ZPP člen 286. ZNP člen 5, 5/2, 6, 132. SPZ člen 19, 44, 44/1, 77, 77/4, 77/5.
mejni spor – zadnja mirna posest – pravična ocena – javno dobro – stroški izvedenca – prekluzija – nepravdni postopek
Pojem mirne posesti izključuje vse tiste situacije, ko enemu od lastnikov ni znano, na kakšen način drug lastnik mejnega zemljišča uporablja sporni prostor. Na javnem dobrem je posest izključena, zato meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti ni mogoče urediti po zadnji mirni posesti. Na nepremičnini, ki je javno dobro, tudi ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem. Pri določitvi meje med javnim dobrim in zemljiščem, ki to ni, je zato potrebno upoštevati stanje v katastru.
ZD člen 29, 46, 133, 133/2, 133/4, 140, 210, 210/2, 210/2-3, 213, 213/1. ZZZDR člen 51, 51/2.
napotitev na pravdo – spor med dediči zaradi vračunavanja darila v dedni delež – izločanje skupnega premoženja iz zapuščine – verjetnejša pravica – nujno sosporništvo na pasivni strani – odstop dednega deleža – skupno premoženje
Čeprav sta dediča sodedinji odstopila svoja dedna deleža, nista izgubila statusa zakonitih dedičev, saj nista izjavila, da se odpovedujeta dedovanju. Zato sta v pravdi zaradi izločitve premoženja iz zapuščine oz. ugotovitve, da se premoženje ne vračunava v dedni delež dedinje nujna sospornika na pasivni strani. Sicer obsežna adaptacijska in obnovitvena dela sama po sebi še ne predstavljajo takšnega prispevka, da bi bilo mogoče trditi, da je pritožnica s svojimi prispevki v zapustnikovo posebno premoženje ustvarila novo stvar in s tem pridobila lastninski delež na predmetnem premoženju. Pridobitve stvarnopravnega zahtevka na spornem premoženju tudi sama po sebi ne omogoča pomoč pokojnemu in njegovi materi v času njune bolezni in pritožničino vodenje gospodinjstva.
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 149, 150, 153, 153/3.
nesreča pri delu - odškodninska odgovornost - objektivna odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost
Za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu s krožno žago, je tožena stranka odgovorna objektivno, saj je krožna žaga nevarna stvar, delo z njo pa nevarna dejavnost. Ker prispevka tožnika k nastanku škode (dejstva, da se naj bi tožnik na dan škodnega dogodka nenavadno obnašal) ni dokazala, se svoje odškodninske odgovornosti ni razbremenila.
ZDSS-1 člen 5. OZ člen 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-4.
nepremoženjska škoda - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
Odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je praviloma trajne narave. Denarna odškodnina se lahko prisodi izjemoma tudi, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, vendar le, če je močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0060130
ZOR člen 148. OZ člen 125. ZTLR člen 28, 29, 30. SPZ člen 43, 44, 45, 269. ZPP člen 180, 285, 286b, 339, 339/2, 339/2-8.
pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla – veriga pogodb – zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila – položaj tretjih oseb – singularni pravni nasledniki – aktivna legitimacija – materialno procesno vodstvo – bistvena kršitev določb pravdnega postopka – takojšnje uveljavljanje kršitev določb pravdnega postopka – sodba presenečenja
Pogodba praviloma ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami in tudi povezava med več prodajnimi pogodbami zadnjemu kupcu ne daje aktivne legitimacije za zahtevek do prvega prodajalca za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče je strankam že na poravnalnem naroku pojasnilo, da je zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljen, nato pa je svoj pravni pogled na zadevo med pravdo spremenilo, zato bi ga moralo strankam naznaniti v okviru materialnega procesnega vodstva. Ker je to storilo šele v zavrnilni sodbi, je le-ta za tožnike presenečenje. Tekst : Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (III.-I.2., III.-I.3., III.-I.5 in III.-I.7. tč. izreka, 2., 3., 4. in 6. alineja III.-II. tč. izreka ter IV. tč. izreka) razveljavi in se zadeva v istem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo. O b r a z l o ž i t e v : (1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj šestemu tožniku, sedmi toženki, devetemu in enajstemu tožniku ter dvanajsti toženki izstavi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo njihove lastninske pravice na njim pripadajočih atrijih (parc. št. X1, X2 in X3, k. o. S. D.) v 15 dneh (II. tč. izreka). Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ostalim tožnikom, kot tudi celotni zahtevek za ugotovitev obstoja lastninske pravice tožnikov je zavrnilo (III. tč. izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. tč. izreka). Ugovor tožene stranke glede stvarne pristojnosti je s sklepom zavrnilo (I. tč. izreka). (2) Zoper sodbo (ne pa tudi sklep) se pritožujejo drugi tožnik, tretja tožnica, četrti tožnik, peta tožnica, osma tožnica in deseti tožnik (od tu: pritožniki). Izpodbijajo nanje nanašajoč se zavrnilni del sodbe (III.-I.2., 3., 5 in 7. tč. izreka ter 2., 3., 4. in 6. alineja III.-II. tč. izreka) ter njen stroškovni del (IV. tč. izreka) in pri tem uveljavljajo vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlagajo, naj izpodbijani del sodbe spremeni in tudi njihovemu tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašajo tudi stroške. Menijo, da je imelo sodišče zadostno podlago za ugotovitev priposestvovanja, a se s tem pravnim vidikom ni ukvarjalo. V dokaz zatrjevane izključne posesti spornih parcel (atrijev) od leta 1984 dalje so tožniki predlagali svoje zaslišanje, a je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Sicer pa navedene trditve niti niso bile prerekane. Bistvena se jim zdi okoliščina, da so sporni atriji sestavni deli stanovanj, ki so v etažni lastnini posameznih tožnikov, zato delijo njihovo usodo. Lastninska pravica tožnikov se torej razteza tudi na atrije. Opozarjajo, da jim je tožena stranka preprečila pridobitev lastninske pravice na celotnih stanovanjih tako, da je leta 2002 (kot formalna lastnica) naročila geodetsko odmero stavbišča pod stavbo in posebej stavbišča za atrije. Na ta način je tožena stranka zlorabila svojo formalno vknjiženo lastninsko pravico, saj to zemljišče ni bilo nikoli namenjeno za njene potrebe, pač pa izključno za gradnjo stanovanjskih objektov. V nadaljevanju pritožniki nizajo razloge zoper zavrnitev zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Navajajo, da je sodišče svojo odločitev v tem delu zmotno oprlo na določbo 125. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ), saj je v času nastanka spornega razmerja veljal Zakon o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78, s spremembami; od tu ZOR). Ta je sicer vseboval enako pravilo (148. čl. ZOR), ki pa v konkretnem primeru ni uporabljivo. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo na listinam v spisu nasprotni ugotovitvi, ki je poleg tega ni z ničemer obrazložilo – da naj bi pritožniki kupoprodajne pogodbe sklepali kot imetniki pravice uporabe po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, s spremembami; od tu SZ). Ta ugotovitev drži le za desetega tožnika, ki pa je skladno z določbo 118. čl. SZ od lastnika stanovanja prevzel vse pravice in obveznosti. Sicer pa so vsi pravni predniki (pri)tožnikov s kupoprodajnimi pogodbami na slednje cedirali vse svoje pravice in obveznosti, ki so jih imeli na stanovanjih (vključno z atriji). Kot v drugih primerih iz takratne prakse so se zaradi neurejenega zemljiškoknjižnega stanja izvajali mnogi nevknjiženi