Petnajst ekip študentov prava je minulo soboto iskalo Prav(n)o rešitev, ki bi jim prinesla zmago na tekmovanju in plačano prakso v enih od najuglednejših odvetniških pisarn v Sloveniji. Peto državno tekmovanje, ki ga je organiziral Ženevski klub pravnikov, smo seveda podprli tudi mi. Gre za primer dobre prakse, ki študentom omogoča pridobitev pomembnih delovnih in praktičnih izkušenj, odvetniškim pisarnam pa pridobitev izjemno kvalitetnega kadra. Kako je potekalo tekmovanje, si preberite v nadaljevanju.
Za pravni članek smo tokrat izbrali članek Nine Plavšak, uni. dipl. prav., dr. pravnih znanosti, z naslovom Pravne lastnosti lastninske pravice na nepremičnini in varstvo vknjižene, resnične in pričakovane lastninske pravice. Avtorica bo v prvem delu prispevka, ki ga bo predstavila na dogodku Stvarnopravni dnevi 2016, razložila pomen razpolagalnega upravičenja pri veljavnem in pravno učinkovitem razpolaganju z lastninsko pravico na nepremičnini. V drugem delu prispevka pa bo sistematično analizirala vse pravne položaje, pri katerih pravna pravila SPZ in ZZK-1, ki operacionalizirajo načelo zaupanja, varujejo poštenega, dobrovernega pridobitelja.
V današnji Temi tedna mag. Sabina Lamut obravnava Problematiko glede presoje rezidentskega statusa. Na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015 se je začela v Slovenji uveljavljati nova upravno-sodna praksa na navedenem področju, in sicer se je rezidentski status fizičnih oseb začel presojati zgolj glede na določila 6. člena Zakona o dohodnini, kar pomeni, da se je davčni zavezanec štel za slovenskega davčnega rezidenta, če je izpolnjeval vsaj enega izmed pogojev za davčno rezidentstvo po slovenski zakonodaji, tudi če se je istočasno, skladno s konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja, štel za rezidenta druge države.
Vabljeni k branju!
Petnajst ekip študentov prava je minulo soboto iskalo prav(n)o rešitev, ki bi jim prinesla zmago na tekmovanju in plačano prakso v enih najuglednejših odvetniških pisarn v Sloveniji. Peto državno tekmovanje, ki ga je organiziral Ženevski klub pravnikov, smo seveda podprli tudi mi. Gre za primer dobre prakse, ki študentom omogoča pridobitev pomembnih delovnih in praktičnih izkušenj, odvetniškim pisarnam pa pridobitev izjemno kakovostnega kadra. Letošnji zmagovalci Prav(n)e rešitve pri odvetniški pisarni Jadek in Pensa so Ajda Sitar, Aida Šabić in Anja Kenda, pri odvetniški pisarni CMS Reich-Rohrwig Hainz Tjaša Jenko, Anja Mravlja in Maja Bahor, pri odvetniški pisarni Schönherr Martin Čarni, Maja Šipek in Andraž Aš, pri odvetniški pisarni Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji Aleša Mercina, Neja Sterle in Špela Zupančič ter pri odvetniški pisarni Ilić in partnerji Lenart Cvirn, Tina Ahačič in Barbara Bajda.
V okviru omenjenega tekmovanja se je petnajst ekip študentov prava potegovalo za plačano prakso v petih uglednih odvetniških pisarnah, ki delujejo na področju gospodarskega prava. Peto državno tekmovanje, ki ga organizira Ženevski klub pravnikov, je med drugim podprl tudi Tax-Fin-Lex, ki je študentom omogočil uporabo portala za namen iskanja sodne prakse, člankov in drugih informacij, potrebnih za uspešno reševanje pravnih problemov.
Organizatorji so letos spet presegli lanskoletne rekorde, saj se je tokrat skozi predhodna tekmovanja zvrstilo kar 44 ekip oziroma skupno 132 študentov višjih letnikov študija prava. Vsako leto višja udeležba študentov dokazuje, da tekmovanje zapolnjuje pomembno praznino v sistemu visokošolskega študija prava. Da tekmovanje ne koristi le študentom, temveč tudi potencialnim delodajalcem, dokazuje tudi vse večje zanimanje odvetniških pisarn za sodelovanje na tekmovanju. Letos je tako na tekmovanju sodelovalo kar pet odvetniških pisarn, ki se primarno ukvarjajo z različnimi vidiki gospodarskega in korporacijskega prava. Vsaka od njih je zmagovalnim ekipam podelila možnost opravljanja plačane prakse.
O povezovanju prakse in teorije
Delodajalci v mnogih panogah radi potožijo, da mladi diplomanti s fakultet sicer prinesejo precej teoretičnega znanja, vendar se v praksi zaradi pomanjkanja konkretnih izkušenj ne znajo spopasti z delovnimi nalogami. Spoznanje, da je teorija brez prakse kot voz brez koles (»Teoria sine praxis sicut rota sine axis.«) in da je za kakovostno opravljanje dela teoretična dognanja nujno povezovati s praktičnimi izkušnjami, je torej vse prej kot novo. Pravna panoga v tem pogledu ni izjema. Študentje se v okviru univerzitetnega študija na prvi in drugi bolonjski stopnji seznanijo z vrsto pravnih področij in mnogimi teoretičnimi dognanji pravne stroke, vendar v okviru študijskega programa le redko pridejo v stik s pisanjem tožbe, sodb in dopisov (legal writting). Študijski program tudi ne predvideva sistematičnega seznanjanja študentov z uporabo spletnih portalov in iskanja sodne prakse ter drugih vsebin, ki bi bile ciljno usmerjene v reševanje specifičnih pravnih vprašanj (legal research).
Mnogi profesorji in vodilni delavci slovenskih univerz se tega problema zavedajo, vendar zastopajo stališče, da je univerzitetno okolje namenjeno akademskemu, to je strokovnemu izobraževanju in ne praktičnemu delovanju študentov. Pridobivanje praktičnih izkušenj tako ni namen in posledično tudi ne del učnih načrtov. To stališče je seveda povsem legitimno in univerzitetnega študija tudi ne gre spreminjati v obrtniško prakso, dejstvo pa je, da predstavlja pomanjkanje praktičnih izkušenj diplomantov eno ključnih ovir za njihovo zaposlitev. Nekje jih morajo poiskati.
V zadnjih dvajsetih letih je število odvetnikov in pravnikov nasploh skokovito zraslo. Glede na to, da so njihove storitve v pretežnem delu namenjene servisiranju gospodarstva, ki še vedno ni povsem okrevalo po zadnji krizi, pa je težko trditi, da se je enakovredno povečala tudi količina povpraševanja po njihovih storitvah. Diplomanti prava se zato pri iskanju zaposlitve soočajo z resnimi težavami. Da bi lahko pristopili k pravniškemu državnemu izpitu, morajo namreč pridobiti ustrezne praktične izkušnje. V praksi je tako med iskalci zaposlitve in brezposelnimi mladimi tudi vse več mladih pravnikov. Problem lahko sprejmemo kot dejstvo in se z njim sprijaznimo, na drugi strani pa lahko predstavlja izziv, katerega rešitev lahko sprosti veliko latentnega potenciala in pripomore h gospodarskemu razvoju Slovenije.
O Ženevskem klubu pravnikov
Eden od akterjev, ki si aktivno prizadevajo za praktično usposabljanje študentov prava in njihov karierni razvoj, je Ženevski klub pravnikov. Gre za društvo študentov Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, ki izkazujejo poseben interes za gospodarsko pravo, mednarodno pravo, ekonomijo in finance.
Klub je dobil ime po prvi letni ekskurziji v Ženevo, ki jo je leta 1989 prvič pripravil in organiziral prof. dr. Franjo Štiblar. Študenti so se po vrnitvi z ekskurzije odločili, da bodo nadaljevali organizacijske aktivnosti in prispevali k nadaljnjemu organiziranju strokovnih ekskurzij. Redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani Franjo Štiblar rad pove, da včasih izleti v tujino niso bili nekaj samoumevnega. Na prvi strokovni ekskurziji v ZDA leta 1991, le nekaj mesecev pred osamosvojitvijo Slovenije, še sami niso vedeli, ali jim bo sploh uspelo priti v Ameriko.
Sprva je bilo članstvo rezervirano za študente, ki so aktivno sodelovali pri organizaciji ekskurzij v Ženevo in ZDA, v letu 2010 pa tudi na Kitajsko in v Singapur. Pozneje je namen delovanja društva presegel zgolj organizacijo ekskurzij in izletov ter se razširil tudi na organizacijo drugih dogodkov, kot so predavanja in seminarji, ki jih običajno vodijo uveljavljeni odvetniki in ugledni strokovnjaki.
Ženevski klub pravnikov si prizadeva, da bi obogatil študij na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Gradi most med pridobljenim akademskim znanjem in prakso. Vozu, ki ga študentje gradijo med študijem na fakulteti, doda kolesa, ki člane kluba popeljejo od razvoja do uresničitve lastnih idej.
