Prva Mednarodna konferenca o okoljski odgovornosti v Sloveniji, ki je v Ljubljani potekala v okviru projekta EcoLex Life 22. maja 2018, je izpostavila predvsem pomen sodelovanja vseh deležnikov in uporabnikov okolja. Sodelujoči so poudarili vlogo ozaveščanja o okoljskih problematikah, nujnost sanacije okoljske škode z jasnimi ukrepi, ko ta nastane, vnaprej opredeljena okoljska tveganja in zakonodajo, ki mora biti jasna ter transparentna. Konference se je udeležilo več kot 150 predstavnikov iz podjetij, panožnih in podjetniških združenj, vladnih organizacij, nevladnih organizacij (NVO), odvetnikov in zavarovalnic ter medijev, tako iz Slovenije kot tudi Madžarske, Avstrije, Hrvaške, Italije, Nemčije in Švice.

Po uvodnih nagovorih ministrice za okolje in prostor Irene Majcen, veleposlanika Italije Paola Trichila, predstavnice Mestne občine Ljubljana Nataše Jazbinšek Seršen ter Zlate Tavčar, direktorice družbe Tax-Fin Lex in vodje projekta EcoLex Life, je kot uvodni in glavni govorec dr. Hans Lopatta iz Generalnega direktorata za okolje Evropske komisije spregovoril o Direktivi o okoljski odgovornost (ELD). Ta temelji na principu, da tisti, ki onesnažuje okolje, tudi plača za povzročeno škodo, hkrati pa omogoča nevladnim organizacijam, lokalnim skupnostim in drugim deležnikom, da povzročeno škodo tudi prijavijo pristojnim organom. Vse več okoljskih nesreč, te se dogajajo v vseh državah EU, namreč povzroča neprekinjeno izgubljanje biodiverzitete na evropskih tleh. Poleg tega je dr. Lopatta opozoril tudi na to, da je Direktiva o okoljski odgovornosti izjemno različno upoštevana po državah EU: »V obdobju med 2007 in 2013 je Madžarska na primer prijavila 95 primerov okoljske škode, 11 držav pa nobenega.«

Pri pregledu praks implementacije ELD po evropskih državah je Benjamin Bittermann iz nemškega Zveznega ministrstva za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost izpostavil, da je v Nemčiji direktiva dobro uveljavljena, saj je bila že prej okoljska zakonodaja dobro implementirana. »Na leto imamo približno 10 primerov okoljske škode po direktivi.« Na Madžarskem se po besedah dr. Sándor Fülöpa, predsednika okoljske nevladne organizacije EMLA, soočajo s problemom določitve okoljske škode glede na direktivo. Isti problem opažajo tudi na Irskem, kjer večina prijavljenih primerov ni ocenjena kot okoljska škoda. V Italiji so, poleg omenjene direktive, leta 2015 v zakon kot kriminalna dejanja dodali tudi okoljsko onesnaževanje in okoljsko katastrofo.

Walter Roos, Munich RE, in Jürg Busenhart, Swiss RE, sta razkrila dobre prakse in trende na področju zavarovanja potencialnih onesnaževalcev z vidika okoljske škode ter razlike z navadnimi poslovnimi zavarovalniškimi paketi, ki jih ponujajo zavarovalnice podjetjem, in ocene zavarovalniških tveganj in orodij. Ker gre pri zavarovanju okoljske odgovornosti za precej novo storitev, se pri zavarovanju pojavljajo težave starih onesnaženj.

Slišali smo tudi, kako okoljsko odgovornost uresničujejo različni deležniki v Sloveniji. Pri tem je Ana Grabnar, odvetnica pri odvetniški družbi Rojs, Peljhan, Prelesnik & Partnerji, izpostavila, da ni vsaka škoda okoljska škoda po Direktivi o okoljski odgovornosti: »Gre le za večjo škodo, ki je povzročena tlom, vodi ter posebnim delom okolja - zavarovanim vrstam, habitatom in habitatnim tipom.« Tako so pri ARSU v letu 2017 preiskovali dva primera okoljske škode glede na direktivo. Šlo je za požara v Novem mestu in na Vrhniki. Kot je povedal Miha Skubic, svetovalec direktorja na Agenciji RS za okolje, so pri prvem ugotovili, da ne gre za okoljsko škodo, pri drugem pa je okoljska škoda nastala, a ne kot posledica požara, temveč kot posledica uporabe gasilnih sredstev. Na tem področju čaka veliko dela tudi slovenske zavarovalnice. »Trenutno se na področju zavarovanja okoljske odgovornosti pri nas soočamo z nizko ozaveščenostjo zavarovancev in izredno redkimi policami, ki pokrivajo posledice nenadnega onesnaženja za civilnopravne zahtevke, pri ELD pa gre za primere okoljske odgovornosti javnega prava,« je povedala Saša Hojker, strokovna vodja za prevzem rizika korporacijskih zavarovancev pri Zavarovalnici Triglav.

»Okoljski problemi se ne končajo na državi meji, ključno je, da države skupaj iščejo rešitve in delujejo tudi čezmejno oz. brezmejno,« je na zaključni okrogli mizi »Skupaj za preboj! Potenciali regije« izpostavila Karin Huber Heim, direktorica avstrijskega znanstvenega programa Trajnost in odgovorno upravljanje, Univerza uporabnih znanosti BFI Dunaj. Predstavniki Slovenije in vseh štirih sosednjih držav so pregledali kako države bilateralno sodelujejo že danes in kako lahko še izboljšajo sodelovanje na področju ohranjanja okolja.

Nosilci projekta EcoLex Life so povabili tudi k podpori Pobude za krepitev povezovanja in sodelovanja vseh deležnikov na področju okoljske odgovornosti v Sloveniji, ki jo lahko vsi zainteresirani deležniki podpišejo na portalu ecolexlife.si. S svojim podpisom in pristopom k pobudi lahko vsak doprinese k sodelovanju in povezovanju različnih deležnikov pri vzpostavitvi okvira vseh zakonodajnih vidikov in ostalih ukrepov na področju okoljske odgovornosti za zmanjševanje tveganj in preprečevanje okoljske škode.

Projekt EcoLex Life se v letošnjem letu nadaljuje z delavnicami po celi Sloveniji, nadgradnjo zakonodajnega portala in dokončanjem orodja za oceno tveganj okoljske škode, ki bo podjetjem na voljo brezplačno.

Več slik s konference si lahko ogledate na Facebook strani EcoLexLife.

Pripravila: Uredništvo TFL in Pristop Media
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

piše: mag. Tanja Kaltnekar, vir: revija Denar 484/2018

Kadar se fizična oseba znajde v situaciji, ko ne zmore plačati davčne obveznosti, je dobro poznati možnosti, kaj lahko v takem trenutku stori in po katerih pravilih davčni organ odloča o vlogah za obročno plačilo ali odlog plačila davčne obveznosti, v določenih primerih tudi o odpisu davčne obveznosti. Razen plačila davka v treh obrokih, ki je najenostavneje dosegljivo, so ostale možnosti pogojene z doseganjem predpisanih kriterijev, predlaganjem predpisanih listin oziroma podatkov ali ustreznega zavarovanja.

piše: dr. Vera Kržišnik - Bukić, vir: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon & B. Koritnik (ur.): Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, junij 2017, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor (lex localis)

Avtorica analizira pred- in poplebiscitarni odnos države do skupnosti razmeroma zelo številnih pripadnikov narodov po izvoru z območja nekdanje Jugoslavije, ki so po njenem razpadu ostali v Sloveniji. Poudarja in razlaga pravne vidike njihove konstitutivnosti pri nastajanju nove slovenske države. V ustavi iz leta 1991 so imenovane in manjšinskostatusno opredeljene le skupnosti Italijanov, Madžarov in Romov.

