Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 4. december 2018 / številka 34

Kakšna je prihodnost Evropske unije in kakšne izzive ima pred seboj? Da so ključne pri odgovoru na to vprašanje prihajajoče volitve v Evropski parlament, je poudarjala večina udeležencev odmevne okrogle mize na že 16. dnevih evropskega prava, ki so 21. novembra 2018 potekali na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V TFL Glasniku smo pripravili poročilo z dogodka.

Za današnjo Temo tedna smo izbrali prispevek Nevenke Simić Mićunović iz revije Denar z naslovom Pasti podaritve deleža družbe. Za določene zadeve bi skorajda stavili, da se v praksi ne dogajajo več, a opisana zgodba pravi, da ni tako. V praksi se tako še vedno srečujemo s primeri, ko posamezniki sklepajo pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža na zakonskega partnerja ali otroka, pri tem pa sploh ne vedo, da je možno uveljaviti odlog ugotavljanja davčne obveznosti. Poleg tega menijo, da zaradi brezplačnega prenosa deleža niso dolžni vložiti napovedi, ker niso prejeli kupnine, in tako ne vložijo napovedi niti ne priglasijo odloga ugotavljanja davčne obveznosti, kar jih na koncu zgodbe drago stane.

S pravnega področja izpostavljamo prispevek z naslovom Informacijske tehnologije in moralno-etični vidik njihove uporabe, s finančnega področja pa prispevek Prevare v računovodskem poročanju se začnejo v knjigovodstvu.

Vabljeni k branju!

Pogovor
TFL Glasnik: Spreminjanje mentalitete državljanov EU

Dnevi evropskega prava 2018

Kakšna je prihodnost Evropske unije in kakšne izzive ima pred seboj? Da so ključne pri odgovoru na to vprašanje prihajajoče volitve v Evropski parlament, je poudarjala večina udeležencev odmevne okrogle mize na že 16. dnevih evropskega prava, ki so 21. novembra 2018 potekali na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

 

Dnevi evropskega prava 2018

 

»Volilni sistem ni krivec za padec volilne udeležbe na volitvah v Evropski parlament,« je prepričan direktor Inštituta za ustavno pravo dr. Ciril Ribičič. Problem naj bi bil tudi slaba motivacija poslancev za udejstvovanje v zadevah evropske politike, kar je vzrok tudi za slabšo percepcijo Evropske unije (EU) v očeh njenih prebivalcev. Sicer ima kar 84 odstotkov slovenskih državljanov do EU in njene politike pozitiven odnos, vendar menijo, da je EU od državljanov preveč oddaljena in zato posamezniki na njeno delovanje ne morejo vplivati. Tudi med državljani vlada torej blag evroskepticizem, čemur lahko pripišemo nizko volilno udeležbo na volitvah v Evropski parlament. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da je osem od devet parlamentarnih strank v Sloveniji še vedno pro-evropskih.

Dnevi evropskega prava 2018

 

Kot poudarja profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Franc Grad, EU ni zmožna odreagirati na konkretne situacije, iz tega pa so vzklili nacionalizem in različna populistična gibanja po Evropi, ki spreminjajo mentaliteto državljank in državljanov EU. Politične osebnosti, kot sta Viktor Orbán in Marine Le Pen, imajo veliko moč nad prebivalci, saj iz svoje politike delajo »šov«. Mnenja glede uvrstitve takih strank v Evropski parlament so deljena, dejstvo pa je, da povzročajo zmedo in premike v političnem prostoru Evrope. Če EU ne bo odločno nastopila proti tem gibanjem, lahko to vodi k preobratu na prihajajočih evropskih volitvah in celo v propad EU. Pot k propadu EU in lekcija za ostale članice pa je lahko tudi Brexit, ki v prihodnost EU postavlja dvom, nestabilnost in nepredvidljivost.

Dnevi evropskega prava 2018

 

Na konferenci, ki jo je organiziral Inštitut za evropske študije v sodelovanju s Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani pa ni primanjkovalo niti kontroverznih stališč o aktualni sodni praksi Sodišča Evropske unije v zvezi z intra-EU investicijsko arbitražo, postopanjem Evropske komisije pri sklepanju trgovinskih sporazumov s tretjimi državami ter v zvezi z uporabo evropskega prava v slovenski državni upravi. Vsekakor mnogo zanimivih izhodišč za razprave na Dnevih evropskega prava 2019, kamor organizatorji, skupaj s partnerji (srebrna katedra Pravne fakultete v Ljubljani, ELSA, Syla, Inštitut za ustavno pravo in že tradicionalni medijski partner Tax-Fin-Lex) že sedaj vljudno vabimo.