Člani Ženevskega kluba so študentje in posledično se z menjavo generacij spreminjajo tako prioritete in ideje kluba kot tudi način njihove implementacije. Pred štirimi leti sta takratni članici Urša Horvat in Adriana Glažar prišli na idejo, da bi organizirali tekmovanje, ki je v nasprotju z večino tako imenovanih moot courtov kratko in usmerjeno zelo praktično, namesto časti in priznanj pa zmagovalne ekipe dobijo možnost opravljanja prakse v uglednih odvetniških pisarnah.
O tekmovanju Prav(n)a rešitev
Tako je Ženevski klub leta 2011 prvič organiziral tekmovanje Prav(n)a rešitev. Ekipe študentov prava z vseh treh slovenskih pravnih fakultet se v okviru tekmovanja pomerijo v reševanju fiktivnih primerov, ki jih pripravijo odvetniške pisarne. Primeri so med seboj zelo različni, praviloma pa so povezani s civilnim in gospodarskim pravom. Tekmovalci so v okviru tekmovanja že izvedli gospodarsko arbitražo med fiktivnimi družbami, pisali tožbe in sodbe, presojali pravilnost oddaje javnega naročila, pripravljali ustrezno dokumentacijo za znižanje davčnega odtegljaja in reševali mnoge druge praktične primere, s katerimi se vsakodnevno ukvarjajo najelitnejše odvetniške pisarne v slovenskem prostoru, ki delujejo na tem področju.
Prvo leto so na tekmovanju sodelovali le peščica ekip in tri odvetniške pisarne, v letošnjem letu pa kar 44 ekip in pet odvetniških pisarn. Trend razvoja tekmovanja je torej več kot obetaven in organizatorji iz leta v leto skrbijo, da se tekmovanje razvija. Od leta 2014 se izvaja v dveh delih. V predtekmovanju ekipe rešujejo krajše primere vseh sodelujočih odvetniških pisarn in se na tak način skušajo uvrstiti v finalni del. Predtekmovanje v celoti poteka pisno in po spletu. Najboljših petnajst ekip napreduje v finalni del tekmovanja, kjer so razdeljene med posamezne odvetniške pisarne in imajo na voljo približno dvajset ur časa, da rešijo zahteven primer, ki ga pripravi vsaka od njih.
Finalni del tekmovanja je razdeljen na dva dela. Prvi del že tradicionalno poteka v prostorih Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Tudi letos se je začel s slavnostnim nagovorom profesorja Štiblarja, ki mu je sledilo kratko izobraževanje študentov o uporabi našega portala. Tudi letos smo namreč vsem ekipam, ki so napredovale v finale, omogočili brezplačno uporabo portala Tax-Fin-Lex. Temu je sledila predstavitev sodelujočih odvetniških pisarn Jadek in Pensa, CMS Reich-Rohrwig Hainz - podružnica v Sloveniji, Schönherr - podružnica v Sloveniji, Rojs, Peljhan, Prelesnik in partnerji ter Ilić in partnerji. Gre za odvetniške pisarne, ki delujejo pretežno na področju gospodarskega in korporacijskega prava, slovijo po svoji strokovnosti in dosegajo dobre poslovne rezultate. Večinoma poslujejo s tujimi strankami in poudarjajo, da poleg strokovne usposobljenosti kandidatov zahtevajo tudi odlično znanje tujih jezikov, še posebno angleščine in nemščine.
Drugi del tekmovanja je letos že tretjič potekali v prostorih Gospodarske zbornice Slovenije. Ekipe so morale do 10. ure zjutraj oddati pisne izdelke, ki so jih ocenili predstavniki posameznih odvetniških pisarn. Nato so morale svoje rešitve ustno zagovarjati. Za člane zmagovalnih ekip je bil ta zagovor tudi prvi razgovor za službo. Večina ekip je povedala, da so bili primeri zahtevni in so jih reševali pozno v noč ali celo do jutranjih ur, kar dokazuje, da zmagovalne ekipe zmorejo delovati tudi pod pritiskom časovnih omejitev. Zahtevno je bilo tudi delo odvetniških pisarn. Te so morale namreč izdelke oceniti in izbrati najboljšo ekipo.
Večerno druženje in razglasitev zmagovalcev
Organizatorji tekmovanja so se letos odločili, da bodo ob koncu tekmovanja organizirali večerno druženje. Tako so imele vse ekipe, ki so se uvrstile v finalni del, možnost, da se s predstavniki odvetniških pisarn spoznajo tudi v manj formalnem okolju, kar zanje predstavlja pomembno izkušnjo. V pravniškem poklicu je namreč pomembna tudi sposobnost navezovanja socialnih stikov in mreženja, saj je pri nadaljnjem delu pogosto pomembno, da ima posameznik razvejano mrežo ljudi, s katerimi si lahko pomaga pri reševanju posameznih problemov, prav tako pa je ta sposobnost pomembna tudi za pridobivanje novih strank.
Kljub prijetnemu okolju v restavraciji Nebotičnika in sproščeni glasbi je bilo v zraku čutiti napetost. Odvetniške pisarne namreč letos zmagovalcev niso razglasile ob zaključku dogodka v prostorih Gospodarske zbornice Slovenije, temveč šele na večernem druženju. Vse ekipe so zmagovalce pospremile z glasnim ploskanjem.
O organizaciji tekmovanja
Organizacijo tekmovanja so pohvalili odvetniške pisarne in tekmovalci. Organizacijski odbor so letos sestavljali Kaja Batagelj, Nejc Širc, Maša Tičar, Jože Stare in Tim Souček, vodil pa ga je predsednik kluba Luka Pregelj. Organizacija tekmovanja predstavlja velik izziv in zato tudi njim prinaša kakovostne izkušnje in pridobivanje poznanstev, ki jim bodo v prihodnosti gotovo prišla prav. V organizacijski odbor so vsako leto vključeni novi člani Ženevskega kluba, ki skrbijo za pritok svežih idej, vodi pa ga eden od starejših članov, ki na mlajše prenaša svoje znanje in organizacijske izkušnje. Vsako leto si organizacijski odbor prizadeva dogodek izvesti še bolje, popraviti napake iz minulih let in nadgraditi že ustvarjeno. Tako se je v letošnjem letu med drugim moderniziral sistem reševanja primerov v predtekmovanju, ki poslej v celoti poteka prek spletnih obrazcev. Na tak način sta omogočena enostavnejša kontrola odgovorov ekip in zbiranje statističnih podatkov.
Vizija za prihodnost
Tekmovanje Prav(n)a rešitev je pomemben prispevek k razvoju mladih pravnikov in obenem odvetniškim pisarnam omogoča izbor najboljših kandidatov za morebitno nadaljnje sodelovanje. Vsekakor bomo člani Ženevskega kluba poskrbeli, da se bo tekmovanje razvijalo naprej. Prvi nadaljnji korak je spodbujanje študentov drugih pravnih fakultet (v Novi Gorici in Mariboru) k številnejšemu sodelovanju na tekmovanju. V letošnjem letu sta namreč sodelovali le po ena ekipa z vsake od navedenih fakultet.
Dolgoročna želja pa je, da bi dobra praksa pri organizaciji tekmovanja Prav(n)a rešitev prestopila okvire svoje panoge. Člani Ženevskega kluba smo prepričani, da so denimo tekmovanja v reševanju konstrukcijskih ali programskih izzivov, tekmovanja v pripravi poslovnih načrtov ali oglaševalskih kampanj zanimiva za mnoga slovenska podjetja. Veseli smo, da se podobnih projektov lotevajo tudi drugi študentski klubi ter fakultete, in upamo, da bo podobnih priložnosti v prihodnje še več. Tako bi se sprostilo mnogo latentnega potenciala in študentje bi lahko izboljšali svoje možnosti za zaposlitev in pridobili dodatne izkušnje. Pri tem je pomembno dodati, da, kot so poudarjali predstavniki odvetniških pisarn, sodelovanje na tekmovanju zanje ne predstavlja obveznosti, pač pa privilegij, saj je iskanje in razvoj kakovostnega kadra vse prej kot lahko delo.
Pripravila: Luka Pregelj in Kaja Batagelj
Foto: arhiv Ženevski klub
piše: dr. Nina Plavšak
Avtorica bo v prvem delu prispevka, ki ga bo predstavila na dogodku Stvarnopravni dnevi 2016, razložila pomen razpolagalnega upravičenja pri veljavnem in pravno učinkovitem razpolaganju z lastninsko pravico na nepremičnini. V drugem delu prispevka pa bo sistematično analizirala vse pravne položaje, pri katerih pravna pravila SPZ in ZZK-1, ki operacionalizirajo načelo zaupanja, varujejo poštenega, dobrovernega pridobitelja.
