ZIZ člen 107, 107/2. Uredba Sveta ES številka 44/2001 z dne 22.12.2000, o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 22, 22-5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12.12.2012, o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 24-5.
novo sredstvo izvršbe - terjatev dolžnika v tujini - pristojnost slovenskega sodišča - rubež terjatve - neposredno dejanje izvršbe
Čeprav dolžnikov dolžnik zoper sklep o rubežu terjatve ne more uveljavljati pravnih sredstev in je ta sklep šteti kot obvestilo o prenosu terjatve, ki zadošča za prehod obveznosti na novega upnika v primeru pogodbenega prenosa terjatve, je vendarle s tem že opravljeno neposredno dejanje izvršbe, saj ima vročitev sklepa o rubežu učinek rubeža. Tako opravljeno neposredno dejanje pa nedvomno posega v suverenost druge države članice, ki ima izključno pristojnost za izvajanje sodne oblasti na svojem ozemlju.
Čeprav je terjatev, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika, del dolžnikovega premoženja oziroma sodi v njegovo premoženjsko sfero, je potrebno upoštevati, da se to dolžnikovo premoženje, na katerega je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe, nahaja v tujini. Res je sicer, da se predmetna izvršba vodi zoper dolžnika in da je upnik upravičen predlagati izvršbo zoper dolžnika tudi na njegove terjatve zoper njegove dolžnike, vendar ima slovensko sodišče pristojnost dovoliti izvršbo le na tisti del dolžnikovega premoženja, ki se nahaja na ozemlju Republike Slovenije.
Ker je bila zaradi nasprotnih navedb o višini že opravljenih plačil tožba delno nesklepčna, bi moralo sodišče tožnika pred zavrnitvijo dela zahtevka brez obravnavanja pozvati k odpravi nesklepčnosti. Šele če se tožnik ne bi odzval, bi bili podani pogoji za zavrnitev zahtevka.
plačilo nadur - regres za letni dopust - dokazno breme
Listina „specifikacija opravljenega dela preko polnega delovnega časa“ vsebuje s strani tožnika sestavljeno evidenco nadur. Vtoževane nadure so v tej listini po mesecih in letih podrobneje razčlenjene. Navedba tožnika, da naj se podatki iz te listine štejejo za del tožbenih navedb, sama po sebi še ne pomeni, da listina ni bila predložena kot dokaz ali da ne more predstavljati dokaza. Vprašanje vsakega konkretnega primera je, kako presodi sodišče vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, upoštevaje trditveno in dokazno breme strank. Kot je razbrati iz sodbe sodišča prve stopnje, je imela posebno težo listina, ki se nanaša na marec 2013 (računalniški izpis prisotnosti tožnika v prostoru naročnika A.), s predložitvijo katere je tožnik dokazal, da so se pri toženi stranki opravljale nadure, ki v plačilni listi niso bile zajete.
ZJU člen 23, 23/, 23/2, 23/3, 23/4, 156, 156/5, 158. ZDR-1 člen 10, 10/6. ZLS člen 29, 66. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog- reorganizacija - objava spremembe sistemizacije
Pogoj za veljavnost Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je njegova pravilna objava. Po 66. členu ZLS morajo biti statut in drugi predpisi občine objavljeni, veljati pa začnejo petnajsti dan po objavi, če ni v njih drugače določeno. V 26. členu Pravilnika je bilo določeno, da se objavi na oglasni deski občinske uprave in začne veljati 16. 12. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil Pravilnik objavljen na način, ki je omogočil seznanitev s sprejetjem sprememb sistemizacije – skladno z zahtevo iz 5. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je Pravilnik bil objavljen na oglasni deski, četudi sta očitno pri toženi stranki obstajali dve oglasni deski, ena v nadstropju, ena v pritličju. Nova županja je, za razliko od bivšega župana, ki je uporabljal oglasno desko v nadstropju, uporabila oglasno desko v pritličju. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj je dalo večjo težo izpovedi županje in dveh prič, ki sta potrdili objavo Pravilnika v pritličju, kot pa izpovedi tožnice ter dveh prič (ki ju tožnica izpostavlja v pritožbi), da Pravilnik sploh ni bil objavljen, saj so tožnica in priči očitno spremljali le objave na oglasni deski v nadstropju.
