izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti
Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 10. 4. 2010 res navedla, da se odpoved nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Na dan odpovedi je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Dne 31. 3. 2014, ko se ji očita kršenje delovnih obveznosti, je bil zadnji dan veljavnosti stare pogodbe, dne 1. 4. 2014 pa je zaradi premestitve na drugo delovno mesto začela veljati nova pogodba. Besedilo odpovedi, da se odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ni nejasno, ampak je povsem razumljivo. Zgolj zaradi takšnega besedila ni mogoče šteti, da izredna odpoved ni mogla učinkovati. Čeprav 77. člen ZDR-1 uporablja dikcijo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to vendarle pomeni prenehanje delovnega razmerja, ne le določene pogodbe. Ni možna logika, da tožnici v zvezi s kršitvami, ki se nanašajo na sporno obdobje (ko je kljub sklenitvi nove pogodbe še veljala stara pogodba), sploh ne bi bilo možno veljavno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 49/2, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 98, 122. ZDR člen 88, 88/3.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov - kriteriji
Na podlagi dejanske ugotovitve, da je tožena stranka v resnici preostalo delo tožnice prerazporedila na druge zaposlene, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoji utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Že na podlagi organizacijske odločitve tožene stranke, da se naloge, ki jih je opravljala tožnica, prerazporedijo na druge zaposlene (ne glede na obseg preostalih nalog), je tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Za presojo obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah (npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev pogodbenih obveznosti
Tožnica, ki je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu kontrolor, je določenega dne po menjavi orodij pri opravljanju procesne kontrole nepravilno potrdila dva od štirih izbrizganih vzorcev kot ustrezna, kljub temu, da kosa funkcionalno in estetsko nista bila ustrezna, zaradi česar je bila polovica izdelanih kosov v izmeni poškodovanih in neustreznih in je s tem toženi stranki nastala tudi materialna škoda. S takšnim ravnanjem je tožnica kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Pri presoji, ali storjena kršitev onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bistvena presoja, ali je glede na storjeno kršitev (dejansko ponavljanje kršitev) še mogoče pričakovati, da bo delavec obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi v bodoče korektno izpolnjeval. Pri taki presoji pa je pomembno tudi siceršnje obnašanje delavca na delu. Tožnica je v roku pol leta od prejema prvega opozorila večkrat ponovila istovrstne kršitve, saj je kršila pogodbene obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ter ravnala v nasprotju s 33. členom ZDR-1 (ki določa obveznost vestnega opravljanja dela), 34. členom ZDR-1 (ki določa obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil) in 37. členom ZDR-1 (ki določa prepoved škodljivega ravnanja). Zato kršitev v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja.
ZSPD člen 69, 69/1, 69/1-6, 69/3. ZZZDR člen 105, 105a.
otroški dodatek - z motna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka - izključitveni razlog
V 69. členu ZSDP so določeni izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka. Gre za primere, ko se otroški dodatek, kljub siceršnjemu izpolnjevanju zakonskih pogojev za njegovo priznanje, ne dodeli nobenemu od staršev. Eden izmed primerov je, da
otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno (6. točka 1. odstavka 69. člena ZSDP). To pomeni, da otroški dodatek ne pripada za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, ob pogoju, da preživnina ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Sodišče prve stopnje ob zmotno zavzetem stališču, da mora biti sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka potrjen s strani sodišča, ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP. Nad skupnim otrokom, za katerega tožnik uveljavlja otroški dodatek, roditeljsko pravico izvršujeta oba starša, ki sta se s sporazumom dogovorila, da oba obdržita varstvo in vzgojo nad skupnim otrokom. Ta sporazum pa ni neveljaven zgolj zato, ker ni bil sklenjen pred centrom za socialno delo ali pred sodiščem. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
habilitacija - izvolitev v naziv - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Habilitacija se dodeli z odločbo, in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved. Zato je s pravnomočnostjo odločbe o neizvolitvi v naziv (docent) v konkretnem primeru nastopil utemeljen razlog, zaradi katerega je po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je kot vodja dejavnosti svojim podrejenim delavcem odredil oziroma odobril prevoz materiala, ki ni bil naročen pri toženi stranki, zato za ta prevoz ni bil izdan ustrezen račun, da je odredil odvoz odpadkov na tehtanje in v nadaljnjo obdelavo, čeprav te storitve niso bile naročene, da je naročil oziroma odobril skladiščenje akvaristike in regalov, katerih skladiščenje ni bilo odobreno niti o njem niso bile obveščene pristojne osebe. Zaradi takšnega ravnanja je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 276/4. ZDR-1 člen 29, 41, 41/1, 47, 47/2.
odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - delna invalidska pokojnina
Toženec je dolžan tožniku delno invalidsko pokojnino na podlagi sodbe izplačati za nazaj. Ker do izdaje ustrezne odločbe toženca ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi ravnanja toženca, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi
S tem, ko je tožnik (operater sistemov) ob 1.37 ponoči na delu spal (izven svojega delovnega mesta si je pripravil začasno ležišče), je huje kršil obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in sicer določbo 3. odstavka 2. člena, ki med drugim določa, da mora delavec redno, vestno, pravočasno, strokovno, kvalitetno, učinkovito in gospodarno opravljati delo, z vso skrbnostjo in odgovornostjo kot to zahteva narava dela, upoštevajoč organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu, zato obstaja utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
ZDR člen 112, 112/2. ZFPPIPP člen 69, 69/3, 122, 122/2, 122/2-2, 122/4, 301, 301/3. 301/7.
odpravnina - najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - stečajni postopek - prekinitev postopka - nadaljevanje prekinjenega postopka
Tožnik je v stečajnem postopku, začetem nad toženo stranko, prijavil terjatev, ki jo je stečajna upraviteljica v celoti prerekala. Zato je bil tožnik napoten na pravdni postopek za ugotovitev prerekane terjatve. Tožnik bi moral v skladu s 3. odstavkom 301. člena ZFPPIPP v enem mesecu po objavi sklepa ob preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka v zadevi. Ker tožnik tega ni storil, je sodišče prve stopnje na podlagi 7. odstavka 301. člena ZFPPIPP pravilno ugotovilo, da je prenehala terjatev tožnika v razmerju do tožene stranke (stečajnega dolžnika), zato je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
ZDR člen 4, 4/1, 33, 33/1, 34, 34/1, 213, 214. OZ člen 814, 815.
elementi delovnega razmerja – ekonomska odvisnost
Tožnice, ki je zoper toženo stranko uveljavljala obstoj delovnega razmerja, v razmerju do tožene stranke ni mogoče opredeliti kot ekonomske odvisne osebe. Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika (213. člen ZDR-1). Tudi sicer je nelogično zavzemanje tožnice, da bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti za ekonomsko odvisno osebo. Takšna ugotovitev bi namreč avtomatsko izključevala možnost ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in tudi pristojnost delovnega sodišča), saj je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno le omejeno pravno varstvo, kot ga predvideva 214. člen ZDR-1, ki pa ne zajema ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Dopustna je npr. presoja odpovedi pogodbe o sodelovanju v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, a je tudi upravičenost do tega pogojevana z obveščanjem naročnika po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta, a tudi do tega v spornem primeru (še) ni prišlo. Navedeno ne more biti predmet delovnega spora.
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno zastopniško pogodbo, ni bila v odnosu podrejenosti v razmerju do tožene stranke, pač pa je bila samostojna, oziroma je šlo za enakopraven poslovni odnos med tožnico in toženo stranko. Ker je podrejenost delavca tista ključna lastnost, ki posebej označuje razmerje med delavcem in delodajalcem, izvedena pa je iz delavčeve obveznosti opravljanja dela pod nadzorom delodajalca, je bil zaradi pomanjkanja tega elementa delovnega razmerja pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki.
povračilo stroškov za pričo – sklicevanje na stroškovnik – sklicevanje na zahtevek za vračilo nadomestila plače
Kot se v pravdnem postopku pri odmeri stroškov v končni sodbi sodišča pogosto sklicujejo na specificirane stroškovnike, ki so vloženi v pravdni spis in tako dani na vpogled tudi nasprotni stranki – in jih seveda kritično preverijo, se tudi v primeru povračila stroškov za priče sodišče lahko le sklicuje na zahtevek pričinega delodajalca za povračilo nadomestila plače.