Lastninska pravica vključuje razpolagalno upravičenje njenega imetnika, da z njo razpolaga tako, da jo prenese na novega imetnika, jo omeji z ustanovitvijo izvedene pravice ali jo preoblikuje (na primer z oblikovanjem etažne lastnine).
Razpolagalno upravičenje odsvojitelja ni niti predpostavka za veljavnost zavezovalnega pravnega posla (na primer prodajne pogodbe) niti predpostavka za veljavnost razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižnega dovolila), s katerim je pridobitelj razpolagal z lastninsko pravico na določeni nepremičnini. Z izročitvijo zemljiškoknjižnega dovolila lastninska pravica preide na odsvojitelja v relativnem razmerju med odsvojiteljem in pridobiteljem.
Zemljiškoknjižno dovolilo začne v polnem obsegu (tudi v razmerju do tretjih, in ne le v razmerju do odsvojitelja) učinkovati šele s trenutkom vložitve zemljiškoknjižnega predloga za ustrezen vpis na njegovi podlagi. To pomeni, da za učinke zemljiškoknjižnega dovolila ni pomembno, ali je bil odsvojitelj imetnik razpolagalnega upravičenja v času izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, temveč je pomembno, ali je odsvojitelj vknjižen kot lastnik nepremičnine in s tem (domnevni) imetnik razpolagalnega upravičenja v času vložitve zemljiškoknjižnega predloga za vpis v zemljiško knjigo oziroma v času, od katerega učinkuje vknjižba, ki se predlaga s predlogom, če se ta predlaga v vrstnem redu zgodnejšega vpisa.
Načelo zaupanja v zemljiško knjigo zapoveduje, da tisti, ki v pravnem prometu ravna pošteno in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiško knjigo, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo varuje poštenega pridobitelja pri vseh poslovnih pridobitvah, ne glede na to, ali je predpostavka te pridobitve pravni posel (vknjiženega) lastnika, ali pravni posel, sklenjen neodvisno od volje lastnika pri prisilni prodaji.
piše: mag. Sabina Lamut, davčna svetovalka, sodna izvedenka za ekonomijo, LamutS d.o.o.
Na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča št. X Ips 124/2015 z dne 11. 6. 2015 se je začela v Slovenji uveljavljati nova upravno-sodna praksa na navedenem področju, in sicer se je rezidentski status fizičnih oseb začel presojati zgolj glede na določila 6. člena Zakona o dohodnini, kar pomeni, da se je davčni zavezanec štel za slovenskega davčnega rezidenta, če je izpolnjeval vsaj enega izmed pogojev za davčno rezidentstvo po slovenski zakonodaji, tudi če se je istočasno, skladno s konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja, štel za rezidenta druge države.
V praksi je tako navedena sprememba pomenila, da je del zavezancev bilo v letu 2015 obravnavanih po ustaljeni praksi ugotavljanja davčnega rezidentstva, in sicer z upoštevanimi določbami konvencije z ustrezno državo, preostali del zavezancev pa je prejelo odločbe, glede rezidentstva v skladu s presojo zgolj po Zakonu o dohodnini.
Ugotavljanje rezidentstva do sprejete sodbe Vrhovnega sodišča
Do sprejete sodbe Vrhovnega sodišča je finančni urad ugotavljal status davčnega rezidenta za posameznega davčnega zavezanca, ki je prostovoljno vložil vlogo za ugotovitev statusa, po določbah Zakona o dohodnini, hkrati pa je bilo v postopku ugotovljeno, da tudi druga država (s katero ima Slovenija podpisano Konvencijo o izogibanju dvojnega obdavčenja - v nadaljevanju KIDO) šteje isto osebo za svojega davčnega rezidenta in se je posledično za določitev rezidentstva uporabljalo izključno kriterije iz sklenjene bilateralne konvencije. Posledično torej davčni zavezanec ni mogel kasneje uveljavljati pravic iz KIDO ob morebitnem kasnejšem prejemu dohodka (tj. oprostitev ali zmanjšanje plačila davka), vendar pa je potrebno poudariti, da je davčni zavezanec želel pridobiti status nerezidenta z namenom, da teh pravic ne bo koristil.
Spremembe, ki jih je prinesla sodba št. X Ips 124/2015
Vrhovno sodišče je s predmetno sodbo odstopilo od svoje dosedanje sodne prakse in zavzelo stališče, da se rezidentski status za namene uveljavljanja ugodnosti iz konvencij o izogibanju dvojnega obdavčenja ne sme določiti vnaprej, torej pred možnim uveljavljanjem pravic iz konvencij. Navedeno pomeni, da bi davčni zavezanec, ki bi želel uveljaviti svoje pravice po konvenciji na podlagi predloženega ustreznega zahtevka oz. obrazca uveljavil pravico za zmanjšanje ali oprostitev davka. Pravice po konvenciji se lahko uveljavljajo zgolj v zvezi s konkretnim dohodkom, ki bi ga davčni zavezanec prejel. Finančni urad bo navedeno zahtevo obravnaval in presodil, ali se zavezanec šteje za slovenskega rezidenta tudi za namene konvencije. V kolikor bi obe državi pogodbenici zavezanca šteli za svojega rezidenta za namene konvencije, lahko nastopi dvojna obdavčitev, ki bi se lahko rešila le s postopkom skupnega dogovora med državami.
Problematika pri presojanju rezidentskega statusa zgolj po določilih ZDoh-2
Pri presojanju statusov davčnih zavezancev je najpomembnejše, da posameznik, ki zapusti Slovenijo, prekine s Slovenijo tudi rezidenčne vezi. Finančni urad presoja rezidentske vezi v okviru zagotavljanja pogoja središča osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji po 6. členu ZDoh-2 zaradi česar večina davčnih zavezancev ne uspe pridobiti ustreznega statusa, kar zadnje pomeni, da so dolžni dosežene dohodke v tujini napovedati in preko napovedi uveljavljati oprostitev (zlasti v povezavi z dohodki iz zaposlitve, ki jih dosegajo pri tujem delodajalcu – 15. člen KIDO ), kar pa zanje pomeni dodatno administracijo in finančno breme z vidika državne administracije pa tudi dvojno nepotrebno delo, saj je ugotavljanje statusa zgolj za namene določb materialnega Zakona o dohodnini v navedenih primerih brezpredmetno, kajti davčni zavezanec po določilih mednarodne pogodbe ni zavezan k plačilu davka v Sloveniji. V kolikor se namreč davčni zavezanec šteje tako za davčnega rezidenta Slovenije kot tudi za rezidenta druge države, je po določilih KIDO (4. člen KIDO določa prelomna pravila) rezident zgolj ene izmed držav. Posledično nastane situacija, da je davčni zavezanec davčni rezident Slovenije po ZDoh-2, po določilih KIDO pa je nerezident, saj ima stalno prebivališče v drugi državi, kjer dela in živi in ga obravnavajo kot davčnega rezidenta v drugi državi, zato je posledično po določilih KIDO oproščen plačila davka v Sloveniji.
Različna presoja dejstev in okoliščin
Pogoj ''ima svoje običajno bivališče ali središče osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji'' se po različnih finančnih uradih presoja različno, kar je seveda prav, v kolikor gre za presojo različnih dejanskih okoliščin, ki jih ima posamezni davčni zavezanec, ni pa pravilno v primeru, kadar se presojajo enake okoliščine, ki dejansko v praksi tudi so in so obravnavane po povsem različnih merilih. Zlasti bi poudarila na obravnavo kot osebne vezi mladoletnih otrok, ki so dodeljeni v varstvo, skrb in vzgojo po sodbi sodišča materi ali očetu, oziroma otrok, s katerimi zavezanec ni živel v skupnem gospodinjstvu, že več kot leto dni predno je zapustil državo, da to v primerih, ko zavezanci odhajajo v oddaljene države ne more otrok predstavljati dejanske rezidenčne vezi, saj jih lahko vidijo zgolj dva do tri krat ali pa celo enkrat letno. Poleg navedenega predstavljajo problem nepremičnine (stanovanja, stanovanjske hiše), saj nekateri finančni uradi to ocenjujejo kot ekonomski interes posameznika, nekateri pa ta pogoj pravilno obravnavajo glede na dejanske okoliščine in sicer, da v kolikor davčni zavezanec ne more koristiti uporabe te nepremičnine zaradi ( stalne dosegljivosti v tujini in potrebnega dovoljenja za izhod iz države) potem to v dejanskem stanju ne more predstavljati zavezančev ekonomski interes, ki ga pa glede na pogoj ne bi smeli sploh obravnavati ločeno. Iz izdanih odločb je razvidno, da je davčni zavezanec dal stanovanje v uporabo nekomu drugemu, vendar pa ali kdo sploh ugotavlja dejansko stanje v takšnih primerih? Posebno v primerih, ko se ugotavlja status rezidentstva v primeru odhoda v bližnje države EU.
