Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 29. november 2016 / številka 33

Inštitut za evropske študije je 24. novembra v Ljubljani v soorganizaciji s Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani in Inštitutom za ustavno pravo organiziral mednarodno konferenco 14. Dnevi evropskega prava, ki že tradicionalno poteka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. V današnjem TFL Glasniku vam predstavljamo poročilo z omenjenega dogodka.

V tokratni Temi tedna predstavljamo prispevek Simona Kolenca z naslovom: Ali opredelitev vrste skupnega dogovora vpliva na računovodske izkaze in kazalnike poslovanja družb? Avtor prispevka želi na primeru prikazati, da opredelitev vrste skupnega dogovora med dvema strankama lahko privede do bistveno drugačnega računovodskega obravnavanja v računovodskih izkazih ločenih ali konsolidiranih izkazov skupaj obvladujočih družb.

S pravnega področja izpostavljamo članek Pravni položaj pogodbenih strank pri pridržku lastninske pravice v stečajnem postopku, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Strukturne spremembe slovenskega kazenskega procesnega prava v zadnjih dvajsetih letih. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Faze partnerstva, s finančnega področja pa članek z naslovom Kdaj in kako obravnavati negotovost kot tveganja.

Vabljeni k branju!

Pogovor
TFL Glasnik: Evropsko pravo in Slovenija

14. Dnevi Evropskega prava 2016

Inštitut za evropske študije je 24. novembra v Ljubljani v soorganizaciji s Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani in Inštitutom za ustavno pravo organiziral mednarodno konferenco 14. Dnevi evropskega prava, ki že tradicionalno poteka na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.

Konferenco sta odprla prof. dr. Miha Juhart, dekan Pravne fakultete Univerze v Ljubljani, in mag. Saša Sever, vodja projekta »Dnevi evropskega prava«. Profesor Juhart je izrazil zadovoljstvo, da konferenca poteka na Pravni fakulteti in da se je udeležujejo njeni študenti in diplomanti. Saša Sever pa je poudaril, da je konferenca postala tradicionalna in opozoril, da je rdeča nit letošnje konference negotovost in nepredvidljivost, v katero vstopa Evropska unija po referendumu o izstopu Združenega kraljestva iz Unije.

 

14. Dnevi Evropskega prava 2016

 

Dopoldanski del konference sta moderirala izr. prof. dr. Matej Avbelj in mag. Saša Sever. Posvečen je bil izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije in njegovim posledicam. Veleposlanica Združenega kraljestva, Sophie Honey, je poudarila, da med Slovenci in Združenim kraljestvom obstajajo tesne vezi že od Janeza Vajkarda Valvasorja naprej, ki se bodo ostale tudi po izstopu iz Evropske unije. Na podlagi nedavno razglašene sodbe angleškega sodišča, se bo moral o uradni vložitvi prošnje za izstop iz Evropske unije izreči tudi angleški parlament. Vlada Združenega kraljestva se je na to sodbo pritožila na Vrhovno sodišče, saj meni, da lahko to prošnjo vloži brez sodelovanja parlamenta. Veleposlanica je zaključila, da je Združeno kraljestvo polnopravna članica, ki iz tega naslova uživa vse pravice in obveznosti, vse dokler ne bo formalno izstopila iz Evropske unije.

Mag. Urša Pondelek iz Evropskega parlamenta je zelo nazorno predstavila vpliv izstopa Združenega kraljestva na trgovinske sporazume Evropske unije s tretjimi državami. Po njenem prepričanju čaka Združeno kraljestvo naporno delo, saj se bo moral samo pogajati za sklenitev novih sporazumov, pri čemer zna naleteti na podobne ovire, kot Evropska unija in države članice. Poleg tega bo verjetno moralo ponovno skleniti že sklenjene sporazume, pri čemer je dodatna težava še ta, da je posamezen sporazum lahko večstranski.

Prof. dr. Matej Accetto je podal obširen pregled razlogov zaradi katerih je prišlo do izstopa Združenega kraljestva iz Evropske unije. Po njegovem mnenju je trenutni odnos Evropske unije do pogajanj z Združenim kraljestvom v mnogih pogledih neustrezen. Glede prihodnjih odnosov med Evropsko unijo in Združenim kraljestvom, pa je poudaril, da obstaja več modelov, po zgledu katerih se ta vprašanja lahko uredijo. Ocenil je, da bodo pogajanja o izstopu trajala več let, njihov izid pa je v tem trenutku nemogoče napovedati.

V zanimivi in poučni razpravi med sodelujočimi udeleženci je bilo zaznati, da jih velika večina ni verjela, da bodo volivci glasovali za izstop Združenega kraljestva iz Unije. Pogajanja bodo po njihovih besedah zapletena in dolgotrajna. Sporazum bodo morali ratificirati tudi parlamenti držav članic. Nekateri so se vprašali, ali bo Evropska unija brez Združenega kraljestva bolj federalna.

14. Dnevi Evropskega prava 2016

 

V popoldanskem delu konference, ki ga je moderiral prof. dr. Matija Damjan, je potekala diskusija o sodbi Sodišča Evropske unije Sodišče Evropske unije, ki je letos poleti odločilo v zadevi izbrisa imetnikov podrejenih obveznic in delnic (Kotnik in drugi, C-526/14). Njegova odločba je omejena na razlago in presojo veljavnosti prava Unije, medtem ko je o skladnosti omenjenega izbrisa z ustavnim redom Republike Slovenije odločilo Ustavno sodišče. Ta sekcija je bila namenjena predstavitvi glavnih argumentov »za« in »proti« izbrisu, predstavitvi sodbe Sodišča EU in odločbe Ustavnega sodišča.

Dr. Peter Merc je zelo nazorno in na podlagi lastnih izkušenj predstavil dogodke, ki so vodili do izbrisa podrejenih instrumentov.

Prof. dr. Tadej Kotnik je predstavil zelo zanimivo primerjalno tabelo iz katere izhaja, da je do popolnega izbrisa podrejenih dolžniških instrumentov prišlo le v Sloveniji. Kljub poskusom, da bi po pravni poti prišel do meril in dokumentov Banke Slovenije glede dokapitalizacije slovenskih bank, mu to ni uspelo.

