TFL Glasnik:
V letošnjem letu je Luka Dakskobler že dvakrat dvignil veliko prahu. Prvič na natečaju Slovenija Press Photo, kjer je s štirimi nagradami postal veliki zmagovalec tokratnega izbora, nato pa še z uvrstitvijo med 25 polfinalistov natečaja za sanjsko službo lifestyle fotografa v Avstraliji, za katero se je potegoval, čeprav se v zadnjih letih veliko raje poglablja v zgodbe, kot je tista o Barbari, 11-letni deklici bistrega duha, ujeti v telesu bolnika s cerebralno paralizo, ki je na letošnjem Slovenija Press Photo osvojila nagrado za najboljšo reportažo leta.

»Delati nekaj, kar je samo sebi namen, je brez veze. Zato rad delam zgodbe, ki imajo nekaj več za seboj, ki nekaj pomenijo, ali pa ki dajo nekaj človeku, ki je v središču zgodbe, kot je Barbara,« je med drugim povedal v pogovoru. Fotoreporterstvu je zavezan že 18 let in fotografiranje novinarskih konferenc in večernih zabav bi takoj zamenjal za pripravo zgodbe o lovcih na tornade, ker je to »še vedno znanost, hkrati pa so ti ljudje čisto odbiti.«

TFL Glasnik:
Sanjska Avstralija se ni izšla. Ste razočarani?

Luka Dakskobler:
Velika zmaga je že to, da sem prišel med prvih 25. Še večja zmaga je medijska pozornost, nek novinar mi je rekel, da sem celo Slovenijo spravil na noge. Vseeno sem pa malo razočaran, ker sem videl, kakšni so med prvimi tremi. Brazilec je dober, Afganistanka ni profesionalna fotografinja, sem pa nekako pričakoval, da se bo uvrstila, Belgijka pa žal… videli smo, da v tem izboru kvaliteta in izkušnje niso bile pomemben kriterij. Zato sem malo razočaran nad komisijo. Vendar vsem privoščim. Če zmaga Afganistanka, sem prvi, ki ji bo čestital, ker si zagotovo zasluži.

TFL Glasnik:
Letošnje leto je za vas dobro. Nekaj mesecev prej ste bili veliki zmagovalec natečaja Slovenija Press Photo.

Luka Dakskobler:
Ja, letos je spet cela norišnica. Vsaki dve leti je tako. Prvič je bilo leta 2011, v letu 2012 sem delal zgodbe, ki so v 2013 spet zmagale. Na dve leti se mi menjavajo stvari, ker delam take zgodbe, ki jih ne moreš narediti v enem letu. Ko zmagam, je to posledica tega, da dam v to vse, kar je možno, in ko pošljem na natečaj zgodbe, kakršne sem letos, sem brez denarja, ker dam vse za te zgodbe. Potem je normalno, da potrebujem eno leto za manjše zgodbe in šele čez dve leti imam možnost spet nekaj pokazati.

TFL Glasnik:
Kako izbirate zgodbe za Slovenija Press Photo?

Luka Dakskobler:
Ogromno bedastih stvari je v medijih, jaz pa hočem delati nekaj, kar je bolj pomembno ali drugačno, zanimivo, ki si zasluži pozornost. Iz tega pridejo druge zgodbe. Naj razložim cel proces, saj je zanimiv. Za National Geographic Junior delam že 10 let in delati zanje je super. Najprej smo imeli zgodbo o športnih psih, iz tega je prišla zgodba o terapevtskih psih, istočasno je prišla zgodba o frizbi kužki Lyri, iz terapevtskih psov je pa prišla Barbara, ker je bila del terapije. V bistvu se vse povezuje, iz ene zgodbe grem v drugo. Nekje se pa zaključi in spet moram najti novo verigo. Benetke se na primer vlečejo iz drugih zgodb. Že dolgo delam za glasilo Ribič, delal sem zgodbo o reševanju rib iz presihajočega Cerkniškega jezera, pa za National Geographic Slovenija sem delal projekt ohranjanja soške postrvi, ki je genetsko že skoraj izumrla. Ti dve zgodbi, čeprav sta stari, sem poslal na Nature images award v 2011 in dobil tri nagrade in subvencijo za novo zgodbo. Tako smo šli delati zgodbo o beneški laguni, ki se potaplja. Samo da dobim priložnost, naredim tako dobro zgodbo, da zmagam. Prav zanimivo. Enako je bilo 2011. Ron Haviv iz agencije VII mi je dal priložnost, da sem šel v Istanbul na pomembno foto delavnico in sem tam naredil zgodbo, ki je zmagala. Tu je bilo isto, dali so mi priložnost, da grem delati beneško laguno, in je letos zmagala.