Četrt stoletja pozneje narodne skupnosti Albancev, Bošnjakov, Črnogorcev, Hrvatov, Makedoncev in Srbov ostajajo še nadalje zunaj vsakršnega kolektivnega pravnega okvirja. Na problem njihove diskriminacije slovensko državo opozarjajo mednarodne institucije za človekove in manjšinske pravice. Domače civilno združenje Zveza zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje SFRJ v Sloveniji si že petnajst let prizadeva za ureditev njihovega položaja s predlogom dopolnitve ustave s poimenskim vključevanjem in z lastno, prilagojeno različico manjšinskega statusa zanje.

1. Uvod

Slovenija je po 3. členu Ustave Republike Slovenije utemeljena kot država vseh svojih državljank in državljanov. V istem členu se »lastništvo« države Slovenije opredeljuje še z določbo o trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. Ta državljanska/narodnostna (etnična) dihotomija implicira načelni paradoks, ki se izraža tako na ustavnopravni ravni kot tudi v praksi vsakdanjega življenja, na obeh kot prednostni ali pomembnejši statusni položaj tistih državljank in državljanov Republike Slovenije, ki so (zraven še) pripadnice in pripadniki slovenskega naroda.

Toda ustavnopravna stroka se ne dovoli zmesti in ustavni pravnik Peter Jambrek pojasnjuje: »Slovenski narod, v skladu z zakonom o plebiscitu, pa tudi vse druge osebe, 'ki imajo v Republiki Sloveniji splošno volilno pravico', na podlagi svoje pravice do samoodločbe svobodno odloča o temeljnih vprašanjih svoje državnosti in ustavnosti.«

V dvajsetem in enaindvajsetem stoletju je narodnostno oziroma etnično načelo odločilni sestavni in spremljevalni kolektivni atribut prebivalstva v Evropi in tudi marsikje drugje po svetu, tako da omenjeno slovensko ustavno opredeljevanje ni neobičajno pravno normiranje. Glede na znana večstoletna zgodovinska dejstva, povezana z nastajanjem in oblikovanjem slovenskega naroda ter razvojem slovenskega narodnega vprašanja, in glede na vse družbene okoliščine, ki so se izrazile v razkroju jugoslovanske zvezne države, gre v primeru Republike Slovenije za samoumevni opredelitveni dosežek etnično večinskega slovenskega prebivalstva.

Ustavni pravniki so sintagmo »trajne in neodtujljive pravice slovenskega naroda do samoodločbe« ocenili tudi kot »nadustavno« (Kavčič in Grad, 2008: 76–77), ker izhaja iz preambule k Ustavi, v kateri je že poudarjena »temeljna in trajna pravica slovenskega naroda do samoodločbe« (Ustava Republike Slovenije, 1991: 1373), oziroma so enako vsebino videli že v izvirnem pobudniškem politično-pravnem dokumentu Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (1991), ki jo je sprejela Skupščina Republike Slovenije na podlagi ustavnih amandmajev in izida plebiscita iz decembra 1990.

Bolj posredna pa je razlaga ustavnopravne stroke, ko izrazi mnenje, da »načelo samoodločbe slovenskega naroda« ni v nasprotju z načelom demokratične ureditve ter načelom enakosti državljank in državljanov »ne glede na narodno pripadnost« (Ribičič, 2004). Zadnji del te razlage je, še posebej glede na izhodišče tega prispevka, manj prepričljiv oziroma vsaj manj premišljeno zapisan.

Da ni v nasprotju z načelom demokratične ureditve, bo že držalo, če ali ko pojmujemo demokratično družbeno ureditev z njenega prvotnega in najosnovnejšega vidika, to je z vidika številčnosti, po katerem se je tedaj nedvomno daleč največje število državljanov Republike Slovenije opredeljevalo za Slovenke in Slovence. Ko pa gre za omenjeno drugo načelo, načelo enakosti državljank in državljanov »ne glede na narodno pripadnost«, pa spet naletimo na contradictio in adiecto. Ni mogoče resnicoljubno reči in brez zadržka argumentirano zapisati, da »načelo samoodločbe slovenskega naroda« ni v nasprotju z načelom demokratične ureditve ter načelom enakosti državljank in državljanov »ne glede na narodno pripadnost«, temveč tudi dejansko stanje družbenega življenja na številne in različne načine dokazuje »neenakost« državljank in državljanov glede na narodno pripadnost. Implicitni paradoks je praviloma že vgrajen v vsako s pojmovno vsebino države organizirano družbeno skupnost, ki se sicer opredeljuje in razglaša za demokratično, vendar se hkrati normativno legitimira kot družba večinskega (v našem primeru slovenskega) naroda in drugih narodnih skupnosti, ki so manjšinske. V primeru Republike Slovenije so po Ustavi Republike Slovenije take druge manjšinske skupnosti (samo) tri.

Prav to statusno področje narodne manjšinskosti, ki torej načelno in dejansko korelira »navzven« ali »vertikalno« s statusnim področjem večinskega naroda in »navznoter« ali »horizontalno« v družbenostatusnem prostoru med manjšinskimi narodnimi skupnostmi, nas v tem prispevku posebej zanima. Vendar tokrat ne na obeh ravneh, torej ne tudi v razmerju do statusnega področja večinske narodne skupnosti. Tega odnosa smo se tu le na splošno dotaknili – v smislu tematike kot take. V uvodu smo to storili predvsem zato, ker naj ne bi bilo v demokratični državi, ki je republika, nič načelno spornega, kot meni ustavnopravna stroka, če je vsebinski profil ustavnega statusa večinske narodne skupnosti različen od vsebinskega profila ustavnega statusa manjšinske narodne skupnosti oziroma dveh ali več manjšinskih narodnih skupnosti v tej isti državi (Republiki Sloveniji). Tukajšnji osrednji namen pa ni primerjava stanja in dejstev večinskega in manjšinskega statusnega položaja, temveč predvsem medmanjšinskih statusnih položajev v Republiki Sloveniji.

2. Medetničnomanjšinski statusni položaji v Republiki Sloveniji

Ustavna uporaba narodnostnega načela z nominacijo večinskega naroda kot apriori dominantnega v vsaki sodobni (evropski) demokratični državi sproži še druga narodnostnostatusna vprašanja, saj danes v Evropi ob že dejansko trajnem razvojnem trendu vse prisotnejšega večnarodnostnega družbenega okolja znotraj iste države nobena država ni več izrazito enonarodnostna. Sama geopolitična lega tradicionalno etnovečinskega slovenskega ozemeljskega območja, z vseh strani obdanega s številčnejšimi drugimi etničnimi entitetami, in novejši zgodovinski razvoj današnje Slovenije po nedavnem razpadu večje sestavljene države, ki ji je kot federalna enota pripadala (tudi) Slovenija, sta pričakovano proizvedla današnjo večnarodnostno prebivalstveno podobo Republike Slovenije. Poleg še nadalje normativno in v vsakem pogledu dominantnega večinskega slovenskega naroda etnično strukturo preostalega prebivalstva sestavljajo manjšinske narodne skupnosti, nekatere etnične skupine in številni le popisno-statistično določljivi pripadniki drugih manjših ali večjih narodov iz Evrope in z drugih celin.

