redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka (delodajalec) je dokazala obstoj poslovnega za podajo zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi s tem, da se je odločila zmanjšati število izvajalcev na delovnem mestu oziroma ukiniti eno delovno mesto pomožnega mizarja - viličarista, kar predstavlja organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na obstoj poslovnega razloga ne vpliva, če so poslovni rezultati ugodni in cilji izpolnjeni, saj se lahko delodajalec za zmanjšanje števila zaposlenih (npr. z reorganizacijo) odloči tudi, če so poslovni rezultati ugodni in vsi cilji izpolnjeni (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi opr. št. VIII Ips 231/2013 z dne 23. 4. 2014).
Sodna poravnava ima učinke pravnomočne sodne odločbe, zato je za njeno razveljavitev predvideno posebno izredno pravno sredstvo, tožba za razveljavitev sodne poravnave, glede katere so poleg procesnih razlogov predvideni tudi izpodbojni razlogi materialnopravne narave. Ti so podani, če je bila sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače . Da je zmota lahko upoštevna, mora biti bistvena in opravičljiva.
Navedbe tožeče stranke, da se je za sklenitev sodne poravnave v zadevi Pd 377/2012 dne 5. 3. 2014 odločila zaradi izdaje sodbe istega sodišča Pd 329/2012 z dne 10. 12. 2013 v podobnem primeru, v katerem ji je bilo naloženo plačilo dnevnic, niso takšne okoliščine, ki bi se po običajih v prometu ali po namenu strank lahko štele kot odločilne za sklenitev sodne poravnave. Tožeča stranka sama je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo, pa ni počakala do odločitve pritožbenega sodišča, ampak je v vmesnem času sklenila sporno sodno poravnavo. Zmota tožeče stranke ni bila bistvena, pa tudi opravičljiva ne, saj tožeča stranka neutemeljeno poudarja, da je s tem, ko se je zanesla na pravilnost sodbe Pd 329/2012 (ki je bila kasneje razveljavljena) pri sklepanju sodne poravnave ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu.
ZDR člen 88, 88/3. ZDR-1 člen 6, 7, 7/4, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 91.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog
Na podlagi sklepa sveta tožene stranke oziroma spremembe kadrovskega načrta je prišlo do ukinitve tožničinega delovnega mesta pomočnika direktorja za finančne zadeve, kar predstavlja prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi organizacijskega razloga na strani delodajalca. Tožena stranka je tako skladno s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1) in je zato izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR člen 112, 112/2. ZFPPIPP člen 69, 69/3, 122, 122/2, 122/2-2, 122/4, 301, 301/3. 301/7.
odpravnina - najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - stečajni postopek - prekinitev postopka - nadaljevanje prekinjenega postopka
Tožnik je v stečajnem postopku, začetem nad toženo stranko, prijavil terjatev, ki jo je stečajna upraviteljica v celoti prerekala. Zato je bil tožnik napoten na pravdni postopek za ugotovitev prerekane terjatve. Tožnik bi moral v skladu s 3. odstavkom 301. člena ZFPPIPP v enem mesecu po objavi sklepa ob preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka v zadevi. Ker tožnik tega ni storil, je sodišče prve stopnje na podlagi 7. odstavka 301. člena ZFPPIPP pravilno ugotovilo, da je prenehala terjatev tožnika v razmerju do tožene stranke (stečajnega dolžnika), zato je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
reintegracija - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - tožbeni zahtevek
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v sojenju pred sodiščem prve stopnje predlagal, naj sodišče odloči, da kljub nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja ter naj mu prizna denarno odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, saj takega predloga do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje ni podal. Ker takega predloga tudi tožena stranka ni podala, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo v okviru postavljenega (reintegracijskega) zahtevka.
habilitacija - izvolitev v naziv - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Habilitacija se dodeli z odločbo, in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved. Zato je s pravnomočnostjo odločbe o neizvolitvi v naziv (docent) v konkretnem primeru nastopil utemeljen razlog, zaradi katerega je po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je kot vodja dejavnosti svojim podrejenim delavcem odredil oziroma odobril prevoz materiala, ki ni bil naročen pri toženi stranki, zato za ta prevoz ni bil izdan ustrezen račun, da je odredil odvoz odpadkov na tehtanje in v nadaljnjo obdelavo, čeprav te storitve niso bile naročene, da je naročil oziroma odobril skladiščenje akvaristike in regalov, katerih skladiščenje ni bilo odobreno niti o njem niso bile obveščene pristojne osebe. Zaradi takšnega ravnanja je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
ZSPD člen 69, 69/1, 69/1-6, 69/3. ZZZDR člen 105, 105a.
