ZDR-1 člen 23, 23/2, 118, 119, 119/2. ZZDT-1 člen 10, 17, 29, 51, 57, 57/3, 57/3-2. Pravilnik o vlogah in dokazilih v zvezi z zaposlovanjem in delom tujcev ter zaposlitvah tujcev, ki niso vezani na trg dela člen 24, 27. OZ člen 39.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče prve stopnje kot pravno podlago za odločitev pravilno upoštevalo 23. člen Zakona o delovnih razmerjih. Pogoje za zaposlitev tujca ureja specialni predpis in sicer Zakon o zaposlovanju dela tujcev, ki v 29. členu ureja zaposlitev brez kontrole trga dela, pri čemer v teh primerih minister pristojen za delo določi primere, ko zaposlitev tujca zaradi narave dela ni vezana na trg dela in se dovoljenje za zaposlitev izdaja brez upoštevanja pogojev iz 17. člena zakona. Pravilnik o vlogah in dokazilih v zvezi z zaposlovanjem in delom tujcev ter zaposlitvah tujcev, ki niso vezani na trg dela kot primer, ko gre za dovoljenje za zaposlitev brez kontrole dela brez preverjanja pogoja iz 27. člena ZZDT-1, določa tudi primer, ko želi družba zaposliti tujca, ki je najmanj 51 % udeležen v kapitalu, razen, če je ta tujec hkrati tudi edini zastopnik te družbe. Tožnik je imel pri toženi stranki imel 51 % poslovni delež do 9. 1. 2015, kasneje pa je prenesel svoj poslovni delež na družbenico A.A.. Tako je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 9. 1. 2015. Odjava dela tujca - tožnika se izvrši po uradni dolžnosti in mu je delovno dovoljenje prenehalo z dnem 9. 1. 2015. ZDR-1 v drugem odstavku 119. člena ureja prenehanje pogodbe o zaposlitvi po samem zakonu in določa, da pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja. Tožniku je dovoljenje za zaposlitev prenehalo po 2. točki tretjega odstavka 57. člena ZZDT v povezavi z 51. členom ZZDT-1, že 9. 1. 2015, torej pred podano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 4. 2. 2015, v času, ko tožnik ni bil več v delovnem razmerju, je odpoved nična. Skladno s četrtim odstavkom 39. člena OZ je pogodba nična, če nima pravne podlage ali je ta nedopustna. Pravno podlago odpovedi pogodbe o zaposlitvi predstavlja obstoj pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki pa na dan 4. 2. 2015 ni (več) veljala, zato je izredna odpoved nična oziroma pravno neučinkovita.
Res je sicer, da delodajalec delavca ne sme siliti, da dela na delovnem mestu, na katerem po odločbi ZPIZ ne sme delati ali na delovnem mestu, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar pa delavec z dela ne sme neopravičeno izostati, ampak mora uporabiti možnosti, ki mu jih za varovanje njegovih pravic daje zakon. Tožnik je sicer imel na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe ZPIZ pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, vendar pa si je tožnik samovoljno vzel pravico in je zaradi tega, ker mu tožena stranka ni omogočila opravljanja dela na ustreznem delovnem mestu, nehal prihajati na delo. Ker lahko le delodajalec delavcu odredi čakanje na ustrezno delo doma, čeprav delovnopravni predpisi obveznosti delodajalca take odredbe ne predvidevajo več, je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj na delo od 7. 5. 2014 do 2. 6. 2014, ko mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni več prihajal.
nevarna vožnja v cestnem prometu – izvršitveno dejanje – blanketna norma – predrzna vožnja – ne bis in idem
Pojem predrznosti torej opredeljujejo tako subjektivne okoliščine na strani storilca in ki se kažejo v odnosu do varnosti udeležencev cestnega prometa kot subjektivne okoliščine, ki zadevajo naravo in tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku. Gre torej za presojo vseh okoliščin posameznega primera, ki morajo biti v opisu dejanja konkretizirane tako, da storilčeva vožnja toliko odstopa od običajnih kršitev, da jo je moč že izkustveno gledano opredeliti kot predrzno.
