razlaga pogodbe - pogodbena kazen za nastalo škodo – sklepčnost tožbe
Ob dani situaciji, ko sta pogodbeni stranki pogojili uveljavljanje pravice do pogodbene kazni z nastankom škode, ne gre spregledati definicije škode, ki sta jo stranki določili s to isto pogodbo.
Ker pa niti zakon, niti pogodba ne predvideva odgovornosti tožene stranke za stroške, ki bi tožeči stranki nastali tudi v primeru, če tožena stranka ne bi kršila pogodbe, je sodišče prve stopnje ocenilo, da vtoževani stroški niso škoda.
vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora – pogoji za vpis
O vpisu vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora zemljiškoknjižno sodišče odloča glede na stanje vpisov v zemljiški knjigi v trenutku, od katerega učinkuje zaznamba spora, takšna vknjižba pa se dovoli le na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila izdana v postopku, v zvezi s katerim je bil zaznamovan spor in s katero je bilo toženemu zahtevku ugodeno.
ZPP člen 286. ZNP člen 5, 5/2, 6, 132. SPZ člen 19, 44, 44/1, 77, 77/4, 77/5.
mejni spor – zadnja mirna posest – pravična ocena – javno dobro – stroški izvedenca – prekluzija – nepravdni postopek
Pojem mirne posesti izključuje vse tiste situacije, ko enemu od lastnikov ni znano, na kakšen način drug lastnik mejnega zemljišča uporablja sporni prostor.
Na javnem dobrem je posest izključena, zato meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti. Na nepremičnini, ki je javno dobro, tudi ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Pri določitvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je zato potrebno upoštevati stanje v katastru.
Gre za odškodninski zahtevek zaradi kršenja zavarovalne pogodbe, ker je tožeča stranka izplačala iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti odškodnino, tožena stranka pa je to škodo povzročila vinjena. Odgovornosti se lahko razbremeni le, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njeno alkoholiziranostjo, da gre za deljeno odgovornost in seveda lahko dokazuje, da ni podana s pogodbo dogovorjena presumpcija, kdaj je voznik pod vplivom alkohola.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-5, 464. ZArbit člen 50, 50/3.
pristojnost sodišča – pristojnost arbitraže – ugovor pristojnosti
Ker sta se stranki s pogodbo dogovorili, da bo za odločitev o predmetnem sporu pristojna v pogodbi navedena arbitraža, bi se moralo sodišče prve stopnje na (pravočasen) ugovor toženke izreči za nepristojno, razveljaviti v postopku opravljena dejanja in zavreči tožbo. Ker tega ni storilo, pač pa je nepravilno odločilo, da je pristojno, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 5. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – izostanek z dela – zmožnost za delo
Sodišče v individualnem delovnem sporu ni vezano na negativno ugotovitev organa zdravstvenega zavarovanja (o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni), temveč lahko samo ugotavlja okoliščine o upravičeno odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene zmožnosti oziroma nezmožnosti za delo. Drugačna situacija pa nastane, če je v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da delavcu iz istih razlogov, kot jih uveljavlja v individualnem delovnem sporu kot razloge za upravičen izostanek z dela, utemeljeno ni odobren bolniški stalež. V takem primeru se šteje, da delavec z dela izostane neopravičeno in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 149, 150, 153, 153/3.
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – objektivna odgovornost – nevarna stvar – nevarna dejavnost
Za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu s krožno žago, je tožena stranka odgovorna objektivno, saj je krožna žaga nevarna stvar, delo z njo pa nevarna dejavnost. Ker prispevka tožnika k nastanku škode (dejstva, da se naj bi tožnik na dan škodnega dogodka nenavadno obnašal) ni dokazala, se svoje odškodninske odgovornosti ni razbremenila.
OSEBNOSTNE PRAVICE – OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0053371
ZPP člen 163, 163/4, 163/7. OZ člen 178, 179.
razžalitev dobrega imena in časti – denarna odškodnina – duševne bolečine zaradi razžalitve – pojem razžalitve
Za upravičenost za denarno odškodnino na podlagi 179. člena OZ mora oškodovanec dokazati poseg v njegovo osebnostno pravico – za poseg v čast in ugled potrebno žaljivost, ki se presoja objektivno. Pri tem je treba upoštevati čas, okoliščine, navade osebe, kateri je žalitev namenjena, medsebojne odnose povzročitelja škode in oškodovanca in druge okoliščine primera. Oškodovanec pa mora dokazati še svoje subjektivno trpljenje oziroma obstoj duševnih bolečin zaradi posega, pri čemer mora biti tudi presoja in vrednotenje teh okoliščin enako celovita kot presoja objektivnih okoliščin.
