STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0075991
ZZK-1 člen 6, 99, 243, 243/1. SPZ člen 40, 49. ZPP člen 3, 3/3, 271, 316, 316/2.
izbrisna tožba – pripoznava tožbenega zahtevka – lastninska pravica – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – prenos lastninske pravice – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin – publicitetni učinki vpisov v zemljiško knjigo – vknjižba lastninske pravice – učinki zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve
Zgolj s sklenitvijo zavezovalnega pravnega posla (Dogovora) do vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja ni prišlo, saj zakon za veljaven prenos zahteva tudi vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Ker sta pravdni stranki Dogovor sklenili šele po tem, ko je bila v zemljiški knjigi že zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin v korist upnika toženke, je uporaba drugega odstavka 316. člena v zvezi s tretjim odstavkom 3. člena ZPP utemeljena. V skladu s publicitetnim učinkom vpisov (6. člen ZZK-1) je moralo biti dejstvo prepovedi odtujitve in obremenitve spornih nepremičnin pravdnima strankama znano že v času sklepanja Dogovora. Na podlagi Dogovora tako pravdni stranki ne bi mogli doseči vknjižbe lastninske pravice, prenos lastništva pa bi bil mogoč na podlagi sodne odločbe, saj prepoved odtujitve in obremenitve v skladu s prvim odstavkom 99. člena ZZK-1 velja le za pravnoposlovna razpolaganja. Z izdajo sodbe na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka bi bil tako položaj toženkinega upnika izigran.
Ker se sodba na podlagi pripoznave lahko izda že med pripravami za glavno obravnavo (271. člen ZPP), tj. še pred izvedbo naroka za glavno obravnavo, to nedvomno velja tudi za sklep, s katerim sodišče prve stopnje pripoznave ne dovoli.
ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10, 395, 395/2. ZDR-1 člen 84. Konvencija 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 9.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka
V skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP lahko sodišče med drugim tudi zaradi okoliščine iz 10. točke 394. člena ZPP dovoli obnovo le, če stranka te okoliščine brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Glede na tožnikov tožbeni zahtevek (s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) bi morala tožena stranka vedeti, da okoliščine o morebitni zaposlitvi tožnika po dnevu, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavljajo odločilno dejstvo in da bi lahko tožena stranka ob ustrezni skrbnosti bodisi sama opravila poizvedbe o zaposlitvi tožnika pri pristojnih institucijah oziroma organih, bodisi predlagala sodišču prve stopnje, da te poizvedbe opravi. Ker tega zaradi premajhne skrbnosti ni storila, je na njej krivda, da te okoliščine ni uveljavljala pravočasno, torej še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Zato je sodišče prve stopnje njen predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrnilo.
stvarna pristojnost - sporazum o poravnavi medsebojnih obveznostih
Iz navedb v tožbi izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki do dneva, ko je podpisal sporazum, da mu preneha delovno razmerje. Tožnik uveljavlja napako volje glede 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerem stranki sporazuma ugotavljata, da razen obveznosti iz prejšnjega člena po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nimata neporavnanih vzajemnih obveznosti in terjatev iz naslova delovnega razmerja ter nimata ostalih neporavnanih obveznosti oziroma da so te medsebojno izpolnjene. Tožnik je v III. točki tožbenega zahtevka zahteval razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za spor iz civilnopravnega razmerja v delu, ki se nanaša na razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je uveljavljal napako volje pri podpisu sporazuma, ki je sporazum med tožnikom in prvo toženo stranko iz delovno pravnega razmerja. Tožnik in prvo tožena stranka sta v razmerju delavec in delodajalec, zato je za spor na razveljavitev 3. člena sporazuma pristojno delovno sodišče. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo pristojnost Delovnega sodišča za odločanje o III. točki tožbenega zahtevka.
ZSVarPre člen 8, 8/1, 26, 26/1, 26/1-1, 27, 27/2, 36, 36/7. ZUJF člen 152.
