TFL Glasnik:
Ga. Jernejčič, ste magistrica komunikologije z lastno piarovsko agencijo. Piar je na neki način vaše življenjsko poslanstvo – od dela v javnem sektorju, to je na ministrstvu za obrambo, prek multinacionalk, kot je IBM, v Evropi in Dubaju, kjer še vedno delujete. Na kaj ste v življenju najbolj ponosni?

Andreja Jernejčič:
Moja prva želja je bila, da bi bila novinarka. V novinarstvu sem vztrajala skoraj 20 let, nato sem šla v piar, nabirala sem si izkušnje tudi kot menedžerka. Še vedno se moram učiti, vse te stvari mi danes pomagajo, da na eni strani razumem delovanje menedžerjev, politikov in gospodarstvenikov, na drugi strani pa tudi novinarje in v resnici bralce. Da jih znaš čutiti, ker jim potem lažje poveš določene stvari. Pomembno se mi zdi, da imaš še veliko drugega znanja, denimo iz ekonomije, prava, da obvladaš tudi trenersko metodo, da razumeš ljudi – kako jim kaj povedati. Opažam, da je osnova pomen komunikacije. Še vedno namreč zagovarjam tezo, da lahko z lepo in pravilno komunikacijo dosežeš pri ljudeh veliko več. Zato pogosto rečem: pogovarjajmo se!

TFL Glasnik:
Zdaj sva pri vprašanju, kaj je pravzaprav piar? Pravi piar. Laično dobi to pri ljudeh negativno konotacijo. Zanima me, kako ga vi opredeljujete?

Andreja Jernejčič:
Zame pomeni pravi piar pravo osebo, ki na eni strani diha s podjetjem, predstavlja podjetje. Podjetje ali ustanovo oziroma organizacijo, ki jo zastopa, res čuti. Na drugi strani pozna zaposlene – niso torej samo vodje tisti, temveč še vsi deležniki, ne le recimo novinarji, temveč tudi okoliški prebivalci in drugi. Dihati moraš z vsemi. Res pa je, da se piar pogosto razume kot nekakšna vmesna točka med menedžerjem in novinarji, kar je absolutno premalo.

Dober piarovec mora imeti vzpostavljene dobre odnose v podjetju, dostop do vodij in vzpostavljena določena pravila. Da vse to deluje, mora imeti znanje, izkušnje, mora biti samozavesten, kar mu spet nič ne pomaga, če ne zna svetovati. Zato pravim, da sem imela srečo, da sem počela in poskusila različne stvari, da lahko danes razumem. Velikokrat se mi zgodi, da pride novinar do mene in pravi, da bi bil piarovec. Povem mu, da ko si enkrat na tem mestu, ne moreš več reči: kličem iz tega ali onega medija, temveč moraš drugi strani razložiti, da je nekaj zanimivo. Ravno to, da znaš komunicirati, da razumeš vse te segmente, je danes umetnost.

Potem imamo zelo pomemben segment, to so družbena omrežja in komuniciranje prek njih. Ta medij dobiva vse večjo moč in je zmotno ugibanje, ali komunicirati prek njih ali ne. Nujno je. Mnogi mladi, ki so danes na teh omrežjih, bodo postali vodilni. Tudi to prinaša spremembe in moraš biti razgledan, moraš imeti arhiv, moraš poznati ljudi. Moraš mrežiti. Pa še veliko več. Zato pravim, da je funkcija piara izredno odgovorna.

Ko sem v določenem podjetju, moram poleg vodstva razumeti, kako ljudje delujejo, na kakšen način dogovoriti komuniciranje in imeti odprte odnose. Pri novinarjih pa piarovec ne sme biti tisti, ki ovira proces, temveč mora takoj znati povedati, kakšno je stanje, da novinar vidi, da si prava podpora in da se z veseljem obrne nate. Naj samo enkrat vidi, da zaradi tebe predolgo čaka, bo našel drugo pot. Problem je, da žal mnogi piarovci, ki jih srečujem, tega ne poznajo – ne da nočejo, mogoče nimajo dovolj izkušenj ali zavedanja o tem. Zato še vedno zagovarjam mnenje, da piarovci, ki ne poznajo poteka novinarskega dela ali niso bili novinarji, težje razumejo, kaj pomeni biti na drugi strani.

TFL Glasnik:
S to obrazložitvijo ste piar postavili v središče vsega in ga nadgradili. Plod teh izkušenj in dognanj je vaša nova knjiga Biblija uspešnega piara, ki je ravno izšla, zato predlagam nekaj besed o knjigi. Je to priročnik za vsakega, da se lahko nauči, kaj je to piar?

Andreja Jernejčič:
Na 400 straneh knjige je več kot 150 primerov. To je res mišljeno za čisto vsakega. Najprej se sprašujem o piaru zdaj, o trendih, o tem, kaj nas čaka. Tudi mene zanima, kako bomo delovali čez pet let. Piar je danes integralna poslovna funkcija, del kadrovske, marketinga, nismo več ob strani, vse diha skupaj. Vsebina je tista, ki bo nosilna in bo pomenila prednost za tistega, ki bo to poznal.

Zanima me tudi, kakšna bo prihodnost v luči digitalnega piara. Ne le družbena omrežja, temveč tudi stories, snapchat, blogarji ne nazadnje, in vprašanje, ali naj bo vodja dejaven na družbenem omrežju.

Velik poudarek v knjigi je tudi na tem, kaj vse mora vedeti piarovec, s posebnim poudarkom na pomenu odnosa, kjer se dotaknem nekih stvari, ki jih bo morda kakšen novinar narobe razumel. Zagovarjam namreč, da je treba graditi odnose in imeti čas. Na kavo z novinarjem greš, da mu predstaviš vsebino, ker je komuniciranje namenjeno temu in je pomembno. Ne moremo informacij posredovati zgolj po elektronski pošti. Takšno informacijo sicer daš, skomunicirati in razložiti pa jo moraš prej.

O novinarjih moraš vedeti, kako delujejo in zakaj se jim mudi. Kot se mudi v poslu, se mudi tudi novinarjem. To so izjemno delavni ljudje, ki imajo izredno težko delo, ki ni vedno posebno cenjeno. Tudi med njimi je boj za obstanek, poglejva, kaj se dogaja na trgu.

Pravim, da piar ni vedno romantičen, to je trd kruh, ampak tudi drugi posli so takšni. Kako opravljati več nalog hkrati, kontakti, mreženja … Poznati osnove slovnice, vključevanje sodelavcev v piar, orodja piarovcev, kaj pomeni recimo adrema, klipingi, oblike informacij za novinarje. Navsezadnje pogled na krizno komuniciranje.

Ključno sporočilo knjige je, kako ti piar pomaga. Ne da prodaš, temveč da predstaviš projekt ali produkt. Zato je podnaslov knjige Kako s piarom do prodajnih uspehov. To ni surovi piar, to je vsebinski piar, ki ga v resnici vsi delajo in se tega ne zavedajo, lahko pa so v resnici zelo dobri.

TFL Glasnik:
Iz tega povzetka se res vidi, da ste zajeli vse. Rekla bi, da ste na glas povedali tisto, česar ni še nihče v Sloveniji, da je treba na vseh ravneh dostojno in spoštljivo komunicirati. Kakšna so vaša osebna spoznanja, ali imamo Slovenci probleme s tem? Kako nam gre od rok? Vemo, da se je treba tega naučiti, kaj smo se torej naučili v zadnjih recimo petih letih?

Andreja Jernejčič:
Na določenih področjih in pri določenih ljudeh je napredek, vendar imam še vedno prevelik odstotek ljudi, ki tega ne jemljejo resno. Moje osebno mnenje je, da ne gre za to, da ne želijo, menim, da sploh ne vedo, kaj stoji za tem. Še vedno me preveč ljudi vpraša, kaj sploh je piar, pa imajo piarovca v hiši. Knjiga je namenjena tudi tem in temu. Če je nekdo vodja ali če nekdo nastopa, tudi če ni vodja, se od njega pričakuje, da zna nastopati, kot zna brati finance. Če se greš učit, kako brati finance, študiraš ekonomijo, lahko treniraš tudi nastopanje. Bolj vešči govorniki potrebujejo manj vaje. Vedno rečem, če te boli koleno, greš k zdravniku, pri nastopanju pa gredo ljudje kar na oder, češ, bom že dober, gledalci in poslušalci pa trpimo.

TFL Glasnik:
Ne le v podjetjih, zlasti v politiki bi moral biti sestavni del izobraževanja trening ne le javnega nastopanja, ampak še česa več. Saj velja tisto, da je direktor najboljši piarovec svojega podjetja. Ta veščina nam manjka, tudi sicer ni sestavni del visokega šolstva. Vaša knjiga in vaša dejavnost to dokazujeta. Kaj predlagate?

Andreja Jernejčič:
Ko predavam ali če sem gostja, ljudje ugotavljajo, da nimam učbenika. Pred desetimi leti je bila razprodana moja prva knjiga Kako uspešno sodelovati z mediji, druga Skrivnosti javnega nastopanja tudi, pa še časi so se spremenili, toliko tega se je razvilo v zadnjih letih in vse je bilo povod, da sem se odločila za novo knjigo. Delo je nastajalo tri leta, v knjigi so tudi konkretni primeri. V Sloveniji imamo strokovnjake na področju piara, strokovnjaki so tudi v tujini in jaz sem le dodala kanček izkušenj. Nekdo, ki bo šel nastopat na TV in se sprašuje, kaj narediti, kaj je 20 glavnih slovničnih napak, kako naj si pomaga piarovec, ki ima težave z vodstvom v nekem podjetju, kaj je treba poznati pri digitalnem piaru in še bi lahko naštevali. S praktičnimi nasveti si lahko pomaga tudi obrtnik, manjša podjetja, študent ali zagonsko podjetje, ki nima sredstev za piar.

TFL Glasnik:
Recimo, da sem uspešna in ambiciozna direktorica, čutim pa, da mi manjka veščin v komuniciranju in javnem nastopanju. Naj pridem k vam? Ali ponujate kakšno hitro usposabljanje?

Andreja Jernejčič:
Veliko ljudi mi reče, da imajo tremo ob nastopanju, da je meni lahko, ker kar govorim. Včasih sem imela dvesto ali tristo predavanj na leto in v tem res uživam. V knjigi je ogromno, na stotine osnovnih kaveljčkov, o katerih ljudje včasih ne vedo ničesar. Kako naj se postavijo, kaj naj s kartončki, kaj naj z rokami. Ni čudno, da imajo tremo, čeprav so morda vrhunski strokovnjaki. Vedno jim govorim: jaz vas ne bom spreminjala, ostanite takšni, kot ste.

Imam seveda tudi individualne treninge, ko lahko v treh ali štirih urah izboljšamo nastop za 60 odstotkov. To dosežemo v enem treningu.

TFL Glasnik:
To se mi zdi izjemno pomembno. Pomen piara, kot ste ga predstavili, se mi zdi izjemen, saj vemo, da so mediji četrta veja oblasti in piar gre zraven z roko v roki, saj se zaradi medijev dobivajo ali izgubljajo volitve. Govorili sva tudi o digitalizaciji in me zanima, ali bo morala biti ta veščina še bolj izpopolnjena?

Andreja Jernejčič:
Tudi mene je zanimalo, kako bo moje podjetje delovalo čez pet ali deset let. Tu iz pisarne ves čas gledam dva flip charta, v angleščini in slovenščini, in se sprašujem, kako bom delovala čez deset let. Kar piše gor, mi ni všeč, in to sem objavila tudi v knjigi, a nimam izbire in moram temu slediti, če želim uspeti. Pomembna mi bo vsebina, imeli pa bomo povsem nove kanale. Hitrost bo drugačna, informacij, ki ne bodo vedno vse preverjene, bo veliko. Imamo ustvarjalce javnega mnenja, blogarje, ustvarjalce novih trendov, nove mlade generacije, ki bodo postale naši ključni kupci. Danes že čutimo moč digitalnega piara: na svetu je več telefonov kot ljudi ter manj zobnih ščetk in stranišč, kot je telefonov. Preprosto si verjetno v večini ne znamo predstavljati, da gremo od doma brez telefona, in če poznamo moč vsega tega, moramo iti v to smer in se prilagoditi. Treba se je na novo učiti. Bosta pa vsebina in zgodba tisto, kar se bo vedno prepletalo. Poudarjam, da mi vse to ni čisto všeč, vendar nimam izbire.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje. Kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Andreja Jernejčič:
Veliko ljudi srečujem, ki imajo dobro energijo, in jim vedno rečem, naj to energijo delijo med seboj in spodbujajo drug drugega. Ostanite pogumni in drzni. Ne maram ljudi, ki so nevoščljivi, škodoželjni. Sama sem tri leta vlagala v to knjigo znanje svojih 30 let. Če se kdo spotakne ob to, rečem, da se lahko vsak usede in dela vse noči. Ni lahko, a ostanite pogumni.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: osebni arhiv Andreje Jernejčič

piše: Silva Koritnik Rakela, univ. dipl. ekon, DipIFR

Računovodski strokovnjaki smo postavljeni pred vedno nove izzive. Čeprav so pravila dvostavnega knjigovodstva že stoletja enaka, pa to ne velja za opredelitev posameznih gospodarskih kategorij in njihovo merjenje. Novi poslovni modeli prinašajo tudi nove pojavne oblike petih gospodarskih kategorij: sredstev, kapitala, obveznosti, odhodkov in prihodkov. Sprejemanje računovodskih standardov je dolgotrajen proces in zato za pojav novih fenomenov, kot so kriptovalute, lahko rečemo, da obstaja računovodska praznina. Ni pa to edina praznina, povezana s kriptovalutami.

piše: Nana Weber, dr. pravnih znanosti, odvetnica v Ljubljani

V praksi so znani primeri posameznikov, ki RTV naročnine ne plačujejo že dalj časa. RTV v posameznih primerih s pošto poziva, da posameznik izpolni izjavo, da prijavi TV, ali pa izjavo, da TV nima. Zastavlja se vprašanje, kakšne pristojnosti ima RTV, če posameznik izpolni izjavo, da nima TV. Avtorica se v prispevku ukvarja s vprašanjem, ali lahko delavec RTV preveri, ali je izpolnjena izjava resnična oziroma ali lahko vstopi v stanovanje posameznika, če mu le-ta tega ne dovoli.

Pravna podlaga: Pravilnik o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (Ur. l. RS, št. 75/04), členi: prvi, drugi in tretji odstavek 3. člena, drugi odstavek 14. člena, Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS, Ur. l. RS, št. 18/94 - 54/05): členi: 15e.,  Zakon o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS-1, Ur. l. RS, št. 96/05 – 9/14), členi: četrti odstavek 31. člena, 37. člen, prvi odstavek 42. člena, 44. člen, Zakon o tržni inšpekciji (ZTI, Ur. l. RS, št. 20/97), členi: prvi, drugi in tretji odstavek 11. člena, drugi odstavek 12. člena, Zakon o medijih (Zmed, Ur. l. RS, št. 35/01 -39/16), Ustava RS, člen 36.

Podzakonski akt, ki ureja način prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov, ter način plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju RTV prispevek) je Pravilnik o načinu prijavljanja in odjavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe Radiotelevizije Slovenija (v nadaljevanju Pravilnik).

Pravilnik določa, da tisti, ki ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa Radiotelevizije Slovenija prek oddajniškega in pretvorniškega omrežja Radiotelevizije Slovenija, prek priključka na kabelskodistribucijski sistem, prek satelita ali prek kateregakoli drugega sredstva, mora sprejemnik prijaviti Radioteleviziji Slovenija in zanj plačevati RTV prispevek.

Šteje se, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju oziroma za katero RTV Slovenija pridobi podatke v skladu s 15.e členom Zakona o Radioteleviziji Slovenija (ZRTVS), razen če poda izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika ter da je seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave.

Če posameznik ne poda izjave v roku 15 dni od dneva, ko ga je Radiotelevizija Slovenija pisno pozvala k prijavi sprejemnika oziroma se na drug način ustrezno ne odzove, se šteje, da je postal zavezanec za plačilo RTV prispevka, in sicer s prvim dnem v prvem naslednjem koledarskem mesecu po poteku navedenega roka.

V skladu z drugim odstavkom 14. člena Pravilnika zavezanec ni dolžan plačevati RTV prispevka za televizijski sprejemnik, če je (med drugim) po pozivu Radiotelevizije Slovenija podal izjavo v roku, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega televizijskega sprejemnika ter da je seznanjen z zakonskimi posledicami neresnične izjave, vendar pa je dolžan plačevati prispevek v višini prispevka za radijski sprejemnik.

Posledice neresnične izjave določa ZRTVS-1, in sicer določa globo za prekršek od 125,19 EUR do 417,92 EUR za tistega posameznika, ki ima sprejemnik in je podal neresnično izjavo. Za nadzor nad izvajanjem ZRTVS-1 sta določena dva inšpektorata, inšpektorat, pristojen za medije, in tržni inšpektorat.

V praksi si je izrek globe dokaj težko predstavljati. Zakon o tržni inšpekciji (ZTI) določa, da mora pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali druga fizična oseba (ZTI v nadaljevanju zanje uporablja besedo zavezanec) inšpektorju omogočiti nemoteno opravljanje inšpekcijskega nadzorstva. Inšpektor ima pravico pregledati blago, poslovne knjige, poslovne ali proizvodne prostore, objekte, naprave in opremo, kjer se opravlja dejavnost, pogodbe, listine in druge dokumente zavezancev, vzeti vzorce ter opraviti preiskave in vsa druga dejanja, ki so potrebna za ugotavljanje materialne resnice v inšpekcijskih zadevah, zasliševati v upravnem postopku odgovorne osebe in priče, kot tudi pregledati listine, s katerimi se ugotovi istovetnost oseb, zahteva pa lahko tudi pisno pojasnilo in izjavo v zvezi s predmetom nadzorstva.

Tržni inšpektor tako nima pooblastil, da bi lahko pregledal stanovanje, saj ZTI določa, da lahko pri pregledu stanovanjskih prostorov inšpektor pregleda samo tisti del, ki je namenjen za poslovanje.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Andrej Ivanuša, pisatelj, založnik, esejist, vir: revija Denar 475/2017

… Dana naj bode desetina vsega zlata, srebra, lesa, od vseh izdelkov, od vsega, kar se pripelje z Grškega morja, in vsi pobrani davki v mojo zakladnico v mestu, imenovanem Hunit; kakor tudi desetina vsega zlata, srebra in vsega, kar je bilo plačano v mestu Pamariti, ki mu nekateri pravijo Naukrati(s), v zakladnico na obali kanala Anu; in še dodatno naj se da vsak dan v tempelj ob grobnici – v vzvišeni spomin moji materi Neith, spokojno naj biva v večnosti – k temu, kar so duhovni prejemali že prej, še bikovo meso (eno porcijo), rejeno gos in pet hinujev (hinu = vrč = 0,48 l) vina, za njihova opravila; kajti ona je gospodarica morja in tista, ki delti daje obilje …

Odredba Naukratis

To besedilo je zapisano na kamniti plošči in je znano kot odredba Naukratis, ki jo je izdal Nektaneb I. (380–362 pred našim štetjem), faraon 30. dinastije. Mesto Naukratis je bilo sredi Nilove delte glavno trgovsko središče grške kolonije v Egiptu. Njegovo rojstno ime je bilo Nehtnebef in je bil general pod faraonom Neferitom II. Vrgel ga je s prestola, potem ko je odbil težek napad Perzijcev na Nilovo delto. Pri tem je utrpel velike izgube zaradi faraonove neodločnosti in to je bil povod, da je izvedel državni udar.

Doslej sta bili najdeni dve kamniti plošči z identičnim besedilom. Višina vsake plošče je 160 cm. Prvo so našli med ruševinami mesta Naukratis leta 1899 in njeno besedilo takoj prevedli. Hranijo jo v Egipčanskem muzeju v Kairu. Drugo pa so našli med ruševinami potopljenega mesta Herakleion šele leta 2000 in je zdaj v Britanskem muzeju. V osnovi so na plošči določeni davki, ki jih je treba plačati duhovnikom v različnih svetiščih. Boginja morja Neith seveda ni bila njegova mati. To je bil le del propagande faraonov, da so božji sinovi, in s tem je general Nehtnebef opravičeval svoj državni udar in odstranitev drugega »božjega sina«. V polkrogu na vrhu kamnite plošče je dvakrat upodobljena boginja Neith, na levi strani ljudem predaja hrano, na desni pa ji »njen sin« Nektaneb I. prinaša davke/darove.

Žitne banke

V začetku so večino produktov (kmetijski pridelki, izdelki obrtnikov) uporabili kmetje in obrtniki kar sami. Med seboj so menjavali tiste dobrine, ki so jih potrebovali za vsakodnevno življenje. Viški dobrin so bili redki in so jih predajali svojim nadrejenim posestnikom in pobiralcem davkov. Včasih so jih prodali tudi potujočim trgovcem. O teh trgovcih ni veliko znanega in na splošno velja, da so bili to običajno pooblaščeni nakupovalci s strani državnega vladarja ali veleposestnikov. To pa se je nato spremenilo v poznem obdobju (525–335 p. n. š.), ko so se pričele uporabljati kovine kot menjalno sredstvo (zametki denarja).

Večinoma je bilo urejeno tako, da so del požetega žita predali v lokalne državne žitnice. Kmetje so vedno plačevali davek z žitom. Druge kmetijske pridelke in obrtniške izdelke, ki jih je potreboval vladar, so plačali kmetom in obrtnikom kar z mericami žita iz lokalne državne žitnice. Pisarji so vestno zapisovali, koliko meric žita je bilo prejetih za davek in koliko so ga porabili za nakup drugih dobrin. Na faraonovem dvoru so dvorni pisarji zbirali podatke vseh lokalnih pisarjev in tako določali bogastvo države. To se je še dolgo ohranilo, tudi potem ko se pričeli uporabljati primitivne kovance za blagovno menjavo.

Šele pod Ptolomejem (okoli 150 let pred našim štetjem) je bila ustanovljena nekakšna centralna banka v Aleksandriji. Tukaj so nato popisali vse žitnice, lahko bi jih imenovali tudi žitne banke, in njihovo premoženje. Plačila so bila opravljena po neke vrste žiro sistemu, torej s plačilnim prenosom z enega računa v žitnici na drug žitni (bančni) račun (v drugo, nadrejeno žitnico), ki ga sproži plačnik in ne prejemnik plačila.

Ob tem pa je, kot je zapisano na začetku članka, faraon lahko predpisal še posebne, dodatne davke, ki so bili lokalno omejeni, ali pa so veljali le za posebne dogodke in razmere.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: dr. Nevenka Ribič, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

Gospodarski kriminal je spremljevalec razvoja družb. Prisoten ni samo v podjetjih, temveč tudi pri organih oblasti, državnih in drugih upravah, skladih, zavodih in drugje. Mediji poročajo o vedno novih aferah, ki imajo značaj umazanega denarja, korupcije, prevar, davčnih utaj in drugega. Pri kaznivih dejanjih niso izvzeti niti lastniki in vrhovni poslovodniki podjetij. Storilci lahko prevaro načrtujejo, lahko pa delajo pošteno in kasneje iz raznih nagibov storijo prevaro, ali pa jo storijo nezavestno. Zato moramo nenehno odpravljati vzroke in vzpostavljati nove mehanizme za krepitev poštenega vedenja in dela poslovnih ljudi.

1 Uvod

Gospodarski kriminal je spremljevalec razvoja družb. Prisoten ni samo v podjetjih, temveč tudi pri organih oblasti, državnih in drugih upravah, skladih, zavodih in drugje. Mediji poročajo o vedno novih aferah, ki imajo značaj umazanega denarja, korupcije, prevar, davčnih utaj in drugega. Pri kaznivih dejanjih niso izvzeti niti lastniki in vrhovni poslovodniki podjetij. Storilci lahko prevaro načrtujejo, lahko pa delajo pošteno in kasneje iz raznih nagibov storijo prevaro, ali pa jo storijo nezavestno. Zato moramo nenehno odpravljati vzroke in vzpostavljati vedno nove mehanizme za krepitev poštenega vedenja in dela poslovnih ljudi. Tovrstni posli ne pomenijo samo izogibanja davčnim obveznostim, temveč lahko služijo tudi financiranju organiziranega kriminala in terorizma. Evropska unija je leta 1991 sprejela prvo smernico za boj proti pranju denarja. Na tej podlagi je Nemčija leta 1993 sprejela zakon o pranju denarja. Boj proti pranju denarja je postal sestavina obveznih sistemov za zgodnje odkrivanje tovrstnih pretečih nevarnosti, ki so tudi sestavina revidiranja letnih poročil gospodarskih družb. Da bi preprečili tovrstna dejanja, so v podjetju potrebni poslovno-organizacijski red in nadzorni mehanizmi.

2 Vrste gospodarskega kriminala

Gospodarski kriminal je del vsakdanjika. Pogosteje je prisoten v manj razvitih okoljih, kjer državni organi ne delujejo dovolj učinkovito. Podjetniški kriminal je del gospodarskega kriminala in nastaja v poslovanju podjetij.

Kot navajata Koletnik in Kolar (2008, 39), je pretežni del podjetniškega kriminala:

• pri finančnih in drugih naložbah ter kapitalskih transakcijah,
• pri kreditih, čekih in kreditnih karticah,
• pri subvencijah in zavarovanjih,
• pri davkih, prispevkih in carinah,
• v zvezi z varovanjem okolja,
• v preseganju pooblastil poslovodnikov in drugih zaposlencev,
• v računovodskih in drugih informacijskih sistemih,
• v korupcijah.