razlika v plači - pravnomočna sodba - nov plačni sistem v javnem sektorju
Za odločitev o tem, ali je tožnik (kateremu je morala tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča izplačati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ki je bila odpovedana 29. 5. 2007 in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007), tudi za čas po 1. 8. 2008 upravičen do plačila razlike v plači po pravnomočni sodbi, so relevantne določbe 3. in 3. a člena ZSPJS, po katerih delodajalec ne sme javnemu uslužbencu določiti in obračunavati drugačne plače, kot je določena v ZSPJS ter določbe Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene po uveljavitvi ZSPJS za čas od 1. 8. 2008 dalje. Tožnik ima namreč od 1. 8. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto in plačo v skladu z ZSPJS.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih – sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve – pogoji za izrek ukrepa
Temeljni predpogoj za zdravljenje osebe brez njene privolitve (z omejitvijo svobode gibanja oziroma preprečitvijo stikov z okolico) je ogrožanje življenja ali zdravja oziroma povzročanje hude premoženjske škode (sebi ali drugim).
Tožeča stranka, ki se ne pritožuje zoper odločitev o glavni stvari, nima pravnega interesa za pritožbo zoper procesni sklep, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo le zato, ker je bil sklep o izvršbi izdan v času, ko je bila v Sloveniji denarna enota SIT, ki pa ni več v uporabi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023430
KZ-1 člen 56, 56/3, 56/4, 122, 122/1. ZKP člen 372, 372-6, 445.
kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe – vštevanje globe – sankcija, ki jo je obsojenec plačal za prekršek – deloma isti historični dogodek – vštevanje globe v primeru preklica pogojne obsodbe – kršitev kazenskega zakona – obvestilo o seji pritožbenega senata
Ker zakonski znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 122. členu KZ-1 deloma vsebujejo tudi znake prekrška po navedeni določbi ZJRM, bi bilo v primeru preklica pogojne obsodbe, izrečene obdolžencu, plačano globo na podlagi tretjega odstavka 56. člena KZ-1 potrebno všteti v izrečeno zaporno kazen, pri čemer je, skladno s četrtim odstavkom 56. člena KZ-1, 42 EUR globe izenačeno z dnevom odvzema prostosti.
ZZVZZ člen 19, 34, 34/2, 34/3. ZPIZ-2 člen 66. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
začasna nezmožnost za delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev dokazni predlogov - možnost dokazovanja - vzrok začasne nezmožnosti za delo - poškodba pri delu
Če je zadržanost od dela posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pripada zavarovancu na podlagi 3. odstavka 34. člena ZZVZZ nadomestilo tudi po prenehanju delovnega razmerja, in sicer dokler ni spet zmožen za delo. Sodišče prve stopnje je to določbo ZZVZZ v obravnavanem primeru zmotno tolmačilo tako, da je pravica do nadomestila zagotovljena le zavarovancem, ki so bili že na dan prenehanja delovnega razmerja v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu. Predmet presoje v konkretnem sporu je namreč izpodbijana odločba o začasni nezmožnosti za delo in s tem tudi vprašanje vzroka začasne nezmožnosti za delo. Ker je sodišče prve stopnje brez utemeljenega razloga zavrnilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca in posledično tudi druge dokazne predloge tožnika za razjasnitev dejanskega stanja glede tega, ali je stanje leve rame posledica poškodbe ali bolezni, je s tem zagrešilo kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.
Zato
je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadev vrnilo sodišču prve
Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je navidezna pogodba takšna pogodba, glede katere vlada soglasje strank, da naj pogodba zanje ne bi veljala, pa takšnega soglasja volj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje, kot to pravilno izpostavlja pritožba, bi navedene okoliščine moralo presojati v luči določb 50. člena OZ glede soglasja volj tožeče in tožene stranke ter družb L.I.I. d.o.o. in P. d.o.o. o navideznosti sklenjenih pravnih poslov oziroma o njihovem soglasju, da pogodbe zanje ne veljajo.