otroški dodatek - z motna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka - izključitveni razlog
V 69. členu ZSDP so določeni izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka. Gre za primere, ko se otroški dodatek, kljub siceršnjemu izpolnjevanju zakonskih pogojev za njegovo priznanje, ne dodeli nobenemu od staršev. Eden izmed primerov je, da
otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno (6. točka 1. odstavka 69. člena ZSDP). To pomeni, da otroški dodatek ne pripada za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, ob pogoju, da preživnina ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Sodišče prve stopnje ob zmotno zavzetem stališču, da mora biti sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka potrjen s strani sodišča, ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP. Nad skupnim otrokom, za katerega tožnik uveljavlja otroški dodatek, roditeljsko pravico izvršujeta oba starša, ki sta se s sporazumom dogovorila, da oba obdržita varstvo in vzgojo nad skupnim otrokom. Ta sporazum pa ni neveljaven zgolj zato, ker ni bil sklenjen pred centrom za socialno delo ali pred sodiščem. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev pogodbenih obveznosti
Tožena stranka je v izredni odpovedi z dne 10. 4. 2010 res navedla, da se odpoved nanaša na pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Na dan odpovedi je bila tožnica zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014. Dne 31. 3. 2014, ko se ji očita kršenje delovnih obveznosti, je bil zadnji dan veljavnosti stare pogodbe, dne 1. 4. 2014 pa je zaradi premestitve na drugo delovno mesto začela veljati nova pogodba. Besedilo odpovedi, da se odpoveduje pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 10. 2012 v zvezi s pogodbo o zaposlitvi z dne 26. 3. 2014, ni nejasno, ampak je povsem razumljivo. Zgolj zaradi takšnega besedila ni mogoče šteti, da izredna odpoved ni mogla učinkovati. Čeprav 77. člen ZDR-1 uporablja dikcijo prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, to vendarle pomeni prenehanje delovnega razmerja, ne le določene pogodbe. Ni možna logika, da tožnici v zvezi s kršitvami, ki se nanašajo na sporno obdobje (ko je kljub sklenitvi nove pogodbe še veljala stara pogodba), sploh ne bi bilo možno veljavno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022981
URS člen 26. OZ člen 165, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2. VSM0022982.
odškodninska odgovornost države - izvršilni postopek - vpis lastninske pravice na nepremičnini - začetek teka zastaralnega roka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha - uspeh v predhodnem postopku
Tožena stranka bi morala namreč zatrjevati taka dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek le-tega zakonodajalec veže na pojem nastanka škode. Zastaranje je namreč vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev ne more nastati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati.
- Tožeča stranka je za nastalo škodo lahko (dokončno) izvedela šele takrat, ko je pritožbeno sodišče (sklep VSM I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009) potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 7967/2006 z dne 11. 3. 2009, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Šele tedaj je namreč postalo jasno, da tožeča stranka svoje lastninske pravice, pridobljene v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o domiku nepremičnine, ne bo mogla uresničiti. Dotlej je bilo namreč vprašanje nastanka škode negotovo, saj v primeru uspeha s pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožeči stranki škoda (morda) sploh ne bi nastala. Čeprav se je nastanek škode morda nakazoval že prej, pa je tožeča stranka za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti sklepa, da se vknjižba lastninske pravice v njeno korist ne opravi oziroma z vročitvijo tega sklepa pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 6. 2009, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
Pri izjavljanju volje druge toženke bi morali sodelovati predsednica uprave in še en član banke, sicer pravni posel, ki ga sklene zgolj predsednica uprave banke ni veljaven (prvi odstavek 62. člena ZBan-1).
