TFL Glasnik:
G. Šušterič, bili ste odličen študent in predavatelj na Fakulteti za elektrotehniko, na kateri ste tudi magistrirali. Nato ste zašli v finančne vode, ustanovili ste borznoposredniško hišo, pred več kot 20 leti ste sodelovali pri nastajanju Ljubljanske borze, sodelovali ste tudi pri privatizaciji s certifikati. Danes ste predsednik uprave družbe Nika d.d.. Zanimiva pot od inženirja do finančnega strokovnjaka. Na kaj ste pri vsem tem najbolj ponosni?

Branko Šušterič:
Ves čas me spremlja to, da imam rad sisteme, analize sistemov: kako nekaj v resnici deluje. Privlači me narediti temeljito analizo o tem, kaj neko stvar premika naprej in kaj jo zavira. In to na vseh ravneh, bodisi v tovarni bodisi v nekem industrijskem procesu. Družbeni sistemi so malo bolj zapleteni – taki izjavi lahko pritrdimo in jo hkrati tudi zanikamo, ker tudi za take sisteme splošno velja, da so sistemi. To je tisto, kar je rdeča nit, ki me spremlja ne glede na to, ali menjam področja.

TLF Glasnik:
V nekem intervjuju ste dejali, da je od 20 milijard evrov, kolikor jih je bilo v certifikatskih delnicah leta 1992, danes ostalo le 5 milijard evrov. Lahko o tem poveste kaj več, saj ste v tem času vse to videli od blizu.

Branko Šušterič:
V tistem trenutku ni bilo 20 milijard evrov – bilo je približno 10 milijard mark, domneva pa je bila, da če bi naš BDP in cene rasli tako kot v Avstriji in Nemčiji, bi bilo to danes 20 milijard evrov. Ker pa na tem kupu nimamo več 20 milijard, ampak 5 milijard evrov, govorimo o neki oportunitetni izgubi 15 milijard evrov kapitala vseh Slovencev. To je ena od velikih čeri, v katero smo zadeli, oziroma eden od velikih manjkov, ki smo ga vsi Slovenci skupaj naredili v svojem premoženju, bolje rečeno kapitalu, v našem življenju v samostojni državi. Preprosto smo in so to porabili. Tega si danes nočemo povedati in iščemo najrazličnejše razloge zakaj: s prstom kažemo na tajkune, bančnike pa one tam in tretje...

TLF Glasnik:
Kaj mislite s tem, da smo ali so porabili? Ali ni kriza s tajkuni pripeljala do tega?

Branko Šušterič:
Kriza s tajkuni je pripeljala del tega. Tajkuni so naredili veliko poslovnih napak, vendar moramo vedeti, da je bilo na začetku teh 20 milijard v rokah ljudi, ki so bili lastniki certifikatov. Zadnji tajkuni, Bavčar, Kordež, tudi Šrot, so propadli zato, ker so zelo drago kupovali – Petrol po 1000 evrov, danes je 220, Istrabenz po 140, danes je 3 ali 2, Merkur denimo po 400 evrov, danes je vrednost delnice praktično nič. Ko so kupovali, so kupili od tistih, ki so imel te delnice v rokah oziroma na računih, to je od ljudi. Ljudje so imeli vsak nekaj teh delnic.

Zgodba je šla takole: tajkuni niso imeli denarja in so si ga sposodili v bankah. Banke niso imele zadosti denarja, ker je bilo slovensko varčevanje premajhno in so si ga zaradi specifične situacije, ker smo bili zelo zelo popularni, na zelo preprost način sposodile v tujini. Slovenci in naša država smo bili tako lepi in mladi, da so nam bili vsi pripravljeni posoditi.

Nato je prišlo do hecno žalostne situacije. Sposodili smo si približno 8 milijard evrov od bank v tujini, kar Slovenci privarčujemo v približno desetih letih. Banke so si torej sposodile to, kar mi lahko privarčujemo v desetih letih. Od tega so približno 5 milijard evrov posodile - dale tajkunom za tajkunske prevzeme. Tajkuni praktično niso imeli svojega premoženja, če smo natančnejši, je bilo to zanemarljivo proti tej vsoti, so s tem denarjem kupovali podjetja, ki so jih kupili od dveh milijonov ljudi. Ko pa ljudje pridejo do denarja, imajo obilo idej, kaj bi s tem denarjem počeli.