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-2, 68, 68/1, 136, 136/1, 136/1-8. ZPrCP člen 9, 74, 74/9. ZCes-1 člen 32, 32/19.
kršitev materialnih določb zakona - odgovornost pravne osebe - razbremenitev odgovornosti - dolžnost seznanitve - ekskulpacijski razlog - načelo materialne resnice
Prvostopenjsko sodišče ni postopalo skladno z načelom materialne resnice iz 68. člena ZP-1, saj je le na podlagi navedb pravne osebe v zahtevi za sodno varstvo in priloženih dokazil zaključilo, da je storilka izkazala izpolnitev dolžnosti seznanitve voznika, kako mora dela opravljati oziroma da prevoza tovora ne sme opraviti brez dovoljenja, če presega dimenzije.
tožba na ugotovitev obstoja prerekane terjatve - stranska intervencija na strani tožeče stranke - pogodba o odstopu terjatve
Intervenientka zaenkrat ni dokazala, da je prevzemnica dela vtoževane terjatve. Ob taki presoji pa z nobeno od številnih pritožbenih navedb, s katerimi utemeljuje svoj pravni in zlasti ekonomski interes za stransko intervencijo, ne more uspeti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015448
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 153/3, 179, 182.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - nevarna stvar - mesoreznica - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost
Ob ugotovitvi, da je sestavni del rokovanja z mesoreznico, ki jo poganja elektrika, tudi čiščenje notranjosti stroja in rezil, je pravilna presoja sodišča sodišča prve stopnje, da za škodni dogodek objektivno odgovarja drugotožena stranka.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da mesoreznica v času škodnega dogodka ni izpolnjevala vseh pogojev za varno uporabo in ni ustrezala varnostnim predpisom, ker ni delovalo varnostno stikalo kot dodatni varnostni mehanizem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke in da ravnanje tožnice zanjo ni bilo nepričakovano.
Ker tožnica ni izklopila glavnega stikala oziroma izvlekla vtikača iz vtičnice in po rutinski pomoti pritisnila gumb za ročni vklop, namesto da bi premaknila ročico za odstranitev polža, je ravnala neskrbno in s tem delno (v obsegu 30 %) prispevala k nastanku škode.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015290
ZPIZ-1 člen 189, 189/1. ZZZDR člen 103.
priznanje zavarovalne dobe - skrb za otroka v prvem letu otrokove starosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dejanska skrb za otroka
ZPIZ-1 v prvem odstavku 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan (a) na drugi podlagi in če je bilo njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da dejanske skrbi za otroka ni potrebno dokazovati, saj je skrb očeta za svojega otroka že zakonska dolžnost staršev, kot to izhaja tudi iz 103. člena ZZZDR. Takšno stališče je zmotno. Iz 103. člena ZZZDR izhaja dolžnost staršev, da skrbijo za otroke. Zakon govori o dolžnosti, torej staršem nalaga dolžno ravnanje. Od konkretnega primera pa je odvisno, ali se ta dolžnost v praksi tudi izvaja, torej ali gre za dejansko skrb staršev za svoje otroke. Tako je potrebno tolmačiti tudi 1. alinejo 189. člena ZPIZ-1, kajti le v primeru, če je izkazana tudi skrb starša za otroka, se temu staršu ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev lahko v zavarovalno dobo šteje čas zunaj zavarovanja, ko je skrbel za otroka v prvem letu njegove starosti. Stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati dejanske skrbi za otroka je torej zmotno, posledično pa je tudi dejansko stanje glede omenjenega ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 36, 41, 41-2, 207, 207/2, 394. ZPIZ92 člen 229, 229/2.