prenosi stvarnih pravic na stanovanjih, prodajalci pa so kupcem, ki so bili seznanjeni z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem, v pogodbah dovoljevali vknjižbo etažne lastnine v njihovo korist, ko bo to mogoče. Pritožniki menijo, da je s tem prišlo do prenosa pravic do vknjižbe in se pri tem sklicujejo na odstop pogodb (145. čl. ZOR) oziroma terjatev (436. čl. ZOR), ki se nanašajo na celotna stanovanja, torej tudi na atrije. Poudarjajo še, da so verigo pogodb in zemljiškoknjižnih dovolil za stanovanje izkazali. Sodišču prve stopnje končno očitajo še nekatere procesne kršitve. Pri odločitvi tako ne bi smelo upoštevati šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo podanega ugovora aktivne legitimacije, na kar je tožeča stranka takoj opozorila. Sodba poleg tega za pritožnike predstavlja presenečenje, saj izraža spremembo stališča oziroma razumevanja zadeve, ki ga je sodišče na poravnalnem naroku izrecno izpostavilo (da ima pomisleke le glede ujemanja sedanje oblike atrijev s tisto po projektni dokumentaciji, sicer pa je tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljen). Podrejeno še predlagajo, naj sodišče njihovo tožbo skladno z določbami Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (Ur. l. RS, št. 45/2008) šteje kot predlog pridobiteljev posameznega dela stavbe in zadevo odstopi nepravdnemu sodišču. (3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje razlogom le-te in se zavzema za njeno zavrnitev. Prav tako priglaša stroške. Predvsem izpostavlja, da pritožniki med postopkom pred sodiščem prve stopnje priposestvovanja niso zatrjevali, tega pa prvič ne morejo storiti v pritožbi (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP), in še, da do odstopa pogodb oziroma terjatev ni prišlo. (4) Pritožba je utemeljena. (5) Kot sledi iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, so tožniki zemljiškoknjižni lastniki pritličnih stanovanj, ki so bila zgrajena na podlagi pogodb o soinvestitorstvu in prodaji stanovanj. Sodišče je ugotovilo, da so bili s temi pogodbami prodani tudi stanovanjem pripadajoči atriji, ki še danes predstavljajo sestavne dele zadevnih stanovanj, čeprav imajo samostojne parcelne številke, na katerih je vknjižena lastninska pravica tožene stranke. Sodišče je zavrnilo vse zahtevke za ugotovitev lastninske pravice. Ugodilo je le zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila tistim tožnikom, ki se jim je tožena stranka oziroma njena pravna prednica s (prvimi) pogodbami o soinvestitorstvu in prodaji stanovanj to zavezala storiti. Istovrstne zahtevke pritožnikov je zavrnilo, ker pri omenjenih pogodbah niso bili stranke, pač pa zgolj njihovi singularni pravni nasledniki, do katerih tožena stranka ni sprejela nobene zaveze. (6) Pritožniki sodišču prve stopnje utemeljeno očitajo, da njihovega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice ni presojalo z vidika priposestvovanja (28.-30. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami, in Ur. l. RS, št. 50/2002, s spremembami; od tu ZTLR, oziroma 43.-45. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002; od tu SPZ, v zvezi z 269. čl. SPZ). Ker pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), navedba pravne kvalifikacije ni nujna sestavina tožbe, če pa je navedena, sodišče nanjo ni vezano. Zato ne moti, da se pritožniki na pravno podlago priposestvovanja niso izrecno sklicevali oziroma da niso navedli zadevnih določb materialnega prava. Bistveno je, da so v tej smeri podali zadostne in sklepčne trditve – da sporni atriji predstavljajo dele stanovanj, ki so jih kupili in tudi že plačali, skupaj s svojimi pravnimi predniki pa jih dejansko in nemoteno uživajo že od leta 1984 dalje. Prav sklenitev kupoprodajnih pogodb, plačilo kupnine, vknjižba lastninske pravice na stanovanjih in končno sama narava atrijev kot delov stanovanj so okoliščine, ki so med drugimi lahko podlaga za materialnopravno sklepanje na dobrovernost priposestvovalcev (1), preko nje pa (ob zatrjevani trajajoči posesti) na priposestvovanje. Presoja (ne)dobrovernosti pa bo pravilna le, če bo temeljila na vseh dejanskih okoliščinah, iz katerih je v konkretnem primeru mogoče sklepati, da so bili posestniki nepremičnin ob povprečni skrbnosti prepričani, da so stvari njihove. Pritožniki imajo tako prav, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, čemur je botrovala zmotna uporaba materialnega prava (355. čl. ZPP). Zaradi medsebojne prepletenosti in součinkovanja konkretnih okoliščin primera na presojo dobre vere pritožbeno sodišče omenjenih pomanjkljivosti ni moglo odpraviti samo, zato je izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitvene zahtevke pritožnikov (III.