Mag. Saša Sever je menil, da je osrednja vloga Sodišča Evropske unije razlaga prava Unije in ne končna odločitev o sporu. Zato je povsem običajno, da sta bili s sodbo v zadevi Kotnik in drugi zadovoljni tako država kot izbrisani podrejenci. Opozoril je, da dajeta sodba in sporočilo o bančništvu državam prosto polje presoje glede tega, kolikšen delež podrejenih dolžniških instrumentov naj odpišejo, pri čemer pa morajo spoštovati načelo sorazmernosti.

V zanimivi in živahni diskusiji je več udeležencev izpostavilo, da bo potrebno zelo natančno proučiti novelo zakona o bančništvu, ki bo uresničila odločbo ustavnega sodišča. Del diskusije se je nanašal na to, da bo potrebno opredeliti postopek sodnega varstva, in pa dati osrednji poudarek obrnjenemu dokaznemu bremenu, da bo ta postopek lahko tudi učinkovit. Izpostavljeno je bilo tudi vprašanje verodostojnosti izračunov Banke Slovenije o znesku, potrebnem za dokapitalizacijo bank.

14. Dnevi Evropskega prava 2016

 

Okroglo mizo je vodil prof. dr. Ciril Ribičič. Na njej je dr. Marko Bošnjak, sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice, predstavil prve izkušnje, ki jih je pridobil na tem sodišču. Določen je bil za sodnika poročevalca v pomembni zadevi, ki jo obravnava veliki senat, poleg tega pa je določen kot sodnik posameznik v zadevah iz določene države, ki jih sodišče zavrže. Kot novost je navedel, da bo ESČP bodoče spremembe poslovnika posredovalo v mnenje državam pogodbenicam.

Prof. dr. Danilo Türk, nekdanji predsednik Republike Slovenije, je predstavil globalni koncept varovanja človekovih pravic, pri čemer je glede na trenutne razmere v svetu, izpostavil, da je sodno varstvo le teh na svetovni ravni ogroženo. Svoje trditve je oprl na izstop nekaterih držav iz statuta mednarodnega kazenskega sodišča, pri čemer je posebej izpostavil, da je konec »zlatega obdobja devetdesetih let«, ko je potekalo ustanavljanje mednarodnih sodišč. V prihodnosti lahko kvečjemu pričakujemo nasproten trend.

Dr. Jadranka Sovdat, predsednica Ustavnega sodišča, je uvodoma poudarila, da gre za aktivizem, kadar sodstvo prevzame vlogo zakonodajalca. V tej zvezi je zelo nazorno predstavila nekaj zadev mednarodnih sodišč, ki po njenem prepričanju predstavljajo tak pristop. Posebej je izpostavila pilotne sodbe ESČP. Menila je tudi, da Slovenija še vedno nima ustrezno urejenega pritožbenega postopka v primerih, ko gre za policijsko nasilje, kar je ocenilo tudi ESČP.

Prof. dr. Ciril Ribičič je podrobneje predstavil nekatere aktivistične sodbe ESČP. Na tej podlagi je izpostavil zadržke nekaterih držav pogodbenic Sveta Evrope do teh sodb, kot so Združeno kraljestvo, Rusija in Poljska. Pri tem pa je poudaril, da je Slovenija zanesljiv in spoštovan partner ESČP, saj je izvršila tudi za mnoge nepravično sodbo varčevalcev LB. Pri tem pa je zoper Republiko Hrvaško vložila tožbo zaradi neplačila terjatev, ki jih ima LB do nekaterih hrvaških podjetij.

14. Dnevi Evropskega prava 2016

 

Poročilo pripravil: mag. Saša Sever, Inštitut za evropske študije
Foto: Julija Damjanović (dopoldanska sekcija) in Maša Ban (popoldanska sekcija in okrogla miza)

Tema tedna
Ali opredelitev vrste skupnega dogovora vpliva na računovodske izkaze in kazalnike poslovanja družb?

Simon Kolenc

piše: Simon Kolenc FCCA, CFA, Poslovni biser in Izobraževalna hiša Cilj

Uvod

Opredelitev vrste skupnega dogovora med dvema strankama lahko privede do bistveno drugačnega računovodskega obravnavanja v računovodskih izkazih ločenih ali konsolidiranih izkazov skupaj obvladujočih družb. Namen tega članka je prikazati na primeru, da je temu tako.

Prva razlika izhaja iz računovodskih standardov, ki jih podjetje uporablja v ločenih ali konsolidiranih izkazih, druga iz možnosti usmeritev znotraj standardov, ki so na voljo in tretja iz opredelitve vrste dogovora. Opredelitev pa je določena glede na vsebinske lastnosti dogovora in ne glede na pravno formalne določitve.

Na prvi pogled mogoče izgleda nepomembno katere standarde ali usmeritve podjetje uporablja, vendar pa lahko le te v primeru zneskovno pomembnih skupnih dogovorov, pomembno vplivajo tudi na kazalnike uspešnosti in kazalnike finančne moči podjetja oziroma skupine. Posledično lahko ti kazalniki vplivajo tudi na obračunane in izplačane nagrade poslovodstvu in na izpolnjevanje kreditnih zavez.


Skupni dogovor

Kaj sploh je skupni dogovor? V skladu s SRS (Uvod točka 8) in MSRP (MSRP 11.4) je skupni dogovor pogodbeni dogovor, dveh ali več strank, s katerim le-te pridobijo skupno obvladovanje dogovora. Skupno obvladovanje je opredeljeno kot deljeno obvladovanja dogovora, ki obstaja le, kadar je potrebno soglasje strank za odločitve o dejavnostih, ki bistveno vplivajo na donos dogovora.

Obstajata dve vrsti skupnega dogovora:

a) skupna dejavnost

b) skupni podvig


Računovodsko obravnavanje skupnega podviga

Skupni podvig je v skladu s računovodskimi standardi definiran kot skupni dogovor, pri katerem imajo stranke, ki skupaj obvladujejo dogovor, pravice do čistih sredstev dogovora (torej ne obveznosti). Praviloma je vedno organiziran kot ločena pravna oseba.