denarna socialna pomoč - pravica do kritja prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - zaznamba
Iz 7. odstavka 36. člena ZSVarPre izhaja, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, ob pridobitvi pravice zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da tožnica v vlogi za pridobitev denarne socialne pomoči o tem ni bila poučena. Tožnica je dne 21. 5. 2014 podpisala vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in s tem tudi izjavo, iz katere izhaja, da je seznanjena s 7. odstavkom 36. člena ZSVarPre in z njegovo vsebino. Tožnica je bila torej s pravnimi posledicami uživanja denarne socialne pomoči iz 7. odstavka 36. člena ZSVarPre seznanjena že v predsodnem postopku s tipsko vlogo za priznanje denarne socialne pomoči. Vlogo je podpisala in s tem tudi del iste vloge, ki se nanaša na izjavo o seznanitvi s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine ter vpisom tega dejstva v zemljiško knjigo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z vrnitvijo v ponovno upravno odločanje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi
S tem, ko je tožnik (operater sistemov) ob 1.37 ponoči na delu spal (izven svojega delovnega mesta si je pripravil začasno ležišče), je huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in sicer določbo 3. odstavka 2. člena, ki med drugim določa, da mora delavec redno, vestno, pravočasno, strokovno, kvalitetno, učinkovito in gospodarno opravljati delo, z vso skrbnostjo in odgovornostjo kot to zahteva narava dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, zato obstaja utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022981
URS člen 26. OZ člen 165, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2. VSM0022982.
odškodninska odgovornost države - izvršilni postopek - vpis lastninske pravice na nepremičnini - začetek teka zastaralnega roka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha - uspeh v predhodnem postopku
Tožena stranka bi morala namreč zatrjevati taka dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek le-tega zakonodajalec veže na pojem nastanka škode. Zastaranje je namreč vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev ne more nastati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati.
- Tožeča stranka je za nastalo škodo lahko (dokončno) izvedela šele takrat, ko je pritožbeno sodišče (sklep VSM I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009) potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 7967/2006 z dne 11. 3. 2009, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Šele tedaj je namreč postalo jasno, da tožeča stranka svoje lastninske pravice, pridobljene v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o domiku nepremičnine, ne bo mogla uresničiti. Dotlej je bilo namreč vprašanje nastanka škode negotovo, saj v primeru uspeha s pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožeči stranki škoda (morda) sploh ne bi nastala. Čeprav se je nastanek škode morda nakazoval že prej, pa je tožeča stranka za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti sklepa, da se vknjižba lastninske pravice v njeno korist ne opravi oziroma z vročitvijo tega sklepa pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 6. 2009, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki več kot 20 let in sicer najprej od 17. 7. 1974 do 31. 8. 1987, potem pa ponovno od 12. 7. 2005 do 27. 12. 2012.Tožniku je v letu 1987 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi hujše kršitve delovne obveznosti in sicer neupravičenega izostanka. Zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal. Tožnik torej po prenehanju delovnega razmerja v letu 1987 ni imel do tožene stranke nobenih obveznosti in nobenih pravic iz končanega delovnega razmerja. Pravice do odpravnine ni pridobil. Razlog prenehanja prejšnjega delovnega razmerja torej kaže, da pravice, ki so predmet izpodbijane sodbe (odpravnina), niso mogle preiti na novo delovno razmerje, ker jih tožnik ni pridobil. To pomeni, da ni stvarne zveze med prejšnjim in sedanjim delovnim razmerjem in ni mogoče pri določanju višine odpravnine upoštevati prejšnjega delovnega razmerja.
ZDR člen 4, 4/1, 33, 33/1, 34, 34/1, 213, 214. OZ člen 814, 815.
elementi delovnega razmerja – ekonomska odvisnost
Tožnice, ki je zoper toženo stranko uveljavljala obstoj delovnega razmerja, v razmerju do tožene stranke ni mogoče opredeliti kot ekonomske odvisne osebe. Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika (213. člen ZDR-1). Tudi sicer je nelogično zavzemanje tožnice, da bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti za ekonomsko odvisno osebo. Takšna ugotovitev bi namreč avtomatsko izključevala možnost ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in tudi pristojnost delovnega sodišča), saj je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno le omejeno pravno varstvo, kot ga predvideva 214. člen ZDR-1, ki pa ne zajema ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Dopustna je npr. presoja odpovedi pogodbe o sodelovanju v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, a je tudi upravičenost do tega pogojevana z obveščanjem naročnika po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta, a tudi do tega v spornem primeru (še) ni prišlo. Navedeno ne more biti predmet delovnega spora.
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno zastopniško pogodbo, ni bila v odnosu podrejenosti v razmerju do tožene stranke, pač pa je bila samostojna, oziroma je šlo za enakopraven poslovni odnos med tožnico in toženo stranko. Ker je podrejenost delavca tista ključna lastnost, ki posebej označuje razmerje med delavcem in delodajalcem, izvedena pa je iz delavčeve obveznosti opravljanja dela pod nadzorom delodajalca, je bil zaradi pomanjkanja tega elementa delovnega razmerja pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki.
spor majhne vrednosti – nepristop na narok – fikcija vročitve – sodba na podlagi pripoznave – razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijati – delni umik tožbe po končanem zadnjem naroku
Vročitev vabila na narok je bila toženi stranki opravljena zakonito oziroma pravilno, konkretnih pritožbenih trditev v smeri, da je bila oziroma zakaj je bila vročitev napačna, pa tožena stranka ni navedla. Sklicevala se je le na krivičnost fikcije vročitve, s čimer ne more biti uspešna.