-I.2., III.-I.3., III.-I.5 in III.-I.7. tč. izreka), razveljavilo in zadevo v istem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dodatni razlog v tej smeri predstavlja odsotnost opredelitve o trajanju režima družbene lastnine, ki je obstajal na spornih nepremičninah, saj je tudi od tega odvisna presoja teka priposestvovalne dobe (29. čl. ZTLR). (7) Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje glede zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižnih dovolil je pravilno, saj dosledno upošteva načelo relativnosti, ki je temeljno načelo pogodbenega prava (148. čl. ZOR). Pogodba praviloma ustvarja pravice in obveznosti samo med pogodbenimi strankami in tudi povezava med več prodajnimi pogodbami zadnjemu kupcu ne daje aktivne legitimacije za zahtevek do prvega prodajalca za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine (VSS sodba II Ips 580/2005 z dne 23. 2. 2006, VSL sodba in sklep I Cp 610/2009 z dne 24. 6. 2009). Sodišče materialnega prava tudi ni zmotno uporabilo zgolj zato, ker se je pomotoma sklicevalo na po vsebini identično določbo kasneje uveljavljenega zakona (125. čl. OZ). (8) Vendar preizkus pritožbenih navedb pokaže, da je sodišče prve stopnje do pravkar omenjenega stališča prišlo s postopanjem, ki je obremenjeno z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka. Res je sodišče že na poravnalnem naroku strankam pojasnilo, da je (vsaj) zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila utemeljen, pomisleke pa je imelo le glede ujemanja sedanje oblike atrijev s tisto po projektni dokumentaciji (list. št. 37). Ker je svoj pravni pogled na zadevo med pravdo spremenilo, bi ga moralo strankam (predvsem tožeči) naznaniti v okviru materialnega procesnega vodstva (285. čl. ZPP (2)). Ker je to storilo šele v zavrnilni sodbi, je le-ta za pritožnike presenečenje (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Pritožniki do seznanitve z izpodbijano odločitvijo niso mogli vedeti za obravnavano kršitev določb pravdnega postopka, zato jim ni mogoče očitati njenega prepoznega uveljavljanja (286b. čl. ZPP). (9) Ugotovljene kršitve so terjale ugoditev pritožbi tudi v tem delu (1. odst. 354. čl. ZPP). Ker je bila zadeva razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje že glede ugotovitvenih zahtevkov (glej zgoraj, tč. 6), je bilo treba enako postopati tudi s kršitvami obremenjeno odločitvijo o dajatvenih zahtevkih (2., 3., 4. in 6. alineja III.-II. tč. izreka). Zahtevki pritožnikov za ugotovitev lastninske pravice na nepremičninah, nastale na originarni (izvirni) pridobitni način (priposestvovanje), se namreč izključujejo z dajatvenimi zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki temeljijo na derivativnem (izvedenem) pridobitnem načinu. O utemeljenosti slednjih se bo tako mogoče spraševati (še)le v primeru neuspeha pritožnikov z zahtevki za ugotovitev njihove lastninske pravice. Če jih bo sodišče prve stopnje (znova) zavrnilo, bo moralo pri ponovnem odločanju o zahtevkih za izstavitev ustreznih zemljiškoknjižnih listin sanirati tu izpostavljene kršitve. Tega tudi sicer ne bi moglo storiti pritožbeno sodišče, saj se cilj in smisel materialnega procesnega vodstva zagotavlja v postopku pred sodiščem prve stopnje. Le-to bo torej moralo z ustreznim upoštevanjem določbe 285. čl. ZPP tožnikom omogočiti izjavo glede sklepčnosti dajatvenih zahtevkov in jim v zvezi s tem dopustiti navajanje morebitnih (novih) dejstev in dokazov (v pritožbi napeljujejo na cesijo in odstop pogodbe), kot tudi opravo morebitnih drugih procesnih dejanj, ki bi nesklepčnost lahko odpravila. Upoštevati je namreč treba, da bi (pri)tožniki lahko tako postopali vsaj do konca prvega naroka za glavno obravnavo v prejšnjem postopku, še pred tem pa jim je sodišče prve stopnje naznanilo svoje gledanje spora, zaradi katerega so lahko utemeljeno pričakovali, da so temelj svojega (vsaj dajatvenega) zahtevka že izkazali in da morebitne dodatne navedbe oziroma prilagoditve tožbe v tej smeri niso potrebne (3). (10) Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela sodbe o glavni stvari je sodišče druge stopnje razveljavilo tudi izpodbijano stroškovno odločitev (IV. tč. izreka) ter odločilo, da bo o stroških pritožbenega postopka odločeno s končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP). - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Sodba II Ips 608/2005 z dne 31. 1. 2008. (2) Betetto v: Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 592. (3) Ista, prav tam, str. 585 ter Dolenc: Od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku, Pravna praksa, št. 14/2007 – priloga.
