Izterjava dolgov in faktoring sta v skladu s 4. c točko 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11–UPB3, 18/11, 78/11, 38/12, 40/12–ZUJF in 83/12) izvzeta iz oprostitve finančnih storitev. Davčna osnova za obračun DDV pri faktoringu (pravi, nepravi) je določena v skladu z drugim odstavkom 39. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11 in 102/12; v nadaljevanju: PZDDV) in je enaka znesku (diskont, stroški, provizija), ki ga davčni zavezanec, prevzemnik terjatve (faktor), zaračuna upniku, razen zamudnih obresti.

Nadalje, je v četrtem odstavku 39. člena PZDDV določeno, da je davčna osnova za obračun DDV od storitev odkupa zapadlih terjatev z regresno pravico ali brez nje, enaka znesku, ki ga davčni zavezanec, ki je prevzemnik terjatve, izterja nad zneskom, plačanim upniku, razen zneska, ki ustreza višini zakonitih zamudnih obresti. V skladu s tem, je v drugem odstavku 30. člena PZDDV določeno, da obveznost obračuna DDV pri odkupu zapadlih terjatev z regresno pravico ali brez nastane v trenutku, ko prevzemnik terjatve prejme znesek, ki ga je izterjal nad zneskom, plačanem upniku, razen zneska, ki ustreza višini zakonitih zamudnih obresti.

Drugi odstavek 39. člena PZDDV se nanaša na obliko odkupa nezapadlih terjatev z regresno pravico ali brez. Četrti odstavek taistega člena pa se nanaša na odkup zapadlih, slabih terjatev z regresno pravico ali brez, česar ne moremo enačiti s faktoringom.

Faktoring se tako pojavlja pri nas samo v drugem odstavku 39. člena PZDDV in je lahko pravi (brez regresa), ko faktor »trpi« neplačilo dolžnika, zato se zavaruje, ter nepravi faktoring (z regresom), ko faktor zahteva v primeru neplačila dolžnika, regres, tj. denarno nadomestilo od stranke. Torej stranka nosi tveganje neplačil dolžnika sama. Pri faktorju so davčna osnova lahko diskont, stroški ali provizija.

V pravu EU, ki ureja področje DDV, ni samostojnega pojma faktoring. Faktoring je le ena od oblik splošnejšega koncepta »izterjave dolgov«. V skladu s sodbami ECJ, se morata obe obliki faktorja, tako pravi kot nepravi, z vidika DDV obravnavati enako.

Četrti odstavek 39. člena PZDDV (v povezavi z drugim odstavkom 30. člena PZDDV) govori o odstopu terjatev, cesiji, ko upnik prenese terjatev na tretjo osebo.

V sodbi C-93/10 (GFKL Financial Services), ki jo tudi navajate v dopisu, je ECJ želelo izvedeti, ali gospodarski subjekt, ki na svoje tveganje odkupi slabe terjatve po ceni, ki je nižja od njihove nominalne vrednosti, opravi storitev za plačilo in s tem opravlja gospodarsko dejavnost.

V skladu s sodbami ECJ se za obdavčljive transakcije znotraj sistema DDV predpostavlja, da obstaja transakcija med strankami, ki zajema določitev cene ali protivrednosti. Kadar je dejavnost izvajalca izključno opravljanje storitev brez neposrednega nadomestila, davčna osnova ne obstaja in te storitve torej niso zavezane plačilu DDV. V teh okoliščinah je storitev opravljena „za plačilo“ in je tako obdavčljiva, le če med izvajalcem in prejemnikom storitve obstaja pravno razmerje, v okviru katerega se izmenjajo vzajemne dajatve oziroma storitve, pri čemer plačilo, ki ga prejme izvajalec, pomeni dejansko protivrednost storitve, opravljene za prejemnika. V skladu z ustaljeno sodno prakso pojem „opravljanje storitev za plačilo“ predpostavlja obstoj neposredne povezave med opravljeno storitvijo in nasprotno dajatvijo.

Ugotovljeno je bilo, da družba GFKL, na katero banka prenese slabe terjatve, opravi storitev za banko. Problem pa je plačilo, kajti dogovora o proviziji med stranema ni. To, da je družba GFKL od banke odkupila terjatve po ceni nižji od nominalne vrednosti terjatev, še ne pomeni, da je opravila storitev za plačilo. Tak odbitek izraža le tržno vrednost premoženja in ne predstavlja plačila za storitev. To je cena, ki jo je kupec pripravljen plačati za portfelj, ne pa cena za storitve kupca.

Razlika med nominalno vrednostjo odstopljenih terjatev in njihovo odkupno ceno torej ni protivrednost za tako storitev, ampak odraz dejanske ekonomske vrednosti navedenih terjatev ob odstopu, ki je odvisna od tega, da so te terjatve slabe terjatve, in od povečanega tveganja njihovega neplačila s strani dolžnikov.

Če upoštevamo sodbo GFKL, je treba v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali je podana neposredna zveza med opravljeno storitvijo in morebitnim nadomestilom, ki ga je banka prejela.

Kot razumemo iz vašega dopisa, gre v zadevnem primeru za preprosti odkup terjatev, ki zajema izključno in samo odkup terjatev, brez kakršnihkoli drugih storitev s strani izvajalca odkupa. Cena za ta odkup odraža le dejansko ekonomsko vrednost terjatev ob odstopu.

Na podlagi navedenega, ustaljene prakse evropskega sodišča, predvsem pa sodbe GFKL, menimo, da v primeru zadevnega odkupa terjatev, ne obstaja neposredna povezava med opravljeno storitvijo in nasprotno dajatvijo in transakcija ni predmet DDV.

V kolikor bi bil s prodajo takih terjatev ustvarjen dobiček, ki bi predstavljal plačilo za opravljeno storitev preprostega odkupa terjatev, pa bi bilo potrebno tak dobiček v skladu s sodno prakso z vidika DDV obdavčiti, smiselno na način, kot je določen v četrtem odstavku 39. člena PZDDV, upoštevajoč drugi odstavek 30. člena PZDDV. Določbo četrtega odstavka 39. člena PZDDV je namreč potrebno razlagati glede na to, ali obstaja neposredna zveza med dobičkom in opravljeno storitvijo odkupa terjatev.

Vir: pojasnilo DURS