V tem prispevku se avtorica osredinja na problem razlik v obravnavi tistih etničnih entitet v Sloveniji, ki bi jim (tudi) po mednarodnih strokovnih standardih pripadal pravni status manjšinskih narodnih skupnosti, vendar Republika Slovenija tega dejstva v četrtstoletnem obdobju ni bila pripravljena ozavestiti in sprejeti.

3. Okvirna slika kvantitativnih etničnih kazalcev v Sloveniji na začetku enaindvajsetega stoletja

Številčna absolutna in relativna etnična dejstva raziskovalci te tematike večinoma povzemamo po razvidu podatkov iz popisov prebivalstva v zadnjem stoletju in pol, ko so ta »civilna« prebivalstvena štetja potekala praviloma na približno vsakih deset let, začenši z avstro-ogrskim popisom leta 1869 in nato prek »staro-« in »novojugoslovanskih« popisov do leta 2002 v Republiki Sloveniji še zadnjega in doslej edinega takega.

Leta 1991, še v okviru skupne jugoslovanske države, so se ob Slovencih (1.689.657 ali 88,31 %) kot izrazito večinskem narodu drugi v Sloveniji stalno prebivajoči prebivalci številčno narodnostno samoopredelili kot: Hrvati (52.876 ali 2,76 %), Srbi (47.401 ali 2,48 %), Muslimani (26.577 ali 1,39 %), Madžari (8.000 ali 0,42 %), Makedonci (4.371 ali 0,23 %), Črnogorci (4.339 ali 0,23 %), Albanci (3.534 ali 0,18 %), Italijani (2.959 ali 0,15 %), Romi (2.259 ali 0,12 %) in drugi (vsaka od ducat drugih narodnostnih skupin je zajemala po deset- in večkrat manj oseb kot najmanjša navedena – romska). Kljub znatnim spremembam, ki jih je za večino navedenih narodnostnih skupin ugotovil popis prebivalstva iz leta 2002, so najosnovnejša razmerja, ki smo jih spoznali leta 1991, če odmislimo precejšnjo zmešnjavo pri narodnostnem samopoimenovanju, povezano zlasti z vojno v Bosni in Hercegovini, prisotna tudi po tem popisu (Klopčič, Komac in Kržišnik - Bukić, 2003). Slovenci (1.631.363 ali 83,06 %) trdno ostajajo večinski narod. Že znane narodnostno manjšinske skupine pa so se razvrstile takole: Srbi (38.964 ali 1,98 %), Hrvati (35.642 ali 1,81 %), Bošnjaki (21.542 ali 1,10 %), Muslimani (10.467 ali 0,53 %), Bosanci (8.062 ali 0,41 %), Madžari (6.243 ali 0,32 %), Albanci (6.186 ali 0,31 %), Makedonci (3.972 ali 0,20 %), Romi (3.246 ali 0,17 %), Črnogorci (2.667 ali 0,14 %), Italijani (2.258 ali 0,11 %). Gledano v celoti so vsi številčno izgubljali, razen Romov, ki so bili očitno obakrat pomanjkljivo popisani, in Albancev, katerih popisno število se je v desetletju skoraj podvojilo (Šircelj, 2003: 141).

Obstajala naj bi dva glavna razloga, zakaj se v Sloveniji ob popisu leta 2011 ni več spraševalo po narodnostni samoopredelitvi. Prvi razlog je bil, da tega ni zahtevala Evropska unija, natančneje njen Eurostat. Drugi razlog pa je bil pomanjkanje denarja, zaradi česar je Statistični urad Republike Slovenije izvedel registrski in ne terenski popis, ki bi bil znatno dražji. Izpad že tradicijske aplikacije popisnega vira je otežil raziskovanje kvantitativnega vidika etnične slike prebivalstva Slovenije v prvem in drugem desetletju sedanjega stoletja. Če se je želelo približati sveži (sedanji) etnični podobi, je bilo treba najti in uporabiti kateri drug vir. Posameznemu raziskovalcu bi bilo vsekakor nemogoče opraviti nalogo, ki so jo v preteklosti za celotno državo izvajali na Statističnem uradu Republike Slovenije. Zavedajoč se, da gre ob tej tematiki za še manj verodostojno metodo, kot so popisi prebivalstva, ki so bili pogosto tarča kritičnega presojanja raziskovalcev tudi v Sloveniji, je avtorica tega prispevka poskušala pristopiti k ugotavljanju obravnavanih številčnih kazalcev prek instituta državljanstva Republike Slovenije, za kar pa je bila kot raziskovalka, namreč z vidika ugotavljanja pomena statusa državljanstva v dejanskih družbenih okoliščinah, dodatno motivirana.

Pridobljeni podatki so predstavljeni za dve presečni leti: 2009 in 2015. V obdobju od 25. junija 1991 do 31. decembra 2009 je Republika Slovenija podelila 205.633 državljanstev osebam po izvoru s prostora nekdanje skupne jugoslovanske države zunaj Slovenije. Pri tem je bilo v to število vključenih tudi okrog 3.000 oseb slovenske narodnosti. V naslednjih letih se je število oseb po izvoru s prostora nekdanje Jugoslavije povečevalo. Do konca leta 2015 je bilo dodeljenih skupaj 212.444 takih državljanstev. Če ti dve števili, iz recimo nekaj zadnjih let, povežemo s časovno precej bolj oddaljenim prelomnim časom 1990–1991, ko je veljal podatek o približno 171.000 osebah, državljanih Republike Slovenije, po izvoru z območja takratne SFRJ, lahko ugotovimo, da gre za četrtstoletni rastoči trend.

4. Predplebiscitarna razmišljanja, napovedi in zaveze Republike Slovenije

Ustava Republike Slovenije iz decembra 1991 ni nastala čez noč, tudi ne na hitro ali pod kakšnim zunanjim pritiskom. Več kot eno leto pred njenim sprejetjem je bila v zvezi z narodnomanjšinsko tematiko opravljena široka strokovna razprava na Inštitutu za narodnostna vprašanja, osrednji državni ustanovi za pripravo strokovnih podlag političnim odločitvam na manjšinskem družbenem področju. Ob tej priložnosti velja poudariti dva momenta. Prvega bi lahko označili za presenetljivega, drugega pač ne. Seveda se je veliko razpravljalo o tedaj družbeno splošno zaželeni pojugoslovanski Sloveniji, o Sloveniji kot kmalu samostojni državi, zato bi bilo pričakovati postavljanje vprašanja o usodi tistih Slovencev, ki bodo po vzpostavitvi samostojne države nenadoma ostali zunaj njenih državnih meja in postali novi »zamejci« – prvi slovenski zamejci kot posledično družbeno dejstvo bližnje plebiscitarne odločitve večinskega slovenskega naroda v Sloveniji. Tega vprašanja, vsaj javno, tedaj ni odprl nihče, ne med sodelavci Inštituta ne med razpravljavci, ki so bili na to srečanje povabljeni. Bil pa je prisoten strah pred tem, da morebiti ne bi hotele v novih geopolitičnih okoliščinah pridobiti manjšinskega statusa narodnostne skupine v Sloveniji, po narodnostnem izvoru s prostora tedaj še skupne jugoslovanske države. V vsakem primeru je na samem začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja v Sloveniji močno prevladoval negativen naboj do Jugoslavije in vsega, kar je bilo z njo povezanega.