Menim, da bi bilo potrebno poudariti, da so dolžni pri presoji upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki kažejo na namen posameznika, da je za stalno prekinil rezidenčne vezi s Slovenijo, kar kaže predvsem na oddaljenost države v kateri se davčni rezident nahaja, dejanski pokazatelj pa so obiski, torej pogostost in dolžina teh ter dokumenti, ki jih je davčni zavezanec predložil v postopku ( pogodba za nedoločen čas, delovna viza itd ).
Sprememba ZDoh-2 z namenom razbremenitve davčnih zavezancev
Glede na dejstvo, da je sprememba sodno –upravne prakse dodatno povečala finančno in administrativno breme davčnim zavezancem, bi bila več kot nujna sprememba določb 6. člena ZDoh-2 in sicer v smeri, da bi določala pravila, po katerih se ugotavlja rezidentski status skladno s pravili KIDO. Posledično bi se prihranila javno finančna sredstva v delu dosedanjega izvajanja nepotrebnega dela državnih uslužbencev in hkrati bi se uresničil tudi načrtovani cilj razbremenitve davčnih zavezancev tako s finančnega kot tudi administrativnega vidika.
Vsak zavezanec ima pravico do vpogleda v davčne evidence, vendar to ni tako enostavno, kot bi moralo biti
Finančna uprava Republike Slovenije vodi in vzdržuje davčni register za fizične in pravne osebe, ki vsebuje podatke, predpisane z Zakonom o finančni upravi (do 1. avgusta 2014 z Zakonom o davčni službi), in v okviru tega vodi evidence, v katerih so vpisani podatki o posameznih davčnih zavezancih (evidence o davkih, o vodenju finančnega nadzora, o finančnih preiskavah ipd.). Vsaka oseba oziroma vsak davčni zavezanec se ima pravico seznaniti s svojimi podatki iz teh evidenc. Zveni preprosto in enostavno, kar bi tudi moralo biti, vendar žal ni vedno tako.
Pravica do vpogleda v davčne evidence oziroma do seznanitve s podatki v evidencah
Z Zakonom o finančni upravi (v nadaljevanju: ZFU), ki se je pričel uporabljati s 1. avgustom 2014, in ki je poleg do tedaj veljavnega Zakona o carinski službi nadomestil tudi Zakon o davčni službi in oba »združil« v en zakon, določa, da finančna uprava vodi in vzdržuje različne vrste evidenc, in sicer evidenco o davkih, knjigovodske evidence, evidenco o vodenju finančnega nadzora, evidenco finančnih preiskav, evidenco o vloženih kazenskih ovadbah in naznanilih, carinsko evidenco, evidenco trošarin, evidenco informacij za izvedbene namene, evidenco o uporabi prisilnih sredstev, evidenco predloženih instrumentov zavarovanja, evidenco o davčni izvršbi, evidenco poročevalskih enot in deklarantov v zvezi z zbiranjem statističnih podatkov o blagovni menjavi z državami članicami EU, evidenco okoljskih dajatev, evidenco o hrambi blaga, evidenco o nadzorih nad prirejanjem iger na srečo, evidence, predpisane z drugimi predpisi, predpisi EU ter mednarodnimi pogodbami1. Posamezne vrste evidenc so podrobneje opisane v nadaljnjih členih ZFU. Prav tako zakon določa tudi pravico davčnega zavezanca (fizičnih in pravnih oseb) do seznanitve s podatki v evidencah2. Z večino evidenc se lahko davčni zavezanec seznani takoj po vzpostavitvi evidence, razen z evidenco o vodenju finančnega nadzora in evidenco finančnih preiskav. O podatkih iz evidence o vodenju finančnega nadzora se lahko zavezanec seznani šele po pravnomočno končanem postopku, podatki iz evidence finančnih preiskav pa so zavezancu dostopni po pravnomočno končanem postopku inšpekcijskega nadzora, če pa ta ni bil začet, pa po zastaranju pravice do odmere davka, skratka takrat, ko na zadevo ni več mogoče vplivati oziroma vlagati pravnih sredstev.
Če primerjamo določbe o vsebini podatkov v evidencah iz starega Zakona o davčni službi in zdaj veljavnega ZFU, najdemo veliko podobnosti. Glede pridobitve informacij iz evidenc pa ugotavljam, da se zakona bistveno razlikujeta. Namreč ZFU določa, da ima oseba pravico do seznanitve s svojimi podatki v evidencah. Z večino podatkov se lahko seznani takoj po vzpostavitvi evidenc, nekatere pa šele po določenem času. Nikjer v ZFU ni natančneje določeno, na kakšen način se davčni zavezanec lahko seznani s podatki iz svojih evidenc, ali osebno ali na podlagi pisne vloge oziroma zahteve niti ta ni vsebinsko opredeljena. Tega prav tako ne določa noben pravilnik.
Za razliko od ZFU je Zakon o davčni službi oziroma Pravilnik o vpogledu v davčne evidence to področje podrobneje urejal. Določal je, da ima davčni zavezanec pravico do brezplačnega vpogleda v podatke v davčnih evidencah na način in po postopku, ki ga določi minister za finance. Pravilnik o vpogledu v davčne evidence je določal, da za vpogled v davčne evidence šteje samo neposredni vpogled, pri katerem si zavezanec lahko podatke iz davčnih evidenc prepiše ali opravi vpogled po e-davkih. Predpisan je bil celo obrazec Zahteva za vpogled v davčno evidenco, ki ga je zavezanec lahko podal pisno ali ustno na zapisnik pri davčnem organu ter vpogled praviloma opravil še istega dne. Z dnem uveljavitve ZFU je omenjeni pravilnik prenehal veljati. S Pravilnikom o prenehanju uporabe določenih pravilnikov izdanih na podlagi Zakona o davčni službi pa se je Pravilnik o vpogledu v davčne evidence z dnem 12. decembra 2015 prenehal uporabljati.
Zgodba davčnega zavezanca o seznanitvi z njegovimi podatki iz davčne evidence
Vpogled v davčne evidence oziroma seznanitev s podatki iz teh evidenc naj bi bil popolnoma enostaven in hiter postopek. Zgodba, ki sledi, priča ravno o nasprotnem.
Davčni zavezanec, fizična oseba, je prejel odločbo drugostopnega organa, s katero je bila njegova pritožba zoper odločbo davčnega organa o obdavčitvi v davčnem inšpekcijskem postopku davka po 5. odstavku 68. členu ZDavP-2 zavrnjena. Ker je splošno znano, vsaj med strokovno javnostjo, da pri osebnih davčnih pregledih v nadaljevanju postopka ni računati na uspeh, o čemer je bilo v reviji Denar že veliko zapisanega, se nekateri davčni zavezanci zgolj zato, da ne bi imeli dodatnih stroškov postopka, odločijo, da s postopkom ne bodo nadaljevali in to navkljub prepričanju, da niso utajili davka. Včasih je za odločitev o (ne)nadaljevanju postopka lahko presodno tudi dejstvo, ali je davčni organ podal predlog za kazensko ovadbo proti davčnemu zavezancu. Ta podatek smo pooblaščenci vedno pridobili od davčnih inšpektorjev, in sicer kar ustno po telefonu ali v osebnem kontaktu. Tako sem pričakovala tudi v tem konkretnem primeru, ko sem konec novembra 2015 želela pridobiti podatek, ali je bil vložen predlog za kazensko ovadbo, a mi je inšpektorica, ki je pri davčnem zavezancu vodila davčni inšpekcijski nadzor, povedala, da mora poizvedeti oziroma si osvežiti zadevo, saj je minilo že več kot dve leti od izdaje odločbe. V najinem naslednjem telefonskem pogovoru me je inšpektorica obvestila, da mi podatka ne more posredovati, dokler postopek ni pravnomočno končan, kot to po novem določa ZFU. Ko sem preverila določbe ZFU, sem ugotovila, da navedeno ne drži, saj se zavezanec lahko seznani s podatki iz evidence o vloženih kazenskih ovadbah in naznanilih takoj po vzpostavitvi te evidence7, o čemer sem jo tudi seznanila. Ker se je rok za vložitev tožbe bližal, o čemer je bila inšpektorica tudi sama dobro seznanjena, prav tako tudi o razlogu za pridobitev podatkov o vloženih kazenskih ovadbah, sem želela čim prej opraviti oseben vpogled v evidence davčnega zavezanca na podlagi pooblastila, vendar mi je bilo povedano, da oseben vpogled ni mogoč, temveč je potrebno vložiti zahtevo oziroma vlogo. Le-ta je bila takoj odposlana s priloženo kopijo skeniranega pooblastila davčnega zavezanca, ker je bil ta v tujini. Namesto pričakovanih podatkov iz davčne evidence smo prejeli poziv davčnega organa k predložitvi originala pooblastila z navedenimi pravilnimi podatki davčnega zavezanca v roku petih delovnih dni od dneva vročitve poziva. Na pooblastilu so bili vpisani podatki ime in priimek, naslov in davčna številka davčnega zavezanca.