Oškodovanec poleg denarnega zadoščenja lahko zahteva tudi drugo sankcijo. Upoštevaje 178. člen OZ bi ta lahko obsegala tudi morebitno zahtevo po povzročiteljevem opravičilu. Vendar je izbira sodnega varstva prepuščena oškodovancu. Opustitev uveljavljanja ene oblike pa ne vpliva na manjšo ali večjo utemeljenost drugega zahtevka.
ZFPPIPP člen 499, 499/3. Odredba o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskega upravitelja člen 1, 2, 3.
nagrada stečajnemu upravitelju
Odredba določa merila, po katerih sodišče v stečajnem postopku odloča o višini nagrade, ki pripada stečajnemu upravitelju za njegovo delo po določbah ZPPSL. V 2. členu je opredeljeno šest različnih meril za določanje nagrade stečajnemu upravitelju. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče navedlo, da znaša po Odredbi celotna nagrada stečajne upraviteljice 6.362,00 EUR. Pri tem pa ni navedlo, kako je prišlo do tega zneska, kakor tudi ne merila, ki ga je uporabilo pri izračunu le-tega. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno opozarja, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Ker so bila vsa delovna mesta, na katera se sklicuje tožnik, zasedena, mu tožena stranka ob odpovedi ni bila dolžna (in tudi ni mogla) ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. Na takšno ugotovitev nima vpliva s strani tožnika zatrjevano dejstvo, da delavci, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za ta delovna mesta, niso izpolnjevali vseh pogojev za zasedbo oziroma da so se pri toženi stranki zaposlili kasneje kot tožnik.
prenehanje delovnega razmerja starejšemu delavcu brez njegovega soglasja – pravica do denarnega nadomestila delavcu
242. člen ZDR je razumeti v tem smislu, da je do uskladitve 19. člena ZZZPB z določbami ZDR v celoti uredil primere, ko zavarovanec ne more uveljaviti denarnega nadomestila v primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi po ZDR .
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM0022119
OZ člen 83, 190, 1050. ZPP člen 185, 185/2, 328, 339, 339/2, 339/2-12, 339/2-14.
učinek sodne poravnave - neupravičena pridobitev - uporaba tuje stvari v svojo korist - zahtevek za plačilo uporabnine - odškodninski zahtevek - modifikacije tožbenega zahtevka - sklep o popravi
Sodna poravnava je v materialnopravnem smislu pogodba (1050. člena Obligacijskega zakonika - OZ), zato tudi zanjo veljajo pravila o razlagi pogodb (83. člen OZ). Določila pogodb se praviloma razlagajo tako, kot se glasijo, vendar pa ni potrebno izhajati iz dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč iz skupnega namena pogodbenih strank in pogodbena določila tolmačiti v luči načel obligacijskega prava.
ZDSS-1 člen 5. OZ člen 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-4.
nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je praviloma trajne narave. Denarna odškodnina se lahko prisodi izjemoma tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, vendar le, če je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
Dejstvo, da delavec zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostane brez prihodkov, ne pomeni avtomatično, da je na njegovi strani izkazana težko nadomestljiva škoda za njegovo preživljanje oziroma za preživljanje njegovih družinskih članov kot eden izmed pogojev za izdajo začasno odredbe.
IZVRŠILNO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0053391
ZIZ člen 168, 168/5. ZZK-1 člen 17, 40, 150. ZPP člen 318, 318/3.
dokaz o dolžnikovi lastnini - pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – vknjižba lastninske pravice na zahtevo upnika - večkratni zaporedni prenos pravice – zemljiškoknjižni lastnik
Glede na določilo 1. odstavka 150. člena ZZK-1 je tožba pravilno uperjena zoper obe toženi stranki: zoper prvega toženca kot dolžnika in zatrjevanega dejanskega lastnika nepremičnine in zoper drugotoženo stranko kot zemljiškoknjižno lastnico nepremičnine (nujno in enotno sosporništvo). Vpis je namreč z navedenim pravnim pravilom dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oz. v obravnavanem primeru, če sodna odločba, ki bo podlaga za vknjižbo lastninske pravice, učinkuje proti tej osebi.
Tožeča stranka je v sporih zaradi vknjižbe lastninske pravice v korist dolžnika dolžna zatrjevati, kateri od v zakonu predvidenih načinov pridobitve lastninske pravice je bil podlaga za dolžnikovo pridobitev lastninske pravice.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060130
ZOR člen 148. OZ člen 125. ZTLR člen 28, 29, 30. SPZ člen 43, 44, 45, 269. ZPP člen 180, 285, 286b, 339, 339/2, 339/2-8.
pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla – veriga pogodb – zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila – položaj tretjih oseb – singularni pravni nasledniki – aktivna legitimacija – materialno procesno vodstvo – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – takojšnje uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka – sodba presenečenja
Pogodba praviloma ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami in tudi povezava med več prodajnimi pogodbami zadnjemu kupcu ne daje aktivne legitimacije za zahtevek do prvega prodajalca za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.