Skozi čas so se tako v SRS kot tudi v MSRP spremenili možni načini merjenja naložbe v skupni podvig on tako imamo danes na voljo naslednje opredelitve merjenje skupnega podviga:

 

SRS2016 (SRS 3.20)

ZGD-1 (5 odstavek 67 člena)

MRS27 (27.10)

MRS28 (28.16)

* Posamični ali

Ločeni RI

Izvirna (nabavna)

Izvirna (nabavna)

a) nabavna

b) v skladu s MRS39/MSRP9

c) Kapitalska metoda

/

Konsolidirani RI

/

/

/

a) Kapitalska metoda

b) v skladu s MRS39/MSRP9

V konsolidiranih računovodskih izkazih ni težava opredelitve načina merjenja skupnega podviga, saj SRS ne obravnavajo več konsolidiranih izkazov, ZGD-1 pa zahteva uporabo MSRP v konsolidiranih izkazih. Posledično se v konsolidiranih izkazih upošteva MRS 28.

V računovodskih izkazih, ki so pripravljeni v skladu s SRS je tudi nedvoumno, da se uporabi izvirna vrednost, hkrati pa je s tem zadoščena zahteva ZGD-1 po izvirni vrednosti merjenja.

Vprašanje, ki pa se pojavi, je povezano s podjetjem, ki pripravlja ločene ali posamične računovodske izkaze v skladu z MSRP. Ali sledi možnostim v MRS 27 (3 možnosti merjenja) ali ga zavezuje ZGD-1 (izvirna). ZGD-1 je vključil zahteve Direktive 2013/34EU, kjer je na začetku direktive navedeno, da se določbe upoštevajo, le če niso v neskladju z določbami računovodskega poročanja iz drugih veljavnih aktov EU, torej tudi MSRP sprejetimi v EU.

Ali je zahteva, da se za merjenje naložbe v skupne podvige uporabi izvirna vrednost, v nasprotju z MSRP, ki opredeljuje 3 možnosti merjenja? Ali mogoče ta zahteva ni v nasprotju, ker samo predpiše katera od treh možnosti navedenih v MSRP je dovoljena? V kolikor ZGD-1 predpiše uporabo MSRP, kot jih je sprejela EU, to pomeni, da je potrebno slediti MSRP v celoti in so torej posledično na voljo trije načini vrednotenja.


Računovodsko obravnavanje skupne dejavnosti

Skupna dejavnost je po definiciji skupni dogovor, pri katerem stranke (soizvajalci), ki imajo skupni nadzor nad dogovorom, prevzemajo pravice in obveznosti, ki se nanašajo na skupni dogovor.

Enostavno je ugotoviti, ali je nek dogovor skupna dejavnost takrat, ko ta dogovor ni organiziran preko ločenega nosilca. Ločeni nosilec je v skladu s standardi definiran kot ločeno opredeljena finančna struktura (to je lahko ločena pravna oseba, ni pa nujno). Kadar je ločen nosilec, pa je vprašanje ali gre vsebinsko za skupni podvig ali skupno dejavnost.

V primeru skupne dejavnosti mora vsak soizvajalec v svojih računovodskih izkazih pripoznati:

a) njemu direktno alocirana sredstva in delež ostalih sredstev v skupni lasti;

b) njemu direktno alocirane obveznosti in delež ostalih obveznosti, ki jih prevzame skupaj z drugim soizvajalcem;

c) njemu direktno alocirane prihodke iz prodaje proizvodov iz skupne dejavnosti in delež ostalih prihodkov iz prodaje proizvodov skupne dejavnosti;

d) njemu direktno alocirane odhodke ter delež ostalih odhodkov, ki jih deli s soizvajalcem.

Poleg pogodbenih strank v skupnem dogovoru mora tudi drugi potencialni naložbenik, ki sodeluje v skupni dejavnosti, vendar je ne so obvladuje skupaj z drugimi, svoj delež v dogovoru obračunati tako, da pripozna svoj delež v sredstvih, obveznostih, prihodkih in odhodkih. Tako je seveda le, če ima pravico do sredstev in obvezo iz obveznosti povezano s skupno dejavnostjo.

Vsebinsko gledano je proporcionalna konsolidacija še vedno prisotna v SRS in tudi MSRP, kljub temu, da je bila v obeh standardih ukinjena. Še več, ta računovodska zahteva po »proporcionalni konsolidaciji«, se ne uporablja samo v konsolidiranih izkazih ampak tudi v posamičnih oziroma ločenih izkazih, ne glede na to ali podjetje uporablja MSRP ali SRS.


Prikaz skupnih dogovorov v slovenskih računovodskih poročilih

Med pregledom vzorca letnih poročil slovenskih družb, sem opazil, da so praktično vsi skupni dogovori klasificirani kot skupni podvigi. Glede na opredelitve skupnih dogovorov v letnih poročilih in opisanih lastnosti skupnih dogovorov, pa se mi je večkrat pojavilo vprašanje ali je odločitev, da je dogovor opredeljen kot skupni podvig, sploh primerno?

Predvidevam, da so razlage vsebin skupnega dogovora v letnih poročilih neposrečene in zato lahko izpade, da so napačno klasificirane kljub temu, da so pravilno klasificirane kot skupni podvigi. Možen razlog je tudi, da so ocenjeni učinki in vplivi teh skupnih dogovorov na računovodske izkaze pripravljavca nepomembni in so zato klasificirani kot skupni podvigi.

Zakaj pa bi podjetje raje prikazovalo skupni dogovor kot skupni podvig in ne skupno dejavnost? Kot opredeljeno do sedaj, je jasno, da je vodenje skupnega podviga z računovodskega vidika dosti bolj enostavno. V primeru skupne dejavnosti potrebuje podjetje dosti več podatkov, da jo lahko pravilno pripozna v svojih knjigah. V bistvu enako kot pri konsolidiranju, mora pripoznati posamezne postavke, hkrati pa to le postavke v svojem deležu ali dejansko sebi alocirane postavke.