razlaga pogodbe - pogodbena kazen za nastalo škodo – sklepčnost tožbe
Ob dani situaciji, ko sta pogodbeni stranki pogojili uveljavljanje pravice do pogodbene kazni z nastankom škode, ne gre spregledati definicije škode, ki sta jo stranki določili s to isto pogodbo. Ker pa niti zakon, niti pogodba ne predvideva odgovornosti tožene stranke za stroške, ki bi tožeči stranki nastali tudi v primeru, če tožena stranka ne bi kršila pogodbe, je sodišče prve stopnje ocenilo, da vtoževani stroški niso škoda.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija
Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita, ker je tožena stranka tožnico kot presežno delavko izbrala na podlagi diskriminatornega obravnavanja. Tožnica in sodelavec, kateremu pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, sta opravljala enako delo, različnega obravnavanja tožnice in njenega sodelavca (na podlagi spola) pa – kot je bilo ugotovljeno – ne opravičujeta vrsta in narava dela.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti – škoda, ki je krita z obveznim zavarovanjem – uporaba motornega vozila v prometu – poškodba s traktorskim priključkom
Tožnico je poškodoval traktorski priključek, ko je traktor stal. Njena škoda ni krita z avtomobilskim zavarovanjem.
IZVRŠILNO PRAVO – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0053391
ZIZ člen 168, 168/5. ZZK-1 člen 17, 40, 150. ZPP člen 318, 318/3.
dokaz o dolžnikovi lastnini - pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – vknjižba lastninske pravice na zahtevo upnika - večkratni zaporedni prenos pravice – zemljiškoknjižni lastnik
Glede na določilo 1. odstavka 150. člena ZZK-1 je tožba pravilno uperjena zoper obe toženi stranki: zoper prvega toženca kot dolžnika in zatrjevanega dejanskega lastnika nepremičnine in zoper drugotoženo stranko kot zemljiškoknjižno lastnico nepremičnine (nujno in enotno sosporništvo). Vpis je namreč z navedenim pravnim pravilom dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena pravica in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oz. v obravnavanem primeru, če sodna odločba, ki bo podlaga za vknjižbo lastninske pravice, učinkuje proti tej osebi. Tožeča stranka je v sporih zaradi vknjižbe lastninske pravice v korist dolžnika dolžna zatrjevati, kateri od v zakonu predvidenih načinov pridobitve lastninske pravice je bil podlaga za dolžnikovo pridobitev lastninske pravice.
NEPRAVDNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL0060113
SPZ člen 77. ZNP člen 132. ZPP člen 123, 224, 262. ZTLR člen .28, 28/2, 28/4, 72, 72/2.
postopek ureditve meje – močnejša pravica – dobra vera – priposestvovanje
Tudi če bi bilo mogoče šteti, da je bilo njuno uveljavljanje močnejše pravice dovolj konkretizirano, pa je dokazni postopek pokazal, da pritožnika nista bila dobroverna posestnika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka se obveznosti, da tožnici ob ugotovitvi, da njenega dela zaradi poslovnega razloga ne potrebuje več, ponudi novo pogodbo o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto, ni mogla izogniti na tak način, da je le nekaj dni pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenila pogodbo o zaposlitvi z drugo delavko.
Tožbe z nedoločenim zahtevkom ni mogoče zavrniti, saj je popolnost tožbe procesna predpostavka in do odločanja o utemeljenosti zahtevka niti ne more priti. Nepopolno tožbo mora sodišče poslati tožeči stranki v dopolnitev, v kolikor pa je zahtevek tudi potem nedoločen, je potrebno tožbo zavreči. Zahtevku ne prenehanje kršitev osebnostnih pravic je mogoče ugoditi samo, kolikor je grožnja kršitve določene osebne dobrine ali ponovitve kršitve dovolj konkretna. Določba 285. člena ZPP ne daje podlage za zaključek, da bi moralo sodišče tožečo stranko poučevati, kako se pravilno oblikuje tožbeni zahtevek. Ukrepi materialno procesnega vodstva zadevajo vprašanje meritorne obravnave zahtevka, vprašanje nedoločenosti pa je šele procesna predpostavka za takšno obravnavo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – utemeljen razlog
V individualnem delovnem sporu sodišče ne presoja, ali je bila reorganizacija oziroma zmanjšanje števila zaposlenih na določenih delovnih mestih nujna, ampak ugotavlja le, ali je zaradi reorganizacije prenehala potreba po delu določenega delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
protipravno ravnanje – pretrganje vzročne zveze – teorija ratio legis - odškodninska odgovornost države - izterjava izrečene denarne kazni
Med opustitvenim ravnanjem Upravne enote A. (ne-izterjava izrečene denarne kazni) in nastalo pravno posledico (neizpolnitev odločbe o stikih) je podana vzročna zveza na podlagi teorije ratio legis. Šteje se, da je Upravna enota A. odgovorna, da ni prišlo do stikov med tožnikoma, ker ni poskrbela, da bi se odločba Centra za socialno delo o stikih izvršila z izterjavo izrečene denarne kazni.
prenehanje delovnega razmerja starejšemu delavcu brez njegovega soglasja – pravica do denarnega nadomestila delavcu
242. člen ZDR je razumeti v tem smislu, da je do uskladitve 19. člena ZZZPB z določbami ZDR v celoti uredil primere, ko zavarovanec ne more uveljaviti denarnega nadomestila v primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi po ZDR .
motenje posesti – motilno dejanje – ekonomski interes za pravdo
Ker je toženka s svojim motilnim dejanjem posegla precej v notranjost ozelenelega dela površine, ki je bila pred motenjem v posesti prve tožnice in drugega tožnika, ni mogoč zaključek, da tožnika nimata ekonomskega interesa za posestno pravdo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – izostanek z dela – zmožnost za delo
Sodišče v individualnem delovnem sporu ni vezano na negativno ugotovitev organa zdravstvenega zavarovanja (o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni), temveč lahko samo ugotavlja okoliščine o upravičeno odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene zmožnosti oziroma nezmožnosti za delo. Drugačna situacija pa nastane, če je v sodnem postopku pravnomočno ugotovljeno, da delavcu iz istih razlogov, kot jih uveljavlja v individualnem delovnem sporu kot razloge za upravičen izostanek z dela, utemeljeno ni odobren bolniški stalež. V takem primeru se šteje, da delavec z dela izostane neopravičeno in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – organizacijski razlog
Sprememba sistemizacije z ukinitvijo več delovnih mest (med katerimi je bilo tudi tožničino delovno mesto), ki ni bila navidezna in namenjena zgolj izpolnitvi formalnega pogoja, na podlagi katerega bi tožena stranka podala odpovedi, predstavlja utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
OZ člen 201, 201/2, 201/3, 769, 769/1, 769/2. SZ-1 člen 25, 25/1.
prevzemnik naročila – odmik od naročila – poslovodstvo brez naročila – upravnik
Upravnik se je utemeljeno odmaknil od dobljenega naročila, saj je bilo to v skladu z interesi naročitelja. Zaradi potrebe po hitri menjavi strehe je nekoliko višji strošek lahko bil v interesu naročitelja, saj bi iskanje soglasij, če so bila dela že v teku, lahko delo zavrlo. Zarezniki so očitno pomenili izboljšavo.
Gre za odškodninski zahtevek zaradi kršenja zavarovalne pogodbe, ker je tožeča stranka izplačala iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti odškodnino, tožena stranka pa je to škodo povzročila vinjena. Odgovornosti se lahko razbremeni le, če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njeno alkoholiziranostjo, da gre za deljeno odgovornost in seveda lahko dokazuje, da ni podana s pogodbo dogovorjena presumpcija, kdaj je voznik pod vplivom alkohola.