Pri stranskem intervenientu so podane zdravstvene težave, ki ga omejujejo pri delu, vendar pa te težave niso izražene v taki meri, da bi prišlo do poklicne invalidnosti oziroma do izgube delovne zmožnosti. Ker pri stranskem intervenitentu ni podana I. kategorija invalidnosti, niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti in s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
Zgolj splošno zatrjevanje zdravstvenega stanja, da se počuti slabo, ker plačuje stroške za stanovanje in ker težko živi, ni zadosten razlog, ob pomanjkanju medicinskih izvidov, da bi sodišče sprejelo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Dokazni predlogi morajo biti določni. Tožnik bi moral določno navesti, katere zdravstvene težave ima in kako vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Ker tega ni navajal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja.
ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 276/4. ZDR-1 člen 29, 41, 41/1, 47, 47/2.
odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - delna invalidska pokojnina
Toženec je dolžan tožniku delno invalidsko pokojnino na podlagi sodbe izplačati za nazaj. Ker do izdaje ustrezne odločbe toženca ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi ravnanja toženca, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
izrek v neskladju z razlogi sodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazni predlog tožene stranke - zastaranje
Sodišče mora namreč takrat, ko ugotovi, da je vtoževana terjatev (vsaj delno) utemeljena, odločiti tudi o celotni v pobot uveljavljani terjatvi nasprotne stranke, saj v tem delu postane odločiteV o tej pobotni terjatvi tudi pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP).
ZDR člen 4, 4/1, 33, 33/1, 34, 34/1, 213, 214. OZ člen 814, 815.
elementi delovnega razmerja – ekonomska odvisnost
Tožnice, ki je zoper toženo stranko uveljavljala obstoj delovnega razmerja, v razmerju do tožene stranke ni mogoče opredeliti kot ekonomske odvisne osebe. Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika (213. člen ZDR-1). Tudi sicer je nelogično zavzemanje tožnice, da bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti za ekonomsko odvisno osebo. Takšna ugotovitev bi namreč avtomatsko izključevala možnost ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in tudi pristojnost delovnega sodišča), saj je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno le omejeno pravno varstvo, kot ga predvideva 214. člen ZDR-1, ki pa ne zajema ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Dopustna je npr. presoja odpovedi pogodbe o sodelovanju v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, a je tudi upravičenost do tega pogojevana z obveščanjem naročnika po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta, a tudi do tega v spornem primeru (še) ni prišlo. Navedeno ne more biti predmet delovnega spora.
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno zastopniško pogodbo, ni bila v odnosu podrejenosti v razmerju do tožene stranke, pač pa je bila samostojna, oziroma je šlo za enakopraven poslovni odnos med tožnico in toženo stranko. Ker je podrejenost delavca tista ključna lastnost, ki posebej označuje razmerje med delavcem in delodajalcem, izvedena pa je iz delavčeve obveznosti opravljanja dela pod nadzorom delodajalca, je bil zaradi pomanjkanja tega elementa delovnega razmerja pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki.
dnevnice – konkurenčna klavzula - delovno razmerje za določen čas
Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, je nično pogodbeno določilo, s katerim se tožnik zavezuje k spoštovanju konkurenčne klavzule oziroma plačil pogodbene kazni. Po tretjem odstavku 40. člena ZDR-1 se konkurenčna klavzula lahko pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s prvim odstavkom 79. člena tega zakona, kadar se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega odstavka 74. člena tega zakona, poslovodno osebo ali prokuristom ali za opravljanje projektnega dela. Ker tožnik ni bil poslovodna oseba ali prokurist, prav tako pa tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za projektno delo, tožnika določba v tretjem odstavku 14. člena pogodbe o zaposlitvi ne zavezuje, saj ZDR-1 ne predvideva dogovora o konkurenčni klavzuli pri sklepanju pogodbe za določen čas, če ne gre za poslovodno osebo ali prokurista oziroma projektno delo.
Kljub temu, da je bila tožniku pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine že pravnomočno zavrnjena, je toženec novo zahtevo za priznanje te pravice zavrgel nezakonito. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 je namreč prišlo do spremenjenega pravnega stanja, na podlagi katerega toženec v pravnomočno končanih postopkih še ni odločal. Poleg tega toženec, čeprav je tožnik državljan Bosne in Hercegovine, ki v tej državi sicer ni bil nikoli zavarovan, bil pa je zavarovan v Sloveniji, tudi ni odločal na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Bosno in Hercegovino. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno vrnilo zadevo tožencu v ponovno upravno odločanje.