Sodišče je strankam že na poravnalnem naroku pojasnilo, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljen, nato pa je svoj pravni pogled na zadevo med pravdo spremenilo, zato bi ga moralo strankam naznaniti v okviru materialnega procesnega vodstva. Ker je to storilo šele v zavrnilni sodbi, je le-ta za tožnike presenečenje.
Tekst :
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (III.-I.2., III.-I.3., III.-I.5 in III.-I.7. tč. izreka, 2., 3., 4. in 6. alineja III.-II. tč. izreka ter IV. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v istem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
O b r a z l o ž i t e v :
(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj šestemu tožniku, sedmi toženki, devetemu in enajstemu tožniku ter dvanajsti toženki izstavi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo njihove lastninske pravice na njim pripadajočih atrijih (parc. št. X1, X2 in X3, k. o. S. D.) v 15 dneh (II. tč. izreka). Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ostalim tožnikom, kot tudi celotni zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice tožnikov je zavrnilo (III. tč. izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. tč. izreka). Ugovor tožene stranke glede stvarne pristojnosti je s sklepom zavrnilo (I. tč. izreka).
(2) Zoper sodbo (ne pa tudi sklep) se pritožujejo drugi tožnik, tretja tožnica, četrti tožnik, peta tožnica, osma tožnica in deseti tožnik (od tu: pritožniki). Izpodbijajo nanje nanašajoč se zavrnilni del sodbe (III.-I.2., 3., 5 in 7. tč. izreka ter 2., 3., 4. in 6. alineja III.-II. tč. izreka) ter njen stroškovni del (IV. tč. izreka) in pri tem uveljavljajo vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani del sodbe spremeni in tudi njihovemu tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo tudi stroške. Menijo, da je imelo sodišče zadostno podlago za ugotovitev priposestvovanja, a se s tem pravnim vidikom ni ukvarjalo. V dokaz zatrjevane izključne posesti spornih parcel (atrijev) od leta 1984 dalje so tožniki predlagali svoje zaslišanje, a je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Sicer pa navedene trditve niti niso bile prerekane. Bistvena se jim zdi okoliščina, da so sporni atriji sestavni deli stanovanj, ki so v etažni lastnini posameznih tožnikov, zato delijo njihovo usodo. Lastninska pravica tožnikov se torej razteza tudi na atrije. Opozarjajo, da jim je tožena stranka preprečila pridobitev lastninske pravice na celotnih stanovanjih tako, da je leta 2002 (kot formalna lastnica) naročila geodetsko odmero stavbišča pod stavbo in posebej stavbišča za atrije. Na ta način je tožena stranka zlorabila svojo formalno vknjiženo lastninsko pravico, saj to zemljišče ni bilo nikoli namenjeno za njene potrebe, pač pa izključno za gradnjo stanovanjskih objektov. V nadaljevanju pritožniki nizajo razloge zoper zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Navajajo, da je sodišče svojo odločitev v tem delu zmotno oprlo na določbo 125. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ), saj je v času nastanka spornega razmerja veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR). Ta je sicer vseboval enako pravilo (148. čl. ZOR), ki pa v konkretnem primeru ni uporabljivo. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na listinam v spisu nasprotni ugotovitvi, ki je poleg tega ni z ničemer obrazložilo – da naj bi pritožniki kupoprodajne pogodbe sklepali kot imetniki pravice uporabe po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, s spremembami; od tu SZ). Ta ugotovitev drži le za desetega tožnika, ki pa je skladno z določbo 118. čl. SZ od lastnika stanovanja prevzel vse pravice in obveznosti. Sicer pa so vsi pravni predniki (pri)tožnikov s kupoprodajnimi pogodbami na slednje cedirali vse svoje pravice in obveznosti, ki so jih imeli na stanovanjih (vključno z atriji). Kot v drugih primerih iz takratne prakse so se zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja izvajali mnogi nevknjiženi prenosi stvarnih pravic na stanovanjih, prodajalci pa so kupcem, ki so bili seznanjeni z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem, v pogodbah dovoljevali vknjižbo etažne lastnine v njihovo korist, ko bo to mogoče. Pritožniki menijo, da je s tem prišlo do prenosa pravic do vknjižbe in se pri tem sklicujejo na odstop pogodb (145. čl. ZOR) oziroma terjatev (436. čl. ZOR), ki se nanašajo na celotna stanovanja, torej tudi na atrije. Poudarjajo še, da so verigo pogodb in zemljiškoknjižnih dovolil za stanovanje izkazali. Sodišču prve stopnje končno očitajo še nekatere procesne kršitve. Pri odločitvi tako ne bi smelo upoštevati šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo podanega ugovora aktivne legitimacije, na kar je tožeča stranka takoj opozorila. Sodba poleg tega za pritožnike predstavlja presenečenje, saj izraža spremembo stališča oziroma razumevanja zadeve, ki ga je sodišče na poravnalnem naroku izrecno izpostavilo (da ima pomisleke le glede ujemanja sedanje oblike atrijev s tisto po projektni dokumentaciji, sicer pa je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljen). Podrejeno še predlagajo, naj sodišče njihovo tožbo skladno z določbami Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Ur. l. RS, št. 45/2008) šteje kot predlog pridobiteljev posameznega dela stavbe in zadevo odstopi nepravdnemu sodišču.