Celoten članek je dostopen za naročnike!
Vir: revija Denar - Nevenka Simić Mićunović
1.0 Uvod
Finančna uprava Republike Slovenije je prejela več vprašanj zavezancev, povezanih z obdavčitvijo slovenskih rezidentov, ki v tujini dosegajo dohodke iz različnih naslovov. Zaradi navedena v nadaljevanju v tej zadevi podajamo celovit podrobnejši opis.
2.0 Vidik dohodnine
Opredelitev vrste dohodka fizične osebe, ki je predmet obdavčitve v Sloveniji, se izvaja po slovenski davčni in drugi zakonodaji. Že z letom 2005 smo v Sloveniji prešli iz opredeljevanja dohodka po formi (tj. na osnovi pravne podlage oziroma poimenovanja dohodka) na opredeljevanje dohodka po vsebini. Tako na primer za opredelitev dohodka iz dejavnosti ni več ključna registracija za opravljanje dejavnosti. Upoštevaje navedeno je treba tudi dohodke, dosežene v tujini oziroma z virom v tujini, za potrebe obdavčenja v Sloveniji opredeliti v skladu s slovensko zakonodajo.
To pomeni, da se je treba vprašati, kako bi bil dohodek dosežen iz določenega naslova (na primer iz naslova oddajanja nepremičnin v najem) v tujini, davčno obravnavan, če bi bil dosežen iz tega istega naslova v Sloveniji. Zavezanec – rezident Slovenije je namreč v skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Obdavčen je torej v skladu s t. i. načelom obdavčitve svetovnega dohodka.
V nadaljevanju za lažje razumevanje navajamo primera:
Primer 1:
Zavezanec – rezident Slovenije, ki dosega dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti, ki imajo vir izven Slovenije, je zavezan za plačilo dohodnine od teh dohodkov v skladu z ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev dohodka iz dejavnosti po III. 3 poglavju, vključno z določbami, ki urejajo davčno osnovo. Tak zavezanec je na primer lahko slovenski rezident, ki v tujini dosega dohodke iz naslova oddajanja nepremičnin v turistični najem, iz naslova opravljanja dela kot negovalka itd.. Ob tem pripominjamo, da je zavezanec dolžan upoštevati tudi določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki urejajo akontacijo dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti.
V okviru tega je treba ločiti zavezance – rezidente Slovenije, ki dosegajo dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti, ki imajo vir v tujini, v Sloveniji pa iz tega naslova dohodkov ne dosegajo, od zavezancev – rezidentov Slovenije, ki dosegajo dohodke iz omenjenega naslova tudi v Sloveniji.
a) Zavezanci – rezidenti Slovenije, ki dosegajo dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti, ki imajo vir v tujini, v Sloveniji pa iz tega naslova dohodkov ne dosegajo
V primeru, da zavezanec – rezident Slovenije, ki dosega dohodke iz naslova opravljanja dejavnosti, ki imajo vir v tujini, v Sloveniji pa iz tega naslova dohodkov ne dosega, mora za namene obdavčitve v Sloveniji Finančni upravi RS (v nadaljevanju: FURS), na podlagi četrtega odstavka 52. člena Zakona o finančni upravi (ZFU), predložiti prijavo za vpis dejavnosti v davčni register, in sicer v osmih dneh od začetka opravljanja dejavnosti. Prijava za vpis dejavnosti fizične osebe v davčni register se izpolni na predpisanem obrazcu (obrazec DR-03).
V primeru, da zavezanec želi dejavnost v davčni register vpisati ''za nazaj,'' finančnemu uradu predloži prijavo za vpis te dejavnosti v davčni register kar na obrazcu DR-03, na katerega ročno zabeleži, da gre za vpis dejavnosti v davčni register ''za nazaj,'' k tej prijavi pa priloži tudi listine (lahko tudi samo na vpogled), iz katerih so razvidni podatki potrebni za vpis. Vpisani dejavnosti ''za nazaj'' praviloma sledi tudi predložitev obračuna akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti za obdobja, v katerih dohodki, ki so bili doseženi z opravljanjem dejavnosti v tujini, še niso bili napovedani oziroma na drugi podlagi še niso bili vključeni v odmero dohodnine za posamezno koledarsko leto in je že potekel rok za predložitev teh obračunov (možnost predložitve davčnega obračuna na podlagi samoprijave).
Ker je tak zavezanec po vpisu dejavnosti v davčni register v Sloveniji obravnavan kot fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ima povsem enake obveznosti, kot vse ostale fizične osebe, ki opravljajo dejavnost v Sloveniji. To pomeni, da je dolžan davčno osnovo od dohodka iz dejavnosti ugotavljati v skladu z določbami 48. člena ZDoh-2 in davčni obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti sestaviti ter davčnemu organu predložiti v skladu z določbami ZDavP-2, tj. praviloma do 31. marca tekočega leta za preteklo leto.
Ker zavezanec začne opravljati dejavnost na novo, mora v skladu z drugim odstavkom 298. člena ZDavP-2 izračunati tudi predhodno akontacijo/akontacijo v znesku glede na višino predvidene davčne osnove davčnega leta, za katero se plačuje predhodna akontacija/akontacija. Obrazložen izračun predvidene davčne osnove, višino predhodne akontacije/akontacije in obrokov predhodne akontacije/akontacije finančnemu uradu predloži ob predložitvi prijave za vpis v davčni register oziroma najkasneje v osmih dneh od vpisa v davčni register.
V primeru, ko zavezanec vpiše dejavnost v davčni register ''za nazaj'' in za to obdobje finančnemu uradu predloži tudi davčni obračun akontacije dohodnine in dohodnine od dohodka iz dejavnosti, je ta obračun podlaga za določitev in plačevanje predhodne akontacije/akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti, ki se plačuje med davčnim letom.
Splošno pravilo glede davčne osnove od dohodka iz dejavnosti je, da je davčna osnova dobiček, ki se ugotovi kot razlika med prihodki in odhodki, doseženimi v zvezi z opravljanjem dejavnosti v davčnem letu, ki je enako koledarskemu letu.[1] Do odstopanja od tega pravila pride v primeru, ko se davčna osnova ugotavlja na poenostavljen način (tj. z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov). V tem primeru se zavezancu po zakonu priznajo odhodki v višini 80% prihodkov. Zavezanec praviloma lahko ugotavlja davčno osnovo z upoštevanjem dejanskih prihodkov in normiranih odhodkov, če za to izpolnjuje materialne pogoje, ki so določeni v 48. členu ZDoh-2 in postopkovne pogoje, ki so določeni v 308. členu ZDavP-2.
Osnovni postopkovni pogoj je pravočasna oprava priglasitve ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov pri finančnem uradu. V drugem odstavku 308. člena ZDavP-2 je namreč določeno, da mora zavezanec, ki na novo začne z opravljanjem dejavnosti, priglasitev za prvo davčno leto opravljanja dejavnosti opraviti ob predložitvi prijave za vpis v davčni register v osmih dneh od vpisa v primarni register oziroma od vpisa v uradno evidenco organa. V obravnavanem primeru to pomeni, da mora zavezanec priglasitev opraviti ob predložitvi prijave za vpis dejavnosti v davčni register oziroma najkasneje v osmih dneh od vpisa dejavnosti v davčni register. Sestavni del priglasitve je njegova izjava, da za davčno leto, v katerem je začel na novo opravljati dejavnost, uveljavlja ugotavljanje davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov ter izjava o izpolnjevanju pogojev, določenih v ZDoh-2. Če zavezanec opravi priglasitev po roku, jo finančni urad s sklepom zavrže, pritožba zoper sklep pa ne zadrži izvršitve.
Celoten članek je dostopen za naročnike!
Vir: pojasnilo FURS
1 UVOD
Pravo je po splošni definiciji (L. CZ, 2003; str. 284): »Sistem pravil in načel, ki v mejah pravne pravilnosti urejajo življenjsko pomembno zunanje ravnanje in vedenje subjektov v državno-pravno organizirani družbi, za katerimi stoji država s svojim aparatom prisile.«
Sestavni del prava so torej poleg pravil (lat.: norm) tudi načela (Perenič, 2005).
Na tem mestu nas zanima predvsem pozitivno davčno pravo (lat.: ius positivum). To je davčno pravo, ki je dejansko deluje v določnem času na določenem prostoru. V Sloveniji je to zapisano, formalizirano in pravo vsebovano v veljavni davčni zakonodaji. Tukaj bomo analizirali predvsem zakonodajo, ki ureja davčni postopek (ZDavp-2, 2011).
