Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 30. maj 2017 / številka 17

V družbi Tax-Fin-Lex imamo najsodobnejši portal z vso veljavno zakonodajo, povezano z davčnimi in finančnimi informacijami, zdaj pa smo prejeli tudi potrditev iz Bruslja. Bili smo namreč uspešni na projektu LIFE, ki je sofinanciran iz EU sredstev izključno za okoljevarstvene vsebine. Od 14 prijavljenih projektov iz Slovenije jih bo sredstva prejelo sedem. Družba Tax-Fin-Lex se je uspešno potegovala s projektom s področja Okoljsko upravljanje in informacije: ECOLEX LIFE. Cilj projekta je povečevanje ozaveščenosti glede okoljske odgovornosti, kar bo moč doseči prek obvladovanja celotne zakonodaje in obveščanja ter izdelave posameznih paketov za določene uporabnike. »Okolje potrebuje svoj LIFE - in tudi svoj Tax-Fin-Lex,« meni direktorica Zlata Tavčar.

V tokratni Temi tedna predstavljamo prispevek mag. Irene Prodan iz revije Denar z naslovom Dodatni instrumenti finančnih zavarovanj. Avtorica v prispevku razlaga, kako lahko naročniki od ponudnikov oziroma izvajalcev v postopkih javnega naročanja zahtevajo predložitev ustreznih finančnih zavarovanj za izpolnitev obveznosti skladno z njihovimi zahtevami. V Uredbi o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju so določene vrste in instrumenti finančnih zavarovanj v postopkih javnega naročanja in njihova višina ter trajanje.

S pravnega področja izpostavljamo aktualen članek Izvedenstvo z vidika forenzičnih genetskih (DNK) preiskav, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Tožbeni zahtevki s področja delovnih razmerij. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Plačilo prispevka za invalide, s finančnega področja pa članek z naslovom Gospodarsko in finančno razmišljanje v gospodinjstvu.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Zlata Tavčar: Okolje potrebuje svoj LIFE ‒ in tudi svoj Tax-Fin-Lex

Zlata Tavčar

To je simpatični in dovolj zgovoren slogan za program LIFE, s katerim Slovenija promovira ta finančni instrument, ki sem mu sama dodala še, da okolje in LIFE potrebujeta tudi svoj Tax-Fin-Lex. In dobila sta ga.

Program LIFE, ki ga je evropska komisija sprejela pred 25 leti, ostaja edini finančni instrument EU, namenjen izključno implementaciji in razvoju okoljske politike Unije. V njem s projekti zelo uspešno sodeluje tudi Slovenija, so poudarili na novinarski konferenci pred začetkom konference LIFE ob 25-letnici delovanja programa. Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen je pred konferenco, posvečeno tudi 25-letnici sprejetja evropske direktive o habitatih, poudarila, da je Slovenija s priključitvijo EU sprejela obvezo, da bo izvajala evropsko zakonodajo tudi na področju ohranjanja narave.

Ravno spremljanje zakonodaje, vseh njenih ukrepov, povezanosti in postopkov je tisto, kar v družbi Tax-Fin-Lex znamo. Portal Tax-Fin-Lex je najsodobnejša platforma, plod lastnega, slovenskega znanja, ki ga je prepoznala tudi EU in podelila naši družbi projekt LIFE, s katerim bodo slovenski javnosti pomagali pri ozaveščanju pri okoljski odgovornosti. Te metode bo lahko uporabila tudi Evropa.

Seveda imamo vso veljavno slovensko zakonodajo, ki jo ažuriramo in z drugimi dokumenti povezujemo na najsodobnejši način. Sledenje vsem spremembam na najmanjši nomotehnični enoti ali pa časovnica in miničasovnica z vso zgodovino sprememb verjetno laiku ne povesta ničesar. Pove pa mu, da lahko z vpisom v iskalnik dobi natančno tisto informacijo, ki jo išče. Točno, ažurno, preverjeno.

Priznam, da je bilo naporno in težko. Spet smo se odlikovali v vztrajnosti in v tretjem poskusu nam je uspelo. Zapleten sistem prijavnih vlog, fokus na administrativno dovršenih tabelah in predvsem terminologija, ki je nam, podjetnikom, tuja, te lahko zares odvrnejo od vsega skupaj. A zdaj, po dobljeni bitki, je uspeh toliko slajši. Evropska komisija je naši družbi Tax-Fin-Lex priznala, da imamo znanje, vizijo in sodobno platformo, da bomo lahko uresničili projekt, ki bo pomagal ozaveščati izvajanje okoljevarstvene zakonodaje in seveda s tem izvajati tudi evropsko zakonodajo.

 

Ponosna sem:

ker je bila EU tista, ki nam je podelila to priznanje,

ker smo si upali tudi kot majhno podjetje in dokazali, koliko znanja premoremo,

ker smo iz Slovenije,

ker smo zdaj trdno zasidrani na zemljevidu Evrope,

ker vem, da to ne bo zadnji projekt z Evropo.

 

Preseneča in žalosti me:

ker ti uspešnost prej priznajo v tujini kot v lastni državi,

ker si v slovenski javni upravi ne upajo biti dovolj napredni in sledijo starim, nepreverjenim pravnoinformacijskim sistemom,

ker je okolje tema, ki je sicer trendovska, njenega pravega pomena pa se v resnici zaveda premalo ljudi.

 

Zagotovo vem:

da je portal Tax-Fin-Lex tisto, kar je lahko osnova za vse, kar si od sodobnih IT in dokumentacijskih sistemov lahko samo želimo,

da je zdaj naša meja le nebo,

da je Tax-Fin-Lex to, kar so vedno bile moje sanje.