Toda slovenska osamosvojitvena politična elita vseh ideoloških usmeritev se je zavedala, da je uspešna ustanovitev samostojne države projekt, ki ga mora podpreti čim številčnejše državljansko telo. V jesenskem obdobju priprav na decembrski plebiscit so zato različne politične stranke in struje ter uradna država soglasno sprejele nekaj dolgoročno zavezujočih odločitev in dokumentov, ki naj bi za glasovanje na plebiscitu za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo pridobili čim več razmeroma zelo številnih v Sloveniji živečih pripadnikov narodov po izvoru z območja takrat še obstoječe Jugoslavije. Vsebinska srž teh dokumentov je bila, da se njihov položaj v novi državi, samostojni Republiki Sloveniji, ne bo spremenil oziroma poslabšal. Najnazornejši je bil Sporazum političnih strank in poslanskih skupin, zastopanih v parlamentu, o skupnem nastopu na plebiscitu (1990):

"Republika Slovenija bo zagotavljala narodnima skupnostma, italijanski in madžarski, kakor tudi vsem pripadnikom drugih jugoslovanskih narodov, da se zaradi plebiscitarne odločitve ne bo spremenil njihov sedanji politični status. Delili bodo našo skupno usodo. Republika Slovenija bo varovala narodnostni skupnosti, pripadniki drugih jugoslovanskih narodov, ki imajo stalno prebivališče v Sloveniji, pa bodo, če bodo to želeli, dobili državljanstvo po zakonu o državljanstvu".

V Sloveniji živeče pripadnike narodov po izvoru z območja takrat še obstoječe Jugoslavije so ti uradni dokumenti, kljub zadržanosti glede opredelitve kolektivnega statusa teh nastajajočih manjšinskih skupnosti, obravnavali vključevalno.

5. Poplebiscitarni odmik in molk ter neposredni nacionalistični poseg države

Plebiscitarni rezultat je presenetil tudi največje dvomljivce v uspeh plebiscita, ki se ga je udeležilo 93 % volilnih upravičencev, med katerimi jih je le dober odstotek manj kot 90 % glasovalo za samostojno in neodvisno Republiko Slovenijo. Ta veliki plebiscitarni uspeh je sprožil slovensko nacionalno evforijo, tako da je v že samo nekaj naslednjih mesecih uradni predplebiscitarni naklonjeni odnos do obravnavanih manjšinskih populacij hitro splahnel, saj je zaradi celo nepričakovano visokega odstotka glasov za samostojno Slovenijo vladajoča politična elita ocenila, da lahko zoži prostor družbenega konteksta manjšinskih skupnosti.

Namesto da bi bili zaradi svoje lojalnosti pričakovano nagrajeni, saj so se, prvič, kot volilni upravičenci plebiscita lahko udeležili, s čimer so si pravno zagotovili sokonstitutivnost nastajajoče nove države Republike Slovenije, in so, drugič, glede razmerja med svojo številčnostjo in rezultatom plebiscita očitno v zelo velikem številu tudi dejansko pozitivno glasovali za samostojno Slovenijo, so bile njihove narodne skupnosti pravzaprav kaznovane. V Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (1991) sredi leta 1991 in v Ustavi Republike Slovenije (1991) konec istega leta o teh skupnostih nenadoma ni več nobenih sledi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: mag. Tamara Prezelj, vir: revija Denar 483/2018

Kratkotrajno oddajanje stanovanj v najem popotnikom in turistom je postalo aktualno zaradi zaslužka, ki ga prinaša, še toliko bolj, če se lastnik nepremičnine izogiba izpolnjevanju zakonskih obveznosti in plačevanju obveznih dajatev. Ker je FURS ob koncu leta 2017 pozval osebe, ki to dejavnost opravljajo, a je niso registrirali in v preteklosti tudi niso prijavili doseženih dohodkov, da to storijo, zdaj pa tiste, ki se pozivu po samoprijavi niso odzvali, pošilja zahtevke za predložitev podatkov (o nepremičninah in dohodkih), se odpirajo vprašanja, kako bi bilo stvari sploh treba urejati (tekoče in za nazaj).

Kdo je dolžan plačevati DDV?

DDV je dolžna obračunavati in plačevati tista oseba (davčni zavezanec), ki opravlja dobave blaga in storitve za plačilo pod pogojem, da opravlja te transakcije v okviru neodvisne ekonomske dejavnosti in da je kraj obdavčitve Slovenija ter da so transakcije po zakonu obdavčene.

Če se omejimo na oddajanje v najem, je za obdavčitev treba, da:

• se opravljajo storitve, ki so zajete v zakonu o DDV,
• da je oseba davčni zavezanec po definiciji ZDDV-1,
• da je kraj obdavčitve v Sloveniji in
• da za te storitve ni predpisana oprostitev.

Storitve v skladu z ZDDV-1

V skladu z zakonom o DDV je opravljanje storitev definirano kot »vsaka transakcija, ki ni dobava blaga«, kar je v skladu s tem, da se v obdavčitev zajamejo transakcije čim širše.

Storitvena dejavnost spada med ekonomske dejavnosti, med katerimi je izrecno zajeto tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka (cilj je dohodek in ne dobiček!).

Davčni zavezanec

Za to, da je transakcija predmet obdavčitve z DDV, mora oseba delovati kot davčni zavezanec, kar pomeni, da mora opravljati ekonomsko dejavnost.

Ni sporno, da je s tem, ko je oseba registrirala ustrezno pravno obliko (v našem primeru se prijavi na AJPES kot »sobodajalec« ali »samostojni podjetnik«), namen te osebe opravljati ekonomsko dejavnost izražen, teže je presoditi, ali gre za ekonomsko dejavnost takrat, ko pravna oblika ni registrirana.

Pri kratkotrajnem oddajanju v najem zunaj pravno pripoznane pravne oblike gre za to, da (praviloma) fizična oseba izkorišča svoje osebno premoženje, vprašanje je, ali tudi z namenom trajnega doseganja dohodka, ki kaže na dejavnost. Indic za to bi lahko bil nabava nepremičnine z namenom oddajanja, medtem ko je za osebo, ki v trenutku pridobitve nepremičnine (nabava v preteklosti, darilo, dediščina ...) ni izkazovala tovrstnega namena izkoriščanja premoženja, treba opravljanje dejavnosti šele ugotoviti.

Ne gre za opravljanje dejavnosti, ko oseba zgolj izvršuje svojo lastninsko pravico, medtem ko o opravljanju dejavnosti lahko govorimo, ko dejavno izkorišča premoženje z namenom trajnega doseganja dohodka, in sicer tako, da je aktivna pri oddaji nepremičinine, da pri tem uporablja podobna sredstva in načine kot davčni zavezanci in da izvaja preizkušene metode trženja (C-331/14 Petar Kezić, s.p., trgovina Prizma).

V primeru oglaševanja nepremičnin, ki so na voljo za oddajo, po ponudnikih, kot sta Booking in Airbnb, najbrž ne gre dvomiti o namenu pridobivanja dohodka, vprašanje je le, koliko je pri tem lahko upoštevana občasnost. Če pride do realizacije najema zgolj občasno kljub prizadevanjem, da bi do njega prišlo, po mojem mnenju pojem opravljanja dejavnosti ni pod vprašajem, če pa se dejansko tudi oglaševanje (torej prizadevanje) izvaja zgolj občasno, je vidik »trajnega« doseganja dohodkov z izkoriščanjem premoženja lahko vprašljiv.

Obstoj okoliščin, ki kažejo na opravljanje dejavnosti, povzroči potrebo po izbiri ustrezne pravne oblike v skladu s statusnim pravom, ni pa registracija pravne oblike tudi potrebni pogoj za to, da bi šlo za opravljanje dejavnosti.