TLF Glasnik:
Ali obstaja statistika o tem, kaj so ljudje naredili s tem denarjem?

Branko Šušterič:
Seveda obstaja. Cena nepremičnin nam je v nekaj letih zrasla za več kot 100 odstotkov. Moram povedati, da je bila leta 2000 cena kvadratnega metra v Ljubljani okoli 2000 mark ali celo manj. Ni minilo nekaj let in je bila 3000 evrov, kar je trikrat toliko. Veliko ljudi je imelo denar in se jim je zdelo, kar je tudi skladno s tradicionalno famo v slovenski glavi, da je nepremičnina varna, zato so kupili predrago nepremičnino. 'Papir' so prodali relativno drago ali zelo drago in predrago kupili nekaj domnevno cenovno 'varnega' - nepremičnino, za katero pa danes spoznavajo, da lahko ima tudi navzdol zelo spremenljivo ceno.

V naravi pa tudi v družbi so spremembe zelo majhne, ko pa nekaj postane zelo drago, je to znamenje, da je nekaj zelo narobe, da se odmikamo od ravnotežja. Da smo nekoč odleteli v nebo, pomeni, da bomo nekoč tudi pristali, to ni nikakršen čudež. Zdaj in še kakšnih pet let bomo plačevali to, kar smo prej pojedli.

TLF Glasnik:
Zdaj sem prvič od vas slišala zanimivo tezo o tem, kako so nekateri Slovenci v resnici obogateli. Zelo zanimivo. Pa ne mislim, da so karkoli ukradli. Kako ocenjujete stanje trga kapitala v Sloveniji, zlasti v luči dogajanj na borzi z vrednostnimi papirji? In kaj se dogaja na svetovnih borzah? To bo v bližnji prihodnosti, upam, moralo začeti zanimati vse vlagatelje.

Branko Šušterič:
Te stvari delujejo nekako kot sistem veznih posod. Tudi če greš kdaj malo predaleč, se mora stvar čez čas uskladiti. Kar je šlo do neba, ne more ostati na nebu. Večno iskanje največjega norca, da kupiš nekaj in iščeš nekoga, ki je bolj nor, da bo kupil še dražje, se ne izide. Večjih norcev enkrat zmanjka in je zgodbe konec. Druga možnost je, da je naložba taka kot v kakšnem družinskem podjetju, kjer te tržnopsihološke komponente ni in ljudje živijo od tistega, kar podjetje ustvari. Živijo od denarnega toka podjetja. V resnici je tudi na globalni ravni in v povprečno stabilnih časih vse odvisno od denarnega toka, s katerim razpolagaš.

Dosti ljudi si narobe predstavlja, da so tržne cene posledica denarja, ki se pretaka noter in ven iz neke posode. Trg in tržna cena sta v resnici kot milni mehurček, ki se spreminja zaradi razlike med zunanjim in notranjim pritiskom in vplivom, ne pa zaradi česa od znotraj. Če nekdo kupi delnico, pomeni, da jo nekdo drug hkrati proda. Torej je denar od nekod prišel in je nekam šel; cena je samo neki kazalnik tega, kar sta se v pogodbi dogovorila.

Kako je v Sloveniji? Naredili smo nekaj napak, vendar se to vedno dogaja, bodisi v podjetjih bodisi v državah. Ena od napak, ki se mi zdi zelo pomembna, je, da smo zapravili del svojega slovenskega nacionalnega kapitala, o čemer sva prej govorila. V vseh slovenskih družbah je v tem trenutku za 37 milijard kapitala. Če smo izgubili 10 do 15 milijard kapitala, je to strahotno velik delež. To je precej nepovratna zadeva.

Po drugi strani je država videti kot več čred. Izvozno oziroma tržnopodjetniški del mora delovati, ker gre za preživetje posameznih čred (lastnikov in zaposlenih). Če je eno podjetje ena čreda, ki ima svojega vodnika, ki pelje stvar naprej. Ko gledamo ta del, je tudi v tej krizi v zadnjih treh letih rasel. Izvoz je v tem času zrasel za 24 odstotkov. Ta del, ki ustvari 21 milijard evrov izvoza od naših 34 milijard BDP, nima takega športa, da bi se prepustil neki melanholiji, smiljenju in ne vem čemu. Ta del se mora bojevati in tukaj notri so tudi taki podjetniški borci, kot je v športu Tina Maze, kot so rokometaši, in so uspešni. To niso velike zgodbe, kot je bila Nokia recimo, vendar imamo zgodbe, ki vlečejo naš voz naprej.