TFL Life

 

Od 14 prijavljenih projektov iz Slovenije jih je ta dobila 7. Tax-Fin-Lex se je uspešno potegoval s projektom s področja okoljskega upravljanja in informacij: ECOLEX LIFE. Cilj projekta je povečevanje ozaveščenosti o okoljski odgovornosti, kar bo mogoče doseči prek obvladovanja vse zakonodaje in obveščanja ter izdelave posameznih paketov za določene uporabnike. To je izredno priznanje Evrope za portal TFL, saj so nas dejansko prepoznali kot sodobno platformo, ki bo vse to omogočila.

Tema tedna
Dodatni instrumenti finančnih zavarovanj

mag. Irena Prodan

piše: mag. Irena Prodan, vir: revija Denar 472/2017

Od ponudnikov oziroma izvajalcev v postopkih javnega naročanja lahko naročniki zahtevajo predložitev ustreznih finančnih zavarovanj za izpolnitev obveznosti skladno z njihovimi zahtevami. V Uredbi o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju1 (v nadaljevanju uredba) so določene vrste in instrumenti finančnih zavarovanj v postopkih javnega naročanja in njihova višina ter trajanje. Neprimerna finančna zavarovanja povečajo tveganje za slabo izvedbo javnega naročila s strani izvajalcev, na drugi strani pa zaostrene zahteve glede finančnih zavarovanj bremenijo ponudnike in zmanjšujejo njihovo konkurenčnost, kar negativno vpliva na ekonomičnost javnega naročanja (Jus, 2015).

Finančna zavarovanja

Uredba določa tri vrste finančnih zavarovanj, ki jih naročnik lahko zahteva v postopku oddaje javnega naročila za zavarovanje obveznosti ponudnika (2. člen): za resnost ponudbe, za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in za odpravo napak v garancijskem roku.

Finančno zavarovanje za resnost ponudbe je tisto, s katerim ponudniki izkažejo svojo zainteresiranost in resnost, naročniki pa zmanjšajo tveganje, da bodo ponudniki do sklenitve pogodbe svojo ponudbo umaknili. Višina finančnega zavarovanja za resnost ponudbe lahko znaša največ 3 odstotke ocenjene vrednosti javnega naročila brez DDV, če se naročilo oddaja po sklopih, pa največ 3 odstotke ocenjene vrednosti sklopa brez DDV.

Finančno zavarovanje za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti naročniki zahtevajo za zmanjšanje tveganja za nekakovostno izvedbo del po pogodbi. Zavarovanje za dobro izvedbo del je unovčljivo, če izvajalec svojih obveznosti do naročnika ne izpolni skladno s pogodbo, v dogovorjeni kakovosti, količini in roku. Skladno s 7. členom uredbe lahko višina zavarovanja za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti znaša največ 10 odstotkov pogodbene vrednosti z DDV.

Finančno zavarovanje za odpravo napak v garancijskem roku naročniki zahtevajo za morebitno odpravo napak. Uredba v 8. členu določa, da lahko znaša višina finančnega zavarovanja za odpravo napak v garancijskem roku največ 5 odstotkov pogodbene vrednosti z DDV.

Instrumenti finančnih zavarovanj

Uredba določa naslednje instrumente finančnih zavarovanj (3. člen): bančna garancija, kavcijsko zavarovanje zavarovalnice, menica in denarni depozit.

Z namenom ohranjanja prožnosti pa uredba naročniku dopušča, da določi tudi drugi instrument finančnega zavarovanja, če meni, da zagotavlja zadostno zavarovanje za izpolnitev ponudnikovih obveznosti, in pod pogojem, da naročnik to eksplicitno določi v razpisni dokumentaciji ali obvestilu o naročilu, ki ga objavi na portalu javnih naročil. Poleg že naštetih finančnih zavarovanj naročniki zelo pogosto uporabljajo tudi zadržana sredstva za zavarovanje obveznosti izvajalcev, pred kratkim pa smo v slovenski pravni red dobili tudi izvršnico, ki pa v praksi še ni resno zaživela (Jus, 2015).

Denarni depozit

Denarni depozit je polog oziroma shranitev denarnih sredstev pri tretji neodvisni instituciji, na primer pri notarju ali na sodišču, ali pa kar na računu naročnika (Potočnik & Prebil, 2014). To ni pogosto uporabljen instrument finančnega zavarovanja, je pa dokaj preprost in poceni, zato ga naročniki dopuščajo kot eno izmed možnosti za zavarovanje resnosti ponudbe do sklenitve pogodbe v postopku javnega naročanja. Pri tem ponudnik na transakcijski račun naročnika nakaže določen znesek kot zavarovanje za resnost ponudbe in ponudbi predloži potrdilo o nakazilu. Naročnik pa mu po sklenitvi pogodbe o izvedbi javnega naročila na njegovo pisno zahtevo nakazani znesek vrne.

Kadar se kot instrument finančnega zavarovanja zahteva ali omogoči zavarovanje z denarnim depozitom, mora naročnik upoštevati tveganje glede nezmožnosti unovčenja instrumenta ob insolventnosti ponudnika in zlasti večletnih pogodbah zagotoviti ustrezno zavarovanje tega tveganja (4. člen uredbe).

Izvršnica

S sprejetjem Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (Ur.l. RS, št. 57/2012, v nadaljevanju ZPreZP-1) smo v naš pravni red dobili izvršnico kot sredstvo za plačilo denarnih obveznosti, ki naj bi nadomestila menico in pripomogla k hitrejšemu poplačilu dolgov. Žal pa v praksi ni zaživela (Jus, 2015).

