nevarna vožnja v cestnem prometu – izvršitveno dejanje – blanketna norma – predrzna vožnja – ne bis in idem
Pojem predrznosti torej opredeljujejo tako subjektivne okoliščine na strani storilca in ki se kažejo v odnosu do varnosti udeležencev cestnega prometa kot subjektivne okoliščine, ki zadevajo naravo in tudi število kršitev v določenem historičnem dogodku. Gre torej za presojo vseh okoliščin posameznega primera, ki morajo biti v opisu dejanja konkretizirane tako, da storilčeva vožnja toliko odstopa od običajnih kršitev, da jo je moč že izkustveno gledano opredeliti kot predrzno.
Pritožnica ima sicer prav, ko opozarja, da pri presoji obstoja načela ne bis in idem ni pomembna pravna opredelitev kaznivega dejanja temveč zgolj dejanje, ki je sestavljeno iz skupa dejstev in so po svoji naravi tako časovno kot prostorsko neločljivo povezana. Vendar tista dejstva, ki se nanašajo na očitek predrzne vožnje in povzročitev konkretne in neposredne nevarnosti za ostale udeležence prometa, v odločbi italijanskega sodišča niso navedena.
ZDR člen 4, 4/1, 33, 33/1, 34, 34/1, 213, 214. OZ člen 814, 815.
elementi delovnega razmerja – ekonomska odvisnost
Tožnice, ki je zoper toženo stranko uveljavljala obstoj delovnega razmerja, v razmerju do tožene stranke ni mogoče opredeliti kot ekonomske odvisne osebe. Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika (213. člen ZDR-1). Tudi sicer je nelogično zavzemanje tožnice, da bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti za ekonomsko odvisno osebo. Takšna ugotovitev bi namreč avtomatsko izključevala možnost ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in tudi pristojnost delovnega sodišča), saj je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno le omejeno pravno varstvo, kot ga predvideva 214. člen ZDR-1, ki pa ne zajema ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Dopustna je npr. presoja odpovedi pogodbe o sodelovanju v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, a je tudi upravičenost do tega pogojevana z obveščanjem naročnika po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta, a tudi do tega v spornem primeru (še) ni prišlo. Navedeno ne more biti predmet delovnega spora.
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno zastopniško pogodbo, ni bila v odnosu podrejenosti v razmerju do tožene stranke, pač pa je bila samostojna, oziroma je šlo za enakopraven poslovni odnos med tožnico in toženo stranko. Ker je podrejenost delavca tista ključna lastnost, ki posebej označuje razmerje med delavcem in delodajalcem, izvedena pa je iz delavčeve obveznosti opravljanja dela pod nadzorom delodajalca, je bil zaradi pomanjkanja tega elementa delovnega razmerja pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki.
habilitacija - izvolitev v naziv - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Habilitacija se dodeli z odločbo, in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved. Zato je s pravnomočnostjo odločbe o neizvolitvi v naziv (docent) v konkretnem primeru nastopil utemeljen razlog, zaradi katerega je po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
povračilo stroškov za pričo – sklicevanje na stroškovnik – sklicevanje na zahtevek za vračilo nadomestila plače
Kot se v pravdnem postopku pri odmeri stroškov v končni sodbi sodišča pogosto sklicujejo na specificirane stroškovnike, ki so vloženi v pravdni spis in tako dani na vpogled tudi nasprotni stranki – in jih seveda kritično preverijo, se tudi v primeru povračila stroškov za priče sodišče lahko le sklicuje na zahtevek pričinega delodajalca za povračilo nadomestila plače.
ZPIZ-1 člen 276, 276/2, 276/4. ZDR-1 člen 29, 41, 41/1, 47, 47/2.
odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti - delna invalidska pokojnina
Toženec je dolžan tožniku delno invalidsko pokojnino na podlagi sodbe izplačati za nazaj. Ker do izdaje ustrezne odločbe toženca ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca, delodajalca oziroma druge osebe, temveč zaradi ravnanja toženca, je tožnik upravičen do odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti.