Res je sicer, da delodajalec delavca ne sme siliti, da dela na delovnem mestu, na katerem po odločbi ZPIZ ne sme delati ali na delovnem mestu, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar pa delavec z dela ne sme neopravičeno izostati, ampak mora uporabiti možnosti, ki mu jih za varovanje njegovih pravic daje zakon. Tožnik je sicer imel na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe ZPIZ pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, vendar pa si je tožnik samovoljno vzel pravico in je zaradi tega, ker mu tožena stranka ni omogočila opravljanja dela na ustreznem delovnem mestu, nehal prihajati na delo. Ker lahko le delodajalec delavcu odredi čakanje na ustrezno delo doma, čeprav delovnopravni predpisi obveznosti delodajalca take odredbe ne predvidevajo več, je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj na delo od 7. 5. 2014 do 2. 6. 2014, ko mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni več prihajal.
izrek v neskladju z razlogi sodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazni predlog tožene stranke - zastaranje
Sodišče mora namreč takrat, ko ugotovi, da je vtoževana terjatev (vsaj delno) utemeljena, odločiti tudi o celotni v pobot uveljavljani terjatvi nasprotne stranke, saj v tem delu postane odločiteV o tej pobotni terjatvi tudi pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP).
Toženec je tožničino zahtevo za priznanje pravice do vdovske pokojnine že pravnomočno zavrnil na podlagi 72. člena ZPIZ in ponovno na podlagi 110. člena ZPIZ-1. Ob vložitvi nove zahteve za priznanje pravice do vdovske pokojnine je že veljal ZPIZ-2, s čimer se je spremenila podlaga, na katero se opira zahtevek. Zato pogoji za zavrženje zahteve iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP niso izpolnjeni in je o vlogi potrebno odločiti po vsebini.
Odločba po nadzorstveni pravici se lahko izda v roku enega leta od dneva izdaje in vročitve, ne glede na to, če je bila zahteva za razveljavitev odločbe centra za socialno delo, po kateri je bila tožnica (občina) zavezana za plačilo stroškov institucionalnega varstva za določeno osebo, podana znotraj enoletnega roka. Zaradi poteka tega roka izdaja odločbe po nadzorstveni pravici ni več mogoča, zato je tožbeni zahtevek tožnice (občine) na njeno izdajo neutemeljen.
reintegracija - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v sojenju pred sodiščem prve stopnje predlagal, naj sodišče odloči, da kljub nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja ter naj mu prizna denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, saj takega predloga do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Ker takega predloga tudi tožena stranka ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v okviru postavljenega (reintegracijskega) zahtevka.
ZObr člen 98, 98/2, 98c, 98c/1, 98c/2, 98c/3. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami člen 5.
vračilo preveč izplačane plače - opravljanje vojaške službe izven države
Toženec je upravičen do plače za opravljanje vojaške službe izven države le do vključno 22. 2. 2010, ko je takšno službo tudi dejansko opravljal, ne pa tudi za dneve, ko se je že vrnil v RS. Ker je tožeča stranka tožencu za vse dni februarja 2010 izplačala plačo za delo izven države, čeprav mu pripada takšna plača le za 22 dni, je tožbeni zahtevek tožeče stranke za vračilo preveč izplačane plače utemeljen.
ZDR-1 člen 75, 75/8, 89, 89/2, 107. ZDR člen 73, 73/6, 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - likvidacija - prevzemnik - sprememba delodajalca - poslovni razlog
Nad prvotoženo stranko je bil začet postopek likvidacije, glede katerega je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela delavca pod pogoji iz njegove pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru pa bi morala tožnica na podlagi določbe 8. odstavka 75. člena ZDR-1 glede na začasni prevzem dejavnosti preiti na delo k tretjetoženi stranki, saj je tretjetožena stranka v času podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga opravljala dejavnost varovanja na objektu drugotožene stranke, ki ga je pred tem varovala prvotožena stranka. Drugotožena stranka je v letu 2012 s tretjetoženo stranko sklenila krovno pogodbo o storitvah s področja varovanja, zato je treba tretjetoženo stranko glede na osmi odstavek 75. člena ZDR-1 šteti kot novega prevzemnika dejavnosti varovanja določenih objektov drugotožene stranke (varovanje teh objektov je sicer izvajala tudi tožnica). Tretjetožena stranka je bila prevzemnik dejavnosti varovanja premoženja drugotožene stranke tudi v času, ko je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 107. členu ZDR-1, čeprav bi morala tožnica na podlagi 8. odstavka 75. člena ZDR-1 preiti k tretjetoženi stranki. Za spremembo delodajalca so bili izpolnjeni pogoji iz navedene določbe ZDR-1. Ker do prehoda tožnice k novemu delodajalcu prevzemniku ni prišlo, namesto tega pa je prvotožena stranka tožnici podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ta odpoved nezakonita.