Izvršnico lahko izda le gospodarski subjekt ali javni organ (2. odstavek 37. člena) in je poseben pogodbeni dogovor med upnikom in dolžnikom, na podlagi katerega lahko upnik brez posredovanja sodišča zaseže denarno imetje dolžnika na njegovih računih (Ivanjko, 2013). Bistvo izvršnice je pisna izjava dolžnika, s katero se zaveže plačati z izvršnico določen denarni znesek, upnik pa lahko zahteva plačilo obveznosti iz izvršnice v breme denarnih sredstev, ki se vodijo na kateremkoli dolžnikovem računu pri ponudnikih plačilnih storitev v Sloveniji (Ivanjko, 2013). Njena posebnost (47. členom ZPreZP-1) je ravno v tem, da ponudnik plačilnih storitev poravna obveznost iz izvršnice najprej iz denarnih sredstev na računu dolžnika, po katerem ta opravlja plačilne storitve. Če na tem računu ni denarnih sredstev, prenese ponudnik plačilnih storitev na ta račun ustrezen znesek sredstev z drugih dolžnikovih računov, depozitov ali varčevanj, če dolžnik s temi sredstvi lahko razpolaga. Banka, ki ji je predložena izvršnica, onemogoči dolžniku razpolagati z denarnimi sredstvi, dokler upnikova zahteva po poplačilu na podlagi izvršnice ni izvršena. Po svoji naravi je izjava dana v obliki in vsebini izvršnice, izvršilni naslov, enak sklepu sodišča o izvršbi in se z njo enako tudi ravna (Ivanjko, 2013). Šteje se, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti (38. člen ZPreZP-1).

V postopkih javnega naročanja se izvršnica še ne uporablja. Čeprav je v postopkih javnega naročanja, učinkovitejše zavarovanje pri javnem naročanju kot menica, saj gre v breme vseh obstoječih računov ponudnika (Potočnik & Prebil, 2014).

Zaključek

Nedvomno so finančna zavarovanja pokazatelj sposobnosti in zanesljivosti izvajalcev. Treba se je zavedati, da zahteve glede finančnih zavarovanj neposredno vplivajo na ceno in konkurenčnost v postopku javnega naročanja (Potočnik & Prebil, 2014).

Literatura in viri:

  • Ivanjko, Šime. Izvršnica ali menica? Pravna praksa, št. 32(3), 2013, 6–7.
  • Jus, Miran. Finančna zavarovanja pri javnem naročanju. Pravna praksa, št. 34(6), 2015, II–VII.
  • Potočnik, Maja, Prebil, Maja. Uredba o finančnih zavarovanjih pri javnem naročanju. Pravna praksa, št. 33(29/30), 2014, 6–8.
  • Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (Uradni list RS, št. 57/12).

Opomba:

1Uradni list RS, št. 57/12

Strokovni članki
Izvedenstvo z vidika forenzičnih genetskih (DNK) preiskav

Zbornik Izvedenstvo v teoriji in praksi

piše: red. prof. dr. Katja Drobnič, vir: Zbornik - Izvedenstvo v teoriji in praksi, April 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede

Namen prispevka je poenotenje prakse in zagotavljanje kriterijev strokovnosti pri sodnem izvedenstvu na področju forenzično genetskih preiskav (preiskav DNK). Prispevek problematizira odrejanje izvedenstva na področju forenzičnih preiskav DNK. Pri tem izpostavlja bistveno razliko med izvedenstvom, če je materialna sled še na voljo in če materialne sledi zaradi svoje narave (ustje steklenice, biološke sledi na osebnih predmetih pogrešanih), ni več na voljo. V prvem primeru je možno podati izvid in mnenje, v drugem pa izvedenec lahko poda le mnenje po pregledu analitske dokumentacije in tehničnih zapisov iz prve analize DNK. V prispevku bom poskušala dokazati, da je ponovljena analiza DNK iz izolatov DNK s strani drugega izvedenca strokovno neustrezna.

1 UVOD

Forenzične genetske preiskave (preiskave DNK) se opravlja za razreševanje pravnih vprašanj v civilnih, kazenskih ali prekrškovnih postopkih. Uspešnost in ponovljivost preiskave DNK je odvisna od količine, kakovosti in vrste biološkega materiala. Obstajata dve vrsti bioloških vzorcev: primerjalni in sporni. Za prve velja, da so odvzeti osebam z znano identiteto pod kontroliranimi pogoji ter niso izpostavljeni zunanjim okoliščinam. Načeloma je vzorca dovolj, da lahko drugi izvedenec iz istega primerjalnega vzorca opravi ponovno analizo. Za sporne biološke vzorce velja, da identiteta donorja ni poznana oziroma se jo ugotavlja prav s preiskavo DNK. Zaradi problematičnosti bodo v prispevku predstavljeni le vzorci iz kaznivih dejanj in človeški posmrtni ostanki, čeprav lahko problematiko apliciramo na vse biološke vzorce ne glede na postopek (prekrške, preverjanje identitete vzorcev, odvzetih za alkoholimetrične ali toksikološke preiskave), kjer je na voljo malo materiala. Sporni biološki vzorci so različnega fiziološkega izvora (kri, semenska tekočina, slina) in velikosti. Nastanejo na različnih površinah, na katerih se nahajajo že sledi drugih oseb. Pred najdbo oziroma zavarovanjem so izpostavljeni zunanjim okoliščinam. Vsi ti dejavniki vplivajo na kakovost, čistost in količino DNK v spornih bioloških vzorcih, zaradi česar iz osnovnega spornega vzorca analize DNK ni mogoče ponoviti. Tovrstne sledi predstavljajo od 30 do 50 odstotkov vseh sledi zavarovanih pri kaznivih dejanjih (Schneider, 2015). Enaka težava glede ponovljivosti preiskave je tudi pri slabo ohranjenih ali močno poškodovanih človeških ostankih (Drobnič, 2001).