ZUP člen 129. ZPIZ-2A člen 3, 6. ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7, 3.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožnica je bila v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 28. 9. 2009 dalje kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje. Po uveljaviti ZPIZ-2A s 1. 1. 2013 se tožnica iz tega zavarovanja ni odjavila, temveč se je odjavila šele 18. 6. 2013 in je zahtevo za spremembo podlage zavarovanja v predsodnem postopku vložila 27. 6. 2013. Te vloge pa tožena stranka ni obravnavala po vsebini, temveč jo je iz procesnih razlogov zavrgla, ker je ob uporabi 6. člena ZPIZ-2A štela, da je bila vložena po preteku 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka. Že zaradi takšne procesne odločitve o tožničini zahtevi v obravnavanem predsodnem postopku tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno sojenje o spremembi temelja zavarovanja, saj po vsebini tožena stranka še sploh ni odločala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v vsebinsko odločanje.
Novela ZPIZ-2A v 3. členu za prehodno obdobje od 1. 1. 2013 do leta 2020 ureja znižano plačilo prispevkov le za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v zavarovanje na temelju 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2A. V 6. členu ZPIZ-2A je določeno, da se lahko zavarovanec iz 3. člena istega zakona, ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A odjavil iz zavarovanja, v 30 dneh od uveljavitve novele zakona, ponovno prijavi v zavarovanje za obdobje odjave do ponovne vključitve v zavarovanje na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu te zakonske novele. Torej za nazaj največ od 1. 1. 2013, če se je odjavil iz zavarovanja in mu je za to obdobje zagotovljeno tudi znižano plačilo prispevka. Novela ZPIZ-2A se nanaša le na zavarovance iz 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ne pa tudi na ostale. Niti za tiste, ki so bili zavarovani na temelju 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Zato v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo 6. člena ZPIZ-2A in je sodišče prve stopnje pravilno upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
Res je sicer, da delodajalec delavca ne sme siliti, da dela na delovnem mestu, na katerem po odločbi ZPIZ ne sme delati ali na delovnem mestu, za katero nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, vendar pa delavec z dela ne sme neopravičeno izostati, ampak mora uporabiti možnosti, ki mu jih za varovanje njegovih pravic daje zakon. Tožnik je sicer imel na podlagi pravnomočne in dokončne odločbe ZPIZ pravico do premestitve na drugo ustrezno delovno mesto, vendar pa si je tožnik samovoljno vzel pravico in je zaradi tega, ker mu tožena stranka ni omogočila opravljanja dela na ustreznem delovnem mestu, nehal prihajati na delo. Ker lahko le delodajalec delavcu odredi čakanje na ustrezno delo doma, čeprav delovnopravni predpisi obveznosti delodajalca take odredbe ne predvidevajo več, je tožena stranka tožniku zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj na delo od 7. 5. 2014 do 2. 6. 2014, ko mu je bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni več prihajal.
izrek v neskladju z razlogi sodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dokazni predlog tožene stranke - zastaranje
Sodišče mora namreč takrat, ko ugotovi, da je vtoževana terjatev (vsaj delno) utemeljena, odločiti tudi o celotni v pobot uveljavljani terjatvi nasprotne stranke, saj v tem delu postane odločiteV o tej pobotni terjatvi tudi pravnomočna (tretji odstavek 319. člena ZPP).
transformacija delovnega razmerja - delovno razmerje za določen čas
Ker se je začasno odsotni delavki dne 22. 9. 2014 iztekel dopust za nego in varstvo otroka in je tako tudi prenehal razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, tožnica pa ostala na delu tudi po poteku časa oziroma po prenehanju razloga, zaradi katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi (delala je še dva dni po 22. 9. 2014), je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmeja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.
Tožnica bi morala za (uspešno) uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja postaviti tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja med pravdnima stranka se namreč v skladu s sodno prakso ne more ugotavljati le kot prehodno vprašanje (13. člen ZPP), ampak se zahteva postavitev ustreznega tožbenega zahtevka, in sicer v rokih iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR (oziroma sedaj prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR. S postavitvijo tožbenih zahtevkov za uveljavljanje denarnih terjatev (brez hkratnega uveljavljanja tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in/ali ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) delavec tudi ne more obiti roka iz 204. člena ZDR (oziroma 200. člena ZDR-1) s sklicevanjem zgolj na splošni 5-letni zastaralni rok iz 206. člena ZDR (oziroma 202. člena ZDR-1). Ker tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnica v tem sporu ni postavila, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka za ugotovitev, ali je razmerje med pravdnima strankama imelo vse elemente delovnega razmerja, ampak je tožbene zahtevke za uveljavljanje denarnih terjatev pravilno zavrnilo.