TFL Glasnik:
Zdi se, da so vaše najboljše zgodbe povezane s tem, kar vam je blizu, ribiško življenje, Barbarina zgodba. Je ta povezana tudi z vašo boleznijo?

Luka Dakskobler:
Nisem je šel zaradi tega delati. Mi je pa blizu, da je človek hendikepiran. Deklica je »ful faca«, vesela in srečna, ko pa pomisliš, da se vsega zaveda, čisto nič pa ne more kontrolirati telesa… Nisem poznal njene zgodbe in po čem je posebna. Vedno sem hotel delati zgodbe o ljudeh, za katere sicer nihče ne bi slišal. Videl sem, kako pes vpliva nanjo, rabil pa sem več, ker smo zgodbo o terapevtskih psih že obdelali. Potem so mi povedali, zakaj je posebna in sem rekel, da je to treba narediti. Takoj sem se zmenil z National Geographic Junior za objavo. Sem pa vedel, da bom naredil daljšo in večjo zgodbo. Po dveh mesecih dela sem bil odločen, da bo šla zadeva, ko bo končana, na Tednik (prispevek se začne na 30. minuti, op. ur.) in se uredi račun za Barbaro, da bodo lahko ljudje donirali.

TFL Glasnik:
Kaj je za vas izziv, ko delate zgodbo?

Luka Dakskobler:
Narediti presežek v smislu, da je zgodba narejena drugače, ampak dobro drugače. Da so še vedno zapakirane informacije v fotografije tako, kot je treba. Reportaža o Barbari je bila sestavljena iz številnih obiskov pri njej v Dornavi na fizioterapiji, delovni terapiji, s komunikatorjem, pri njih doma… Moj načrt je, da iz vsakega obiska prinesem eno ali dve fotografiji, ki sta tak presežek, da sploh ne razmišljaš, ko ju izbereš za zgodbo. Da res rečeš uau, da ti pove vse, da izraža nekaj. Mora biti popolna. Sem perfekcionist in taka mora biti tudi fotografija, hkrati pa drugačna, kot bi jo naredil, če bi samo stal tam in gledal. Včasih težko vidiš drug pogled. Zelo hitro se zgodi tudi, da na račun drugačnega pogleda fotoreporterji izgubijo informacijo. Izziv je narediti drugačno fotografijo, dobro fotografijo z drugačnim pogledom, pa da še vedno pove vse tisto, kar ti mora.

TFL Glasnik:
Danes, ko je treba vse narediti hitro, si za zgodbo vzamete veliko časa. Kako to?

Luka Dakskobler:
Delam tako, kot delajo take zgodbe v tujini. Projekt lahko traja tudi eno leto. Pomembno je, da je dobro fotografiran, da je poglobljena reportaža, da je uravnotežena, da je vse poslikano, kot mora biti. Na tak način delam in prav je, da na tak način delaš take zgodbe. Če delaš nekaj na pol, ne boš dal pravega sporočila, ne boš povedal celotne zgodbe in če take zgodbe omejuješ na ožji pogled, niso tako dobre.

TFL Glasnik:
Je za dobro zgodbo pomemben odnos s fotografirancem?

Luka Dakskobler:
Barbara je taka faca, da si takoj prijatelj z njo. S starši je pa drugače. Prvič so bili bolj tako, v drugo so bili še zadržani, v tretje smo bili že kolegi. Seveda moraš priti dovolj blizu. Kot je rekel Capa, če tvoje fotografije niso dovolj dobre, potem nisi bil dovolj blizu. Pri Barbari v Dornavi ni problem biti blizu. Je pa v moji zgodbi tudi tisto, kar ne vidiš vsak dan - kako jo njena pedagoginja zjutraj umiva, kako si umivata zobe, kako jo hrani, ker ne more jesti sama. Večji problem je doma najti njihovo pravo interakcijo. Zato se tudi fotografija, kjer jo brat meče v zrak pred hišo, najbolj objavlja. Mala uživa v tem. Moraš imeti že nek odnos, da ti oni zaupajo in lahko pokažejo, kako doma funkcionirajo, ne da bi ves čas pazili, kako se obnašajo pred teboj. Moraš biti muha na steni.