Pritožnica ima sicer prav, ko opozarja, da pri presoji obstoja načela ne bis in idem ni pomembna pravna opredelitev kaznivega dejanja temveč zgolj dejanje, ki je sestavljeno iz skupa dejstev in so po svoji naravi tako časovno kot prostorsko neločljivo povezana. Vendar tista dejstva, ki se nanašajo na očitek predrzne vožnje in povzročitev konkretne in neposredne nevarnosti za ostale udeležence prometa, v odločbi italijanskega sodišča niso navedena.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela
Ker je bilo s pravnomočno sodbo v socialnem sporu ugotovljeno, da je bila tožnica v spornem obdobju, ko ji tožena stranka očita neupravičen izostanek z dela, nezmožna za delo, tožnica ni huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in s tem storila kršitve po 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ki ji jo je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala tožena stranka.
Sodna poravnava ima učinke pravnomočne sodne odločbe, zato je za njeno razveljavitev predvideno posebno izredno pravno sredstvo, tožba za razveljavitev sodne poravnave, glede katere so poleg procesnih razlogov predvideni tudi izpodbojni razlogi materialnopravne narave. Ti so podani, če je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače . Da je zmota lahko upoštevna, mora biti bistvena in opravičljiva.
Navedbe tožeče stranke, da se je za sklenitev sodne poravnave v zadevi Pd 377/2012 dne 5. 3. 2014 odločila zaradi izdaje sodbe istega sodišča Pd 329/2012 z dne 10. 12. 2013 v podobnem primeru, v katerem ji je bilo naloženo plačilo dnevnic, niso takšne okoliščine, ki bi se po običajih v prometu ali po namenu strank lahko štele kot odločilne za sklenitev sodne poravnave. Tožeča stranka sama je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo, pa ni počakala do odločitve pritožbenega sodišča, ampak je v vmesnem času sklenila sporno sodno poravnavo. Zmota tožeče stranke ni bila bistvena, pa tudi opravičljiva ne, saj tožeča stranka neutemeljeno poudarja, da je s tem, ko se je zanesla na pravilnost sodbe Pd 329/2012 (ki je bila kasneje razveljavljena) pri sklepanju sodne poravnave ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je progovni delavec, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljal lažja fizična dela, kjer zadošča manjša spretnost prstov desne roke in kjer je potrebna le manjša groba moč prijema in slabši stisk s prsti desnice. Ker ni podana popolna izguba delovne zmožnosti in s tem I. kategorija invalidnosti, mu ni mogoče priznati pravice do invalidske pokojnine, kar uveljavlja s tožbenim zahtevkom. Kot invalid III. kategorije pa ni izpolnil pogoja starosti 65 let za priznanje te pravice.
povračilo stroškov za pričo – sklicevanje na stroškovnik – sklicevanje na zahtevek za vračilo nadomestila plače
Kot se v pravdnem postopku pri odmeri stroškov v končni sodbi sodišča pogosto sklicujejo na specificirane stroškovnike, ki so vloženi v pravdni spis in tako dani na vpogled tudi nasprotni stranki – in jih seveda kritično preverijo, se tudi v primeru povračila stroškov za priče sodišče lahko le sklicuje na zahtevek pričinega delodajalca za povračilo nadomestila plače.
stvarna pristojnost - sporazum o poravnavi medsebojnih obveznostih
Iz navedb v tožbi izhaja, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri prvo toženi stranki do dneva, ko je podpisal sporazum, da mu preneha delovno razmerje. Tožnik uveljavlja napako volje glede 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v katerem stranki sporazuma ugotavljata, da razen obveznosti iz prejšnjega člena po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi nimata neporavnanih vzajemnih obveznosti in terjatev iz naslova delovnega razmerja ter nimata ostalih neporavnanih obveznosti oziroma da so te medsebojno izpolnjene. Tožnik je v III. točki tožbenega zahtevka zahteval razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru za spor iz civilnopravnega razmerja v delu, ki se nanaša na razveljavitev 3. člena sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je uveljavljal napako volje pri podpisu sporazuma, ki je sporazum med tožnikom in prvo toženo stranko iz delovno pravnega razmerja. Tožnik in prvo tožena stranka sta v razmerju delavec in delodajalec, zato je za spor na razveljavitev 3. člena sporazuma pristojno delovno sodišče. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo pristojnost Delovnega sodišča za odločanje o III. točki tožbenega zahtevka.