sprememba delodajalca- prenehanje pogodbe o zaposlitvi
Na podlagi pogodbe o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev je bila gostinska dejavnost enote Bar ..... s 1. 12. 2013 prenesena s tožene stranke na prevzemnika, ki je prevzel tudi dve delavki (tožnico in še eno delavko), ki v tej enoti na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi opravljata delo. Ker pogodba o prenosu dejavnosti ni bila sklenjena za določen čas, je šlo za trajen prenos dejavnosti in za trajen prevzem delavk in ne za začasni prenos dejavnosti in prevzem delavk po določbi 8. odstavka 75. člena ZDR-1. Ker tožena stranka po prenosu dejavnosti na prevzemnika v tej enoti ni več opravljala gostinske dejavnosti, ampak je lokal, katerega lastnik je, oddala v najem drugemu najemniku, tožnice, ki je pri prevzemniku prenehala pogodba o zaposlitvi, skladno z določbo 8. odstavka 75. člena ZDR-1, ni bila dolžna prevzeti nazaj v delovno razmerje kot svoje delavke.
spor majhne vrednosti – nepristop na narok – fikcija vročitve – sodba na podlagi pripoznave – razlogi, iz katerih se sme sodba izpodbijati – delni umik tožbe po končanem zadnjem naroku
Vročitev vabila na narok je bila toženi stranki opravljena zakonito oziroma pravilno, konkretnih pritožbenih trditev v smeri, da je bila oziroma zakaj je bila vročitev napačna, pa tožena stranka ni navedla. Sklicevala se je le na krivičnost fikcije vročitve, s čimer ne more biti uspešna.
Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče na narok vabiti tudi pričo, katere zaslišanje je predlagala tožena stranka. Slednje namreč ne vpliva na odločitev o tem, ali so v konkretnem primeru bili izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave iz tretjega odstavka 454. člena ZPP.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 49/2, 89, 89/1, 89/1-1, 91, 98, 122. ZDR člen 88, 88/3.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - kolektivni odpust - odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov - kriteriji
Na podlagi dejanske ugotovitve, da je tožena stranka v resnici preostalo delo tožnice prerazporedila na druge zaposlene, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoji utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Že na podlagi organizacijske odločitve tožene stranke, da se naloge, ki jih je opravljala tožnica, prerazporedijo na druge zaposlene (ne glede na obseg preostalih nalog), je tožnici lahko zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Za presojo obveznosti delodajalca, da izvede postopek odpovedi večjemu številu delavcev, se upoštevajo le tisti delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ne upoštevajo pa se tisti delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugih podlagah (npr. s sporazumnim prenehanjem pogodbe o zaposlitvi) ali tisti, ki zaradi ukinitve delovnih mest sklenejo z delodajalcem nove pogodbe o zaposlitvi brez odpovedi ali nadaljujejo delo v drugih enotah delodajalca brez spremembe pogodbe o zaposlitvi.
Vendar pa je glede plačila tega zneska na podlagi iz 631. člena OZ soglašati s pritožbenim stališčem, da je predložitev v podpis pogodbe o asignaciji, s katero je tožeča stranka pozivala toženo stranko, da izvede plačilo namesto svojemu dolžniku (podjemniku) neposredno njej (kot asignatarju), mogoče šteti za poziv, ki ga v smislu 631. člena OZ da podizvajalec naročniku, saj so učinki asignacijske pogodbe vsebinsko povsem primerljivi s pravno situacijo iz 631. člena OZ.
ZJU člen 147, 147/1, 147/2, 147/7, 149, 149/1, 149/1-1, 156, 156/2, 156/3, 157, 158. ZDR člen 97.
premestitev - ukinitev delovnega mesta - opravljanje enakega dela
Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka s spremembo akta o sistemizaciji ukinila delovno mesto, na katerem je delo opravljal tožnik, takšna ugotovitev pa pomeni zakonito podlago za njegovo premestitev iz poslovnega razloga po 1. točki prvega odstavka 149. člena ZJU. Dejstvo, da javni uslužbenec pred in po premestitvi opravlja enako delo, še ne pomeni, da je bila njegova premestitev nezakonita. Materialnopravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da je bila reorganizacija, vsaj kar se tiče dela tožnika, le navidezna, v obliki ukinitve delovnega mesta višji svetovalec in sistemiziranja nižje vrednotenega delovnega mesta svetovalec, medtem ko je tožnik še naprej opravljal povsem enaka dela in naloge ter da razlog za tožnikovo premestitev na delovno mesto svetovalec dejansko ni bil podan, temveč je bilo tožnikovo delovno mesto zgolj navidezno ukinjeno in sta zato izpodbijana sklepa o premestitvi tožnika nezakonita. Ker je bila premestitev tožnika pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.