Kot rečeno, pravna načela sestavljajo temeljno opredelitev prava, kot sistem pravil in načel. Vendar pa načela ne vsebujejo hipoteze, dispozicije, sankcije, tako kot pravna pravila (Tičar, 2011). So vrednostna merila, vsebovana v ustavi, zakonih in drugih splošnih pravnih aktih. Hkrati so tudi merila, ki so se uveljavila s sodno prakso oziroma so sad znanstvenega sistemiziranja in preučevanja pravne snovi. Pravnih načel je veliko.
Za razumevanje sodobne davčne ureditve bomo pozornost najprej namenili načelu pravne države. To načelo je vsebovano v 2. členu Ustave RS Republike Slovenije (URS, 1991), ki pravi: “Slovenija pravna in socialna država”.
Načelo pravne države pomeni, da mora država odločati o pravicah in obveznostih subjektov tudi na področju davkov zakonito, pravno predvidljivo in pravno varno, tako kot je z zakonom vnaprej določeno, brez možnosti retroaktivne veljave (za nazaj), na temelju zaupanja v delo davčnih organov (FURS, DURS). Država je pri tem objektivno (nekrivdno) odgovorna za škodo, ki jo s svojim delovanjem povzročijo državni organi zavezancem.
Načelo pravne države v predpisih ni izrecno opredeljeno, vendar izhaja iz pravne ureditve vsake demokratične države. Njegova izhodišča so v ustavah, spoštovano pa mora biti tudi v vseh hierarhično nižjih pravnih predpisih, tudi v predpisih o davčnih postopkih.
Načeli ustavnosti in zakonitosti sta temeljni načeli sodobnih demokratičnih držav in sta povzeti tudi v sodobni pravni ureditvi ustave Republike Slovenije, pa tudi v davčni ureditvi države. Povezani sta z načelom pravne države, vendar sta posebni načeli, ki se medsebojno dopolnjujeta (Grad, Pogorelec, 2003; str. 61).
Načelo zakonitosti je pomembno za davčno ureditev in ima podobno vsebino kot načelo ustavnosti. Razlika je v tem, da se načelo zakonitosti nanaša na pravne akte nižje od zakona, medtem ko se načelo ustavnosti nanaša na zakon. Tudi pri načelu zakonitosti gre za dva vidika, in sicer za formalno supremacijo oziroma nadvlado zakona nad nižjimi pravnimi akti in za materialno oziroma funkcionalno skladnost nižjih aktov z vsebinami zakonov (Grad, Pogorelec, 2003; str. 63).
Načelu zakonitosti se v davčnem pravu pridružuje tudi načelo skladnosti posamičnih davčnih odločb ter skladnost upravnih materialnih davčnih dejanj z višjimi abstraktnimi in splošnimi predpisi.
S tega vidika mora biti v vsakem posamičnem in konkretnem davčnem aktu navedena zakonska podlaga za njegovo izdajo, tako da se zavezanec lahko pritoži, če meni, da davčna uprava ni ravnala v skladu z zakonom. Dejansko to pomeni tudi, da ima posameznik možnost uveljaviti ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva (pritožbe, ugovora v davčnem postopku ipd.), kar pomeni udejanjanje skozi uporabo načela zakonitosti v praksi.
2 PRAVNA VARNOST V DAVČNEM PRAVU
Pravna varnost je pomembna komponenta davčnega sistema. Tako je po tem načelu vsem zavezancem dano zaupanje v pravni sistem, saj sta zaradi pravne varnosti zagotovljeni transparentnost in predvidljivost delovanja države. To načelo je tudi vodilo zakonodajalcu pri sprejemanju davčnopravnih pravil (Lang, 1989; str. 201, 203).
Pravna varnost pomeni najprej načelno prepoved retroaktivnosti (povratne veljave prava). Niti splošni abstraktni niti konkretni in posamični akti praviloma ne morejo veljati za nazaj. Načelno je tako pravno zavarovano zaupanje zavezancev, da pri sprejemanju novih pravil ne bodo v slabšem položaju zaradi nepredvidenega retroaktivnega delovanja novo sprejetih pravil. Ustava Republike Slovenije (URS, 1991) v 155. členu pravi »Zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Samo zakon lahko določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice«.
Učinkovanje za nazaj je lahko izjemoma dovoljeno le ob pogojih, ki so neposredno zapisani v ustavi. Ti pa so, da lahko le določena zakonska (lat.: lex certa) posamezna norma učinkuje povratno, kadar je to v prepričljivem javnem interesu in ko se ne posega v že pridobljene pravice (na primer: Zakon o denacionalizaciji). Vendar je povratna veljavnost prava na področju davčnega sistema še posebej nezaželena, saj je obdavčevanje eno najbolj oblastnih posegov države v pravno sfero posameznika, zato je na tem področju predvidljivost še kako pomembna.
Omejitev učinkovanja za nazaj daje državljanom pravno varnost. Zato je ustavnopravna prepoved retroaktivnosti ena od pomembnejših načelnih podlag vsakega pravnega sistema.
Celoten članek je dostopen za naročnike!
Vir: revija Poslovodno računovodstvo - Maša Tičar
UVOD
Neopredmetena sredstva so največkrat tista, ki prispevajo največjo dodano vrednost pri doseganju dobička podjetja, pri neuspešni uporabi le-teh pa lahko podjetju povzročijo tudi velike izgube. Značilnost neopredmetenih sredstev je, da so največkrat zelo mobilna, mednarodna podjetja pa delujejo globalno. Zato jih je mogoče uporabiti oziroma izkoriščati na različnih lokacijah, seveda tudi čez meje posameznih držav, kar pa zaradi pomembnih učinkov na proračune posameznih držav povzroči nujnost primernega določanja transfernih cen. V zvezi s transfernimi cenami je včasih težko že samo prepoznati vključenost neopredmetenih sredstev v posameznih povezanih transakcijah, saj ta sredstva v finančnem smislu večinoma niti niso izmerjena na podlagi računovodskih predpisov in tudi pogosto niso zajeta v računovodskih izkazih gospodarskih družb. Še težje je takim sredstvom določiti pravo vrednost, na podlagi katere bi morala biti primerno določena transferna cena, ki vpliva na to, v kateri državi bo plačan davek od dohodkov na ravni družbe, seveda če gre za mednarodno transakcijo.
Zaradi navedenega davčne uprave po svetu posvečajo vse več pozornosti transakcijam med povezanimi osebami, v katere so vključena neopredmetena sredstva. OECD velja za najeminentnejšo mednarodno organizacijo na področju obravnave transfernih cen. Vseskozi od izdaje zadnjih Smernic OECD-ja le-ta poskuša v okviru delovne skupine 6 posodobiti in izboljšati opredelitve v zvezi s povezanimi transakcijami, v katere so vključena neopredmetena sredstva. Pri tem na splošno sledi dokaj strogemu konceptu nagrajevanja posameznih družb glede na donos, za katerega se pričakuje, da bi moral izhajati iz samega neopredmetenega sredstva. Oktobra 2015 je tako v okviru akcij BEPS-a OECD izdal poročilo za akcijo 8–10, ki med drugim obsežno spreminja in dopolnjuje VI. poglavje obstoječih Smernic OECD-ja, ki obravnava posebne poudarke v zvezi z neopredmetenimi sredstvi in se v nekaterih državah na podlagi t. i. pristopne izjave začne uporabljati že leta 2016. Pri tem so v prenovljenem IV. poglavju na novo predstavljeni pojmovanje neopredmetenih sredstev, neopredmetena sredstva, ki jih je težko vrednotiti (HTVI), lastništvo in uporaba neopredmetenih sredstev ter analiza neopredmetenih sredstev in transakcij z njimi v zvezi z razvojem, izboljšavami, vzdrževanjem, zaščito in izkoriščanjem neopredmetenih sredstev
(t. i. analiza DEPME). Poročilo daje pomožne smernice za določanje pogojev in cen iz naslova transakcij z vključenimi neopredmetenimi sredstvi.
NEOPREDMETENA SREDSTVA IN TRANSFERNE CENE
Opredelitev neopredmetenih sredstev
Pogled na opredelitev neopredmetenih sredstev v ekonomski teoriji
V ekonomski teoriji je eno izmed širokih, a praktičnih opredelitev neopredmetenih sredstev mogoče najti v okviru t. i. modela z osnovo v virih. Po tem modelu so neopredmetena sredstva sestavljena iz treh področij, in sicer digitaliziranih informacij, raziskav in razvoja ter ekonomskih kompetenc. V tej opredelitvi zlahka najdemo ožje pojme v zvezi z neopredmetenimi sredstvi, kot jih navaja literatura v zvezi s transfernimi cenami po priznani terminologiji OECD-ja.