razrešitev direktorja – odpravnina - utemeljen razlog
Ker je bil tožnik (direktor tožene stranke) razrešen s funkcije iz utemeljenih razlogov, v smislu določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, mu odpravnina po pogodbi o zaposlitvi v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po ZGD-1 (v 6-kratnem znesku zadnje mesečne plače, ko je opravljal funkcijo direktorja), ne pripada.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022981
URS člen 26. OZ člen 165, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2. VSM0022982.
odškodninska odgovornost države - izvršilni postopek - vpis lastninske pravice na nepremičnini - začetek teka zastaralnega roka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha - uspeh v predhodnem postopku
Tožena stranka bi morala namreč zatrjevati taka dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek le-tega zakonodajalec veže na pojem nastanka škode. Zastaranje je namreč vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev ne more nastati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati.
- Tožeča stranka je za nastalo škodo lahko (dokončno) izvedela šele takrat, ko je pritožbeno sodišče (sklep VSM I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009) potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 7967/2006 z dne 11. 3. 2009, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Šele tedaj je namreč postalo jasno, da tožeča stranka svoje lastninske pravice, pridobljene v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o domiku nepremičnine, ne bo mogla uresničiti. Dotlej je bilo namreč vprašanje nastanka škode negotovo, saj v primeru uspeha s pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožeči stranki škoda (morda) sploh ne bi nastala. Čeprav se je nastanek škode morda nakazoval že prej, pa je tožeča stranka za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti sklepa, da se vknjižba lastninske pravice v njeno korist ne opravi oziroma z vročitvijo tega sklepa pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 6. 2009, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
Tožnica bi morala za (uspešno) uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja postaviti tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja med pravdnima stranka se namreč v skladu s sodno prakso ne more ugotavljati le kot prehodno vprašanje (13. člen ZPP), ampak se zahteva postavitev ustreznega tožbenega zahtevka, in sicer v rokih iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR (oziroma sedaj prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR. S postavitvijo tožbenih zahtevkov za uveljavljanje denarnih terjatev (brez hkratnega uveljavljanja tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in/ali ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) delavec tudi ne more obiti roka iz 204. člena ZDR (oziroma 200. člena ZDR-1) s sklicevanjem zgolj na splošni 5-letni zastaralni rok iz 206. člena ZDR (oziroma 202. člena ZDR-1). Ker tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnica v tem sporu ni postavila, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka za ugotovitev, ali je razmerje med pravdnima strankama imelo vse elemente delovnega razmerja, ampak je tožbene zahtevke za uveljavljanje denarnih terjatev pravilno zavrnilo.
Preiskava mobilnega telefona oškodovanca je bila opravljena na podlagi njegove vnaprejšnje pisne privolitve, zato zapisnik o preiskavi elektronske naprave ne predstavlja dokaza na katerega sodišče ne sme opreti svoje odločbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za predmetno odločitev ni relevantno.
Z dokončno in pravnomočno odločbo, s katero je toženec tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in ji priznal pravico do dela na delovnem mestu, na katerega je razporejena s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, čeprav je na dan nastanka invalidnosti III. kategorije že dopolnila starost 61 let, je prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in do kršitve materialne določbe zakona. Zato so izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe v nepravi obnovi postopka, s katero je bila tožnici s prvim dnem naslednjega meseca po njeni izdaji zaradi dopolnjene starosti 61 let že na dan nastanka invalidnosti priznana pravica do invalidske pokojnine.