Dnevi evropskega prava 2018

 

Poročilo so pripravile:
Hana Šerbec, Polona Žibert, Gaja Tanko, Kaja Bukovinski, Nadja Strle, Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Foto: Pravna fakulteta UL

Dnevi evropskega prava 2018

Tema tedna
Pasti podaritve deleža družbe

Nevenka Simić Mićunović

piše: Nevenka Simić Mićunović, revija Denar, št. 489/2018

Za določene zadeve bi skorajda stavili, da se v praksi ne dogajajo več, a naslednja zgodba nam pravi, da temu ni tako. V praksi se tako še vedno srečujemo s primeri, ko posamezniki sklepajo pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža na zakonskega partnerja ali otroka, pri tem pa sploh ne vedo, da je možno uveljaviti odlog ugotavljanja davčne obveznosti, poleg tega pa menijo, da zaradi brezplačnega prenosa deleža niso dolžni vložiti napovedi, ker niso prejeli kupnine, in tako ne vložijo napovedi niti ne priglasijo odloga ugotavljanja davčne obveznosti, kar jih na koncu zgodbe drago stane.

Brezplačen prenos poslovnega deleža

Posamezniki v želji, da bi prenesli poslovni delež na zakonskega partnerja ali otroka, sklepajo pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža oziroma darilne pogodbe. Pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža mora biti v obliki notarskega zapisa,1 zato jih praviloma sestavijo notarji, od katerih nekateri svojo stranko seznanijo z možnostjo priglasitve odloga ugotavljanja davčne obveznosti, ki jo lahko vloži odsvojitelj poslovnega deleža, nekateri notarji pa svojih strank na to možnost ne opozorijo. Res je sicer, da bi se vsaka stranka morala sama pozanimati o postopkih, ki sledijo oziroma o njenih morebitnih davčnih obveznostih, in res je tudi, da notarji niso dolžni svojih strank seznanjati z davčnimi posledicami,2 a ne glede na vse to menim, da bi vsak skrben notar, če že ne opozori na morebitne davčne posledice, ker to ni v njegovi domeni, svojo stranko lahko vsaj opomnil, da se pozanima o svojih morebitnih davčnih obveznostih, s čimer bi ji prihranil denar, predvsem pa slabo voljo.

V primeru, ki sem ga dobila v roke, je eden izmed staršev kot edini družbenik v letu 2012 brezplačno odsvojil celotni poslovni delež svojemu otroku in v zvezi s tem ni priglasil odloga ugotavljanja davčne obveznosti,3 ker o tej možnosti ni bil seznanjen. Ker je šlo za brezplačen prenos in ni prejel nobene kupnine za odsvojeni poslovni delež, je menil, da mu tudi napovedi za odmero davka na kapitalski dobiček ni treba vložiti. V sodnem registru je bil tako na podlagi pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža vpisan otrok kot nov družbenik.

Po dveh letih od podaritve deleža je davčni organ starša pozval k vložitvi napovedi, in to v 15 dneh od dneva poziva, ki jo je slednji v tem roku tudi vložil, vendar z napačnimi podatki, saj sta bili v napovedi vrednost ob pridobitvi in vrednost ob odsvojitvi poslovnega deleža isti (v obeh primerih je bil vpisan znesek osnovnega kapitala v istem znesku). Zaradi napačnih podatkov v vloženi napovedi je bil starš pozvan k dopolnitvi napovedi, pri čemer mu je bilo pojasnjeno, kaj se obravnava kot vrednost ob pridobitvi in ob odsvojitvi ter da je bil z brezplačnim prenosom poslovnega deleža ustvarjen kapitalski dobiček in posledično nastane davčna obveznost.

Razveza pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža

Po tej informaciji davčnega organa sta starš in otrok pri notarju sklenila sporazumno razvezo pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, čigar posledica je bila ponovni vpis starša kot družbenika v sodnem registru. Kot je iz sporazuma razumeti, naj bi razveza »negirala« prvotni brezplačni prenos poslovnega deleža, ki naj bi bil s to razvezo »odpravljen«, ker je otrok vrnil staršu poslovni delež, s čimer naj bi se vzpostavilo prvotno stanje. Na ta način naj ne bi prišlo do s strani davčnega organa napovedane obdavčitve.

V letu 2016, to je po dobrem letu od zadnje komunikacije, je davčni organ ponovno vzel zadevni primer v roke in starša seznanil z dejstvi oziroma podatki o vrednosti deleža ob pridobitvi in ob odsvojitvi, na katera je starš odgovoril s pisnim pojasnilom, da je treba razvezo obravnavati v smislu, kot da prvoten posel sploh ni bil sklenjen in da zato ni podlage za kakršnokoli obdavčitev.

Kljub tem pojasnilom starša je davčni organ po dobrih dveh letih, to je v letu 2018, izdal odločbo o odmeri kapitalskega dobička pri odsvojitvi deleža na podlagi pogodbe o brezplačnem prenosu. V odločbi je davčni organ zapisal dejstva, ki izhajajo iz sodnega registra, in sicer da je starš odsvojil poslovni delež v letu 2012, da je otrok bil imetnik poslovnega deleža dve leti, to je obdobje od sklenitve pogodbe o brezplačnem prenosu in do sporazumne razveze te iste pogodbe. Po sporazumni razvezi je bil starš ponovno vpisan kot imetnik deleža. Davčni organ ni upošteval razveze pogodbe kot pravni temelj za »izničenje« prvotnega posla, temveč se je pri svoji odločitvi oprl predvsem na podatke iz sodnega registra in odločil, da je s sklenitvijo pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža starš odsvojil svoj delež otroku, zato je bil dolžan vložiti napoved.