FURS v svojem pojasnilu Oddajanje nepremičnin v turistični najem in DDV, št. 4212-3657/2017 z dne 9. 3. 2018, pojasnjuje, da je v zvezi z obveznostjo obračunavanja DDV najprej treba ugotoviti, ali oseba neodvisno opravlja ekonomsko dejavnost, potem pa pravi: »Če ima fizična oseba registrirano dejavnost, se z vidika DDV tudi za oddajanje v nepremičnin v turistični najem šteje za davčnega zavezanca.«

Iz tega sledi, da se obstoj kriterijev, ki kažejo na opravljanje dejavnosti, ugotavlja zgolj takrat, ko oseba sicer (še) ne opravlja nobene dejavnosti kot davčni zavezanec. Navedeno je treba razumeti na način, da je, če oseba že opravlja kakšno drugo (registrirano) ekonomsko dejavnost, ki jo opredeljuje za davčnega zavezanca, najemodajalstvo vključeno v okvir opravljanja te dejavnosti, ne glede na to, ali sobodajalstvo samo po sebi tudi izpolnjuje pogoje za obdavčitev.

Tako stališče se zdi na prvi pogled nelogično, vendar izhaja iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-62/12 Kostov, v kateri Sodišče EU pravi, da je treba definicijo davčnega zavezanca razlagati tako, da je treba fizično osebo, ki je že zavezana k plačilu DDV za določeno svojo dejavnost, šteti za »davčnega zavezanca« tudi za vsako drugo, priložnostno opravljeno ekonomsko dejavnost (pod pogojem, da je zajeta v ekonomske dejavnosti, na podlagi katerih se opredeli zavezanca za DDV). To naj bi bilo v skladu s ciljem doseči najvišjo stopnjo enostavnosti in nevtralnosti sistema DDV, ko se davek obračunava na najbolj splošen možni način.

Kraj obdavčitve

Kraj obdavčitve storitev se presoja po posebnih in splošnih pravilih, pri čemer se za oddajanje nepremičnin v najem šteje, da se opravlja tam, kjer nepremičnina leži. Na podlagi tega je način obdavčitve, višino davčne stopnje ali oprostitev, plačnika, obveznost poročanja ipd. pristojna določiti država lege nepremičnine.

Iz tega sledi, da se DDV od oddajanja v najem plačuje v Sloveniji v skladu z ZDDV-1 le takrat, ko leži nepremičnina v Sloveniji.

Obdavčitev/oprostitev

ZDDV-1 v 2. točki 44. člena določa, da je najem oziroma zakup nepremičnin (vključno z lizingom) oproščen plačila DDV, razen ko gre za nastanitev v hotelih ali podobnih nastanitvenih zmogljivostih, vključno z nastanitvijo v počitniških domovih, počitniških kampih ali na prostorih, namenjenih kampiranju.

Dejstvo, da se oddaja stanovanje, naj ne zavede pri opredelitvi vrste transakcije in uporabi oprostitve. Čeprav se oddaja stanovanje, govorimo o sobodajalstvu oz. FURS o »turističnem najemu«. Za presojo transakcije je namreč pomembna njena vsebina, ne pa tudi vrsta in kraj nastanitve¹ in čeprav se oddaja stanovanje, po vsebini ne gre za oddajanje v najem z namenom trajnega bivanja.

Stopnja DDV je v skladu s točko (13) Priloge I k zakonu 9,5-odstotna, vendar je pri tem treba upoštevati določbo, po kateri je davčni zavezanec oproščen obračunavanja DDV, če v obdobju zadnjih 12 mesecev ni presegel oziroma ni verjetno, da bo presegel znesek 50.000 evrov obdavčljivega prometa. Povedano enostavneje: oseba, ki se jo opredeli za davčnega zavezanca in oddaja nepremičnine v turistični najem, obračunava DDV od teh transakcij samo v primeru, da v katerih koli 12 zaporednih mesecih preseže 50.000 evrov prometa. Ne glede na to, lahko DDV obračunava, če se tako odloči in če prostovoljno zaprosi za izdajo DDV-številke.

Za določitev pogoja 50.000 evrov (»mejni promet«) je treba upoštevati vse transakcije, ki jih opravi davčni zavezanec, ki ima kraj obdavčitve v Sloveniji, in z zakonom niso izrecno izvzete (kot na primer prodaja osnovnih sredstev in priložnostno opravljanje transakcij z nepremičninami, finančnih in zavarovalnih transakcij).

V znesek za identifikacijo štejejo zaračunane najemnine, pa tudi druge storitve, ki se opravijo za najemnike in se jim zaračunajo posebej (na primer čiščenje) in tudi morebitne druge transakcije, ki z oddajanjem nepremičnine niso povezane, a se opravljajo kot dejavnost.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

mag. Mojca Koder, vir: revija SIR*IUS, številka 2/2018

Pomembnost zgodnjega odkrivanja in preiskovanja finančnih in računovodskih prevar je v svetu začela naraščati v zadnjih dveh desetletjih, po razkritju velikih finančnih škandalov. V prispevku smo predstavili najpogostejše vrste računovodskih prevar, motive in kazalnike računovodskih prevar, metode njihovega preiskovanja in sodno prakso pri njihovi obravnavi. Pokazali smo, da so lahko finančni in računovodski podatki predmet znatnih manipulacij, zlasti glede na obstoječe alternative pri izbiri računovodske politike.

O računovodskih prevarah zato govorimo takrat, ko načini kreativnega računovodstva izražajo popačeno realnost zaradi določenih interesov, zaradi česar se deležniki ne morejo zanesti na objavljene računovodske informacije. Stabilnost trgov in gospodarstva temelji predvsem na zaupanju deležnikov, ki morajo imeti vse potrebne informacije, da lahko primerjajo poslovanje družb, ovrednotijo tveganja in sprejemajo razumne odločitve. Za to pa potrebujejo točne, pregledne in popolne finančne informacije, ki obsegajo tudi realno ovrednotenje tveganj. Odločitve, ki jih deležniki sprejemajo na podlagi nepopolnih, zavajajočih ali popolnoma izkrivljenih in neresničnih informacij, imajo lahko uničujoče posledice za žrtve računovodskih prevar.

1. UVOD

Pomembnost zgodnjega odkrivanja in preiskovanja finančnih in računovodskih prevar je v svetu začela močno naraščati v zadnjih dveh desetletjih, po razkritju ogromnih finančnih škandalov, kot so bili Enron leta 2001, ko so delničarji izgubili 74 milijard USD, WorldCom leta 2002, ko je delovno mesto izgubilo 30.000 zaposlenih in je škoda, ki je bila povzročena investitorjem, znašala 180 milijard USD, do prelomnega škandala Lehman Brothers s prikritimi obveznostmi v znesku 50 milijard USD in največje Ponzijeve sheme v zgodovini, škandala Bernie Madoff, ko so investitorji izgubili 65 milijard USD.

Andrew Ceresney, Co-Director of the Division of Enforcement pri US Securities and Exchange Commission (v nadaljevanju SEC) je v svojem govoru, ki ga je imel septembra 2013 (U.S. Securities and Exchange Commission, 2013) navedel, da so v ZDA po velikih škandalih, predvsem pa po veliki gospodarski krizi od 2008 dalje, v SEC-u ustanovili delovno skupino za prevare (angl. Fraud Task Force), katere cilj je okrepljen nadzor nad upravami in revizorji družb v zvezi z računovodskim poročanjem. Stališče SEC-a je, da se sicer zavedajo, da lahko uprave (in revizorji) na področju računovodenja uporabljajo lastno strokovno presojo, vendar pa SEC nikakor ne bo toleriral odločitev, ki bodo sprejete slabonamerno, lahkomiselno ali brez ustrezne presoje dejstev in okoliščin. Ravno tako se je SEC zavezal, da ne bo toleriral, da bi odgovorne osebe spregledale ali celo ignorirale opozorilne znake oz. opozorilne kazalnike prevar (angl. red flags).

