma 202. člena ZDR-1). Ker tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnica v tem sporu ni postavila, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka za ugotovitev, ali je razmerje med pravdnima strankama imelo vse elemente delovnega razmerja, ampak je tožbene zahtevke za uveljavljanje denarnih terjatev pravilno zavrnilo.
nevarna vožnja v cestnem prometu – izvršitveno dejanje – blanketna norma – predrzna vožnja – ne bis in idem
Pojem predrznosti torej opredeljujejo tako subjektivne okoliščine na strani storilca in ki se kažejo v odnosu do varnosti udeležencev cestnega prometa kot subjektivne okoliščine, ki zadevajo naravo in tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku. Gre torej za presojo vseh okoliščin posameznega primera, ki morajo biti v opisu dejanja konkretizirane tako, da storilčeva vožnja toliko odstopa od običajnih kršitev, da jo je moč že izkustveno gledano opredeliti kot predrzno.
Pritožnica ima sicer prav, ko opozarja, da pri presoji obstoja načela ne bis in idem ni pomembna pravna opredelitev kaznivega dejanja temveč zgolj dejanje, ki je sestavljeno iz skupa dejstev in so po svoji naravi tako časovno kot prostorsko neločljivo povezana. Vendar tista dejstva, ki se nanašajo na očitek predrzne vožnje in povzročitev konkretne in neposredne nevarnosti za ostale udeležence prometa, v odločbi italijanskega sodišča niso navedena.
Pri stranskem intervenientu so podane zdravstvene težave, ki ga omejujejo pri delu, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi prišlo do poklicne invalidnosti oziroma do izgube delovne zmožnosti. Ker pri stranskem intervenitentu ni podana I. kategorija invalidnosti, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Preiskava mobilnega telefona oškodovanca je bila opravljena na podlagi njegove vnaprejšnje pisne privolitve, zato zapisnik o preiskavi elektronske naprave ne predstavlja dokaza na katerega sodišče ne sme opreti svoje odločbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za predmetno odločitev ni relevantno.