starostna pokojnina - odmera - višina - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo delovno mesto - pokojninska osnova - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnik v času uživanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni bil obvezno zavarovan, zato nadomestila ni mogoče upoštevati v pokojninsko osnovo in s tem pri odmeri starostne pokojnine. Obvezno zavarovanje je namreč pogoj, da se nadomestilo upošteva pri odmeri pokojnine. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, saj za odmero starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
Izvenpravdni pobot ne more povzročiti procesne ovire, kot je litispendenca. O takšni terjatvi, ki je stranka ne uveljavlja kot svoje obstoječe terjatve, ampak z njo le zanika obstoj terjatve nasprotne stranke, pa sodišče ne odloča v izreku svoje odločbe, ampak samo ugotavlja, ali so se na dan začetka stečajnega postopka stekli pogoji zanj, nato pa glede na to odloči o terjatvi tožeče stranke. Zato v takšnem primeru ni mogoče govoriti, da med strankama teče pravda o istem zahtevku, kar je poleg prvega pogoja, da gre za istovetnost pravdnih strank, pogoj za litispendenco.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – kršitev navodil delodajalca
Ker tožnica ni imela pooblastil za naročanje oziroma nabavljanje (posipne) soli, ni smela povpraševati pri kupcu A. oziroma pri njenem delavcu o njihovih zalogah soli, saj je s tem prišlo do težav pri pogajanju glede cen in v odnosih z dobaviteljem soli B. iz Italije. Povpraševanje po zalogah je že del dogovarjanja o dobavi in jasno sporočilo družbi A. in družbi B., da ima tožena stranka težave pri dobavi soli. S tem je kršila navodila tožene stranke in ravnala v nasprotju z določbo pogodbe o zaposlitvi, ki ji je nalagala vestno in dosledno opravljanje dela na delovnem mestu in upoštevanje delodajalčevih navodil in zahtev v zvezi z izpolnjevanjem delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, kar je tudi ravnanje v nasprotju s 33. in 34. členom ZDR-1 ter 37. členom ZDR-1.
ZP-1 člen 66, 66/2, 66/3, 136, 136/1, 136/1-1, 161, 161/3, 163, 163/1. ZPPreb člen 23, 23/1, 23/1-3, 23/1-6, 23/1-9, 23/2. URS člen 25.
pravica do pritožbe - pravni pouk v odločbi o zahtevi za sodno varstvo - zahteva za sodno varstvo - dovoljenost pritožbe
Prvostopenjsko sodišče ob prejemu pritožbe preizkusi, ali so izpolnjene predpostavke za njeno vsebinsko obravnavo (dopustnost, pravočasnost, upravičeni vlagatelj), šele če so izpolnjene navedene procesne predpostavke, lahko višje sodišče pritožbo presoja vsebinsko.
S tem, ko sodišče v pravnem pouku ni navedlo, da pritožba storilcev zoper sodbo ni dovoljena, to še ne pomeni, da jima je priznalo pravico do pritožbe. Stališče teorije in sodne prakse je tudi, da napačen pravni pouk stranki ne more dati več pravic, kot jih po zakonu stranka ima.
Priznanje pravice do delne invalidske pokojnine ne pomeni, da ima zavarovanec tudi pravico do njenega izplačevanja. Pogoj za izplačevanje je izpolnjen šele z dnem pričetka dela s krajšim delovnim časom oziroma z dnem, ko je realizirana priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom. Z dnem izvršljivosti sodbe, s katero je bila tožniku, ki opravlja kmetijsko dejavnost, priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom z omejitvami, je pridobil pravni naslov za pričetek dela s krajšim delovnim časom oziroma za spremembo zavarovanja in pričetek plačevanja prispevkov za skrajšan delovni čas. Toženec je z izpodbijano odločbo pravilno odločil, da sem mu delna invalidska pokojnina prizna od spremembe obsega zavarovanja iz polnega v krajši delovni čas. Pred tem pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine niso bili izpolnjeni, zato je tožbeni zahtevek, da se mu izplačuje od priznanja pravice dalje, neutemeljen.
Ker je bilo o pravici tožnice do starostne pokojnine in o odmeri starostne pokojnine že pravnomočno odločeno in se dejansko ali pravno stanje glede predmetne zadeve ni spremenilo, je tožena stranka tožničino zahtevo za ponovni izračun pokojnine pravilno zavrgla v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s ponovnim izračunom pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.