2 UGOTAVLJANJE SORODSTVENIH POVEZAV

2.1 Med živimi

Vsem vpletenim osebam se pod kontroliranimi pogoji odvzame primerjalni biološki vzorec oziroma vzorec DNK, ki je običajno bris ustne sluznice, lahko pa tudi vzorec krvi. Odvzem krvi sodi med invazivne postopke, bris ustne sluznice pa ne. V obeh primerih se mora odvzeti dovolj vzorca, da je možna ponovna izolacija DNK in posledično analiza DNK iz istega vzorca s strani drugega izvedenca. Sorodstvo med njimi se določi na podlagi primerjave profilov DNK in/ali s statističnimi izračuni. V primeru dvoma ali nejasnih rezultatov je možen ponovni odvzem primerjalnega vzorca vpletenim osebam, saj ima posameznik vse življenje praktično enako DNK, razen v izjemnih okoliščinah, kot je na primer alogenska transplantacija kostnega mozga.

2.2 Ugotavljanje identitete človeških posmrtnih ostankov

Človeški posmrtni ostanki se med seboj ločijo po ohranjenosti. Ohranjenost je odvisna od časa in okoliščin, ki jim je bilo truplo izpostavljeno (Miloš et al., 2007). Če je truplo ali okostje ohranjeno, se lahko odvzame dovolj vzorca, da je ponovna izolacija DNK in posledično analiza DNK mogoča še s strani drugega izvedenca. Primerni vzorci so bris ustne sluznice, izpuljeni lasje, deli tkiva, zobje ali deli kosti. Drugače je pri starih skeletnih ostankih, pri zoglenelih ali močno poškodovanih posmrtnih ostankih (žrtve terorističnih napadov, letalskih nesreč, naravnih katastrof…), ko je zaradi uničenja trupla količina vzorca za analizo omejena in ponovitev s strani drugega izvedenca ni mogoča. Identiteto posmrtnih ostankov s preiskavo DNK je mogoče ugotoviti le, če je na voljo ustrezen vzorec za primerjavo. Preiskava DNK namreč temelji na genetskih označevalcih, ki so različni v dolžini ali v osnovi enoti ter sami po sebi nimajo takšnih značilnosti, da bi lahko ugotovili od koga izvira. Primeren vzorec za ugotavljanje identitete posmrtnih ostankov je osebni predmet (zobna ščetka, zobni aparat, brivski aparat …), vzorci iz diagnostičnih preiskav ali primerjalni vzorci sorodnikov. Po odvzemu sledi z osebnega predmeta, običajno ni več na voljo dovolj materiala za ponovno izolacijo DNK in posledično analizo DNK iz iste sledi, medtem ko je primerjalnega vzorca praviloma dovolj za ponovno izolacijo DNK iz istega vzorca in ponovitev analize s strani drugega izvedenca.

3 UGOTAVLJANJE IDENTITETE DONORJA BIOLOŠKE SLEDI

Sporni biološki vzorci vsebujejo različne biološke sledi kot so: kri, sperma, epitelne celice ustne sluznice ali poenostavljeno slino, epitelne celice nožnice, epitelne celice kože… Značilnost bioloških sledi je, da same po sebi vsebujejo različno količino DNK, saj sta njihov fizioloških izvor in sestava različna. Največ DNK je v spermi, najmanj v urinu in epitelnih celicah (Lee in Ledd, 2007). Posebno skupino bioloških sledi predstavljajo sledi prijemanja. Njihova značilnost je, da količina DNK, ki jo posameznik pusti ob dotikanju, variira ne samo med ljudmi, ampak tudi pri istem človeku (Lowe, Murray, Whitaker, Tully in Gill, 2002; Drobnič in Trapečar, 2005). Paleta površin, na katerih najdemo biološke sledi, je široka, kot je pestrost našega okolja. Biološke sledi tako najdemo na tleh, cigaretnem ogorku, ustju steklenice, volanskem obroču, nožu, koži oškodovanca … v različnem obsegu, od komaj vidne (droben krvni madež) do obsežne (mlaka krvi). Naslednja spremenljivka v biološki sledi je, od koliko oseb izvira. Biološka sled lahko izvira od ene, takšno sled strokovno imenujemo čista sled, profil pa čisti profil DNK, ali od več oseb, sled je mešanica in profil je kompleksen. Delež posameznika v sledi je lahko količinsko različen.

4 PREISKAVA DNK

Metoda preučevanja genetske variabilnosti med ljudmi za namene ugotavljanja sorodstvenih povezav ali identitete neznanega trupla ali donorja biološke sledi temelji na analizi lokusov STR (angl. short tandem repeat). Lokusi STR predstavljajo področja v človeškem genomu, ki ne vsebujejo nobenih podatkov o značilnosti posameznika. Polimorfizem lokusov STR temelji na variabilnosti ponovitev osnovnega motiva in s tem dolžine. Za posamezno področje STR obstaja več oblik – tipov (alelov), ki se med seboj razlikujejo v dolžini. Postopek genetske tipizacije, ki temelji na metodi PCR in analizi lokusov STR, imenujemo profiliranje DNK ali kar profiliranje STR. Skupni rezultat preiskave več lokusov STR je profil STR, rezultat preiskave enega lokusa pa fenotip.

Preiskava DNK obsega več korakov, od priprave vzorca DNK, uporabe opreme do interpretacije rezultatov.