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki več kot 20 let in sicer najprej od 17. 7. 1974 do 31. 8. 1987, potem pa ponovno od 12. 7. 2005 do 27. 12. 2012.Tožniku je v letu 1987 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi hujše kršitve delovne obveznosti in sicer neupravičenega izostanka. Zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal. Tožnik torej po prenehanju delovnega razmerja v letu 1987 ni imel do tožene stranke nobenih obveznosti in nobenih pravic iz končanega delovnega razmerja. Pravice do odpravnine ni pridobil. Razlog prenehanja prejšnjega delovnega razmerja torej kaže, da pravice, ki so predmet izpodbijane sodbe (odpravnina), niso mogle preiti na novo delovno razmerje, ker jih tožnik ni pridobil. To pomeni, da ni stvarne zveze med prejšnjim in sedanjim delovnim razmerjem in ni mogoče pri določanju višine odpravnine upoštevati prejšnjega delovnega razmerja.
ZPP člen 394, 394/1, 394/1-10, 395, 395/2. ZDR-1 člen 84. Konvencija 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 9.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - obnova postopka
V skladu z 2. odstavkom 395. člena ZPP lahko sodišče med drugim tudi zaradi okoliščine iz 10. točke 394. člena ZPP dovoli obnovo le, če stranka te okoliščine brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Glede na tožnikov tožbeni zahtevek (s katerim je tožnik uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) bi morala tožena stranka vedeti, da okoliščine o morebitni zaposlitvi tožnika po dnevu, ko mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, predstavljajo odločilno dejstvo in da bi lahko tožena stranka ob ustrezni skrbnosti bodisi sama opravila poizvedbe o zaposlitvi tožnika pri pristojnih institucijah oziroma organih, bodisi predlagala sodišču prve stopnje, da te poizvedbe opravi. Ker tega zaradi premajhne skrbnosti ni storila, je na njej krivda, da te okoliščine ni uveljavljala pravočasno, torej še preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodbo. Zato je sodišče prve stopnje njen predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrnilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSK0006631
ZFPPIPP člen 35, 38, 42, 378, 442. ZGD-1 člen 263,515. OZ člen 243, 243/3, 243/4. ZPP člen 337, 337/1.
izbris iz sodnega registra brez likvidacije - insolvenca - opravila poslovodje - vestnost in poštenje - profesionalna skrbnost - predmet izpolnitve pogodbene obveznosti - novota
Izbris pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije (7. poglavje Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP) ne vpliva na pravico upnika izbrisane pravne osebe zahtevati povrnitev škode od poslovodstva izbrisane pravne osebe (prvi do tretji odstavek 442. člena ZFPPIPP). Poslovodstvo je namreč tudi v tem primeru prenehanja pravne osebe upnikom odgovorno za škodo, ki so jo imeli, ker zaradi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra brez likvidacije niso prejeli plačila svojih terjatev, in sicer pod pogojem, če niso bila pravočasno opravljena dejanja iz 35. do 39. člena ZFPPIPP (1. točka prvega odstavka 42. člena ZFPPIPP).
sprememba delodajalca- prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev je bila gostinska dejavnost enote Bar ..... s 1. 12. 2013 prenesena s tožene stranke na prevzemnika, ki je prevzel tudi dve delavki (tožnico in še eno delavko), ki v tej enoti na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljata delo. Ker pogodba o prenosu dejavnosti ni bila sklenjena za določen čas, je šlo za trajen prenos dejavnosti in za trajen prevzem delavk in ne za začasni prenos dejavnosti in prevzem delavk po določbi 8. odstavka 75. člena ZDR-1. Ker tožena stranka po prenosu dejavnosti na prevzemnika v tej enoti ni več opravljala gostinske dejavnosti, ampak je lokal, katerega lastnik je, oddala v najem drugemu najemniku, tožnice, ki je pri prevzemniku prenehala pogodba o zaposlitvi, skladno z določbo 8. odstavka 75. člena ZDR-1, ni bila dolžna prevzeti nazaj v delovno razmerje kot svoje delavke.