V prispevku bomo:

• na kratko predstavili preiskovanje računovodskih prevar,
• opredelili in predstavili vrste računovodskih prevar,
• predstavili motive in opozorilne kazalnike računovodskih prevar,
• obravnavali metode preiskovanja računovodskih prevar,
• predstavili sodno prakso pri obravnavi računovodskih prevar.

2. OPREDELITEV PREISKOVANJA RAČUNOVODSKIH PREVAR

Namen preiskovanja računovodskih prevar je zbrati dokaze v povezavi s prepoznanim sumom računovodske prevare. Pri preiskovanju računovodskih prevar gre za uporabo specializiranega znanja in preiskovalnih veščin za zbiranje informacij v papirnati in elektronski obliki oziroma z izvajanjem intervjujev, za analiziranje in vrednotenje finančnega položaja družbe in/ali posameznih transakcij ter za predstavitev ugotovitev v sodnih dvoranah, na sejah upravnih in nadzornih odborov, na skupščinah ipd.

S preiskovanjem računovodskih prevar se ukvarjamo strokovnjaki s posebnimi interdisciplinarnimi znanji. Da bi bili pri svojem delu uspešni, moramo imeti znanja s področja računovodstva, financ, revizije, prava, pa tudi psihologije, znati moramo uporabljati preiskovalne metode, predvsem pa moramo imeti sposobnost kritičnega razmišljanja. Še največ pa k uspešnemu delu preiskovalca prevar doprinesejo večletne izkušnje z različnih preiskovalnih projektov.

Za poklic preiskovalca prevar v praksi srečujemo različne izraze. Association of Certified Fraud Examiners, največja organizacija za boj proti prevaram na svetu in vodilni ponudnik usposabljanja ter izobraževanja na področju boja proti prevaram z več kot 80.000 člani (Association of Certified Fraud Examiners, 2018) svojim certificiranim članom podeljuje strokovni naziv preizkušeni preiskovalec prevar (angl. Certified Fraud Examiner). Po drugi strani se v povezavi z dejavnostjo preiskovalcev finančnih in računovodskih prevar po svetu uporabljajo izrazi, kot so forenzično računovodstvo, finančna forenzika, forenzična revizija ali celo preiskovalna revizija (Wikipedia, 2018). Terminologija naziva preiskovalca poklicnih prevar torej ni poenotena, za namen tega prispevka pa v nadaljevanju uporabljamo generični izraz preiskovalec prevar.

3. OPREDELITEV RAČUNOVODSKIH PREVAR

Računovodske prevare so med tako imenovanimi poklicnimi prevarami, med katere sodijo tudi korupcija in zloraba sredstev, najmanj številčne (najbolj številčne so različne zlorabe sredstev), vendar imajo v svetovnem merilu najvišjo srednjo vrednost, okoli 1.000.000 USD (medtem ko je srednja vrednost vseh poklicnih prevar okoli 150.000 USD). (Association of Certified Fraud Examiners 2016, str. 4, 11, 12).

Čokelc (2013, str. 2) v svojem prispevku povzema avtorja M. A. Baree, ki prevare opredeljuje kot namerne napačne predstavitve finančnih informacij poslovodstva, zaposlenih ali tretjih oseb, ki lahko vključujejo:

• ponarejanje ali spremembo računovodskih ali drugih dokumentov,
• napačno predstavitev sredstev,
• opustitev poslovnih dogodkov iz poslovnih dokumentov in poslovnih knjig,
• evidentiranje neresničnih poslovnih dogodkov,
• namerno napačno uporabo računovodskih usmeritev,
• premišljene napačne predstavitve poslovnih dogodkov.

Zakaj so računovodske prevare tako uničujoče? Računovodski izkazi gospodarskih družb in drugih organizacij bi morali biti skupaj s pojasnili in razkritji zanesljiv vir informacij za deležnike, kot so banke, dobavitelji, investitorji, delničarji, regulatorji in drugi. Iz tega tudi izvira osrednje računovodsko načelo, da morajo računovodski izkazi predstavljati resničen in pošten prikaz finančnega položaja in poslovanja organizacije. Če računovodski izkazi oziroma pojasnila in razkritja ne predstavljajo resničnega in poštenega vpogleda v položaj in poslovanje organizacije, govorimo o manipulaciji z računovodskimi izkazi oziroma o računovodski prevari. Z manipulacijo z računovodskimi izkazi uprave, lastniki ali drugi vplivneži spremenijo računovodske podatke iz tega, kar so, v to, kar storilci želijo, da naj bi bili.

Za finančno-računovodske prevare je značilno, da jih je, sploh tiste, ki so zaradi prikrivanja povezane s številnimi vmesnimi transakcijami, težko odkriti, zato v povprečju trajajo dve leti (Association of Certified Fraud Examiners, 2016, str. 18), lahko pa tudi bistveno dlje, na primer v primeru Madoffove Ponzijeve sheme kar 17 let. Sestavljene so iz večjega števila na videz legalnih transakcij, storilci pa se pogosto skrivajo za kompleksnim formalnim sistemom odgovornosti in prikrivajo svojo dejansko vlogo oziroma poskušajo odgovornost prenašati na nižje organizacijske ravni. Pogosto storilci uživajo tudi ugled v javnosti, njihov naklep pa je zaradi kompleksnosti ter t. i. polja svobodne podjetniške presoje težko dokazati. Škoda je lahko ogromna, sploh pri velikih finančnih škandalih, veliko je tudi žrtev, upanja na povračilo pa je malo.

4. VRSTE RAČUNOVODSKIH PREVAR

Računovodske prevare se delijo v štiri glavne kategorije (Association of Certified Fraud Examiners, 2012, str. 1227):

• časovna neustreznost evidentiranja poslovnega dogodka,
• fiktivni prihodki, prikriti odhodki,
• neustrezna vrednotenja sredstev, prikrite obveznosti,
• neustrezna razkritja.

Čeprav je več računovodskih prevar povezanih z olepševanjem finančnega položaja in poslovanja družb, pa to ni nujno v vseh primerih. Uprave in drugi odgovorni deležniki so lahko včasih tudi zainteresirani, da namerno prikazujejo slabše finančno stanje organizacije od dejanskega. Več o tem v poglavju o motivih za računovodske prevare.

Znotraj naštetih glavnih kategorij računovodskih prevar obstaja več shem računovodskih prevar. Najpogostejše so:

1. evidentiranje fiktivnih prihodkov,
2. prezgodnje pripoznavanje prihodkov,
3. nepripoznavanje obveznosti in stroškov,
4. previsoko ali prenizko ovrednotene rezervacije in oslabitve, ki temeljijo na računovodskih ocenah,
5. nerealno vrednotenje sredstev,
6. evidentiranje dogodkov kot sredstev namesto kot stroškov obdobja,
7. neustrezna predstavitev in/ali opustitev pomembnih informacij v pojasnilih in razkritjih k računovodskim izkazom.