Opredelitev neopredmetenih sredstev in transferne cene
Na podlagi smernice 6.2 Smernic OECD-ja izraz neopredmetena sredstva vključuje pravice do uporabe industrijske lastnine, kot so patenti, blagovne znamke, trgovska imena, modeli ali vzorci. Vključuje tudi avtorske in sorodne pravice ter pravice do intelektualne lastnine, kot so znanje in izkušnje ter poslovne skrivnosti. Opredelitev se osredotoča na gospodarsko izkoriščane pravice, to je na neopredmetena sredstva, povezana z gospodarskimi dejavnostmi, vključno s trženjskimi dejavnostmi. Take pravice so sredstva, ki imajo lahko dokaj veliko vrednost, čeprav v bilanci stanja družbe ne izkazujejo knjižne vrednosti. Z njimi so lahko povezana tudi znatna tveganja (na primer pogodbena odgovornost ali jamstvo za proizvode in škodo, povzročeno okolju).
Če si za primerjavo ogledamo opredelitev po predlagani spremembi VI. poglavja smernic, lahko ugotovimo, da je splošnejša, vendar na ta način med neopredmetena sredstva potencialno vključuje več elementov. Tako je na podlagi predlagane smernice 6.6 (ki nadomešča obstoječo smernico 6.2) neopredmeteno sredstvo nekaj, kar ni fizično ali finančno sredstvo in ga je mogoče imeti v lasti ali ga na drug način kontrolirati za uporabo v pridobitni dejavnosti in za katero bi nepovezane osebe zahtevale kompenzacijo, če bi s takim sredstvom opravile transakcijo v primerljivih okoliščinah. Pri tem pa ni tako bistveno osredotočiti se na opredelitev neopredmetenega sredstva po računovodskih standardih ali po pravnih predpisih, pač pa, če so v transakcijo vključena neopredmetena sredstva, kakšne gospodarske koristi prinašajo izvajalcema transakcije in kakšna kompenzacija bi bila zahtevana, če bi se taka transakcija izvršila med nepovezanimi osebami v primerljivih okoliščinah.
Članek je dostopen za naročnike revije Sir*Ius!
Vir: revija SIR*IUS - Marko Mehle
Vlada je pripravila predlog novega zakona o prijavi prebivališča. Temeljni namen zakona je zagotoviti skladnost registra stalnega prebivalstva z dejanskim stanjem nastanitve posameznikov, s čimer naj bi preprečili zlorabe. Kot je zapisano v gradivu vlade, so se za pripravo novega zakona odločili zaradi vse hitrejših migracijskih tokov in spremenjenih družbenoekonomskih razmer, svetovnega procesa globalizacije in gospodarske krize, skokovitega razvoja informacijske tehnologije ter pomanjkljivosti izvajanja določb sedanjih predpisov na področju prijave prebivališča.
Temeljni namen novega zakona je tako zagotoviti skladnost registra stalnega prebivalstva z dejanskim stanjem nastanitve posameznikov. Na naslov prebivališča je namreč vezanih veliko pravic, zato se v praksi pogosto dogaja, da posamezniki zlorabljajo institut prijave prebivališča, tako da prijavljajo prebivališča na naslovih, kjer dejansko ne prebivajo. V predlogu je tako določena obveznost posameznika, da ob prijavi prebivališča navede resnične podatke o naslovu naselitve.
Eden od ciljev zakona je tudi zmanjšati število ugotovitvenih postopkov in jih tudi skrajšati. Predlog tako določa možnost predhodnega obveščanja posameznikov o prijavno-odjavni obveznosti še pred uvedbo postopka ugotavljanja prebivališča. Predlog določa tudi možnost ugotavljanja začasnega prebivališča za slovenske državljane in ne zgolj za tujce, ki nimajo stalnega prebivališča v Sloveniji.
V predlogu je po navedbah vlade tudi bistveno bolje urejen institut t. i. zakonskega prebivališča, ki omogoča registracijo prebivališča in iz tega izhajajoče uresničevanje pravic in dolžnosti. Da bi imeli vsi posamezniki, ki dejansko prebivajo na območju določene občine v Sloveniji, prijavljeno stalno prebivališče, zakon opušča stroge pogoje za določitev zakonskega prebivališča. Tako brezdomcem in posameznikom, ki so nastanjeni v zavodu za prestajanje kazni, prevzgojnem domu, vzgojnem zavodu ali zavodu za usposabljanje, omogoča določitev zakonskega prebivališča na naslovu občine. Žrtvam nasilja v družini in žrtvam trgovine z ljudmi pa na naslovu centra za socialno delo.
Cilj predloga je tudi odprava administrativnih ovir, zato opušča nekatere obveznosti, kot so prijava na predpisanem obrazcu in posredovanje določenih podatkov ob izpolnjevanju prijavne obveznosti. S predlogom se zaradi odprave administrativnih ovir tudi podaljšuje najdaljše obdobje prijave začasnega prebivališča z enega na dve leti. Predlog zakona še omejuje število začasnih prebivališč. Predlog tudi ukinja gospodinjsko evidenco, saj se je sedanja ureditev v praksi izkazala kot neustrezna. Iz naslova skupnega gospodinjstva namreč izhajajo številne pravice posameznikov, zato posamezniki izjave o članstvu v določenem gospodinjstvu pogosto spreminjajo.
Z novim zakonom pa se ohranja policijska prijava, tako za tujca, ki nima veljavnega dovoljenja za prebivanje, pa se nastani pri fizični osebi, kot tudi za tujca, ki se nastani v turističnem ali gostinskem objektu. Evidenca policijske prijave pa se bo preimenovala v evidenco gostov. Na tem področju je predvidena tudi racionalizacija, saj gostitelji oziroma turistični in gostinski objekti ne bodo več pošiljali podatkov o gostih neposredno policiji, statističnemu uradu in občinam, temveč prek enotne točke, spletne aplikacije Ajpesa.
Kot prekrškovni organ pa predlog namesto inšpektorata za notranje zadeve določa upravne enote. Predlog tudi dopolnjuje kazenske sankcije zlasti zaradi preprečevanja fiktivnih prijav in dopušča možnost, da prekrškovni organi za prekršek izrečejo globo, ki je višja od najnižje predpisane globe.
Vir: STA
Vlada je določila besedilo predloga novele zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in ga posredovala v sprejem DZ po rednem postopku. S predlagano novelo se izboljšujejo sistemske rešitve, ki so se izkazale za pomanjkljive, in racionalizirajo administrativni postopki. Izboljšane sistemske rešitve, ki so se po uveljavitvi novele zakona v letu 2012 izkazale za pomanjkljive ali težko izvedljive, bodo omogočile lažje doseganje ciljev zakona. Medtem bo racionalizacija administrativnih postopkov omogočila lažje izvajanje in dodatno varčevanje pri uporabi javnih sredstev, so po seji vlade sporočili iz urada vlade za komuniciranje.
S črtanjem določbe, da se dogovori za razvoj regij pripravljajo za obdobje štirih let, bo pripravo dogovorov za razvoj regij laže uskladiti z načrti izvajanja operativnih programov evropske kohezijske politike in s proračunskim načrtovanjem ter vsebinami vključenih projektov.
Predlaga se tudi, da dogovor za razvoj regije velja do izteka obdobja trajanja vključenih projektov ali nadomestitve z novim. Predlog ustrezno ureja izbris regionalne razvojne agencije iz evidence. Do izbire nove regionalne razvojne agencije opravlja naloge podpore pri delovanju sveta in sveta regije občina, katere predstavnik je predsednik sveta regije, razen če svet regije ne določi druge občine.
Predlog določa podroben postopek dodeljevanja finančnih pomoči v primeru nujnih ukrepov regionalne politike, ko pomoč dodeljujejo vsebinsko pristojna ministrstva, in v primeru, ko jo dodeli sklad za regionalni razvoj in razvoj podeželja. Prav tako se določa podroben postopek dodeljevanja regionalne pomoči brez javnega razpisa na podlagi vloge in neposredne pogodbe.
Z odpravo določbe, da znotraj javnega deleža nobena od občin ne sme imeti več kot tretjinskega ustanoviteljskega deleža v regionalni razvojni agenciji, se zmanjšuje administrativno breme v občinah.
Predlagana je bolj prožna ureditev postopka odločanja o manjših prerazporeditvah znotraj poslovnega in finančnega načrta sklada za regionalni razvoj in razvoj podeželja. O prerazporeditvah bo lahko odločal minister, pristojen za regionalni razvoj, do višine sredstev, ki jih določa ustanovitveni akt sklada.
Podrobneje se določa, da občinski svet predlaga kandidate za predstavnike občin v razvojnem svetu regije, poenostavlja se postopek zamenjave članov razvojnega sveta regije.
S predlagano novelo se izključuje dvojno financiranje pomurske regije, poleg tega se preprečuje, da bi Pomurje kot regija z največjo brezposelnostjo zaradi posebnega razvojnega zakona v novi finančni perspektivi 2014-2020 do določenih ukrepov evropske kohezijske politike in politike razvoja podeželja sploh ne bilo upravičeno.
Zaradi sprememb zakona o razvojni podpori Pomurju v obdobju 2010-2015 bi namreč lahko sprejeto podaljšanje obdobja izvajanja za dve leti pomenilo dvojno upravičenost pomurske regije do regionalnih spodbud (po posebnem pomurskem zakonu in sistemskem zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja).