Gospod Mencinger, s katerim se sicer ne strinjam, je vendarle prav povedal, da politika dela najmanj škode v gospodarstvu, če nič ne dela. Ko se politika začne vmešavati v to, običajno naredi samo cirkus. Torej imamo tržnogospodarski del naše družbe, zaradi katerega me v nasprotju z večino ljudi ne navdihuje pesimizem. Izvozno gospodarstvo svoje delo ves čas opravlja dokaj solidno in je neka podlaga temu, da normalno živimo. Na nas pa je, da druge dele družbe uskladimo s tem delom. Na začetku sva govorila o tem, da smo zaradi tistih osem milijard živeli preveč lepo, nad svojimi zmožnostmi, in za večino ljudi je preprosto boleče, da morajo zategovati pas. Na hitro smo si pojedli eno desetletje. Ni pa čarobne palice, da bi nam nekdo dal to desetletje – počakati bo treba. Kakšnih pet let je minilo in še kakšnih pet let bomo morali počakati.

TLF Glasnik:
Nekako se zdi, kot da ste se umaknili iz nekoč mnogo večje izpostavljenosti. Zakaj? Zdi se škoda vsega znanja, ki ga imate in ki bi ga v Sloveniji še kako potrebovali. So vas že povabili ali ponudili mesto guvernerja Banke Slovenije, mesto ministra za finance?

Branko Šušterič:
Te stvari me ne zanimajo – tudi če bi me povabili.

TLF Glasnik:
Zakaj?

Branko Šušterič:
Na začetku sva govorila, da je treba spoznati sistem; ko si star 32 let (pred 20 leti, o katerih sva prej govorila), se ti zdi, da bi vse spreminjal. Ko si malo starejši, se ti zdi, da morda ni treba toliko spreminjati, vprašaš pa se tudi, koliko je mogoče spremeniti. Vse te funkcije so bolj ali manj politične funkcije in pojavi se tudi vprašanje, kaj je politično mogoče storiti. Preprosto ugotovimo, da na teh funkcijah ne moreš udejanjiti optimalne rešitve, ker optimalne rešitve v resnici v takih pogojih ni. Problemi oziroma sistemi imajo glede na omejitve in izhodišča, matematično gledano, več rešitev. Med političnosistemskimi ali političnoekonomskimi rešitvami, ki jih je mogoče udejanjiti, je bistvo v tem, da se vprašamo, kaj je politika. Politika je umetnost možnega, je marketing. Politiki prodajajo sami sebe volilcem (mogoče tudi komu drugemu) in morajo delati po marketinških načelih, kar vodi do slabših rešitev.

Gremo na izlet in nas je pet v avtu (pet večjih strank). Pridemo na prvo križišče in se začnemo pogajati, kam bomo šli. Potem nekdo pritegne v igro strokovnjaka, ki pravi, da je pot izmeril in da ve, katera je prava. Ne vemo pa, ali je pot res izmeril. Skratka, to je ves čas pogajanje o rešitvah in dejansko je to precej naporno. Včasih se zavedaš, da rešitev ni optimalna, da moraš pokvariti svojo rešitev… Poglejva za primer davek na drage avtomobile. Odločalo se je o neki drugi stvari, in da bi bile množice zadovoljne, jim rečeš, da bomo zdaj obdavčili še tiste avtomobile, na koncu pa to udari po glavi ravno množice. Namesto 7 milijonov evrov davkov smo dobili 1,2 milijona evrov davkov. Tisti strokovnjak predlagatelj je vedel, da obstaja krivulja, kako reagirajo ljudje na povečanje davkov, in da se to ne bo izšlo, vendar je sprejel to gnilo kompromisno rešitev zato, da je uveljavil nekaj drugega. Zato so vse rešitve, ki jih dobivamo, politekonomske. Če se vrneva h križišču, zelo hitro ugotoviš, da je lahko poti veliko več in da se v resnici lahko pelješ tudi okoli sveta, da prideš v svojo ulico.

TLF Glasnik:
Skratka, svoji stroki se ne bi odrekli?