(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje razlogom le-te in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške. Predvsem izpostavlja, da pritožniki med postopkom pred sodiščem prve stopnje priposestvovanja niso zatrjevali, tega pa prvič ne morejo storiti v pritožbi (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), in še, da do odstopa pogodb oziroma terjatev ni prišlo.
(4) Pritožba je utemeljena.
(5) Kot sledi iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, so tožniki zemljiškoknjižni lastniki pritličnih stanovanj, ki so bila zgrajena na podlagi pogodb o soinvestitorstvu in prodaji stanovanj. Sodišče je ugotovilo, da so bili s temi pogodbami prodani tudi stanovanjem pripadajoči atriji, ki še danes predstavljajo sestavne dele zadevnih stanovanj, čeprav imajo samostojne parcelne številke, na katerih je vknjižena lastninska pravica tožene stranke. Sodišče je zavrnilo vse zahtevke za ugotovitev lastninske pravice. Ugodilo je le zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila tistim tožnikom, ki se jim je tožena stranka oziroma njena pravna prednica s (prvimi) pogodbami o soinvestitorstvu in prodaji stanovanj to zavezala storiti. Istovrstne zahtevke pritožnikov je zavrnilo, ker pri omenjenih pogodbah niso bili stranke, pač pa zgolj njihovi singularni pravni nasledniki, do katerih tožena stranka ni sprejela nobene zaveze.
(6) Pritožniki sodišču prve stopnje utemeljeno očitajo, da njihovega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice ni presojalo z vidika priposestvovanja (28.-30. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; od tu ZTLR, oziroma 43.-45. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ, v zvezi z 269. čl. SPZ). Ker pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), navedba pravne kvalifikacije ni nujna sestavina tožbe, če pa je navedena, sodišče nanjo ni vezano. Zato ne moti, da se pritožniki na pravno podlago priposestvovanja niso izrecno sklicevali oziroma da niso navedli zadevnih določb materialnega prava. Bistveno je, da so v tej smeri podali zadostne in sklepčne trditve – da sporni atriji predstavljajo dele stanovanj, ki so jih kupili in tudi že plačali, skupaj s svojimi pravnimi predniki pa jih dejansko in nemoteno uživajo že od leta 1984 dalje. Prav sklenitev kupoprodajnih pogodb, plačilo kupnine, vknjižba lastninske pravice na stanovanjih in končno sama narava atrijev kot delov stanovanj so okoliščine, ki so med drugimi lahko podlaga za materialnopravno sklepanje na dobrovernost priposestvovalcev (1), preko nje pa (ob zatrjevani trajajoči posesti) na priposestvovanje. Presoja (ne)dobrovernosti pa bo pravilna le, če bo temeljila na vseh dejanskih okoliščinah, iz katerih je v konkretnem primeru mogoče sklepati, da so bili posestniki nepremičnin ob povprečni skrbnosti prepričani, da so stvari njihove. Pritožniki imajo tako prav, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, čemur je botrovala zmotna uporaba materialnega prava (355. čl. ZPP). Zaradi medsebojne prepletenosti in součinkovanja konkretnih okoliščin primera na presojo dobre vere pritožbeno sodišče omenjenih pomanjkljivosti ni moglo odpraviti samo, zato je izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitvene zahtevke pritožnikov (III.-I.2., III.-I.3., III.-I.5 in III.-I.7. tč. izreka), razveljavilo in zadevo v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dodatni razlog v tej smeri predstavlja odsotnost opredelitve o trajanju režima družbene lastnine, ki je obstajal na spornih nepremičninah, saj je tudi od tega odvisna presoja teka priposestvovalne dobe (29. čl. ZTLR).