Ljudje hitro vidijo, kdaj hočeš narediti nekaj zanje in kdaj hočeš narediti dobre fotografije, da boš sam dobro videti. Najprej moraš vzpostaviti odnos, potem pa tudi vidijo, kaj fotografiraš, da ne fotkaš čisto vsega, da jim pustiš trenutke, ko je potrebna distanca. Iskren moraš biti do njih, videti morajo, da ti je mar zanje, da niso le orodje za dobro fotografijo.

TFL Glasnik:
Danes lahko vsak fotografira že s telefonom. Kako to vpliva na delo profesionalnega fotoreporterja?

Luka Dakskobler:
To vpliva predvsem v medijih, ker večina medijev nima več občutka za dobro fotografijo. Stroški so tisti, ki narekujejo, kakšno fotografijo bodo objavili in fotografije bralcev so zastonj. Kvaliteta je dovolj dobra, ker so fotoaparati dovolj dobri. Kaj je na fotografiji, koliko informacij je zapakiranih vanje in ali so na pravilen način zapakirane, je pa vprašljivo. Fotoreporter ima novinarsko etiko in občutek, kaj mora biti na fotografiji. Normalen človek pa mogoče ne in se mu bo zdela fotografija dobra, zanimiva, odbita… pa bo neprimerna za temo, ki jo je fotografiral. Vendar je zastonj. Profesionalni fotoreporterji postajajo malo odveč, za tiste medije, ki ne dajo nič na kvalitetno fotografijo, so samo strošek. To je globalen problem. Čeprav je v tujini več medijev, ki dajo nekaj na dobro fotografijo, kot tistih, ki jih čisto nič ne briga in gledajo samo na denar.

Sedaj se pri nas stvari malo spreminjajo, pred nekaj leti pa je šlo to čez vse meje. Sedaj imam občutek, da se je začelo razmišljati o dobri fotografiji pri nas. To so naredili festivali, Slovenija Press Photo je veliko naredil za to, ker je bila to promocija kvalitetnega fotoreporterstva, nekaj naredi tudi Fotopub v Novem mestu. Pa tudi mediji so naredili svoje, ko so objavljali rezultate. Še vedno pa imamo medije, trač medije, brezplačnike, kjer je prioriteta zastonj fotografija.

TFL Glasnik:
Kako pa vpliva na vaše delo stock fotografija?

Luka Dakskobler:
Stock fotografija obstaja od nekdaj. To ni problem fotografije ampak medija. Lahko se odločiš, da boš o temi, ki jo obravnavaš v svojem mediju, poslal fotografa narediti zgodbo ali vsaj nekaj dobrih fotografij, lahko pa se odločiš, da boš za en evro na iStocku kupil fotografijo na to temo. Vendar bo ta delovala samo na simbolični ravni, ne bo pa na njej tisto, o čemer pišeš. To so fotografije za ilustracijo, ne gre za to, da izbiraš med dvema enakovrednima fotografijama.

TFL Glasnik:
Ste vedno hoteli biti fotoreporter?

Luka Dakskobler:
Ne. Za to sem se odločil na koncu gimnazije. Prej sem pisal zgodbe in romane, vedno pa sem bil vizualen človek, začel sem delati zgodbe tudi v fotografiji in se odločil, da bom fotoreporter. Pri nas sploh ni študija fotoreporterstva, zato sem šel na novinarstvo in se osredotočil na novinarsko fotografijo. Takrat sem fotografiral že skoraj deset let, od 14 leta, tako da sem že delal kot fotoreporter, ker sem za Ribiča fotografiral tekme. Delal sem pa vse mogoče. Sem scenarist, za produkcijsko skupino Mangart sem delal oddaje Z glavo na zabavo pa Big Father 1 in 2, malo ljudi ve, da sem avtor prve slovenske mobi novele Njudjerzzi. V nekem obdobju so bile zelo popularne, gre za to, da imaš na mobiju vsak dan izsek, nov del zgodbe, ki je v video in foto obliki za tiste, ki takrat še niso imeli videa.