4.1 Priprava vzorca in izolacija DNK

V prvem koraku preiskave DNK iz biološkega materiala (cigaretni ogorek, bris krvi in podobno) z različnimi tehnikami, ki so odvisne od podlage, na kateri se nahajajo, biološko sled odvzamemo (izrežemo). V preiskavo DNK se odvzame toliko vzorca, da bo analiza DNK uspešna. Če je sledi dovolj, lahko celotno preiskavo DNK iz osnove sledi ponovi še drugi izvedenec, vendar rezultat druge analize ne bo nujno enak prvemu. Če na primer biološka sled izvira od več oseb in njihove sledi niso enakomerno razporejene v sledi, kar je prej pravilo kot izjema, rezultat skoraj gotovo ne bo enak. Kadar pa je sledi malo, jo analitik v preiskavo vzame v celoti. Pri latentnih sledeh (sledi sline, prijemanja) količine ni mogoče oceniti, zato se jih s površin, na katerih se nahajajo (ustje steklenice, bančna kartica in podobno), odvzame z različnimi tehnikami, tako da na površini ne ostane nič več sledi. Tudi za te sledi velja, da lahko izvirajo od več oseb. Tako so na volanskem obroču najdenega odtujenega vozila lahko sledi storilca in oseb, ki so vozilo upravljale pred odtujitvijo.

Iz lastnih izkušenj in iz analize stanja šestih laboratorijev, ki sodelujejo v projektu EUROFORGEN (Schneider, 2015), sledi prijemanja predstavljajo DNK med 30 in 50 odstotki sledi, zavarovanih pri kaznivih dejanjih. Ponovni odvzem sledi z mesta, kjer je že bila odvzeta, ima za posledico neuspešno (ni mogoče določiti profila DNK) ali delno uspešno analizo (določen le delni profil DNK), lahko pa tudi povsem drugačen rezultat (če so biološke sledi izvirale od več oseb). Ponovni odvzem sledi s takega mesta je strokovno neustrezen, saj ne odraža dejanske sestave biološke sledi na površini v času zavarovanja. Še več, če so bile po prvi preiskavi DNK zahtevane še druge forenzične preiskave, lahko pride do kontaminacije vzorca.

Iz biološkega vzorca nato DNK izoliramo z različnimi metodami. Pri tem se ponovno upošteva njena količina, ohranjenost in podlaga, na kateri se nahaja. Izolirano DNK običajno shranimo pri -20°C, saj je tako shranjena uporabna vrsto let. Namen shranjevanja vzorcev je kontrola kakovosti ter ponovna analiza zaradi nove tehnologije ali potrebe po dodatni analizi.

 

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Plačilo prispevka za invalide

Vesna Štager

piše: Vesna Štager, vir: revija Denar, številka 471/2017

Skladno 1. točki 3. člena Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (Uradni list RS, št. 21/14) (v nadaljevanju: uredba), se kvota določi različno po dejavnostih, in sicer glede na področja v skladu z uredbo o standardi klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/0/, 17/08). V članku prikazujemo dejansko problematiko nepravične obravnave davčnih zavezancev, ki opravljajo več dejavnosti in jim Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad RS (v nadaljevanju: JJPISRS) nalaga plačilo prispevka za neizpolnitev kvote po najvišjem predpisanem odstotku, ne upoštevaje nižjih odstotkov, ki veljajo za ostale dejavnosti, ki jih prav tako opravlja.

Za namen članka so uporabljeni dejanski podatki družbe, ki se sooča z navedeno problematiko, ki je ne želimo imenovati, saj postopek z JJPISRS še ni končan. Verjamemo, da je v Sloveniji več tovrstnih družb, ki hkrati opravljajo različne dejavnosti in se srečujejo z enako problematiko, zato bo končni epilog (na katerega čakamo in bomo o njem pisali) zanimiv za vse, ki se v zadevni problematiki prepoznajo. Sedanja zakonska obravnava nepravično družbam nalaga plačevanje višjega prispevka za neizpolnitev kvote za invalide.

Opredelitev problema

Na JJPISRS je obravnavana družba poslala obvestilo o obračunu prispevka za neizpolnitev kvote za invalide. Dejavnost družbe je razvidna iz obvestila o identifikaciji in razvrstitvi po dejavnosti za poslovni subjekt, pridobljenega od Agencije RS za javnopravne evidence in storitve, in sicer:

  • za poslovno enoto 1 (proizvodni obrat) je registrirana glavna dejavnost C -predelovalne dejavnosti, za katero je z uredbo predvidena kvota za invalide v višini 6 odstotkov;
  • za poslovno enoto 2 (hotel) je registrirana glavna dejavnost I – gostinstvo, za katero je z uredbo predvidena kvota za invalide v višini 2 odstotka;
  • za vse poslovne enote, v katerih poteka maloprodaja, je registrirana glavna dejavnost G – trgovina, za katero je z uredbo predvidena kvota za invalide v višini 2 odstotka.

Do avgusta 2016 je družba mesečno plačevala prispevek v okvirni višini 6.700,00 evrov, z upoštevanjem maksimalne predpisane višine prispevka (6 odstotkov). JJPISRS je pri izdaji odločbe za plačilo prispevka za neizpolnitev kvote za invalide upošteval le eno dejavnost od treh (dejavnost proizvodnje), ki jih družba opravlja, seveda tisto, za katero je predvidena najvišja prispevna stopnja. Z upoštevanjem treh različnih dejavnosti, za katere so predpisane različne prispevne stopnje, bi bila družba dolžna namesto 6.700,00 evrov plačevati le 2.700,00 evrov mesečno, kar družbi predstavlja pomemben prihranek, ki na letnem nivoju znaša 48.000,00 evrov.

Družba je obvestila JJPISRS, da bo delež kvote izračunavala različno, in sicer ločeno po registriranih glavnih dejavnostih, skladno s 3. odstavkom 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 16/07, 87/11, 96/12, 98/14), ki določa, da je kvota glede na registrirano področje glavne dejavnosti SKD-delodajalca lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 odstotkov in ne višja od 6 odstotkov od skupnega števila zaposlenih delavcev.

Dopisu je bil priložen pregled izračuna kvot za tri glavne dejavnosti po poslovnih enotah, upoštevaje število zaposlenih za posamezno glavno dejavnost, kot jih bodo od zdaj naprej izračunavali in posledično temu plačevali prispevek za neizpolnitev kvote za invalide (za avgust in september 2016).