Odločba po nadzorstveni pravici se lahko izda v roku enega leta od dneva izdaje in vročitve, ne glede na to, če je bila zahteva za razveljavitev odločbe centra za socialno delo, po kateri je bila tožnica (občina) zavezana za plačilo stroškov institucionalnega varstva za določeno osebo, podana znotraj enoletnega roka. Zaradi poteka tega roka izdaja odločbe po nadzorstveni pravici ni več mogoča, zato je tožbeni zahtevek tožnice (občine) na njeno izdajo neutemeljen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022981
URS člen 26. OZ člen 165, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2. VSM0022982.
odškodninska odgovornost države - izvršilni postopek - vpis lastninske pravice na nepremičnini - začetek teka zastaralnega roka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha - uspeh v predhodnem postopku
Tožena stranka bi morala namreč zatrjevati taka dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek le-tega zakonodajalec veže na pojem nastanka škode. Zastaranje je namreč vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev ne more nastati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati.
- Tožeča stranka je za nastalo škodo lahko (dokončno) izvedela šele takrat, ko je pritožbeno sodišče (sklep VSM I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009) potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 7967/2006 z dne 11. 3. 2009, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Šele tedaj je namreč postalo jasno, da tožeča stranka svoje lastninske pravice, pridobljene v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o domiku nepremičnine, ne bo mogla uresničiti. Dotlej je bilo namreč vprašanje nastanka škode negotovo, saj v primeru uspeha s pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožeči stranki škoda (morda) sploh ne bi nastala. Čeprav se je nastanek škode morda nakazoval že prej, pa je tožeča stranka za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti sklepa, da se vknjižba lastninske pravice v njeno korist ne opravi oziroma z vročitvijo tega sklepa pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 6. 2009, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
ZSVarPre člen 31, 31/1, 31/1-3, 32/2, 31/3, 34. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči člen 12. ZUP člen 6, 6/2.
denarna socialna pomoč - višina - zmotna uporaba materialnega prava
Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožniku zato, ker živi skupaj z mamo, zagotovljeno bivanje, zaradi česar se denarna socialna pomoč zniža za 15 %.
Kadar je upravičencu zagotovljeno bivanje, se po 3. odstavku 12. člena Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku za dodelitev denarne socialne pomoči šteje, da mu je zagotovljena osnovna oskrba v mesečni vrednosti 15 % minimalnega dohodka, ki bi mu pripadal, če ne bi imel drugih dohodkov. Toženec ima po določbi 34. člena ZSVarPre diskrecijsko pravico, da zniža denarno socialno pomoč, ki bi samski osebi oziroma družini pripadala glede na višino lastnega dohodka, kadar so za to podani v zakonu določeni razlogi. V primeru, ko upravičenec do denarne socialne pomoči živi na istem naslovu kot druge osebe, ki niso družinski člani po tem zakonu, prebivanje na istem naslovu lahko pomeni tudi porazdelitev nekaterih stroškov. Zato mora toženec, upoštevaje okoliščine vsakega konkretnega primera, odločiti, ali bo denarno socialno pomoč znižal in znižanje ovrednotiti. Tožnik sam
plačuje svoje stroške bivanja, čeprav živi skupaj z mamo, zato je presoja sodišča prve stopnje, da ima bivanje zagotovljeno v celoti, in s tem zagotovljene tudi 15 % osnovne oskrbe, zmotna. Tožnik bi imel v celoti zagotovljeno bivanje le v primeru, če zaradi bivanja ne bi imel nobenih stroškov. Le v tem primeru bi bilo mogoče šteti, da mu je zaradi zagotovljenega bivanja zagotovljena 15 % osnovna oskrba. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je izpodbijane odločbe odpravilo glede višine denarne socialne pomoči in zadevo v tem obsegu vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.
razrešitev direktorja – odpravnina - utemeljen razlog
Ker je bil tožnik (direktor tožene stranke) razrešen s funkcije iz utemeljenih razlogov, v smislu določbe drugega odstavka 268. člena ZGD-1, mu odpravnina po pogodbi o zaposlitvi v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga po ZGD-1 (v 6-kratnem znesku zadnje mesečne plače, ko je opravljal funkcijo direktorja), ne pripada.