Vpliv prikaza skupnega dogovora na kazalnike poslovanja

Upam, da je razlog, da so praktično vsi dogovori v pregledanih poročilih opredeljeni kot skupni podvigi samo v tem, da je pripravljalec izkazov opredelil, da so stroški priprave izkazov z upoštevanjem skupne dejavnosti neprimerno večji glede na koristi in da bi bil učinek pravilnega izkazovanja nepomemben.

Namreč različno opredeljeni skupni dogovori vplivajo tudi na izračun kazalnikov poslovanja. Pripravil sem enostaven primer za ponazoritev vpliva na nekaj kazalnikov. Za primer sem privzel:

  • Dva soizvajalca oziroma dve stranki v skupnem dogovoru,
  • 50/50 delitev vseh sredstev in obveznosti,
  • 50/50 delitev vseh učinkov oziroma prihodkov,
  • 50/50 delitev vseh stroškov in odhodkov,
  • Vsak soizvajalec je vložil za 2.000 enot v SD (SD=skupni dogovor),
  • Vstop je bil na 1.1.2016.

Sledi prikaz na poenostavljenih izkazih enega od soizvajalcev.

Osnovni izkazi soizvajalca in skupnega dogovora na 31.12.2016:

Soizvajalec »solastnik«

Skupni Dogovor

Poenostavljena BS na 31.12.2016

Sredstva

20.000

6.000

 

 

Obveznosti

3.000

2.200

Kapital

17.000

3.800

 

 

Poenostavljen IPI za leto 2016

Prihodki

7.000

2.000

Odhodki

6.500

2.200

Dobiček/Izguba

500

-200

Izkazi soizvajalca pri upoštevanju učinka skupnega dogovora:


Konsolidiran izkaz soizvajalca

Posamični/ločeni izkaz soizvajalca


kot skupni podvig

kot skupna dejavnost

kot skupni podvig

kot skupna dejavnost

Sredstva

19.900

21.000

20.000

21.000






Obveznosti

3.000

4.100

3.000

4.100

Kapital

16.900

16.900

17.000

16.900






Prihodki

6.900

8.000

7.000

8.000

Odhodki

6.500

7.600

6.500

7.600

Dobiček/Izguba

400

400

500

400

Vpliv na izbrane kazalnike soizvajalca v konsolidiranih izkazih:


Konsolidiran izkaz soizvajalca


kot skupni podvig

kot skupna dejavnost

razlika v odstotnih točkah

Prihodki / sredstva

34,67%

38,10%

3,42 ot

Prihodki / kapital

40,83%

47,34%

6,51 ot

Dolg / Celotna sredstva

15,08%

19,52%

4,45 ot

Dobiček / Prihodki

5,80%

5,00%

-0,80 ot

Dobiček / Kapital

2,37%

2,37%

0,00 ot

Vpliv na izbrane kazalnike soizvajalca v posamičnih/ločenih izkazih:


Posamični/ločeni izkaz soizvajalca


kot skupni podvig

kot skupna dejavnost

razlika v odstotnih točkah

Prihodki / sredstva

35,00%

38,10%

3,10 ot

Prihodki / kapital

41,18%

47,34%

6,16 ot

Dolg / Celotna sredstva

15,00%

19,52%

4,52 ot

Dobiček / Prihodki

7,14%

5,00%

-2,14 ot

Dobiček / Kapital

2,94%

2,37%

-0,57 ot

Kot vidno v izračunu, lahko prikaz v določenih primerih pomembno vpliva na računovodske izkaze soizvajalcev in posledično tudi na določene izračunane kazalnike. Nekateri kazalniki so boljši in nekateri slabši. Vpliv je seveda odvisen od stanja kazalnikov skupnega dogovora in ali so le-ti kazalniki boljši ali slabši od nadrejenega solastnika. Seveda pa je vpliv odvisen tudi od velikosti skupnega dogovora v razmerju do velikosti solastnika in od poslovanja (dobičkonosno ali ne).

Praktično vsi kazalniki bi se lahko izboljšali, poslabšali ali ostali enaki glede na izbrano opredelitev vrste skupnega dogovora. Pri enem kazalniku pa je vpliv praktično vedno enosmeren. In to je koliko dolga je v financiranju sredstev (razmerje dolg in kapital). Namreč pri skupni dejavnosti je potrebno pripoznati tudi sorazmeren del obveznosti. V ekstremnem primeru, ko bi bil solastnik praktično nezadolžen in bi bila skupna dejavnost zelo zadolžena, bi se lahko razmerje dolg kapital bistveno spremenilo (za več 10 odstotnih točk). Se pravi, da bi lahko podjetje na ta način »skrilo« zadolženost podjetja pred lastniki, upniki in bankami. Zato je potrebno razumeti kakšne zahteve po kazalnikih ima podjetje s strani lastnikov, upnikov in bank, da lahko ocenimo ali poslovodstvo s pomočjo primerne izbire vrste skupnega dogovora vpliva na doseganje zahtevanih kazalnikov.

Strokovni članki
Pravni položaj pogodbenih strank pri pridržku lastninske pravice v stečajnem postopku

Gregor Dugar

piše: Gregor Dugar, vir: M. Damjan, V. Žnidaršič Skubic, B. Koritnik (ur.): Izbrani vidiki ustavnega, civilnega in gospodarskega prava: liber amicorum Lojze Ude, septembra 2016, Pravna fakulteta v Ljubljani in Inštitut za primerjalno pravo.

Pridržek lastninske pravice je posebna pogodbena klavzula, s katero si prodajalec zadrži lastninsko pravico toliko časa, dokler kupec v celoti ne plača kupnine. Namen pridržka lastninske pravice je, da prodajalcu, ki kupnine za prodano stvar ne dobi takoj, zagotovi kar največjo stopnjo verjetnosti glede prihodnje izpolnitve obveznosti. Ekonomska funkcija pridržka lastninske pravice je zavarovanje poznejšega plačila kupnine z realnim zavarovanjem.

Za prodajalca pomeni pridržek lastninske pravice učinkovito sredstvo zavarovanja terjatve, za kupca pa je pomemben zato, ker dobi blago v svojo neposredno posest, še preden ga je v celoti plačal. V zvezi s pridržkom lastninske pravice še velja opozoriti, da so lahko predmet pridržka lastninske pravice le premične stvari.