 

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Gospodarsko in finančno razmišljanje v gospodinjstvu

revija Poslovodno računovodstvo

piše: dr. Ivan Turk, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 1/2017

Prispevek razčiščuje nekaj pojmov v zvezi z gospodinjstvom: vrste gospodinjstev, gospodarske in finančne kategorije, statično in dinamično opredeljene gospodarske kategorije, statično in dinamično opredeljene finančne kategorije, premoženje gospodinjstva in vire premoženja gospodinjstva, prihodke in stroške gospodinjstva, prejemke in izdatke gospodinjstva, merjenje ekonomskih in finančnih kategorij v gospodinjstvu, obravnavo celotnega gospodinjstva in njegovih posameznih članov.

V zvezi s poslovanjem se pojavljajo tako gospodarske kot finančne kategorije. Vendar smo navadno o njih pripravljeni razmišljati samo, kadar obravnavamo podjetja ali celo zavode. Podobno gospodarsko in finančno razmišljanje obstaja tudi pri delovanju gospodinjstev, čeprav se tega ljudje navadno ne zavedajo. Gospodinjstev, ki so vzpostavljena za zadovoljevanje življenjskih potreb njihovih članov, je seveda več vrst. Če gospodinjstvo zajema le posamezno osebo, govorimo o osebnem gospodinjstvu. Če zajema osebe v okviru družine, govorimo o družinskem gospodinjstvu. Pojavljajo se pa tudi splošna gospodinjstva, ki zajemajo večje število sorodstveno nepovezanih oseb v raznih domovih, ki formalno že nastopajo kot zavodi. V nadaljevanju bomo obravnavali samo osebna in družinska gospodinjstva, kjer je po dosedanji praksi gospodarsko in finančno razmišljanje vsaj formalno manj v zavesti njihovih vključenih članov.

Da bi lahko razmišljali čim bolj strokovno o kakem gospodinjstvu, je koristno, če se pri tem opremo na gospodarske in finančne kategorije, ki so uveljavljene pri podjetjih in tudi zavodih. V vsakem primeru je seveda treba razlikovati gospodarsko razmišljanje od finančnega razmišljanja. Gospodarsko razmišljanje v gospodinjstvu se začne z njegovim premoženjem, katerega uporaba ob povezovanju s tamkajšnjimi dohodki v obdobju omogoča zadovoljevanje tedanjih potreb članov posameznega gospodinjstva. Nasprotno se finančno razmišljanje v gospodinjstvu vrti le okoli tamkajšnjega denarja, njegove pridobitve in uporabe. Res je gibanje denarja v največji meri močno povezano s procesi gospodarskega značaja v okviru posameznega gospodinjstva, vendar se lahko pojavlja tudi zunaj njega celo s kakimi špekulativnimi finančnimi naložbami, ki nato vodijo k nepričakovanemu povečanju denarja zunaj opravljenega dela, a tudi k njegovi dokončni izgubi.

Pri gospodarskem razmišljanju imamo opravka s kategorijami, ki so opredeljene bodisi po svojem stanju v določenem trenutku bodisi po svojem gibanju določenem obdobju. Nekaj podobnega velja seveda tudi za finančno razmišljanje.

V gospodinjstvu se kot sstanjem v določenem trenutku opredeljena gospodarska kategorija pojavlja najprej premoženje gospodinjstva, ki je pri podjetju nasprotno označeno z izrazom sredstva. Premoženje gospodinjstva sestavljajo naslednje postavke:

1. zemljišče,
2. zgradbe,
3. oprema,
4. zaloge,
5. denar,
6. občasne terjatve,
7. finančne naložbe.

Zgradbe (2) se pri gospodinjstvu nanašajo na stanovanje, pomožne prostore in garažo. Oprema (3) je pri gospodinjstvu lahko vgrajena kot kuhinjska ali sanitarna oprema, lahko zajema premakljivo pohištvo, razne večje uporabne predmete in umetnine, razne manjše jedilne in pisarniške inventarne predmete, pri posameznih osebah pa njihova oblačila, obutev in druge osebne stvari.

Zaloge (4) pri gospodinjstvu zajemajo predvsem kupljena živila, pijače in druge materiale, ki še niso porabljeni, navsezadnje pa lahko oblačila in obutev prav tako obravnavamo kot sestavni del zalog, saj so njihovi posamezni predmeti le občasno v uporabi in se nato spet vračajo v hrambo. Pri podjetju zajemajo zaloge tudi lastne proizvode, ki še niso prodani, medtem ko takšnih proizvodov pri gospodinjstvu ne najdemo.

Denar (5) ima gospodinjstvo lahko na bančnem računu ali v svoji blagajni oziroma se nahaja v denarnicah njegovih članov. Občasne terjatve (6) se pri gospodinjstvu lahko nanašajo na morebitna preplačila dobaviteljem, ko je pričakovana od njih vrnitev razlike, ali pa na morebitne še ne prejete plače članov gospodinjstva, ki so sicer z opravljenim delom že zaslužene. Pri podjetju se nasprotno občasne terjatve največkrat pojavljajo tedaj, kadar za prodane proizvode ali za opravljene storitve še ni prejeto plačilo od kupcev.

Finančne naložbe (7) se pri gospodinjstvu pojavljajo razmeroma redko, saj pri njem praviloma ni odvečnega denarja, ki bi ga bilo mogoče nekam vložiti. Največkrat jih najdemo pri posameznih osebah, ki se ukvarjajo z dajanjem posojil ali nakupom vrednostnih papirjev in jih le prek formalne vključitve takšnih oseb v obravnavano gospodinjstvo lahko štejemo tudi kot postavke gospodinjskega premoženja.