V letu 2018 je davčni organ staršu poslal tudi obvestilo, s katerim ga obvešča, da iz razveze niso razvidni razlogi za prenehanje darilne pogodbe, kot jih določa OZ,4 oziroma da ni razviden razlog razveze, kar je pomembna okoliščina pri presoji, ali gre pri razvezi za prenehanje prvega pravnega posla (v tem primeru davčna obveznost ne nastane) ali za nov pravni posel (v tem primeru davčna obveznost nastane). Ker razveza pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža ne vsebuje teh razlogov, se meni, da gre za nov pravni posel, ki ne vpliva na veljavnost prvega pravnega posla (pogodba o brezplačnem prenosu poslovnega deleža).

Davčni vidik

Če na kratko povzamemo davčne vidike te zgodbe, imamo dva ključna trenutka, in sicer

  • brezplačen prenos poslovnega deleža in
  • razvezo pogodbe.

Vsak od teh dveh trenutkov predstavlja podlago za obdavčitev.

Brezplačen prenos poslovnega deleža

Ne glede na brezplačno odsvojitev poslovnega deleža je bil starš dolžan vložiti napoved za odmero davka na kapitalski dobiček, saj gre tudi v primeru podaritve za odsvojitev. Ker pa ZDoh-2 daje možnost priglasitve odloga ugotavljanja davčne obveznosti, bi starš namesto napovedi lahko v istem roku (do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto) uveljavljal odlog. Po tem roku odloga ni več možno priglasiti,5 zato lahko vloži napoved kot samoprijavo.6

ZDoh-2 glede odloga ugotavljanja davčne obveznosti v 100. členu določa:

»(1) Kadar zavezanec odsvoji kapital na način, določen v drugem odstavku tega člena, se davčna obveznost zavezanca v trenutku odsvojitve ne ugotavlja.

(2) Ugotavljanje davčne obveznosti se lahko odloži pri naslednjih odsvojitvah kapitala:

1. podaritvi kapitala zavezančevemu zakoncu ali otroku, vključno z neodplačno izročitvijo po izročilni pogodbi;

2. …

3. …

(3) O tem ali gre za odsvojitev kapitala iz drugega odstavka tega člena, odloči davčni organ na podlagi priglasitve odsvojitve kapitala pri davčnem organu, če je tako določeno z zakonom, ki ureja davčni postopek.

(4) Ugotavljanje davčne obveznosti se odloži do naslednje obdavčljive odsvojitve podarjenega kapitala, ki jo opravi zavezančev zakonec ali otrok, oziroma do …

(5) Kadar se ugotavljanje davčne osnove odloži, se kot čas pridobitve s podaritvijo ali zamenjavo pridobljenega kapitala šteje:

1. v primeru ko zavezančev zakonec ali otrok pridobi kapital z obdaritvijo – datum, ko je darovalec pridobil kapital;

2. …

3. …

(6) Kadar se ugotavljanje davčne osnove odloži, se kot nabavna vrednost s podaritvijo ali zamenjavo pridobljenega kapitala šteje:

1. v primeru ko zavezančev zakonec ali otrok pridobi kapital z obdaritvijo – nabavna vrednost kapitala v času, ko je kapital pridobil darovalec;

2. …

3. …

(7) Za otroka po tem členu se šteje lasten otrok, posvojenec in pastorek.

Če bi starš pravočasno priglasil odlog ugotavljanja davčne obveznosti, potem ob tej odsvojitvi ne bi prišlo do plačila davka na kapitalski dobiček, saj bi obveznost za vložitev napovedi in s tem za plačilo davka na kapitalski dobiček prenesel na svojega otroka (če seveda tudi ta ne bi v prihodnosti delež podaril in uveljavljal odlog ter bi tudi on obveznost prenesel naprej na npr. svojega otroka).

Pri brezplačnem prenosu poslovnega deleža je namreč treba vedeti, da je darovalec7 hkrati tudi odsvojitelj poslovnega deleža in je ne glede na dejstvo, da ne prejme nobenega plačila, dolžan vložiti napoved za odmero davka na kapitalski dobiček,8 in plačati davek. Otrok, kateremu je starš podaril svoj delež, je v vlogi obdarjenca, vendar ker gre za prvi dedni red, je oproščen plačila davka na dediščine in darila.

Razveza pogodbe

V zvezi z razvezo pogodbe je že predhodno povedano. Poudarek je predvsem na dejstvu, da je bil otrok imetnik deleža približno dve leti in kot tak vpisan v sodni register, zato je davčni organ razvezo obravnaval kot darilo otroka (nazaj) staršu. Ker je oče predstavnik drugega dednega reda, je ta prenos (nazaj) na starša obdavčljiv z davkom na darilo.

Sporazumna razveza pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža, katere posledica je bil prenos poslovnega deleža nazaj na starša, tako dejansko predstavlja darilo staršu9 in podleže davku na dediščine in darila, ki se giblje med 5 in 14 odstotkov (nad 400.000,00 evrov).

Zaključek

Opisana zgodba je le eden od primerov, ki prikimava latinskemu pregovoru Ignorantia iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). Davčni zavezanci se namreč še vedno ne zavedajo v zadostni meri, da se je pred sklenitvijo vsakega pravnega posla predhodno treba pozanimati tudi o tem, ali ta pravni posel morebiti predstavlja kakršnekoli davčne posledice. Če bi starš iz te zgodbe pred sklenitvijo prvega posla, to je podaritve deleža otroku, obiskal davčnega svetovalca, bi se izognil vsem opisanim težavam. Celoten posel bi bil izpeljan brez davčnih posledic in še vedno v skladu z davčno zakonodajo.


Opombe:


1 Glej tretji odstavek 481. člena ZGD-1-UPB3, Uradni list RS, št. 65 z dne 14. 8. 2009.

2 V notarskem zapisu je praviloma vključena navedba, da opozorila notarja ne zajemajo davčnega svetovanja.

3 Glej 100. člen ZDoh-2-UPB7, Uradni list RS, št. 13 z dne 28. 2. 2011.

Obligacijski zakonik, OZ-UBP1, Uradni list RS, št. 97 z dne 24. 10. 2007.

5 Glej sodbo Upravnega sodišča št. I U 1107/2014 z dne 2.10.2014: »… predpisani rok za priglasitev odloga šteti za materialni in s tem prekluzivni, kar pomeni, da s potekom roka pravica do ugodnosti ugasne.« Glej tudi sodbo I U 523/2009 z dne 10.2.2010 in U 2598/2008 z dne 13. 7. 2010.

6 Glej 63. člen ZDavP-2-UBP4, Uradni list RS, št. 13 z dne 28. 2. 2011 .

7 Glej 94. člen ZDoh-2-UPB7, Uradni list RS, št. 13 z dne 28. 2. 2011: »Za odsvojitev kapitala po tem poglavju se šteje vsaka odsvojitev kapitala ali dela kapitala, kot je zlasti prodaja kapitala, dajanje kapitala v dar,…«

8 Napoved je treba vložiti tudi v primeru, če je pri odsvojitvi ustvarjena izguba.

9 V obvestilu je davčni organ zapisal: »Razveza pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža je obdavčljiva na podlagi ZZZD, saj je zavezanec neodplačno pridobil poslovni delež v družbi.«

Strokovni članki
Informacijske tehnologije in moralno-etični vidik njihove uporabe

mag. Roman Završek

piše: mag. Roman Završek, revija Odvetnik št. 4(87)/2018

Težko je pisati o novih tehnologijah na področju odvetništva v Sloveniji, če vemo, da se v zadnjih dveh stoletjih na področju odvetniškega svetovanja strankam, obračunavanja storitev, tarife, urne postavke, obračuna od vrednosti po dobljenem sporu ni zgodilo prav nič revolucionarnega. Zagotovo pa se v zadnjem času prav vsi odvetniki srečujemo z vse večjim pritiskom strank na ceno naših storitev. In to je tisto, kar nam dejansko povzroča sive lase. Stranke se o ceni pogajajo ne samo ob sklenitvi posla, temveč tudi med izvajanjem posla in celo po zaključku. Hkrati pa se na trgu pojavljajo alternativni ponudniki storitev, ki istovrstne storitve lahko ponudijo ceneje, hitreje in celo zanesljiveje...

V zvezi s tržno prisotnostjo so med anglosaškim sistemom in kontinentalnim pravnim sistemom seveda razlike, na področju novih tehnologij in pri načinu opravljanja storitev pa bistvenih razlik ni. Klasična odvetniške storitve so bolj ali manj povsod enake, medtem ko ponudniki informacijske tehnologije (IT) korakajo z razvojem vse hitreje in uspešneje. Nekako smo se torej znašli v razkoraku tudi na področju odvetništva, saj imamo na eni strani tradicionalen način izvajanja pravnih storitev, na drugi strani pa nove tehnologije, ki vedno bolj posegajo v odvetnikovo delo.

Z gotovostjo lahko trdim, da se bo odvetništvo v naslednjih dveh desetletjih spremenilo bolj, kot se je v preteklih 200 letih. Izredno zmogljiva strojna in programska oprema bosta na dolgi rok spremenili način odvetniškega dela. Tradicionalni odvetniki bodo postali preteklost, nadomestili jih bodo zmogljivi informacijskimi sistemi, s cenovno ugodnejšimi ponudniki, ki bodo pri svojem delu uporabljali zmogljivo programsko opremo, ali pa celo navadni laiki, ki bodo svoje delo izvajali z ustrezno programsko opremo. Do te spremembe seveda ne bo prišlo čez noč, vendar se bo do leta 2050 način izvajanja odvetniških storitev gotovo bistveno spremenil. S pomočjo novih tehnologij se bo izvajalo več kot 50 odstotkov odvetniških opravil. Da te trditve niso iz trte izvite, se moramo zgolj ozreti naokoli; niti ni treba prav daleč … Tako na primer že dlje časa obstajajo številne mreže posameznikov, ki se združujejo zgolj za izvedbo storitev. Ena izmed takih mrež deluje na primer v anglosaškem svetu in je izjemno uspešna, saj podpira več kot 20 odstotkov vseh funkcionalnih odvetniških storitev.

Večje odvetniške družbe so že začele z ustanavljanjem lastnih oddelkov za IT. V anglosaškem svetu že prevladujejo multidisciplinarne družbe, v katerih se odvetniki združujejo z drugimi ponudniki storitev, na primer z davčnimi svetovalci, arhitekti, ponudniki IT. Pravni študiji dobivajo novo podobo in vsebino. Pravno upravljanje rizikov, izogibanje sporom, multidisciplinarne pisarne, ki združujejo odvetnika, računovodjo, davčnega svetovalca, arhitekta, urbanista, vse to je že zdavnaj postalo stvarnost. Nekaj takih pisarn deluje na primer tudi že v Nemčiji.

Na spletu so laikom na voljo izjemno zmogljivi sistemi pravnih storitev, ki so cenejše kot odvetniške storitve; vsak posameznik si lahko sam sestavi katerokoli pogodbo, podatke zgolj vnese v obrazec oziroma v sistem. Prav tako niso več nobena novost virtualna sodišča, ki ponekod že delujejo in precej uspešno rešujejo veliko število sporov, kar za državo nedvomno pomeni ogromne prihranke. Državam pa je seveda v interesu, da zmanjšajo stroške, ki jih namenjajo poslovanju sodišč.

V Evropi deluje že kar nekaj sistemov za ocenjevanje odvetnikov, na primer Avvo ki deluje tako, da stranke po izvedeni storitvi odvetnika ocenijo; stranke pa seveda izbirajo odvetnike na podlagi prejetih ocen. Znani so sistemi za primerjavo odvetniških storitev, ki so zgolj nadgradnja prej omenjenega sistema Avvo; odvetniki se tako na podlagi prejetih ocen uvrščajo na posamezne lestvice v skladu z načinom izvedbe storitve, cenovno politiko in po še nekaterih drugih kazalnikih, ki jih sistem omogoča in jih običajno narekujejo potrošniki.

Prav zastrašujoče so e-dražbe odvetnikov, v katerih odvetniki zgolj zato, da bi pridobili posel, zbijajo svoje cene. Čeprav se zadeva zdi skrb vzbujajoča, je nanjo treba resno računati.

Prav tako se bomo morali odvetniki kmalu soočiti z umetno inteligenco. Njena uporabna vrednost je v tem trenutku sicer še relativno slaba, saj le simulira delo človeka in ne nudi prave opore, ker je ves čas potreben človek, ki jo spodbuja in napolnjuje, da deluje. Splošna umetna inteligenca bo taka, ki bo sposobna izvajati prav vse naloge človeških možganov. Njena implementacija se predvideva za čas med letoma 2020 in 2040; odvisno od napredka na tem področju. Česar pa se vsi bojimo, je super inteligenca. Gre za strojno opremo, ki bo naprednejša od človeških možganov, kar pomeni, da bo vključevala tudi empatijo. Vsi že poznamo sisteme predefinirane oziroma namenske umetne inteligence, kot je na primer priročni virtualno pomočnik Siri na telefonih Apple. Siri lahko sprašujete različna vprašanja, spreminjate ukazne jezike, prosite za različne vrste dokumentov ali aplikacij … V zvezi z umetno inteligenco pa se za odvetnike zlasti odpira področje – pogosto tudi kot izgovor, zakaj umetna inteligenca ni primerna za področje odvetništva – empatije.

Seveda pa obstajajo tudi tehnologije, ki bi jih lahko poimenovali kar razgrajevalne tehnologije, angl. destruction tehnologies, ki na različne načine dejansko razgrajujejo doslej enovit odvetniški poklic.

Naj omenim še splošno pravno pomoč, tj. vse, kar lahko vsak uporabnik pridobi na spletu v okviru tistih programov, ki so že na voljo in smo jih že omenili. Uporabnik lahko prav vse postori sam, na koncu pa si ustrezen dokument tudi sam natisne.

Zelo zanimiv sistem je tudi t. i. strojno predvidevanje odločitev, ki odvetnikom, sodiščem in vsem drugim, ki so tako ali drugače povezani s sodnimi postopki, omogoča bodisi predvidevanje odločitev v sporih bodisi iskanje konkretnih odločitev za konkreten primer ter – kar je pomembno še zlasti za odvetnike – predvidevanje končne ocene stroškov, ki odvetniku običajno nastanejo z delom za stranko.

Ali nam slovenski Kodeks odvetniške poklicne etike (kodeks) prepoveduje, da spremenimo način dela in izvajanja storitev ter delovna sredstva zamenjamo za bolj učinkovita? Odgovor je nikalen. Kamnito tablico smo zamenjali za papir in pero, papir in pero za pisalni stroj, pisalni stroj za računalnik … V kodeksu ni prav nobene ovire za to, da bi današnje računalnike zamenjali s čim drugim.

Ali nam kodeks prepoveduje, da smo bolj konkurenčni na trgu? Zagotovo ne; če bi nam kodeks karkoli v zvezi s tem prepovedoval, menim, da bi bilo s kodeksom nekaj narobe. Ker bi bil v tem primeru kodeks nekaj zelo zaviralnega pri razvoju naših storitev. Seveda je marsikdo med nami prepričan, da IT in umetna inteligenca ne sodita na področje odvetniških storitev …

V prispevku sem bom ukvarjal z vprašanji, ali je uporaba IT in umetne inteligence v odvetništvu kakorkoli sporna, ali so lahko prav vse odločitve sprejete na takšen način in kaj naj bi bilo narobe, če namesto nas delo opravlja umetna inteligenca.

Do zdaj so bile oziroma so še vedno praktične izkušnje shranjene v glavi morda najbolj modrega odvetnika v pisarni, torej v glavah starejših kolegov. Postavlja se vprašanje, kdo bo po novem posedoval te praktične izkušnje, kdo bo nadzoroval in upravljal z IT in umetno inteligenco ter ali lahko področje prepustimo popolni liberalizaciji ali pa ga bo treba delno regulirati?

Argumenti za in proti uvedbi IT in umetne inteligence

Na področju odvetništva obstaja vrsta ugovorov, zakaj nove tehnologije ne bi smeli spustiti na prosto. Pojavljajo se tudi težnje, kako zadržati trend, ki nedvomno prihaja.

Z uporabo IT in umetne inteligence se nedvomno zmanjšuje zaupanje v institucije, kot so sodstvo, odvetništvo, tožilstvo. Odvetništvo nekako izgublja svoj moralni karakter. Spreminja se tradicionalen način opravljanja poklica, ki je po mnenju odvetnikov edini pravilen. Izgublja se neposreden stik med stranko in odvetnikom. Ni empatije. Nekateri načini izvajanja novih storitev so popolnoma nesprejemljivi, onemogočen je prenos znanja, ki zdaj poteka s starejših kolegov na mlajše … Treba bi se bilo vprašati, kakšna bo sploh prihodnost mladih pravnikov, ki se usposabljajo za odvetniški poklic v okviru izobraževalnega sistema, ki ni prilagojen novim tehnologijam. Mladi ljudje se namreč izobražujejo po klasični metodi, za delo v klasičnem sistemu opravljanja pravnih storitev. In zadnji, običajno najbolj pogost ugovor v zvezi z uporabo IT v odvetništvu, je: kdo bo odgovarjal za napake umetne inteligence - odvetnik ali ponudnik? S tem vprašanjem so se morali nedavno soočiti v Uberju, ko je testno samovozno vozilo v ZDA do smrti zbilo peško.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Prevare v računovodskem poročanju se začnejo v knjigovodstvu

revija Poslovodno računovodstvo

piše: Tomaž Glažar, revija Poslovodno računovodstvo, številka 3-4/2018

Prevarantsko poročanje je lažje omejiti s preventivnimi ukrepi kot s kurativnimi. Pomembno je poznati pogoje za nastanek prevarantskega poročanja in njegove žrtve. Oškodovanci morajo imeti na razpolago več orodij za zmanjševanje tveganj pred prevarantskim poročanjem. Posebej nezaščiteni so zaposleni. Morali bi vzpostaviti mehanizem nadzora nad poročanjem tudi s strani zaposlenih. S preventivnimi ukrepi bi bilo potrebno preprečiti pogoje za razvoj katerega koli od krakov trikotnika prevar. Poleg revizorjev bi za opravljanje dejavnosti morali dobiti pooblastilo tudi računovodje in knjigovodje. S tem bi lahko bistveno vplivali na znižanje tveganj za prevarantsko poročanje.

1 Uvod

Med poslovnimi prevarami je najmanj prevar na osnovi prevarantskega poročanja, ki pa oškodovancem povzročijo povprečno 800.000 $ škode, največ med temeljnimi skupinami prevar. Na drugi strani so najpogostejše neupravičene pridobitve in uporabe sredstev, ki oškodovancem povzročajo povprečno 114.000 $ škode. Na drugem mestu je korupcija, ki oškodovancem povprečno povzroča za 250.000 $ škode. (ACFE, 2018, str.10)

Korporacijski škandali v preteklem desetletju so pokazali, da je pomemben delež k njihovi škodljivi in kriminalni dejavnosti prispevalo skorumpirano računovodstvo. Omogočalo je krinko za nepoštena dejanja, ki so pripeljala do odkritih kraj. Računovodska poročila so izgubila zaupanje uporabnikov, ki so ga imela pred tem, saj večini ni padlo na pamet, da so nekatera le pretveza za tiho krajo. (Galbraith, 2010, str. 60) Danes velja, da je prevarantsko računovodsko poročanje ena najpogostejših računovodskih prevar. (SAOP, 2017) Zato je ta prispevek namenjen predvsem tej kategoriji prevar.

Pri preiskovanju prevarantskega poročanja se srečamo z dilemo ali je res vsako odstopanje od prikazovanja resničnih podatkov v računovodskih poročilih prevarantsko poročanje. Resnično obstaja možnost, da pri prepisovanju podatkov iz poslovnih knjig pride do napake in to ni prevara. Toda ta možnost je v dobi uporabe računalnikov tako majhna, da je skoraj nemogoča. Večja možnost je, da pride do napake pri evidentiranju in obdelavi podatkov v knjigovodstvu. Prav zaradi tega je knjigovodska dejavnost dosti bolj izpostavljena prevaram, saj je zelo težko dokazati ali gre za namero ali napako.

Prevarantsko poročanje ima korenine globje kot se začne knjigovodsko evidentiranje. Priprave se lahko začnejo že s sestavo knjigovodskih listin. Tu je odgovorna oseba dosti bolj izpostavljena in tudi težko se je sprenevedati, da smo spregledali, da je prišlo do napake in smo zapisali 2.000.000 € namesto 2.000 €. Zelo težko je verjeti, da je nekdo po pomoti izstavil račun za neopravljeno storitev. Naklep je pri prirejenih knjigovodskih listinah relativno lahko dokazati, zato se poneverbe lažje zgodijo v okviru knjigovodenja.

Odkrivanje prevarantskega poročanja in kaznovanje krivcev močno zaostaja za obsegom tega pojava. Zato se je potrebno bolj aktivno posvetiti preventivnim ukrepov. Nekaj jih je našlo svoje mesto v tem prispevku. Usmerjeni morajo biti v to, da se spodnese katerikoli od krakov »trikotnika prevar«. Pomembno je tudi orodje, ki ga lahko uporabi za preprečevanje posamezna skupina deležnikov, ki so lahko oškodovani. Za oblikovanje preventivnih ukrepov je pomembno tudi poznavanje, kako in zakaj pride do prirejanja podatkov. Nekaj stališč v zvezi s temi tematikami je zapisano v nadaljevanju.

2 Trikotnik prevar

Donald Cressey je leta 1950 prvi raziskoval zakaj prihaja do tega, da se ljudje odločijo za prevare. Na osnovi njegove raziskave in hipotez je nastal tako imenovani trikotnik prevar, ki vpliva na to, da se posameznik odloči storiti prevaro. (Kassem in Higson, 2012, str. 191)

Prvi krak trikotnika predstavlja motiv oziroma pritisk na storilca. Posameznik ima lahko finančne probleme, ki jih ne more rešiti na legalen način, zato se jih nameni reševati na nelegalen način, na primer, s ponarejanjem računovodskih izkazov. Finančne težave so lahko osebne ali poslovne narave. (ACFE, 2018b)

Najpomembnejši motivi, povezani s prevarantskim poročanjem so: (Klein, 2007)

• želja po višji vrednosti delnic ali izpolnitvi pričakovanj investitorjev,

• želja po odlogu reševanja finančnih problemov na kasnejša obdobja in

• osebne koristi, kot so posebne nagrade, napredovanje ali izogibanje kazni zaradi slabih rezultatov.

Drugi krak predstavlja priložnost, ki opredeljuje metodo, kako naj se kaznivo dejanje izvede. Posameznik mora videti pot, kako bi lahko zlorabil zaupanje, ne da bi bil odkrit. Storilci se močno trudijo, da bi prikrili prevarantsko ravnanje. Prizadet ugled bi jih bolel najmanj toliko, kot jih pesti problem, ki ga rešujejo s prevaro. (ACFE, 2018b) Priložnosti, ko je tveganje odkritja prevare nizko, so: (Klein, 2007)

• odsotnost nadzora iz strani uprave in revizijske komisije,

• slab notranji računovodski nadzor,

• nenavadne in zapletene transakcije, kot so konsolidiranje podjetij, dezinvestiranje, prenehanje delovanja nekaterih področij, nakupi in prodaje finančnih instrumentov,…,

• računovodske ocene, ki zahtevajo pomembne subjektivne presoje poslovodstva, kot so rezervacije, popravki vrednosti sredstev, stroški danih garancij in

• neučinkovita notranja revizija.