Če si prodajalec pridrži lastninsko pravico na stvari, je lastninska pravica na stvari prenesena pod odložnim pogojem popolnega plačila kupnine. Položaja prodajalca in kupca sta v času do plačila kupnine specifična. Prodajalec je do izpolnitve pogoja plačila kupnine še vedno lastnik stvari, toda njegova lastninska pravica je pogojena z odložnim pogojem. Kupec z izročitvijo stvari postane neposredni posestnik, ne pridobi pa lastninske pravice, ampak le pričakovalno pravico, da bo pridobil lastninsko pravico, če se bo izpolnil odložni pogoj plačila kupnine. Za pričakovalno pravico gre, ko je pridobitev določene pravice (največkrat lastninske) že na taki stopnji, da pomeni zavarovan pridobitni položaj. Pri pridržku lastninske pravice je izpolnitev odložnega pogoja odvisna le od volje kupca in je torej le od njega odvisno, ali bo postal lastnik stvari. Prodajalec kupčeve pridobitve lastninske pravice v primeru plačila kupnine ne more več preprečiti.

Če kupec ob zapadlosti ne poravna celotne kupnine, lahko prodajalec pod pogoji splošnih pravil obligacijskega prava odstopi od pogodbe in zahteva vrnitev stvari, sam pa je dolžan kupcu povrniti plačani del kupnine. Vendar ta prodajalčeva možnost ni posebnost lastninskega pridržka, saj bi prodajalec, tudi če bi na kupca prenesel lastninsko pravico, enak rezultat dosegel z odstopom od prodajne pogodbe po splošnih pravilih obligacijskega prava.

Posledica odstopa od pogodbe je, da ta preneha z učinkom ex tunc, kar v kavzalnem sistemu pomeni, da se šteje, da lastninska pravica na kupca nikoli ni prešla. Bistvo lastninskega pridržka se torej ne pokaže v razmerju med prodajalcem in kupcem, temveč v razmerju med prodajalcem in drugimi kupčevimi upniki, kadar kupec še ni plačal celotne kupnine. Prodajalec namreč lahko v tem primeru uveljavlja svojo pravico tudi v kupčevem stečaju.

Slovenska insolvenčna zakonodaja ne ureja položaja pogodbenih strank pri pridržku lastninske pravice, kadar se nad prodajalcem ali kupcem začne stečajni postopek. Za zgled si je zato mogoče vzeti nemško ureditev, ki posebej ureja položaj prodajalca v primeru stečaja kupca in položaj kupca v primeru stečaja prodajalca. Pogoj za uporabo posebne ureditve (§ 107 Insolvenzordnung– InsO) je, da je bila pogodba s pridržkom lastninske pravice sklenjena pred začetkom stečajnega postopka nad katero od pogodbenih strank, da se do začetka stečajnega postopka odložni pogoj plačila kupnine še ni izpolnil in da je kupec pridobil stvar v posest. Če je pričakovalna pravica do začetka stečajnega postopka ugasnila, na primer zaradi prodajalčevega odstopa od pogodbe ali pridobitve lastninske pravice tretje osebe na stvari, se posebna določba ne uporabi. Pogoj za pridobitev pričakovalne pravice pri pridržku lastninske pravice je nadalje tudi realni akt in ne le dogovor o prenosu lastninske pravice pod odložnim pogojem. Pri tem ne gre nujno za pridobitev v neposredno posest, temveč je dovolj tudi posredna posest. Ne velja pa posebna ureditev po § 107 InsO, če je kupec pridobil lastninsko pravico pod razveznim pogojem. Kupec namreč v tem primeru ne pridobi pričakovalne pravice, temveč lastninsko pravico.

Pri obravnavi pravnega položaja prodajalca in kupca je treba opozoriti na pravno obravnavo prodajne pogodbe s pridržkom lastninske pravice v insolvenčnem pravu. V nemški teoriji in sodni praksi ni dvoma, da ima prodajna pogodba v primeru, ko se pred plačilom celotne kupnine nad eno od pogodbenih strank začne stečajni postopek, pravno naravo dvostransko neizpolnjene pogodbe po § 103 InsO, saj pogodbeni stranki še nista izpolnili svojih pogodbenih obveznosti. Kupec svoje obveznosti ni izpolnil, ker ni poravnal kupnine. Prav tako svoje obveznosti iz prodajne pogodbe ni izpolnil prodajalec, ker zaradi odložnega pogoja še ni prenesel na kupca nepogojne lastninske pravice. Prodajalec namreč izpolni svojo obveznost po prodajni pogodbi šele, ko na kupca prenese nepogojno lastninsko pravico.

Stališče nemške teorije in sodne prakse, da je prodajna pogodba s pridržkom lastninske pravice vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba, je mogoče sprejeti tudi v slovenskem insolvenčnem pravu. Glede na to, da slovensko insolvenčno pravo nima posebnih pravil za primere, ko se nad prodajalcem ali kupcem začne stečajni postopek, se zato za presojo njunega pravnega položaja uporabijo (splošna) pravila o vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodbah.

Za terjatev upnika, ki je nastala do stečajnega dolžnika na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, veljajo po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) nekatera posebna pravila:

  • če je na podlagi vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe sopogodbeniku stečajnega dolžnika nastala nedenarna terjatev, se ta terjatev z začetkom stečajnega postopka ne pretvori v denarno po 253. členu ZFPPIPP;
  • medsebojni terjatvi upnika in stečajnega dolžnika za izpolnitev obveznosti iz vzajemno neizpolnjene pogodbe se ne pobotata po 261. členu ZFPPIPP;
  • ne uporabljajo se pravila o plačilu terjatev iz razdelitvene mase, temveč jo mora stečajni dolžnik ob zapadlosti izpolniti po pravilih o plačilu stroškov stečajnega postopka (tretji odstavek 265. člena ZFPPIPP).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

mag. Irena Prodan

piše: mag. Irena Prodan, vir: revija Denar, številka 465/2016

Namen ZJZP je predvsem spodbujanje privatnega sektorja, da sodeluje pri izvedbi projektov v javnem interesu, za katera javna sredstva niso zagotovljena.