Vse postavke gospodinjskega premoženja so denarno ovrednotene, in sicer ob njihovi pojavitvi po nabavni vrednosti. Ta vrednost se kasneje pri sicer nespremenjenih zgradbah (2) in opremi (3) predvsem zaradi obrabe in zastaranja zmanjšuje, pri finančnih naložbah v obliki danih posojil (7) se spreminja zaradi vračila danih posojil, pri nespremenjenem stanju vrednostnih papirjev pa zlasti zaradi spremembe njihove vrednosti na borzi vrednostnih papirjev.

Po drugi strani je v gospodinjstvu kot sstanjem v določenem trenutku opredeljeno gospodarsko kategorijo treba obravnavati tudi vir premoženja gospodinjstva. Pri podjetju je v tej zvezi govor o njegovih virih sredstev ali o obveznostih do njegovih virov sredstev. Pri gospodinjstvu je kot vir premoženja treba upoštevati naslednje:

8. lastniški vir premoženja,
9. občasne obveznosti,
10. dobljena posojila.

Lastniški vir premoženja (8) je pri podjetju označen preprosto kot kapital. Pri podjetju posamičnega lastnika imamo opravka z zneskom kapitala, ki ga je lastnik vložil v svoje podjetje. Pri delniški družbi je kapital pridobljen z izdanimi delnicami, ki so v rokah delničarjev, nakar štejejo delničarji kot nekakšni končni lastniki takšnega podjetja. Nasprotno je pri gospodinjstvu sicer mogoče upoštevati, da v njem marsikaj izhaja že iz podedovanega čistega premoženja, ki pripada njegovim sedanjim članom, v posameznem obdobju se pa lastniški vir premoženja očitno povečuje s tedanjimi prihranki dohodkov, to je s presežkom dohodkov nad stroški. V vsakem primeru je mogoče računati, da je lastnik gospodinjstva ena ali več oseb in da gre pravzaprav za nekakšno trajno obveznost gospodinjstva do lastnikov obstoječega premoženja gospodinjstva.

Občasne obveznosti (9) se pri gospodinjstvu pojavijo, kadar kupljeni material ali prevzete storitve še niso plačane. Nekaj podobnega se pripeti, če gospodinjstvo prevzetih dajatev še ne poravna. V vsakem primeru gre za obveznost gospodinjstva do drugih v zvezi s svojim poslovanjem. Podobno velja celo za dobljena posojila (10), kjer dejansko obstaja obveznost gospodinjstva do tistega, ki je dal gospodinjstvu posojilo in pričakuje povrnitev v proučevanem trenutku še odprtega zneska.

Seštevek vseh postavk premoženja gospodinjstva (1 do 7) je enak seštevku vseh postavk virov premoženja gospodinjstva (8 do 10). Če bi za gospodinjstvo sestavili bilanco stanja podobno kot za podjetje, bi v prvem primeru lahko govorili tudi o gospodinjski aktivi in v drugem primeru o gospodinjski pasivi.

Do zdaj smo v okviru gospodinjstva obravnavali le gospodarske kategorije, ki so opredeljene s stanjem. Kotz gibanjem v določenem obdobju opredeljeno gospodarsko kategorijo. V gospodinjstvu pa je treba obravnavati najprej tamkajšnje gospodarske pritoke, ki so pri podjetju označeni kot prihodki, pri gospodinjstvu pa jih navadno bolj preprosto označujemo kar kot dohodke. Tako se v zvezi z normalnim delovanjem gospodinjstva pojavljajo:

11. dohodki iz naslova zasluženih plač tamkajšnjih članov ali iz njihovega dela nasploh.

Upoštevati je treba še tiste dohodke, ki so bolj povezani s finančnimi posli; to so:

12. dohodki iz obresti od s strani gospodinjstva danih posojil in iz prejetih udeležb, ki jih omogočajo druge finančne naložbe gospodinjstva,
13. dohodki iz gospodinjstvu danih dotacij.

Imena postavk so dovolj razumljiva, zato jih ni treba pojasnjevati.

Kotz gibanjem v določenem obdobju opredeljeno gospodarsko kategorijo v gospodinjstvu je treba obravnavati tudi tamkajšnje gospodarske odtoke, ki so pri podjetju označeni kot odhodki, pri gospodinjstvu pa je mogoče govoriti bolj preprosto kar o stroških. Stroški so sestavljeni iz naslednjih postavk:

14. stroški v zvezi s porabljenimi živili, pijačami in drugimi materiali,
15. stroški v zvezi z uporabljenimi tujimi storitvami,
16. stroški odpisa zgradb in opreme,
17. stroški dajatev gospodinjstva,
18. stroški morebitnih zaslužkov oseb, ki so zaposlene v gospodinjstvu.

Če posebej navedemo še tisto, kar je povezano s financiranjem delovanja v gospodinjstvu, pa je treba upoštevati dodatno tudi:

19. stroške obresti od v gospodinjstvu dobljenih posojil in stroške izgube pri obstoječih vrednostnih papirjih,
20. stroške dotacij, ki jih gospodinjstvo daje nekomu zunaj njega.

Za primerjavo v proizvajalnem podjetju tako opredeljeni stroški (14 -20) še niso tamkajšnji odhodki, ki bi bili odštevni od tedanjih prihodkov. V podjetju štejejo kot odhodki šele tisti stroški, ki so vsebovani v prodanih proizvodih, saj se lahko stroški v obdobju nanašajo tudi na povečanje vrednosti zalog proizvodov ob koncu obdobja. Pri gospodinjstvu so pa stroški vedno hkrati odhodki, ker pri njem ni zalog lastnih proizvodov.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Tožbeni zahtevki s področja delovnih razmerij

Tanja Bohl

piše: Tanja Bohl, vir: revija Odvetnik, številka 2(80)/2017

Delovno razmerje je razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Ker je delovno razmerje torej trajnejše in osebno razmerje med dvema strankama, delavcem in delodajalcem, je v primeru morebitnih sporov pričakovano, da stranki te spore najprej poskušata urediti med sabo, šele če to ni mogoče, uveljavljata sodno varstvo.