Vir: STA
- Zakon o sistemu jamstva za vloge (ZSJV), objavljeno v Uradnem listu RS št. 27/2016 z dne 11.4.2016, velja od 12.4.2016
- Uredba o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov, objavljeno v Uradnem listu RS št. 26/2016 z dne 8.4.2016, velja od 9.4.2016
- Resolucija o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016–2025 »Skupaj za družbo zdravja« (ReNPZV16–25), objavljeno v Uradnem listu RS št. 25/2016 z dne 6.4.2016, velja od 6.4.2016
- Uredba o izvajanju Uredbe Komisije (EU) o določitvi skupnih pravil za upravljanje pretoka zračnega prometa, objavljeno v Uradnem listu RS št. 25/2016 z dne 6.4.2016, veljati začne 21.4.2016
- Pravilnik o varnosti dvigal, objavljeno v Uradnem listu RS št. 25/2016 z dne 6.4.2016, veljati začne 20.4.2016
- Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), sprememba objavljena v Uradnem listu RS št. 27/2016 z dne 11.4.2016, veljati začne 26.4.2016
- Zakon o bančništvu (ZBan-1), sprememba objavljena v Uradnem listu RS št. 27/2016 z dne 11.4.2016, velja od 12.4.2016
- Zakon o pomoči za reševanje in prestrukturiranje gospodarskih družb v težavah (ZPRPGDT), sprememba objavljena v Uradnem listu RS št. 27/2016 z dne 11.4.2016, veljati začne 26.4.2016
- Pravilnik o omejitvah uporabe državnih cest, katerih trajanje je daljše od enega leta, sprememba objavljena v Uradnem listu RS št. 24/2016 z dne 1.4.2016, velja od 2.4.2016
- Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije, sprememba objavljena v Uradnem listu RS št. 24/2016 z dne 1.4.2016, velja od 2.4.2016
- Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR-2B), redni postopek, EPA 1153-VII
- Predlog zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb-1), redni postopek, EPA 1152-VII
- Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o gostinstvu (ZGos-D), redni postopek, EPA 1151-VII
- Poročilo Odbora za pravosodje k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških - Dopolnjen predlog zakona (ZP-1J), EPA 1067-VII
- Poročilo Odbora za finance in monetarno politiko k Predlogu zakona o izvajanju carinske zakonodaje Evropske unije - Dopolnjen predlog zakona (ZICZEU), EPA 1066-VII
- Poročilo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Pomorskega zakonika - Dopolnjen predlog zakona (PZ-F), EPA 1033-VII
- Poročilo Odbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnih taksah - Dopolnjen predlog zakona (ZUT-I), EPA 1046-VII
- Poročilo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k Predlogu zakona o partnerski zvezi - Dopolnjen predlog zakona (ZPZ), EPA 967-VII
- Poročilo Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide k Predlogu zakona o varstvu pred diskriminacijo - Dopolnjen predlog zakona (ZVarD), EPA 1041-VII
Zakon meseca je ZAKON!
V mesecu APRILU je na portalu Tax-Fin-Lex za vse bralce TFL Glasnika brezplačno dostopen aktualen čistopis:
in vse njegove pretekle verzije.
Nekaj dejstev o zakonu:
- ZASP se uvršča med najpomembnejše državne zakone. Zakon ureja razmerja med ustvarjalci in uporabniki intelektualne lastnine z izrazito skrbjo za zaščito ustvarjalcev in njihovih pogojev dela ter spoštuje intelektualno lastnino kot zasebno lastnino.
- Veljati je začel 29.4.1995. Od svojega nastanka do danes je zakon doživel 8 sprememb in dopolnitev oz. drugih vplivov: ZASP-A, ZCUKPIL, ZASP-B, ZASP-C, ZASP-D, ZASP-E, ZASP-F, ZASP-G.
- Z novelo ZASP-G se v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktiva 2012/28/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o nekaterih dovoljenih uporabah osirotelih del.
- Državni zbor je do danes pripravil 3 uradna prečiščena besedila zakona.
- Zakon je bil prvič objavljen v Uradni list RS 21-958/1995, stran 1585.
Število novosti s področja ekologije:
| EKO-LEX, od 6.4.2016 - 12.4.2016 | PRAVNI VIRI | |||||
| TEMATSKI SKLOP | URADNI LIST RS | URADNI LIST EU | DRŽAVNI ZBOR | MINISTRSTVA | VLADA | STA Novice |
| EKO-LEX | 1 novost | 6 novosti | 1 novost | 6 novosti | 17 novosti | 2 novosti |
V tem tednu izpostavljamo:
- V obravnavi v Državnem zboru je Poročilo Odbora za infrastrukturo, okolje in prostor k Predlogu resolucije o nacionalnem programu ravnanja z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom za obdobje 2016–2025 - Dopolnjen predlog akta (ReNPRRO16–25), EPA 1107-VII.
- V Uradnem listu št. 25 z dne 6.4.2016 je bila objavljena Uredba o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnikov za območje Celja in Žalca.
- Ministrstvo za okolje in prostor je objavilo Osnutek Operativnega programa ravnanja z odpadki in Programa preprečevanja odpadkov Republike Slovenije (verzija V3). Predloge in pripombe sprejemajo do 4.5.2016.
V tem tednu so uporabniki storitve Lex-Kliping prejemali obvestila o objavljenih novostih, ki so bile v obravnavi oz. postopku sprejemanja ali pa so bile ravnokar objavljene kot veljavne, glede na svoje izbrano pravno področje. Sumarno smo zabeležili naslednje število novosti:
| Lex-kliping, od 6.4.2016 - 12.4.2016 | PRAVNI VIRI | ||||||
| PODROČJA | URADNI LIST RS | URADNI LIST EU | DRŽAVNI ZBOR | MINISTRSTVA | VLADA | STA Novice | |
| P R A V N A P O D R O Č J A |
1. DRŽAVNA UREDITEV RS in EU | 1 novost | 4 novosti | 3 novosti | 15 novosti | 13 novosti | |
| 2. UPRAVNO PRAVO | 1 novost | 3 novosti | 16 novosti | 3 novosti | |||
| 3. CIVILNO PRAVO IN KAZENSKO PRAVO | 4 novosti | 6 novosti | 4 novosti | 10 novosti | 3 novosti | ||
| 4. GOSPODARSKOPRAVNA UREDITEV | 8 novosti | 5 novosti | 2 novosti | 6 novosti | 21 novosti | 9 novosti | |
| 5. JAVNE FINANCE | 5 novosti | 15 novosti | 5 novosti | 3 novosti | 20 novosti | 8 novosti | |
| 6. GOSPODARSKE DEJAVNOSTI | 11 novosti | 49 novosti | 4 novosti | 6 novosti | 15 novosti | 5 novosti | |
| 7. NEGOSPODARSKE DEJAVNOSTI | 5 novosti | 7 novosti | 3 novosti | 9 novosti | 24 novosti | 4 novosti | |
| 8. DELOVNOPRAVNA UREDITEV, SOCIALA | 1 novost | 2 novosti | 2 novosti | 1 novost | 3 novosti | 9 novosti | |
| 9. ZDRAVSTVENI SISTEM | 2 novosti | 11 novosti | 4 novosti | 1 novost | |||
| 10. MEDNARODNI ODNOSI | 1 novost | 2 novosti | |||||
| 11. OBČINE | 78 novosti | ||||||
Če želite biti tudi vi vsak dan sproti seznanjeni, kaj je novega bodisi objavljenega v UL RS, UL EU, je v obravnavi na DZ ali v vladi ali je bil podan predlog s strani ministrstev, glede na vaše izbrano področje, ki ga želite spremljati, se naročite na storitev Lex-Kliping!
Ne pozabite na Koledar obveznosti za tekoči mesec, s povezavami na obrazce. V Seznamu seminarjev vas opozarjamo na vse razpisane aktualne seminarje. Novice pa ponujajo poglobljen komentar aktualnih dogodkov s številnimi povezavami na vsebinsko relevantne dokumente.
Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk .
Namig: Naročnikom na portal Tax-Fin-Lex priporočamo, da pri prijavi v sistem označijo možnost "Zapomni si", saj bodo tako lahko direktno dostopali do dokumentov v zaprtem delu portala.
© Tax-Fin-Lex d.o.o.
Sporočilo ste prejeli v skladu s 45.a členom Zakona o varstvu potrošnikov in 109. členom Zakona o elektronskih komunikacijah bodisi na osnovi strinjanja s Splošnimi pogoji družbe Tax-Fin-Lex v postopku registracije oziroma sklepanja naročništva na portalu Tax-Fin-Lex bodisi s privolitvijo v telemarketinških intervjujih, na osnovi izpolnjenih anket na raznih prireditvah ali pa smo vaše podatke pridobili iz javno dostopnih virov.