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče na narok vabiti tudi pričo, katere zaslišanje je predlagala tožena stranka. Slednje namreč ne vpliva na odločitev o tem, ali so v konkretnem primeru bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz tretjega odstavka 454. člena ZPP.
Pri izjavljanju volje druge toženke bi morali sodelovati predsednica uprave in še en član banke, sicer pravni posel, ki ga sklene zgolj predsednica uprave banke ni veljaven (prvi odstavek 62. člena ZBan-1).
ZJU člen 147, 147/1, 147/2, 147/7, 149, 149/1, 149/1-1, 156, 156/2, 156/3, 157, 158. ZDR člen 97.
premestitev - ukinitev delovnega mesta - opravljanje enakega dela
Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka s spremembo akta o sistemizaciji ukinila delovno mesto, na katerem je delo opravljal tožnik, takšna ugotovitev pa pomeni zakonito podlago za njegovo premestitev iz poslovnega razloga po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Dejstvo, da javni uslužbenec pred in po premestitvi opravlja enako delo, še ne pomeni, da je bila njegova premestitev nezakonita. Materialnopravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je bila reorganizacija, vsaj kar se tiče dela tožnika, le navidezna, v obliki ukinitve delovnega mesta višji svetovalec in sistemiziranja nižje vrednotenega delovnega mesta svetovalec, medtem ko je tožnik še naprej opravljal povsem enaka dela in naloge ter da razlog za tožnikovo premestitev na delovno mesto svetovalec dejansko ni bil podan, temveč je bilo tožnikovo delovno mesto zgolj navidezno ukinjeno in sta zato izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika nezakonita. Ker je bila premestitev tožnika pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je kot vodja dejavnosti svojim podrejenim delavcem odredil oziroma odobril prevoz materiala, ki ni bil naročen pri toženi stranki, zato za ta prevoz ni bil izdan ustrezen račun, da je odredil odvoz odpadkov na tehtanje in v nadaljnjo obdelavo, čeprav te storitve niso bile naročene, da je naročil oziroma odobril skladiščenje akvaristike in regalov, katerih skladiščenje ni bilo odobreno niti o njem niso bile obveščene pristojne osebe. Zaradi takšnega ravnanja je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Vendar pa je glede plačila tega zneska na podlagi iz 631. člena OZ soglašati s pritožbenim stališčem, da je predložitev v podpis pogodbe o asignaciji, s katero je tožeča stranka pozivala toženo stranko, da izvede plačilo namesto svojemu dolžniku (podjemniku) neposredno njej (kot asignatarju), mogoče šteti za poziv, ki ga v smislu 631. člena OZ da podizvajalec naročniku, saj so učinki asignacijske pogodbe vsebinsko povsem primerljivi s pravno situacijo iz 631. člena OZ.
habilitacija - izvolitev v naziv - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Habilitacija se dodeli z odločbo, in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved. Zato je s pravnomočnostjo odločbe o neizvolitvi v naziv (docent) v konkretnem primeru nastopil utemeljen razlog, zaradi katerega je po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
invalidnost III. kategorije - stvarne razbremenitve - polni delovni čas
Tožnica je ob priznanih stvarnih razbremenitvah (da opravlja drugo delo, pretežno sede, z možnostjo, da se razhodi, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kilogramov) sposobna to delo opravljati s polnim delovnim časom, zato neutemeljeno uveljavlja časovno razbremenitev. Razvrsti se v III. kategorijo invalidnosti in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom.
reintegracija - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v sojenju pred sodiščem prve stopnje predlagal, naj sodišče odloči, da kljub nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja ter naj mu prizna denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, saj takega predloga do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Ker takega predloga tudi tožena stranka ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v okviru postavljenega (reintegracijskega) zahtevka.
Toženec je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnil na podlagi 72. člena ZPIZ in ponovno na podlagi 110. člena ZPIZ-1. Ob vložitvi nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine je že veljal ZPIZ-2, s čimer se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. Zato pogoji za zavrženje zahteve iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjeni in je o vlogi potrebno odločiti po vsebini.