TFL Glasnik:
Bo naslednji projekt knjiga?

Luka Dakskobler:
V bistvu bo. Tudi fotoknjigo imam v načrtu. Zdaj je že čas, če samo teh deset nagrajenih zgodb dam vanjo, bo dovolj.

TFL Glasnik:
Objavljate tudi v reviji National Geographic, kar so sanje številnih fotografov.

Luka Dakskobler:
Jaaa. Bile so tudi moje sanje in sem za slovenskega tudi delal. Na ameriškem sem imel stike z urednikom Davidom Griffinom. Vprašal sem, če bi objavili zgodbo o presihajočem jezeru v Cerknici, ker so ravno takrat iskali take zgodbe, in mi je odpisal, da je zgodba malo preveč oddaljena za njihovo revijo, a mi je bil všeč iskren, pošten odnos in mnenje. Smo pa le majhni in bogu za hrbtom za ameriški trg.

Za slovenskega pa sem delal na način, kot delajo v tujini. Pomembne dolge projekte, za katere sem se zavezal, da jih bom delal in sem jih delal tudi eno leto, če je bilo treba. Tako se dela poglobljene zgodbe, ne vem, kaj naj drugega rečem. Prva zgodba, ki sem jo naredil za National Geographic je bila o Žički kartuziji in ker zgodbe pred potrditvijo pošljejo v Washington, je odgovorne tam kar malo zaskrbelo, ker bo fotograf tudi pisal. Oni tega niso navajeni, imajo fotografa in novinarja, pri nas zaradi denarja tako ni šlo, meni pa je bilo vseeno, znam pisati take stvari, samo ločiti moram, enkrat fotografiram, drugič pridem pa pisat. Sicer eno ali drugo trpi. Na National Geographic Society imajo interni natečaj najboljših reportaž vseh lokalnih izdaj po svetu in Žička kartuzija je bila takrat med prvimi petimi, njih je pa prej tako skrbelo.

TFL Glasnik:
Kako to, da ostajate v Sloveniji, kljub sedaj že obsežnim referencam?

Luka Dakskobler:
Saj ne boste verjeli. Oziroma boste. Zaradi denarja. Ne morem ven. S temi zgodbami ne zaslužim nič. Konstantno sem brez denarja. Ni možnosti, da grem ven. Bi pa šel. Zato je bila Avstralija zame korak ven, vedel sem, da bi tam navezal stike, dobil nove naročnike, se dogovoril za kakšno službo – vse se ti odpre. Z istim namenom sem se prijavil na razpis za bivanje v rezidenci v New Yorku. V New Yorku poznam veliko ljudi, tudi fotourednika na Timeu, ker mi je on dal nagrade leta 2011 in spremlja moje delo. Lahko bi v enem mesecu poleg projekta, ki bi ga naredil za rezidenco, šel še tja in si uredil še kakšno sodelovanje. Sam od sebe pa ne morem nikamor. Tu sem zacementiran, 20 evrov imam v denarnici, ko pride kakšen denar, se gibljem okrog 300 evrov na računu in to je to.

Ni nujno, da se preselim ven, samo da začnem delati v tujini in za tujce, ker v Sloveniji žal ni denarja. To je že dolgo moj izziv, vsaj pet let, posebej pa od 2010, ko sem v Ljubljani šel na fotodelavnico k Ronu Havivu in mi je dal vedeti, da bi s tako kakovostjo lahko bil med njimi. Pa to Ron Haviv, nekakšen bog fotoreporterstva. Mene in Mateja Leskovška je nato zastonj povabil v Istanbul in tam je bilo enako, ko je videl, kaj sem naredil v eni noči pri ribičih. Nisem mogel verjeti, na koncu delavnice smo bili na zabavi, kjer me je že skoraj 20 minut hvalil. Potem je prišla Stephanie Sinclair, ki je nekakšna boginja fotoreporterstva, in Haviv me je predstavil, da mi je bilo kar čudno. Kot da bi programerja Bill Gates predstavil Stevu Jobsu in rekel to je zelo dober programer. Tudi takrat je rekel, da upa, da pridem ven iz našega medijskega prostora in začnem delati globalne zgodbe, ker bom s tako kvaliteto daleč prišel.

Pogovarjala se je: Martina Budal
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si