Javno-zasebno partnerstvo pomeni izvajanje in zagotavljanje storitev, katerih izvajanje tradicionalno zagotavlja javni sektor, a so s transparentnimi postopki preneseni na zasebnika (Groff-Ferjančič, 2016, str. 2 – seminarsko gradivo).

Uvod

Postopek sklenitve javno-zasebnega partnerstva (v nadaljevanju JZP), katerega vsebina je opredeljena v ZJZP, je ena izmed najpomembnejših faz dolgoročnega sodelovanja med javnim in zasebnim partnerjem. Od samega postopka je odvisna oblika sodelovanja, prilagoditev sodelovanja na konkreten primer, izbira pravega zasebnega partnerja, učinkovitost izvajanja, nadzor, prenos tveganj in zasledovanje javnega interesa.

Izvedba postopka

Odločitve o projektih, ki naj bi se jih izvedlo po JZP, so v večini primerov na strani javnega partnerja – torej vlade ali predstavniškega organa lokalne skupnosti (občinski svet). Zato morata oba imeti razvite strokovne in vrednostne sisteme, ki bodo omogočali dolgoročno strategijo in usmeritve za izvajanje projektov. ZJZP je ravno zaradi tega uvedel institut poziva promotorjem.

Glede na določila ZJZP so faze postopka javno-zasebnega partnerstva sledeče:

Prehodni postopek --> akt o JZP --> javni razpis --> izbira izvajalca JZP --> nastanek razmerja JZP --> izvajanje JZP --> prenehanje JZP

Postopek se prične z identifikacijo projekta, ki je primeren za uporabo JZP, in ugotovitvijo o možnostih začetka. Ne glede na to, ali gre za projekt, ki je povezan z gradnjo, vzdrževanjem in upravljanjem javne infrastrukture, ali pa za tiste, ki so v javnem interesu in so povezani z izvajanjem gospodarske javne službe.

Zakon določa, da je potrebno izvesti predhodni postopek, na podlagi katerega se sprejme odločitev o izvedbi projekta JZP ali zaključku postopka. Namen tega je, da se na podlagi investicijskega elaborata ugotovi, ali so izpolnjeni ekonomski, pravni, tehnični, okoljevarstveni in drugi pogoji za izvedbo projekta in sklenitev razmerja JZP, in da se opredelijo temeljni elementi JZP za določitev vsebine odločitve in/ali akta o javno-zasebnem partnerstvu. Celotna vsebina predhodnega postopka je zajeta v investicijskem elaboratu. Za neinvesticijske programe se uporablja ustrezen drug dokument z enako funkcijo 1, 2. Predhodni postopek tako določi temeljne elemente JZP in poda oceno ekonomske izvedljivosti projekta in njegove gospodarnosti ter učinkovitosti.

Začne ga javni partner na lastno pobudo ali na podlagi vloge zasebnega partnerja (gospodarske družbe, ki izvaja določene storitve ali gradnje in je zainteresirana za konkreten projekt) o zainteresiranosti za izvedbo JZP, in sicer v štirih mesecih od prejema vloge. Dokumentacija, ki jo predloži zainteresirani zasebni partner, mora vsebovati:

  • idejne rešitve za dosego razpisanih ciljev in tehnične specifikacije,
  • analizo razvojnih možnosti in sposobnosti vlagatelja,
  • prikaz ocenjene vrednosti naložbe in predvidene finančne konstrukcije, iz katere bodo razvidna tveganja, ki bi jih zainteresirana oseba prevzela z oceno vrednosti posameznega prevzetega tveganja,
  • ekonomsko oceno projekta,
  • časovni načrt izvedbe,
  • oceno prihodkov in stroškov v času življenjske dobe projekta.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Kdaj in kako obravnavati negotovost kot tveganja?

revija SIR*IUS

piše: Milan Jagrič, vir: revija SIR*IUS, številka 6/2016

Obravnava tveganj je v vsakodnevni praksi precej formalna. Nič manj formalnosti ne najdemo pri vključevanju notranje revizije v procese upravljanja tveganj. V prispevku smo razčlenili proces obvladovanja tveganj ter na posameznih delih izpostavili aktivnosti, ki se v procesu obvladovanja tveganj pričakujejo od proaktivnega notranjega revizorja.

UVOD

S prispevkom želimo usmeriti pozornost notranjih revizorjev na potrebno skrbnost pri razlikovanju opredelitve negotovosti in tveganj, izpostaviti nekatere teoretske osnove, ki so pripeljale do njunega vsebinskega razlikovanja ter predstaviti svoj pogled na izvedbo aktivnosti, ki jih notranji revizor lahko ponudi kot prispevek pri reševanju posameznih problemskih situacij v povezavi z negotovostmi oziroma tveganji. V točkah 1 do 9 izpostavljamo situacije, ki pripeljejo do tega, da je treba negotovosti obravnavati kot tveganja, v točkah 10 do 14 predstavljamo možna strokovna ravnanja v povezavi s tveganji, v točkah 15 do 19 pa pogled na učinkovitost izkoriščanja obvladovanja tveganj. Prispevek zaključujemo z ugotovitvijo vplivnosti razvoja stroke obvladovanja tveganj ne le na nujnost nenehnega usposabljanja notranjega revizorja, ampak tudi na spremembe, ki jih zahteva pri obstoječih standardih, kot je to primer MSRP 9.