(7) Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil je pravilno, saj dosledno upošteva načelo relativnosti, ki je temeljno načelo pogodbenega prava (148. čl. ZOR). Pogodba praviloma ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami in tudi povezava med več prodajnimi pogodbami zadnjemu kupcu ne daje aktivne legitimacije za zahtevek do prvega prodajalca za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine (VSS sodba II Ips 580/2005 z dne 23. 2. 2006, VSL sodba in sklep I Cp 610/2009 z dne 24. 6. 2009). Sodišče materialnega prava tudi ni zmotno uporabilo zgolj zato, ker se je pomotoma sklicevalo na po vsebini identično določbo kasneje uveljavljenega zakona (125. čl. OZ).
(8) Vendar preizkus pritožbenih navedb pokaže, da je sodišče prve stopnje do pravkar omenjenega stališča prišlo s postopanjem, ki je obremenjeno z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Res je sodišče že na poravnalnem naroku strankam pojasnilo, da je (vsaj) zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljen, pomisleke pa je imelo le glede ujemanja sedanje oblike atrijev s tisto po projektni dokumentaciji (list. št. 37). Ker je svoj pravni pogled na zadevo med pravdo spremenilo, bi ga moralo strankam (predvsem tožeči) naznaniti v okviru materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP (2)). Ker je to storilo šele v zavrnilni sodbi, je le-ta za pritožnike presenečenje (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Pritožniki do seznanitve z izpodbijano odločitvijo niso mogli vedeti za obravnavano kršitev določb pravdnega postopka, zato jim ni mogoče očitati njenega prepoznega uveljavljanja (286b. čl. ZPP).
(9) Ugotovljene kršitve so terjale ugoditev pritožbi tudi v tem delu (1. odst. 354. čl. ZPP). Ker je bila zadeva razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje že glede ugotovitvenih zahtevkov (glej zgoraj, tč. 6), je bilo treba enako postopati tudi s kršitvami obremenjeno odločitvijo o dajatvenih zahtevkih (2., 3., 4. in 6. alineja III.-II. tč. izreka). Zahtevki pritožnikov za ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, nastale na originarni (izvirni) pridobitni način (priposestvovanje), se namreč izključujejo z dajatvenimi zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki temeljijo na derivativnem (izvedenem) pridobitnem načinu. O utemeljenosti slednjih se bo tako mogoče spraševati (še)le v primeru neuspeha pritožnikov z zahtevki za ugotovitev njihove lastninske pravice. Če jih bo sodišče prve stopnje (znova) zavrnilo, bo moralo pri ponovnem odločanju o zahtevkih za izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin sanirati tu izpostavljene kršitve. Tega tudi sicer ne bi moglo storiti pritožbeno sodišče, saj se cilj in smisel materialnega procesnega vodstva zagotavlja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Le-to bo torej moralo z ustreznim upoštevanjem določbe 285. čl. ZPP tožnikom omogočiti izjavo glede sklepčnosti dajatvenih zahtevkov in jim v zvezi s tem dopustiti navajanje morebitnih (novih) dejstev in dokazov (v pritožbi napeljujejo na cesijo in odstop pogodbe), kot tudi opravo morebitnih drugih procesnih dejanj, ki bi nesklepčnost lahko odpravila. Upoštevati je namreč treba, da bi (pri)tožniki lahko tako postopali vsaj do konca prvega naroka za glavno obravnavo v prejšnjem postopku, še pred tem pa jim je sodišče prve stopnje naznanilo svoje gledanje spora, zaradi katerega so lahko utemeljeno pričakovali, da so temelj svojega (vsaj dajatvenega) zahtevka že izkazali in da morebitne dodatne navedbe oziroma prilagoditve tožbe v tej smeri niso potrebne (3).
(10) Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela sodbe o glavni stvari je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi izpodbijano stroškovno odločitev (IV. tč. izreka) ter odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).
Pravno podlago regresnega zahtevka Slovenskega zavarovalnega združenja predstavljajo določila 41. člena ZOZP in ne določila OZ o subrogaciji, torej prehodu zavarovančevih pravic nasproti odgovorni osebi na zavarovalnico. Zato tudi ne pride v poštev določilo 6. odstavka 357. člena OZ o zastaralnih rokih pri zavarovalnih pogodbah, pa tudi ne določila OZ o zastaranju odškodninskih terjatev. Zastaranje regresnega zahtevka zavarovalnega združenja začne teči po izplačilu odškodnine in zanj velja splošni 5-letni zastaralni rok.