4.1. Evidentiranje fiktivnih prihodkov

Prvo področje, ki je najdovzetnejše za računovodske prevare, je evidentiranje fiktivnih prihodkov. Najpogostejši način izvajanja te prevarantske sheme je izdaja računa za neizvedeno dobavo blaga ali storitev, obstajajo pa tudi drugi načini:

• izstavitev računov fiktivnim kupcem ali navideznim strankam, vendar pa je možno zlorabiti tudi dejanske oz. zakonite stranke;
• umetno povečanje fakturirane vrednosti (po količini ali ceni), četudi so dejansko dobavljene količine oziroma dogovorjene cene nižje;
• evidentiranje fiktivnih prihodkov z enostavnim ročnim vnosom brez kakršnekoli dokumentarne podlage za te prihodke/knjižbe, kot so pogodba, račun ali dobavnica.

Pri tovrstnih prevarantskih shemah storilci večinoma v naslednjem obračunskem obdobju stornirajo fiktivne prihodke. Zato pri preiskavah takšnih sumljivih transakcij najprej pregledamo dobropise in stornacije transakcij, zlasti tiste, ki so imele za posledico stornacijo prihodkov v celotnem ali znatnem znesku.

Primer

V letu 2017 je družba Promet, d. d., evidentirala prihodke v znesku 25 milijonov EUR, kar je predstavljajo 10-% povišanje glede na leto 2016. Leto 2017 je bilo za panogo težavno in večina konkurenčnih podjetij se je soočala z upadom prodaje. V družbi Promet, d. d., je v letu 2017 kar 30 % prihodkov predstavljala prodaja novim strankam. Pregled prodaje novim strankam je pokazal, da nekatere nove stranke sploh ne obstajajo. Ugotovljeno je bilo, da je bil direktor prodaje tisti, ki je fiktivno ustvarjal nove stranke v sistemu. Želel je doseči zastavljene cilje in si tako pridobiti visoko nagrado za leto 2017.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: dr. Verica Trstenjak, vir: revija Odvetnik, številka 2(85)/2018

Pomen temeljnih pravic v EU in državah članicah je v zadnjih letih vse večji, ne le zaradi novega pravnega vira na tem področju, tj. Listine EU o temeljnih pravicah (Listina), ampak tudi zaradi vse večjega zavedanja o pomenu teh pravic. Tako se tudi odvetniki v praksi vse pogosteje soočajo s problemom uveljavljanja ter kršenja ali zagovarjanja teh pravic. Temeljne pravice so vse pogosteje prisotne tudi v sodni praksi Sodišča EU, posebej v argumentaciji sodb ter v okviru presojanja teh pravic v zvezi z načelom sorazmernosti ali preverjanja možnih posegov v temeljne pravice.

Pravna ureditev temeljnih pravic na ravni EU

1. Pravni okvir

Temeljne pravice so na ravni EU urejene z Listino, ki je bila sicer sprejeta že leta 2000, pravno zavezujoča pa je od leta 2009 in je del primarnega prava EU. Listina je neke vrste ustava glede naših temeljnih pravic v EU. Čeprav je kratka, saj ima le 54 členov, so posamezne določbe izredno pomembne. Listina ne zajema le klasičnih človekovih pravic, ampak tudi nekatere druge, na primer s področja pravic delavcev.

Listina je razdeljena na sedem naslovov (poglavij), v katerih so določbe razporejene tako, da so vsebinsko povezane. To so naslednja poglavja: I. Dostojanstvo, II. Svoboščine, III. Enakost, IV. Solidarnost, V. Pravice državljanov, VI. Sodno varstvo in VII. Splošne določbe o razlagi in uporabi Listine.

Pomembno je, da pravice, zapisane v Listini, praviloma veljajo za vse ljudi, torej ne le za državljane EU (na primer človekovo dostojanstvo, prepoved mučenja). Pravice, določene v V. poglavju Listine, pa praviloma veljajo le za državljane EU (na primer pravica voliti v Evropski parlament v 39. členu).

2. Uporaba Listine

Posebej pomembno je tudi vprašanje, povezano z uporabo Listine, tako v EU kot v državah članicah. Člen 51 namreč določa, da se določbe te Listine uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije ob spoštovanju načela subsidiarnosti, za države članice pa samo, ko izvajajo pravo Unije. Določba »ko države članice izvajajo pravo Unije« pa v praksi povzroča veliko težav, zlasti na področjih, kjer pravo Unije ni (pretežno) harmonizirano, na primer v kazenskem in davčnem pravu. Sodišče EU je moralo že večkrat razlagati, ali v konkretni zadevi oziroma glede določene direktive gre za izvajanje prava Unije, zato je treba ta vprašanja obravnavati posamično glede konkretnih pravnih področij in konkretnih problemov.

3. Možnosti omejevanja uresničevanja temeljnih pravic ter raven varstva

V zvezi s temeljnimi pravicami so pomembni tudi njihov obseg in možnosti omejevanja teh pravic. Na podlagi 52. člena Listine mora kakršnokoli omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, ki jih priznava Listina, biti predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic in svoboščin. Omejitve so ob upoštevanju načela sorazmernosti dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

Pomembna je tudi določba 53. člena Listine, ki določa raven varstva. Po tej določbi se nobena določba Listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih, na njihovem področju uporabe, priznavajo pravo Unije, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenica je Unija ali vse države članice, predvsem Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter ustave držav članic.

Vpliv sodne prakse Sodišča EU na temeljne pravice EU

1. Sodišče EU in Listina

Sodišče EU se je občasno sklicevalo na Listino, posebej pogosto pa generalni pravobranilci, že pred letom 2009, torej preden je postala Listina pravno zavezujoča in še ni bila del primarnega prava EU. V novejši sodni praksi pa Sodišče EU vse pogosteje citira Listino tudi v obrazložitvi sodb. Tako je Sodišče EU v letu 2011 Listino citiralo 43-krat, v letu 2014 pa že 210-krat. To kaže na vedno širši vpliv Listine. Kot bo razvidno iz prikaza sodne prakse, se Sodišče EU tako na Listino sklicuje ne le v zadevah, ki zadevajo t. i. klasične človekove pravice, kot sta varstvo zasebnosti ali varstvo osebnih podatkov, ampak tudi na nekaterih drugih področjih, kot je varstvo potrošnikov ali svoboda gospodarske pobude.

2. Sodna praksa Sodišča EU

2.1. Uvodno o postopkih na Sodišču EU, pomembnih za temeljne pravice

Sodišče EU odloča v različnih postopkih, najpomembnejši pa so tisti, ki se v zvezi z vprašanji nacionalnih sodišč nanašajo na razlago prava EU, na ugotavljanje veljavnosti prava EU ali na ugotavljanje neizpolnitve obveznosti držav članic. Tako Sodišče EU v okviru postopka za izdajo predhodne odločbe odloča na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU). V tem postopku, ki je na Sodišču EU najpogostejši, Sodišče EU razlaga primarno ali sekundarno pravo EU. Prav tako pa lahko Sodišče EU v okviru tega postopka odloča o veljavnosti sekundarnega prava EU. V tem postopku so nacionalna sodišča držav članic tista, ki postavijo vprašanje glede razlage ali veljavnosti prava EU, na katerega Sodišče EU odgovori.

Naloga odvetnikov v tem postopku je pomembna (že) pred nacionalnim sodiščem, ko ima odvetnik možnost (nacionalnemu) sodišču predlagati, da začne postopek pred Sodiščem EU zaradi problema skladnosti nacionalnega prava z evropskim pravom.

V okviru teh postopkov Sodišče EU posebej pogosto navaja tudi Listino. Tako je na primer v zadevi C-131/12, Google Spain,⁹ Sodišče EU odločalo o razlagi prava EU, konkretno o razlagi Direktive 95/46 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov¹⁰ v povezavi s temeljnimi pravicami iz Listine. V zadevi C-362/14, Schrems, pa Sodišče EU ni le odločalo o razlagi, ampak tudi o veljavnosti akta oziroma odločbe Evropske komisije, kar bo obravnavano v nadaljevanju.