Branko Šušterič:
Ni poudarek zgolj na stroki, tudi stroka je lahko zlorabljena – imamo ljudi in profesorje z doktorati, ki so se pripravljeni podpisati pod kar koli. Zato ne rečem, da je rešitev samo v stroki. Prvi pogoj je, da je stroka moralna in etična, da preverja samo sebe, kar je nadvse pomembno v družboslovnih raziskavah. Moti me, morda zato, ker sem po naravi bolj tehnik, bolj natančen, da na področju družboslovja – ekonomije, ki je podlaga za prenekatere družbene odločitve pri nas, to ni samoumevno. V razvojnih oddelkih Mercedesa ne bo nihče pomislil, ali dati ABS in zračno vrečo v avto ali ne. Ali bi jo dal počez ali kako drugače. Mora biti postavljena tako, da ljudje ne bodo umirali. V politiki pa ni tako – ko je rešitev znana, se začnemo pogajati, iskati nasprotne, lahko tudi napačne raziskave in o pravilnosti odločati s preglasovanjem. To je tisto, kar moti.

TLF Glasnik:
Mogoče še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Branko Šušterič:
Dokaj preprosto. Na ravni države moramo živeti tako kot v družini. Vse političnomarketinške zgodbe o nekem pospeševanju, da naj država rešuje delovna mesta, gospodarstvo, so privlečene za lase, ker so iztrgane iz konteksta. To radi počnejo predvsem ekonomisti. Imajo ekonomske teorije, ki skušajo rešitev brez hipotez, iz katerih je bila ta rešitev izpeljana, cepiti na nekaj drugega. To potem ne da pričakovanih rezultatov. Država lahko spodbuja, če ima na voljo dovolj varčevanja znotraj države. Če ne, si odvisen od zunanjega zadolževanja, tako kot smo zdaj mi. Če ni tujih upnikov, ki bi bili pripravljeni z denarjem podpreti tako rešitev, ta rešitev v resnici ne obstaja in je zgolj političnomarketinško zavajanje o teh vprašanjih neizobraženih ljudi. V Sloveniji govorijo o nekaj milijardah evrov kreditov za zagon v relativno kratkem času, rekla pa sva, da lahko v desetih letih privarčujemo kakšnih 8 milijard evrov. Torej je to zadolževanje čez naše dimenzije. V sedanjem času ne poznam nikogar v tujini, ki bi nam bil pripravljen tak znesek posoditi pod za dobičkonosnost našega gospodarstva sprejemljivimi pogoji. Mi preprosto moramo priti nazaj v okvire našega varčevanja in gospodarstvo lahko stabilno spodbujaš le z domačimi prihranki.

Domači prihranki so predvsem medgeneracijski sporazum. Predvsem starejši varčujejo za svoje življenje v tretjem obdobju in iz tega napajajo tudi nova delovna mesta, če pa moramo dobiti še kaj od koga iz tujine, potem obstaja možnost, da tega ne bomo dobili. Spodbujanje s tujim varčevanjem povzroča plimovanje in oseko občutimo zadnjih nekaj let. Svojega razvoja dejansko ne moremo utemeljiti na tem, da bomo vsakih nekaj let pod stresom, ali se nam bo uspelo dodatno zadolžiti v tujini. Naš proračun moramo postaviti na 2 do 3 odstotke ali celo nič primanjkljaja. In tam moramo biti. Ne moremo si več privoščiti, da bi živeli, kot smo od leta 2004 do 2011, krepko čez svoje zmožnosti. To so naši okviri, znotraj katerih lahko delujemo. Vsota vseh dolgov, ki jih imajo slovenska podjetja, je že 60 milijard evrov.

Po drugi strani, in to sem rekel že prej, imamo tudi v podjetništvu uspešne ljudi in menim, da ni vse tako črno. Treba je narediti družbena ravnovesja, ker preprosto ne moremo porabljati tistega, česar ni. Tudi gospodinjstvo, ko ne dobi več posojila, ne more več zapravljati. Moramo sprejeti to, kar je kot dejstvo, in od tu napredovati. Če nekdo zaradi marketinga, da pride na oblast, ponuja neke všečne neuresničljive rešitve, se to ne bo izšlo. Za usodo teh dveh milijonov ljudi je rešitev preprosta: vzpostaviti vzdržen proračun in pustiti ljudem, da so ustvarjalni. Biti razumen in moder, bi rekel.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar