Kakšna je prihodnost Evropske unije in kakšne izzive ima pred seboj? Da so ključne pri odgovoru na to vprašanje prihajajoče volitve v Evropski parlament, je poudarjala večina udeležencev odmevne okrogle mize na že 16. dnevih evropskega prava, ki so 21. novembra 2018 potekali na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

»Volilni sistem ni krivec za padec volilne udeležbe na volitvah v Evropski parlament,« je prepričan direktor Inštituta za ustavno pravo dr. Ciril Ribičič. Problem naj bi bil tudi slaba motivacija poslancev za udejstvovanje v zadevah evropske politike, kar je vzrok tudi za slabšo percepcijo Evropske unije (EU) v očeh njenih prebivalcev. Sicer ima kar 84 odstotkov slovenskih državljanov do EU in njene politike pozitiven odnos, vendar menijo, da je EU od državljanov preveč oddaljena in zato posamezniki na njeno delovanje ne morejo vplivati. Tudi med državljani vlada torej blag evroskepticizem, čemur lahko pripišemo nizko volilno udeležbo na volitvah v Evropski parlament. Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da je osem od devet parlamentarnih strank v Sloveniji še vedno pro-evropskih.

Kot poudarja profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Franc Grad, EU ni zmožna odreagirati na konkretne situacije, iz tega pa so vzklili nacionalizem in različna populistična gibanja po Evropi, ki spreminjajo mentaliteto državljank in državljanov EU. Politične osebnosti, kot sta Viktor Orbán in Marine Le Pen, imajo veliko moč nad prebivalci, saj iz svoje politike delajo »šov«. Mnenja glede uvrstitve takih strank v Evropski parlament so deljena, dejstvo pa je, da povzročajo zmedo in premike v političnem prostoru Evrope. Če EU ne bo odločno nastopila proti tem gibanjem, lahko to vodi k preobratu na prihajajočih evropskih volitvah in celo v propad EU. Pot k propadu EU in lekcija za ostale članice pa je lahko tudi Brexit, ki v prihodnost EU postavlja dvom, nestabilnost in nepredvidljivost.

Na konferenci, ki jo je organiziral Inštitut za evropske študije v sodelovanju s Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani pa ni primanjkovalo niti kontroverznih stališč o aktualni sodni praksi Sodišča Evropske unije v zvezi z intra-EU investicijsko arbitražo, postopanjem Evropske komisije pri sklepanju trgovinskih sporazumov s tretjimi državami ter v zvezi z uporabo evropskega prava v slovenski državni upravi. Vsekakor mnogo zanimivih izhodišč za razprave na Dnevih evropskega prava 2019, kamor organizatorji, skupaj s partnerji (srebrna katedra Pravne fakultete v Ljubljani, ELSA, Syla, Inštitut za ustavno pravo in že tradicionalni medijski partner Tax-Fin-Lex) že sedaj vljudno vabimo.

Poročilo so pripravile:
Hana Šerbec, Polona Žibert, Gaja Tanko, Kaja Bukovinski, Nadja Strle, Pravne fakultete Univerze v Ljubljani

Foto: Pravna fakulteta UL

piše: Nevenka Simić Mićunović, revija Denar, št. 489/2018

Za določene zadeve bi skorajda stavili, da se v praksi ne dogajajo več, a naslednja zgodba nam pravi, da temu ni tako. V praksi se tako še vedno srečujemo s primeri, ko posamezniki sklepajo pogodbe o brezplačnem prenosu poslovnega deleža na zakonskega partnerja ali otroka, pri tem pa sploh ne vedo, da je možno uveljaviti odlog ugotavljanja davčne obveznosti, poleg tega pa menijo, da zaradi brezplačnega prenosa deleža niso dolžni vložiti napovedi, ker niso prejeli kupnine, in tako ne vložijo napovedi niti ne priglasijo odloga ugotavljanja davčne obveznosti, kar jih na koncu zgodbe drago stane.

piše: mag. Roman Završek, revija Odvetnik št. 4(87)/2018

Težko je pisati o novih tehnologijah na področju odvetništva v Sloveniji, če vemo, da se v zadnjih dveh stoletjih na področju odvetniškega svetovanja strankam, obračunavanja storitev, tarife, urne postavke, obračuna od vrednosti po dobljenem sporu ni zgodilo prav nič revolucionarnega. Zagotovo pa se v zadnjem času prav vsi odvetniki srečujemo z vse večjim pritiskom strank na ceno naših storitev. In to je tisto, kar nam dejansko povzroča sive lase. Stranke se o ceni pogajajo ne samo ob sklenitvi posla, temveč tudi med izvajanjem posla in celo po zaključku. Hkrati pa se na trgu pojavljajo alternativni ponudniki storitev, ki istovrstne storitve lahko ponudijo ceneje, hitreje in celo zanesljiveje...

V zvezi s tržno prisotnostjo so med anglosaškim sistemom in kontinentalnim pravnim sistemom seveda razlike, na področju novih tehnologij in pri načinu opravljanja storitev pa bistvenih razlik ni. Klasična odvetniške storitve so bolj ali manj povsod enake, medtem ko ponudniki informacijske tehnologije (IT) korakajo z razvojem vse hitreje in uspešneje. Nekako smo se torej znašli v razkoraku tudi na področju odvetništva, saj imamo na eni strani tradicionalen način izvajanja pravnih storitev, na drugi strani pa nove tehnologije, ki vedno bolj posegajo v odvetnikovo delo.

Z gotovostjo lahko trdim, da se bo odvetništvo v naslednjih dveh desetletjih spremenilo bolj, kot se je v preteklih 200 letih. Izredno zmogljiva strojna in programska oprema bosta na dolgi rok spremenili način odvetniškega dela. Tradicionalni odvetniki bodo postali preteklost, nadomestili jih bodo zmogljivi informacijskimi sistemi, s cenovno ugodnejšimi ponudniki, ki bodo pri svojem delu uporabljali zmogljivo programsko opremo, ali pa celo navadni laiki, ki bodo svoje delo izvajali z ustrezno programsko opremo. Do te spremembe seveda ne bo prišlo čez noč, vendar se bo do leta 2050 način izvajanja odvetniških storitev gotovo bistveno spremenil. S pomočjo novih tehnologij se bo izvajalo več kot 50 odstotkov odvetniških opravil. Da te trditve niso iz trte izvite, se moramo zgolj ozreti naokoli; niti ni treba prav daleč … Tako na primer že dlje časa obstajajo številne mreže posameznikov, ki se združujejo zgolj za izvedbo storitev. Ena izmed takih mrež deluje na primer v anglosaškem svetu in je izjemno uspešna, saj podpira več kot 20 odstotkov vseh funkcionalnih odvetniških storitev.

Večje odvetniške družbe so že začele z ustanavljanjem lastnih oddelkov za IT. V anglosaškem svetu že prevladujejo multidisciplinarne družbe, v katerih se odvetniki združujejo z drugimi ponudniki storitev, na primer z davčnimi svetovalci, arhitekti, ponudniki IT. Pravni študiji dobivajo novo podobo in vsebino. Pravno upravljanje rizikov, izogibanje sporom, multidisciplinarne pisarne, ki združujejo odvetnika, računovodjo, davčnega svetovalca, arhitekta, urbanista, vse to je že zdavnaj postalo stvarnost. Nekaj takih pisarn deluje na primer tudi že v Nemčiji.

Na spletu so laikom na voljo izjemno zmogljivi sistemi pravnih storitev, ki so cenejše kot odvetniške storitve; vsak posameznik si lahko sam sestavi katerokoli pogodbo, podatke zgolj vnese v obrazec oziroma v sistem. Prav tako niso več nobena novost virtualna sodišča, ki ponekod že delujejo in precej uspešno rešujejo veliko število sporov, kar za državo nedvomno pomeni ogromne prihranke. Državam pa je seveda v interesu, da zmanjšajo stroške, ki jih namenjajo poslovanju sodišč.

V Evropi deluje že kar nekaj sistemov za ocenjevanje odvetnikov, na primer Avvo ki deluje tako, da stranke po izvedeni storitvi odvetnika ocenijo; stranke pa seveda izbirajo odvetnike na podlagi prejetih ocen. Znani so sistemi za primerjavo odvetniških storitev, ki so zgolj nadgradnja prej omenjenega sistema Avvo; odvetniki se tako na podlagi prejetih ocen uvrščajo na posamezne lestvice v skladu z načinom izvedbe storitve, cenovno politiko in po še nekaterih drugih kazalnikih, ki jih sistem omogoča in jih običajno narekujejo potrošniki.

Prav zastrašujoče so e-dražbe odvetnikov, v katerih odvetniki zgolj zato, da bi pridobili posel, zbijajo svoje cene. Čeprav se zadeva zdi skrb vzbujajoča, je nanjo treba resno računati.

Prav tako se bomo morali odvetniki kmalu soočiti z umetno inteligenco. Njena uporabna vrednost je v tem trenutku sicer še relativno slaba, saj le simulira delo človeka in ne nudi prave opore, ker je ves čas potreben človek, ki jo spodbuja in napolnjuje, da deluje. Splošna umetna inteligenca bo taka, ki bo sposobna izvajati prav vse naloge človeških možganov. Njena implementacija se predvideva za čas med letoma 2020 in 2040; odvisno od napredka na tem področju. Česar pa se vsi bojimo, je super inteligenca. Gre za strojno opremo, ki bo naprednejša od človeških možganov, kar pomeni, da bo vključevala tudi empatijo. Vsi že poznamo sisteme predefinirane oziroma namenske umetne inteligence, kot je na primer priročni virtualno pomočnik Siri na telefonih Apple. Siri lahko sprašujete različna vprašanja, spreminjate ukazne jezike, prosite za različne vrste dokumentov ali aplikacij … V zvezi z umetno inteligenco pa se za odvetnike zlasti odpira področje – pogosto tudi kot izgovor, zakaj umetna inteligenca ni primerna za področje odvetništva – empatije.

Seveda pa obstajajo tudi tehnologije, ki bi jih lahko poimenovali kar razgrajevalne tehnologije, angl. destruction tehnologies, ki na različne načine dejansko razgrajujejo doslej enovit odvetniški poklic.

Naj omenim še splošno pravno pomoč, tj. vse, kar lahko vsak uporabnik pridobi na spletu v okviru tistih programov, ki so že na voljo in smo jih že omenili. Uporabnik lahko prav vse postori sam, na koncu pa si ustrezen dokument tudi sam natisne.

Zelo zanimiv sistem je tudi t. i. strojno predvidevanje odločitev, ki odvetnikom, sodiščem in vsem drugim, ki so tako ali drugače povezani s sodnimi postopki, omogoča bodisi predvidevanje odločitev v sporih bodisi iskanje konkretnih odločitev za konkreten primer ter – kar je pomembno še zlasti za odvetnike – predvidevanje končne ocene stroškov, ki odvetniku običajno nastanejo z delom za stranko.

Ali nam slovenski Kodeks odvetniške poklicne etike (kodeks) prepoveduje, da spremenimo način dela in izvajanja storitev ter delovna sredstva zamenjamo za bolj učinkovita? Odgovor je nikalen. Kamnito tablico smo zamenjali za papir in pero, papir in pero za pisalni stroj, pisalni stroj za računalnik … V kodeksu ni prav nobene ovire za to, da bi današnje računalnike zamenjali s čim drugim.

Ali nam kodeks prepoveduje, da smo bolj konkurenčni na trgu? Zagotovo ne; če bi nam kodeks karkoli v zvezi s tem prepovedoval, menim, da bi bilo s kodeksom nekaj narobe. Ker bi bil v tem primeru kodeks nekaj zelo zaviralnega pri razvoju naših storitev. Seveda je marsikdo med nami prepričan, da IT in umetna inteligenca ne sodita na področje odvetniških storitev …

V prispevku sem bom ukvarjal z vprašanji, ali je uporaba IT in umetne inteligence v odvetništvu kakorkoli sporna, ali so lahko prav vse odločitve sprejete na takšen način in kaj naj bi bilo narobe, če namesto nas delo opravlja umetna inteligenca.

Do zdaj so bile oziroma so še vedno praktične izkušnje shranjene v glavi morda najbolj modrega odvetnika v pisarni, torej v glavah starejših kolegov. Postavlja se vprašanje, kdo bo po novem posedoval te praktične izkušnje, kdo bo nadzoroval in upravljal z IT in umetno inteligenco ter ali lahko področje prepustimo popolni liberalizaciji ali pa ga bo treba delno regulirati?

Argumenti za in proti uvedbi IT in umetne inteligence

Na področju odvetništva obstaja vrsta ugovorov, zakaj nove tehnologije ne bi smeli spustiti na prosto. Pojavljajo se tudi težnje, kako zadržati trend, ki nedvomno prihaja.

Z uporabo IT in umetne inteligence se nedvomno zmanjšuje zaupanje v institucije, kot so sodstvo, odvetništvo, tožilstvo. Odvetništvo nekako izgublja svoj moralni karakter. Spreminja se tradicionalen način opravljanja poklica, ki je po mnenju odvetnikov edini pravilen. Izgublja se neposreden stik med stranko in odvetnikom. Ni empatije. Nekateri načini izvajanja novih storitev so popolnoma nesprejemljivi, onemogočen je prenos znanja, ki zdaj poteka s starejših kolegov na mlajše … Treba bi se bilo vprašati, kakšna bo sploh prihodnost mladih pravnikov, ki se usposabljajo za odvetniški poklic v okviru izobraževalnega sistema, ki ni prilagojen novim tehnologijam. Mladi ljudje se namreč izobražujejo po klasični metodi, za delo v klasičnem sistemu opravljanja pravnih storitev. In zadnji, običajno najbolj pogost ugovor v zvezi z uporabo IT v odvetništvu, je: kdo bo odgovarjal za napake umetne inteligence - odvetnik ali ponudnik? S tem vprašanjem so se morali nedavno soočiti v Uberju, ko je testno samovozno vozilo v ZDA do smrti zbilo peško.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Tomaž Glažar, revija Poslovodno računovodstvo, številka 3-4/2018

Prevarantsko poročanje je lažje omejiti s preventivnimi ukrepi kot s kurativnimi. Pomembno je poznati pogoje za nastanek prevarantskega poročanja in njegove žrtve. Oškodovanci morajo imeti na razpolago več orodij za zmanjševanje tveganj pred prevarantskim poročanjem. Posebej nezaščiteni so zaposleni. Morali bi vzpostaviti mehanizem nadzora nad poročanjem tudi s strani zaposlenih. S preventivnimi ukrepi bi bilo potrebno preprečiti pogoje za razvoj katerega koli od krakov trikotnika prevar. Poleg revizorjev bi za opravljanje dejavnosti morali dobiti pooblastilo tudi računovodje in knjigovodje. S tem bi lahko bistveno vplivali na znižanje tveganj za prevarantsko poročanje.

1 Uvod

Med poslovnimi prevarami je najmanj prevar na osnovi prevarantskega poročanja, ki pa oškodovancem povzročijo povprečno 800.000 $ škode, največ med temeljnimi skupinami prevar. Na drugi strani so najpogostejše neupravičene pridobitve in uporabe sredstev, ki oškodovancem povzročajo povprečno 114.000 $ škode. Na drugem mestu je korupcija, ki oškodovancem povprečno povzroča za 250.000 $ škode. (ACFE, 2018, str.10)

Korporacijski škandali v preteklem desetletju so pokazali, da je pomemben delež k njihovi škodljivi in kriminalni dejavnosti prispevalo skorumpirano računovodstvo. Omogočalo je krinko za nepoštena dejanja, ki so pripeljala do odkritih kraj. Računovodska poročila so izgubila zaupanje uporabnikov, ki so ga imela pred tem, saj večini ni padlo na pamet, da so nekatera le pretveza za tiho krajo. (Galbraith, 2010, str. 60) Danes velja, da je prevarantsko računovodsko poročanje ena najpogostejših računovodskih prevar. (SAOP, 2017) Zato je ta prispevek namenjen predvsem tej kategoriji prevar.

Pri preiskovanju prevarantskega poročanja se srečamo z dilemo ali je res vsako odstopanje od prikazovanja resničnih podatkov v računovodskih poročilih prevarantsko poročanje. Resnično obstaja možnost, da pri prepisovanju podatkov iz poslovnih knjig pride do napake in to ni prevara. Toda ta možnost je v dobi uporabe računalnikov tako majhna, da je skoraj nemogoča. Večja možnost je, da pride do napake pri evidentiranju in obdelavi podatkov v knjigovodstvu. Prav zaradi tega je knjigovodska dejavnost dosti bolj izpostavljena prevaram, saj je zelo težko dokazati ali gre za namero ali napako.

Prevarantsko poročanje ima korenine globje kot se začne knjigovodsko evidentiranje. Priprave se lahko začnejo že s sestavo knjigovodskih listin. Tu je odgovorna oseba dosti bolj izpostavljena in tudi težko se je sprenevedati, da smo spregledali, da je prišlo do napake in smo zapisali 2.000.000 € namesto 2.000 €. Zelo težko je verjeti, da je nekdo po pomoti izstavil račun za neopravljeno storitev. Naklep je pri prirejenih knjigovodskih listinah relativno lahko dokazati, zato se poneverbe lažje zgodijo v okviru knjigovodenja.

Odkrivanje prevarantskega poročanja in kaznovanje krivcev močno zaostaja za obsegom tega pojava. Zato se je potrebno bolj aktivno posvetiti preventivnim ukrepov. Nekaj jih je našlo svoje mesto v tem prispevku. Usmerjeni morajo biti v to, da se spodnese katerikoli od krakov »trikotnika prevar«. Pomembno je tudi orodje, ki ga lahko uporabi za preprečevanje posamezna skupina deležnikov, ki so lahko oškodovani. Za oblikovanje preventivnih ukrepov je pomembno tudi poznavanje, kako in zakaj pride do prirejanja podatkov. Nekaj stališč v zvezi s temi tematikami je zapisano v nadaljevanju.

2 Trikotnik prevar

Donald Cressey je leta 1950 prvi raziskoval zakaj prihaja do tega, da se ljudje odločijo za prevare. Na osnovi njegove raziskave in hipotez je nastal tako imenovani trikotnik prevar, ki vpliva na to, da se posameznik odloči storiti prevaro. (Kassem in Higson, 2012, str. 191)

Prvi krak trikotnika predstavlja motiv oziroma pritisk na storilca. Posameznik ima lahko finančne probleme, ki jih ne more rešiti na legalen način, zato se jih nameni reševati na nelegalen način, na primer, s ponarejanjem računovodskih izkazov. Finančne težave so lahko osebne ali poslovne narave. (ACFE, 2018b)

Najpomembnejši motivi, povezani s prevarantskim poročanjem so: (Klein, 2007)

• želja po višji vrednosti delnic ali izpolnitvi pričakovanj investitorjev,

• želja po odlogu reševanja finančnih problemov na kasnejša obdobja in

• osebne koristi, kot so posebne nagrade, napredovanje ali izogibanje kazni zaradi slabih rezultatov.

Drugi krak predstavlja priložnost, ki opredeljuje metodo, kako naj se kaznivo dejanje izvede. Posameznik mora videti pot, kako bi lahko zlorabil zaupanje, ne da bi bil odkrit. Storilci se močno trudijo, da bi prikrili prevarantsko ravnanje. Prizadet ugled bi jih bolel najmanj toliko, kot jih pesti problem, ki ga rešujejo s prevaro. (ACFE, 2018b) Priložnosti, ko je tveganje odkritja prevare nizko, so: (Klein, 2007)

• odsotnost nadzora iz strani uprave in revizijske komisije,

• slab notranji računovodski nadzor,

• nenavadne in zapletene transakcije, kot so konsolidiranje podjetij, dezinvestiranje, prenehanje delovanja nekaterih področij, nakupi in prodaje finančnih instrumentov,…,

• računovodske ocene, ki zahtevajo pomembne subjektivne presoje poslovodstva, kot so rezervacije, popravki vrednosti sredstev, stroški danih garancij in

• neučinkovita notranja revizija.

Tretji krak trikotnika prevar je racionalizacija ali zanikanje. Ogromna večina gospodarskih prevarantov prvič stori kriminalno dejanje. Nimajo kriminalne preteklosti in tudi sebe ne vidijo kot kriminalce. Imajo se za poštenjakarje, ki so se ujeli v slabe razmere. Zato se morajo prepričati, da je kriminalno dejanje sprejemljivo in upravičeno dejanje. (ACFE, 2018b)

3 Žrtve prevar

Prevarantsko poročanje in z njim povezano namerno evidentiranje prirejenih podatkov v poslovnih knjigah, je lahko namenjeno različnim skupinam deležnikov. Prevare so namenjene državi, dobaviteljem, kupcem, bankam, zaposlenim in lastnikom, zelo redko pa managementu. Lahko so usmerjene samo v eno skupino, lahko pa tudi v več, vendar v tem primeru niso možne vse kombinacije. Težko je Davčno upravo prepričevati, da podjetje slabo posluje, banke pa istočasno, da dobro. Posebej ranljiva so mala podjetja s pod 100 zaposlenimi, ki so v zadnjih letih utrpela relativno najvišje škode glede na njihovo velikost. Povprečna škoda je znašala 200.000 US$. Še posebej so izpostavljana tveganjem zaradi prevarantskega poročanja. (ACFE, 2018a, str.21)

Pogoste žrtve prevarantskega poročanja so država, dobavitelji in banke kreditodajalke. Prevare namenjene izogibanju davkov so v nekaterih okoljih že tako običajne, da sodelujoči pri prevarah niti ne dojemajo več, da gre za nezakonita dejanja. Pri tem se ne zavedajo, da se iz davkov financira družbeni standard. Največji proračunski odlivi so namenjeni socialnim transferom. Z utajo davkov s pomočjo prevarantskih poročil v večjem obsegu so prizadete najbolj ranljive skupine v državi.

Prevarantsko poročanje lahko zavaja dobavitelje pri odločanju za dobavo blaga in storitev z zamikom plačila. Prav tako so bolj potrpežljivi pri izterjavi terjatev pri boljših izkazih dolžnikov. Žal pogosto prepozno pride na plan resnična slika take združbe in zato dobavitelji ne morejo izterjati niti minimalnega dela terjatev. Podobno, kot z dobavitelji, se dogaja tudi z bankami, ki na osnovi prevarantskih računovodskih poročil odobrijo previsoke kredite brez ustreznih garancij. Iz izkušenj preteklih let banke nosijo malo tveganja iz tovrstnih prevar. Pokritje iz teh izgub je pretežno krila država, vsaj kar se tiče bank, ki so bile pretežno v njeni lasti.

Vse več je prevarantsko poročanje usmerjeno tudi v druge deležnike. Vedno bolj osveščeni kupci, predvsem pri dolgoročnih poslih, radi preverijo računovodska poročila dobaviteljev. Odgovorni razpisovalci javnih naročil velikih vrednosti morajo preveriti tudi poslovno stabilnost tistih, ki se prijavljajo na razpise. V borbi za pridobitev poslov se povečuje prevarantsko poročanje, ki je namenjeno zavajanju naročnikov storitev in kupcev izdelkov ali blaga. Prevarani kupci ne vedo, da je ogrožena izvedba samega posla in zaradi nižjih cen pogosto plačujejo avanse. V slovenski zakonodajni praksi nekateri iste storitve plačajo dvakrat, po plačilu izvajalcem, morajo poravnati stroške še podizvajalcem, ki niso prejeli plačila od izvajalca. Zaradi prevarantskega poročanja je povečano tveganje, da kupci ne bodo uspeli vnovčiti garancij, ki so dane za izvedbo poslov ali pri nakupu blaga.

Zaposleni običajno ne preverjajo poslovnih podatkov. So pa računovodska poročila pogosto izgovor poslovodstva za zniževanje ali zadrževanje plač na določenem nivoju. Neresnično prikazani podatki v poročilih, predvsem ob lažnem prikazovanju rezultatov poslovanja, lahko zaposlene prikrajšajo za primerno plačo, ki bi si jo zaslužili za svoje delo. Prevarantsko poročanje prej ko slej pripelje do zloma združbe in zaposleni izgubijo delovna mesta. Pred tem pa so lahko nekaj mesecev brez plače. Zato bi sindikalni predstavniki v združbah morali imeti vsaj osnovna znanja in razumevanje računovodskih poročil, da bi se znižalo tveganje za zaposlene ob tovrstnih prevarah. Sindikalne centrale bi, poleg pravnega svetovanja, morale svojim članom nuditi svetovanje na področju računovodskega poročanja.

Lastniki ali ustanovitelji združb so lahko žrtve prevarantskega poročanja, običajno zaradi lastnih pritiskov na poslovodstvo. Značilni so zlasti pritiski na poslovodstvo zaradi: (Bergant, 2010, str. 124)

Celoten članek je dostopen za naročnike!