POSTOPEK OBRAVNAVANJA NEGOTOVOSTI KOT TVEGANJ IN PRIČAKOVANO RAVNANJE NOTRANJEGA REVIZORJA

1. V praksi notranjega revidiranja se vloga notranjega revizorja pri obvladovanju (angl. management) tveganj1, delovanja, poročanja ali usklajenosti pogosti širi preko dopustnih meja, tako vsebinsko kot tudi strokovno. Pri vsebinski omejitvi mislimo na pristojnosti operativnega odločanja znotraj strukture vodenja organizacije, ki so vedno v domeni poslovodstva. Pozorni moramo biti na to, da notranja revizija predstavlja glede na poslovni proces funkcionalno aktivnost, ki neposredno ne vstopa v proces operativnega vodenja poslovanja. Pri strokovni omejitvi mislimo na specifična strokovna opravila v povezavi z vrednotenjem negotovosti, ki predstavljajo tisto osnovo, na katero se lahko sprejemalci odločitev v organizaciji naslonijo, ko se odločajo med alternativnimi možnostmi ukrepanja v povezavi z obvladovanjem tveganj. Glede na navedeni omejitvi se lahko področje delovanja notranje revizije pri obvladovanju tveganj nanaša na:

  • oceno sposobnosti poslovodstva pri prepoznavanju, ocenjevanju in obvladovanju tveganj, ki lahko pomembno vplivajo na doseganje načrtovanih ciljev poslovanja; ta ocena se formalno posreduje organom vodenja in nadzora organizacije in se opravi vsaj enkrat letno;
  • revidiranje in ocenjevanje primernost notranjih kontrol, ki naj bi obvladovale prepoznana tveganja pri doseganju načrtovanih ciljev delovanja znotraj sprejemljive ravni tveganj;
  • predlaganje popravljalnih ukrepov, ko obstajajo neustrezne ali neučinkovite notranje kontrole, in zagotavljanje doseganja kontrolnih ciljev;
  • opozarjanje na morebitna pomembna vgrajena tveganja, ki niso bila prepoznana;
  • dajanje priporočil za izboljševanje sistema obvladovanja tveganj in notranjih kontrol.

2. Večkrat se v organizacijah dogaja, da poslovodstvo nima dovolj specifičnega znanja za prepoznavanje, ocenitev in obvladovanje tveganj, vendar to še ne pomeni, da lahko zaradi tega njihovo vlogo v celoti zamenja notranji revizor. Notranji revizor lahko opredeljene zadolžitve v povezavi z obvladovanjem tveganj razširi na koordinacijo in usmerjanje aktivnosti prepoznavanja, ocenitve in obvladovanja, nikakor pa ne sme prevzemati tistih nalog poslovodstva, ki se nanašajo na ocenitev prisotnih tveganj ali na odločanje, katere aktivnosti sprejeti za obvladovanje tveganj. To bi povzročilo ne le oslabitev neodvisnosti in nepristranskosti notranje revizije, zabrisalo bi tudi sled lastništva notranjih kontrol in nedopustno, brez prevzemanja odgovornosti, vključevanje tretjih v proces odločanja. Sprejemanje poslovnih odločitev v povezavi s tveganji v nobenem primeru ni v pristojnosti notranje revizije.

Neprimerno pripravljen register tveganj kot temeljno orodje poslovodstev za prepoznavanje in ocenitev tveganj lahko v primeru pomanjkljivega strokovnega znanja poslovodstev neracionalno usmerja razpoložljive zmogljivosti obvladovanja tveganj. Napori se bodo v takih primerih usmerjali na tveganja in na področja, ki ne predstavljajo ključnih tveganj, resnična problematika pa bo ostala nedorečena.

3. Pozornost notranjega revizorja mora biti usmerjena tudi na dejstvo, da lahko posamezne situacije obvladovanja istega tveganja prinašajo različne odločitve glede na to, kdo in kdaj jih sprejema. Tudi če ima organizacija dobro razdelana sodila za obvladovanje posameznih vrst tveganj in jasno postavljene meje dovzetnosti za tveganja, so lahko odločitve za enako problematiko ob različnih okoliščinah povsem različne. Možni razlogi/vzroki so različni in so na primer lahko naslednji. Eden izmed vzrokov je običajno nezmožnost ali neracionalnost normiranja prav vseh poslovnih situacij. Drug izmed vzrokov za sprejemanje različnih odločitev za isto tveganje je prisotnost kulture tveganj v organizaciji, ki glede na različne dejavnike zahteva različne načine obvladovanja tveganj. Tretji vzrok predstavlja dejstvo, da isti posamezniki lahko sprejemajo različne odločitve v povezavi z enakimi tveganji znotraj določenega obdobja. Lahko ugotovimo, da pregledno postavljeni postopki sprejemanja poslovnih odločitev sicer prinašajo večjo uspešnost in učinkovitost obvladovanja tveganj, nikakor pa ne zmorejo obvladovati sprejemalcev odločitev samih. Če želi organizacija s procesi obvladovanja tveganj doseči svoj namen, bo treba posebno pozornost namenjati ljudem, ki usmerjajo te procese. Presoja uspešnosti in učinkovitosti sistema notranjih kontrol bo zaradi tega morala zajeti tudi naslednja vprašanja:

  • ali je pri sprejemalcih odločitev prisotno zadostno razumevanje vpliva odločitev na prepoznana tveganja;
  • ali so ravni sprejemljivega tveganja opredeljene dovolj razumljivo;
  • ali je za sprejetje odločitev pridobljen zadosten in primeren obseg informacij o vplivnosti in verjetnosti nastopa bodočega neznanega dogodka in kaj poleg tega lahko vpliva na sprejetje odločitev;
  • kako vemo, da poslovodstvo sledi načrtovanim postopkom oziroma ali vemo, da ne prihaja do sprememb v sestavi poslovodstva, ki bo delovalo drugače, kot so bili začrtani postopki določenega obvladovanja tveganj?

Celoten članek je dostopen za naročnike SIR*IUS!

Strukturne spremembe slovenskega kazenskega procesnega prava v zadnjih dvajsetih letih

Katja Šugman Stubbs

piše: Katja Šugman Stubbs, vir: Zbornik znanstevnih razprav, letnik 2015

Avtorica analizira sistemske spremembe slovenskega kazenskega postopkovnega prava od časa, ko je bil sprejet zadnji enovit model kazenskega postopka leta 1967, katerega idejni naslednik je bil prvi slovenski ZKP (1994), pa vse do danes, ko je bil ta zakon že trinajstkrat noveliran. Ugotavlja, da je prišlo do največjih sistemskih sprememb pri vlogi tožilca: ta postaja aktiven usmerjevalec predkazenskega postopka in njegov dominus litis, s tem pa dobiva drugačno vlogo tudi preiskovalni sodnik: vse bolj je garant in vse manj preiskovalec. To kaže tudi na izrazito težnjo po odpravi faze preiskave in uvedbi enovitega predhodnega postopka. Naš zakon, ki je danes še vedno na instrukcijski maksimi utemeljen predstavnik mešanega tipa postopka, je tako pridobival poudarjeno adversarne vsebine.