Tretji krak trikotnika prevar je racionalizacija ali zanikanje. Ogromna večina gospodarskih prevarantov prvič stori kriminalno dejanje. Nimajo kriminalne preteklosti in tudi sebe ne vidijo kot kriminalce. Imajo se za poštenjakarje, ki so se ujeli v slabe razmere. Zato se morajo prepričati, da je kriminalno dejanje sprejemljivo in upravičeno dejanje. (ACFE, 2018b)

3 Žrtve prevar

Prevarantsko poročanje in z njim povezano namerno evidentiranje prirejenih podatkov v poslovnih knjigah, je lahko namenjeno različnim skupinam deležnikov. Prevare so namenjene državi, dobaviteljem, kupcem, bankam, zaposlenim in lastnikom, zelo redko pa managementu. Lahko so usmerjene samo v eno skupino, lahko pa tudi v več, vendar v tem primeru niso možne vse kombinacije. Težko je Davčno upravo prepričevati, da podjetje slabo posluje, banke pa istočasno, da dobro. Posebej ranljiva so mala podjetja s pod 100 zaposlenimi, ki so v zadnjih letih utrpela relativno najvišje škode glede na njihovo velikost. Povprečna škoda je znašala 200.000 US$. Še posebej so izpostavljana tveganjem zaradi prevarantskega poročanja. (ACFE, 2018a, str.21)

Pogoste žrtve prevarantskega poročanja so država, dobavitelji in banke kreditodajalke. Prevare namenjene izogibanju davkov so v nekaterih okoljih že tako običajne, da sodelujoči pri prevarah niti ne dojemajo več, da gre za nezakonita dejanja. Pri tem se ne zavedajo, da se iz davkov financira družbeni standard. Največji proračunski odlivi so namenjeni socialnim transferom. Z utajo davkov s pomočjo prevarantskih poročil v večjem obsegu so prizadete najbolj ranljive skupine v državi.

Prevarantsko poročanje lahko zavaja dobavitelje pri odločanju za dobavo blaga in storitev z zamikom plačila. Prav tako so bolj potrpežljivi pri izterjavi terjatev pri boljših izkazih dolžnikov. Žal pogosto prepozno pride na plan resnična slika take združbe in zato dobavitelji ne morejo izterjati niti minimalnega dela terjatev. Podobno, kot z dobavitelji, se dogaja tudi z bankami, ki na osnovi prevarantskih računovodskih poročil odobrijo previsoke kredite brez ustreznih garancij. Iz izkušenj preteklih let banke nosijo malo tveganja iz tovrstnih prevar. Pokritje iz teh izgub je pretežno krila država, vsaj kar se tiče bank, ki so bile pretežno v njeni lasti.

Vse več je prevarantsko poročanje usmerjeno tudi v druge deležnike. Vedno bolj osveščeni kupci, predvsem pri dolgoročnih poslih, radi preverijo računovodska poročila dobaviteljev. Odgovorni razpisovalci javnih naročil velikih vrednosti morajo preveriti tudi poslovno stabilnost tistih, ki se prijavljajo na razpise. V borbi za pridobitev poslov se povečuje prevarantsko poročanje, ki je namenjeno zavajanju naročnikov storitev in kupcev izdelkov ali blaga. Prevarani kupci ne vedo, da je ogrožena izvedba samega posla in zaradi nižjih cen pogosto plačujejo avanse. V slovenski zakonodajni praksi nekateri iste storitve plačajo dvakrat, po plačilu izvajalcem, morajo poravnati stroške še podizvajalcem, ki niso prejeli plačila od izvajalca. Zaradi prevarantskega poročanja je povečano tveganje, da kupci ne bodo uspeli vnovčiti garancij, ki so dane za izvedbo poslov ali pri nakupu blaga.

Zaposleni običajno ne preverjajo poslovnih podatkov. So pa računovodska poročila pogosto izgovor poslovodstva za zniževanje ali zadrževanje plač na določenem nivoju. Neresnično prikazani podatki v poročilih, predvsem ob lažnem prikazovanju rezultatov poslovanja, lahko zaposlene prikrajšajo za primerno plačo, ki bi si jo zaslužili za svoje delo. Prevarantsko poročanje prej ko slej pripelje do zloma združbe in zaposleni izgubijo delovna mesta. Pred tem pa so lahko nekaj mesecev brez plače. Zato bi sindikalni predstavniki v združbah morali imeti vsaj osnovna znanja in razumevanje računovodskih poročil, da bi se znižalo tveganje za zaposlene ob tovrstnih prevarah. Sindikalne centrale bi, poleg pravnega svetovanja, morale svojim članom nuditi svetovanje na področju računovodskega poročanja.

Lastniki ali ustanovitelji združb so lahko žrtve prevarantskega poročanja, običajno zaradi lastnih pritiskov na poslovodstvo. Značilni so zlasti pritiski na poslovodstvo zaradi: (Bergant, 2010, str. 124)

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.