Temu sledi tudi ureditev v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), ki glede uveljavljanja pravic pri delodajalcu in sodnega varstva določa, da ima delavec, če meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi oziroma da svoje obveznosti izpolni. Tovrstna pisna zahteva za odpravo kršitev oziroma za izpolnitev obveznosti je tudi procesna predpostavka za vložitev tožbe v smislu 23. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).

Šele če delodajalec v osmih delovnih dneh po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v 30 dneh od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev s strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Rok 30 dni je prekluziven in ima procesne učinke, kar pomeni, da delavec po poteku tega roka izgubi pravico do uveljavljanja sodnega varstva.

Seveda pa zakon predvideva tudi določene izjeme, ko predhodno pisno uveljavljanje pravic pri delodajalcu ni pogoj za sodno varstvo. Ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko namreč delavec zahteva v 30 dneh od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. V tem roku pa mora delavec uveljavljati tudi vse preostale pravice, ki so povezane z nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Delavec lahko tudi denarne terjatve iz delovnega razmerja uveljavlja neposredno pred pristojnim delovnim sodiščem. ZDR-1 sicer določa 5-letni zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja, vendar ga sodišče upošteva le na ugovor nasprotne stranke. Nazadnje velja tudi, da lahko kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v 30 dneh po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V praksi sodišča dopuščajo neposredno sodno varstvo tudi v primeru spremembe pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Takšno tožbo mora delavec vložiti prav tako v roku 30 dni po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas oziroma po prenehanju delovnega razmerja. Tudi v vseh navedenih primerih je rok prekluziven in ima procesne učinke v smislu izgube pravice do uveljavljanja sodnega varstva.

Na tej točki velja opozoriti tudi na možnost alternativnega reševanja sporov, ki ga predvidevajo ZDR-1 in nekatere kolektivne pogodbe, vendar se bomo v nadaljevanju posvetili zgolj sodnemu uveljavljanju pravic delavcev.

Delavec bo tožbo proti delodajalcu v delovnem sporu vložil pred delovnim sodiščem v skladu z ZDSS-1, pri čemer poudarjam, da delovni spori vsebujejo kar nekaj posebnosti – med drugim tudi možnost spremembe tožbe glede zahtevka, vse do konca glavne obravnave, in sicer brez privolitve nasprotne (tožene) stranke. Prav tako je za delovne spore pomembno, da zakon v veliko primerih določa t. i. obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da bo delavec sicer postavil tožbeni zahtevek in navedel dejstva, ki tožbeni zahtevek podpirajo, delodajalec kot tožena stranka pa bo moral dokazovati nasprotno, na primer, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Tožba za ugotovitev obstoja delovnega razmerja

V zvezi z zahtevkom za ugotovitev obstoja delovnega razmerja je možnih več različnih situacij.

Ena izmed njih je, da delavec pri delodajalcu opravlja delo, ne da bi sklenila pisno pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru je najprej relevanten že povzet 4. člen ZDR-1, ki definira delovno razmerje. Če elementi delovnega razmerja obstajajo, je delodajalec dolžan z delavcem skleniti pogodbo o zaposlitvi, ob tem pa je treba upoštevati tudi 12. člen ZDR-1, po katerem se delovno razmerje praviloma sklepa za nedoločen čas. Prav tako se v primeru, da čas trajanja ni določen pisno oziroma se ne sklene pisna pogodba o zaposlitvi za določen čas, domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Nadalje 17. člen ZDR-1 izrecno določa, da se pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. Delodajalec mora delavcu izročiti pisni predlog pogodbe o zaposlitvi praviloma tri dni pred predvideno sklenitvijo, pisno pogodbo o zaposlitvi pa ob njeni sklenitvi. Če delavcu ni izročena pisna pogodba o zaposlitvi, lahko kadarkoli v času trajanja delovnega razmerja zahteva njeno izročitev od delodajalca in uveljavlja tudi sodno varstvo, če mu je delodajalec ne izroči. Pomembno pa je, da tudi če stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali če niso v pisni obliki izražene vse sestavine pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 31. člena ZDR-1, to ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Ob tem je pomembno opozoriti, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja.

Delavec bo v tem primeru moral pred vložitvijo tožbe najprej na delodajalca nasloviti pisno zahtevo za uveljavljanje pravic na podlagi prvega odstavka 200. člena ZDR-1, s katero bo zahteval, da mu delodajalec izroči pisno pogodbo o zaposlitvi (za nedoločen čas). Šele če delodajalec v 8 delovnih dni delavcu ne bo izročil pisne pogodbe, ima delavec v nadaljnjih 30 dneh možnost vložiti tožbo na pristojno delovno sodišče. V tožbi bo delavec moral najprej zatrjevati in dokazovati, da je opravljal za delodajalca delo – kakšno delo in v kakšnih okoliščinah. Nato bo moral zatrjevati in dokazovati obstoj elementov delovnega razmerja (da je delo opravljal osebno, nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca ter da je za opravljeno delo prejel plačilo). Dokazati bo moral tudi, da gre za delo, ki ga delodajalec izvaja v okviru svoje redne dejavnosti na trgu. Kot je bilo že navedeno, bo delavec prav tako moral zatrjevati in dokazovati, da je predhodno na delodajalca že naslovil pisno zahtevo za uveljavljanje pravic ter da je tožbo vložil v zakonsko predvidenem roku.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.