Te so predvsem pravica osumljenca, da je seznanjen s svojimi pravicami že v točki osredotočenosti preiskave, uvedba selekcijskih mehanizmov, kontradiktorno odrejanje omejevalnih ukrepov in preiskovalnih dejanj in posledično očitna aktivacija strank. Vrhunec te aktivacije pa je bila uvedba možnosti, da se postopek konča s priznanjem krivde. Obdolženec in (aktivni) tožilec sta razumljena kot enakopravna, avtonomna sogovornika, ki lahko prispevata k hitri rešitvi spora, sodišče pa ima samo še omejeno kontrolno vlogo.

1. Uvod

Slovenski zakon o kazenskem postopku (ZKP) je bil sprejet leta 1994 in je bil od takrat trinajstkrat noveliran. Zasnova prvega slovenskega postopkovnika v primerjavi z zadnjim jugoslovanskim iz leta 1977 ni revolucionarno drugačna; ZKP iz leta 1994 je ohranil vse bistvene rešitve stare ureditve. Že samo število novel tega zakona pa nam pove, da je v zadnjih dvajsetih letih naš postopek doživel številne spremembe. Nekatere od novel so bile manj pomembne, druge pa prav prelomne. Tako je bila gotovo ključnega pomena novela ZKP-K, ki je v naš postopek uvedla postopek sporazumevanja o krivdi in ga tako še bolj odločno potisnila v adversarno smer. Lahko trdimo, da imamo še vedno mešani model kazenskega postopka, vendar ima ta močno poudarjene adversarne vsebine.

Namen tega prispevka je podati  celovit pregled strukturnih  sprememb slovenskega kazenskega postopka  od njegove uveljavitve do danes. Pri tem bom analizirala razvojne linije, ki so jih doživele posamezne faze kazenskega postopka, in tudi trend sprememb, ki razkriva razvoj vlog in funkcij posameznih ključnih organov v tem postopku.

2. Kratek pregled zgodovinskega razvoja

Kot rečeno, prvi slovenski ZKP ni prinesel večjih sprememb ne pri zasnovi ne pri ključnih idejnih rešitvah posameznih  procesnih institutov  v primerjavi z  zadnjim jugoslovanskim zakonom.  Še vedno  je bil ohranjen  tradicionalni kontinentalni evropski mešani model postopka. Zanj so bili značilni: (1) sodnikova usmerjenost k aktivnemu odkrivanju resnice, ki se izraža v načelu iskanja materialne resnice s pooblastilom  sodniku, da lahko tako predlaga, kot izvaja dokaze (instrukcijska maksima), (2) dvofazna zasnova predhodnega postopka in (3) ancilarno razumevanje kazenskega procesnega prava.6 Mnoge od teh značilnosti so ohranjene še danes, in če želimo razumeti sedanji model, se moramo ozreti nazaj, v čase socialistične Jugoslavije. Pri tem lahko ugotovimo, da je bila konceptualna zasnova tako zakona iz leta 1976 kot tudi naše sedanje ureditve po- stavljena leta 1967, ko je bila sprejeta za tedanje čase prelomna novela tedanjega ZKP. Zato bomo časovni stroj zavrteli v to točko.

2.1. ZKP 1967 – teza o ločenosti

Večina teoretikov, preučevalcev kazenskega procesa, se strinja s tem, da je novela iz leta 1967 pomenila zgodovinski prelom z inkvizitorno tradicijo in je bila tako rekoč revolucionarnega pomena za razvoj kazenskega procesa pri nas. Korenito je bila spremenjena zasnova predhodnega postopka in občutno  izboljšan položaj obdolženca. Model postopka je bil postavljen na strogem razlikovanju med dvema fazama predhodnega postopka: predkazenskim postopkom  in fazo preiskave. V teoriji je dobro  znano  dejstvo, da je na mešanem (inkvizitorno- adversarnem) modelu  zgrajeni predhodni  postopek  dvofazen. Tako jugoslovanska ureditev v tem smislu sama po sebi ni bila nič posebnega. To, kar pa je bilo specifično za našo ureditev, pa je bilo snovanje predhodnega postopka na teoretskem izhodišču, ki mu pravimo teza o ločenosti policijskega in sodnega (kazenskega) postopka. Strukturo postopka, utemeljeno na ločenosti, moramo dobro poznati, če želimo razumeti sistemske spremembe današnjega kazenskega postopka, zato si jo podrobneje oglejmo.

V skladu z liberalnimi spremembami, ki so se kazale tudi v spremenjenem položaju tedanjih organov za notranje zadeve (v nadaljevanju: ONZ) in posledično krepitvijo vloge sodišča, je bila organizacija predhodnega postopka spremenjena tako, da je bilo delovanje ONZ zamejeno (lahko bi tudi rekli: izrinjeno) v prvo fazo predhodnega  postopka,  ki jo danes imenujemo predkazenski postopek. Delovanje ONZ  je bilo na ta način ločeno od drugega, tj. pravno-formalnega dela postopka, ki se je začel s (sodno) preiskavo, v kateri je bil dominus litis sodišče. Tako se je uresničila prva od temeljnih premis teze o ločenosti policijskega in sodnega postopka: (1) razlika med obema deloma postopka naj bi bila (tudi) v tem, da v predkazenskem postopku delujejo kot dominus litis ONZ, v sodnem (v fazi preiskave) pa sodišče (preiskovalni sodnik).

Zato se je tudi oblikovalo razumevanje, da je kazenski postopek samo tisti del postopka, ki ga vodi sodnik. Kazenski postopek je bil torej razumljen kot strogo sodni postopek (torej sodna preiskava in poznejše postopanje sodišč), vse pred tem pa naj bilo le predsodno postopanje policijskih organov (zato imenovano predkazenski postopek). Funkcija ONZ se je s tem skrčila na delovanje v predkazenskem postopku, s ciljem odkriti kazniva dejanja in storilce.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.