Pomembni postopki na Sodišču EU so tudi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti držav članic, v okviru katerih lahko Evropska komisija vloži tožbe zoper države članice po 258. oziroma po 260. členu PDEU. Te tožbe so pogosteje kot s s temeljnimi pravicami povezane s temeljnimi svoboščinami v EU (na primer prost pretok blaga, kapitala). Kljub temu je Sodišče EU v nekaterih tožbah posredno odločalo tudi o nespoštovanju temeljnih pravic v takih postopkih. Primer je tožba v zadevi C-329/12, Komisija/Nemčija, glede prenosa Direktive 2006/24 o hrambi podatkov, pridobljenih ali obdelanih v zvezi z zagotavljanjem javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ali javnih komunikacijskih omrežij (Direktiva 2006/24 o hrambi podatkov), v nacionalno pravo. Sodišče EU je v tem postopku zadevo izbrisalo iz registra in ni odločalo o vsebini, saj je že v združeni zadevi C-293/12 in C-594/12, Digital Rights Ireland in Seitlinger, v postopku glede vprašanja za izdajo predhodne odločbe po 267. členu PDEU odločilo, da je omenjena direktiva neveljavna, zato tožba Evropske komisije ni bila več aktualna.

Pomembne so tudi ničnostne tožbe po 263. členu PDEU, kjer Sodišče EU odloča o morebitni ničnosti aktov EU. Rok za vložitev te tožbe je časovno omejen na dva meseca (na primer od objave direktive ali uredbe). Tudi ti postopki niso prav pogosto povezani s temeljnimi pravicami. Primer take tožbe je bila zadeva C-301/06, Irska proti Parlamentu in Svetu, kjer je Sodišče EU odločalo o morebitni ničnosti Direktive 2006/24 o hrambi podatkov. Irska je v tožbi leta 2006 kot tožbeni razlog navajala le napačno pravno podlago. Zato je Sodišče EU s sodbo leta 2009 odločilo, da direktiva ostaja v veljavi, ni pa odločilo o morebitni kršitvi temeljnih pravic. Pomembno je poudariti, da Listina takrat še ni bila pravno zavezujoča. Pozneje je Sodišče EU to direktivo, kot je bilo že omenjeno, razveljavilo v okviru postopka za izdajo predhodne odločbe v združeni zadevi C-293/12 in C-594/12, Digital Rights Ireland in Seitlinger. Ničnostne tožbe so posebej pomembne za delo odvetnikov, saj imajo v okviru tega postopka tudi fizične in pravne osebe dostop do Splošnega sodišča EU (na primer državne pomoči, združitve podjetij, znamke, dostop do podatkov institucij EU).

Iz navedenega sledi, da imajo države članice, pa tudi nacionalna sodišča, več možnosti za uveljavljanje ničnosti aktov EU oziroma za različne postopke za dosego ciljev v zvezi z nestrinjanjem s pravom EU. Prav tako ima možnosti za dosego spoštovanja prava EU Evropska komisija, posebej z že omenjenimi tožbami.

2.2. Vpliv Listine na zasebnost in varstvo osebnih podatkov

Področje zasebnosti in varstva osebnih podatkov je Sodišče EU obravnavalo v številnih primerih. Med najbolj odmevne sodi primer C-362/14, Schrems, v katerem se je Sodišče EU ukvarjalo z varstvom osebnih podatkov pri prenosu podatkov iz EU v ZDA. Bistvo sodbe Sodišča EU je odločitev, da je odločba Evropske komisije 2000/520 glede ZDA kot t. i. »varnega pristana« neveljavna. Nadalje je Sodišče EU razlagalo člen 25(6) Direktive 95/46 o varstvu osebnih podatkov in odločilo, da je treba Direktivo 95/46 ob upoštevanju členov 7, 8 in 47 Listine razlagati tako, da odločba, sprejeta na podlagi odločbe Komisije 2000/520, v kateri Evropska komisija ugotavlja, da tretja država zagotavlja ustrezno raven varstva, ne preprečuje, da bi nadzorni organ države članice v smislu člena 28 navedene direktive proučil zahtevo posameznika v zvezi z varstvom njegovih pravic in svoboščin glede obdelave osebnih podatkov, ki se nanašajo nanj in ki so bili iz države članice preneseni v to tretjo državo, kadar ta posameznik zatrjuje, da veljavno pravo in praksa v tej državi ne zagotavljata ustrezne ravni varstva.

Ta odločitev nacionalnim organom, pristojnim za varstvo osebnih podatkov, nalaga pomembne naloge, saj bodo morali v konkretnih zadevah proučevati dopustnost prenosa osebnih podatkov v ZDA (do sprejema novega pravnega okvirja med EU in ZDA na tem področju). To je seveda pomembno tudi za nacionalna sodišča, ki bodo odločala o pravnih sredstvih. Zadeva ni aktualna le za Facebook, ampak za številna podjetja v EU (na primer zdravstvene zavarovalnice), ki razpolagajo z osebnimi podatki državljanov in ki imajo strežnike v ZDA ali v drugih delih sveta, kjer so te storitve cenejše. Zadeva je seveda pomembno vplivala tudi na nadaljna pogajanja med EU in ZDA glede novega sporazuma »varnega pristana«. V februarju 2016 je tako bil dosežen napredek pri pogajanjih z ZDA in objavljen Privacy Shield. Evropska komisija pa je leta 2016 sprejela nov pravni okvir za posredovanje podatkov v ZDA oziroma o ustreznosti varstva podatkov.

Sodba Sodišča EU bo vsekakor vplivala na boljše varstvo osebnih podatkov ne le v EU, ampak tudi širše, vendar lahko pričakujemo, da bo tudi nov pravni okvir za sodelovanje z ZDA na področju varstva osebnih podatkov deležen kritike. Tako je znan aktivist na tem področju Schrems že poudaril, da niso upoštevani že doseženi evropski standardi. Irska družba je leta 2016 vložila tudi ničnostno tožbo pred Splošnim sodiščem EU, ki pa ni bila uspešna. Prav tako lahko od nacionalnih sodišč pričakujemo nova vprašanja za izdajo predhodne odločbe.

Še pomembnejša za delo odvetnikov je verjetno zadeva C-131/12, Google Spain, v katerem je Sodišče EU razlagalo že omenjeno Direktivo 95/46 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov v zvezi s pravico »biti pozabljen« oziroma pravico zahtevati izbris povezave do spletne strani, ki vsebuje osebne podatke, in sicer od družb, ki upravljajo iskalnik (na primer Google). Sodišče EU je odločilo, da je treba člena 12(b) in 14, prvi odstavek, točka (a), Direktive 95/46 razlagati tako, da mora upravljalec iskalnika zaradi spoštovanja pravic iz teh določb - če so pogoji iz teh določb dejansko izpolnjeni - s seznama zadetkov, ki se prikaže po iskanju, opravljenem na podlagi imena osebe, odstraniti povezave na spletne strani, ki jih objavijo tretje osebe in ki vsebujejo podatke, ki se nanašajo na to osebo, tudi če to ime ali te informacije niso predhodno ali sočasno izbrisane s teh spletnih strani in tudi če je – če gre za tak primer – njihova objava na navedenih straneh sama po sebi zakonita.

Celoten članek je dostopen za naročnike!