Tovrstna kazniva dejanja se dogajajo, ko se poslovodniki in drugi zaposlenci začnejo ukvarjati s prevarantskimi manipulacijami. Taka dejanja je treba preprečevati z učinkovito kazenskopravno zakonodajo, katere važni del je kazenski zakonik. V njem so med drugim naštete vrste kaznivih dejanj in posledice, ki pretijo storilcem kaznivih dejanj. Kazensko pravo pozna poleg kaznivih dejanj tudi nekazniva nepravilna ravnanja v poslovanju.

Za gospodarsko kriminalno dejanje, se pogosto uporablja izraz prevara ali goljufija. Prevara (angl. fraud) je vsako nelegalno oziroma kaznivo dejanje, ki je po naravi goljufija, utaja ali izraba zaupanja. Takšna dejanja niso odvisna od grožnje z nasiljem ali fizične prisile. Prevare zagrešijo posamezniki ali organizacije z namenom, da bi pridobili denar, lastništvo ali storitve, da bi se izognili plačilu ali izgubi storitev ali da bi varovali osebje ali poslovno prednost (http://www.si-revizija.si/sites/default/files/notranji-revizorji/nr-ssr-2017.pdf).

3 Dejavniki in razlogi za podjetniške prevare

Na vprašanje, kaj sproža podjetniške prevare, ni preprostega odgovora. Razumevanje, zakaj posamezniki storijo prevaro, je povezano s trikotnikom prevar avtorja Cresseyja (1971), ki je ugotovil, da je kriminal belih ovratnikov motiviran s problemom, ki ga storilci ne morejo deliti z drugimi. Težava (finančna stiska, izguba statusa in slaba presoja) nastane, ko je posameznik soočen s težavo ali z osebno krizo in tega zaradi sramu ne more deliti s prijatelji in sodelavci. Hipoteze, ki jih je Cressey opredelil, so postale znane kot trikotnik prevar, drugi avtorji pa so dodali vidika priložnost in racionalizacijo. Motivacija ali pritisk spodbudita prevaro, priložnost za prevaro je podlaga za njeno uresničitev, racionalizacija pa pomaga povzročitelju prevaro opravičiti (Dellaportas, 2012, 30).

Tudi Koletnik in Kolar (2008, 42) navajata velik pomen pravila nedeljivega problema. Seveda je oznaka nedeljiv problem samo v očeh potencialnega storilca prevare. Na vprašanje, zakaj prevare niso storili že prej na drugem položaju ali zakaj niso skušali svojega finančnega problema deliti z drugimi, so bile razlage storilcev gospodarsko kriminalnih dejanj podobne: a) ni bilo treba, da bi prevaro storil že prej; b) nikoli prej se nisem spomnil, da bi to storil; c) moji finančni problemi niso biti taki, da bi se lahko o njih še s kom pogovarjal.

Pogost dejavnik za nastanek prevar je opustitev obveznosti. Pogosto se zgodi, da imajo ljudje previsoke dolgove (kredite, posojila), ki jih v določenih razmerah (spremembe in nastop visokih obresti, inflacija, propad podjetja) ne morejo poravnati.

Med dejavnike gospodarsko kriminalnih dejanj lahko uvrščamo tudi spol, starost in izobrazbo. Raziskave v ZDA kažejo na to, da vrednost škode, ki jo povzročajo moški storilci prevar, dosegajo 2,5-kratnik škod, ki jih povzročijo ženske storilke prevar. Največ prevar (34,6 odstotka) storijo storilci med 41. in 50. letom starosti z univerzitetno ali višjo izobrazbo (Wells, 2007, 29).

Prevare torej povzročajo različni dejavniki. Wells (2013, 17) povzema študijo Albrechta, Howa in Romneyja (1984), ki kaže, da poklicne prevare in zlorabe v obliki gospodarske kriminalitete motivirajo naslednji dejavniki:

• življenje prek svojih sposobnosti in zmožnosti,
• velika želja po osebnem nagrajevanju,
• visok osebni dolg,
• tesno povezovanje s strankami,
• občutek nesorazmerja med plačo in odgovornostjo,
• močan izziv za zmago nad sistemom,
• čezmerne igre na srečo,
• neprimeren družinski ali družbeni pritisk,
• drža, pri kateri dajemo prednost sebi pred drugimi.

Koletnik in Kolar (2008, 44–47) navajata, da so glavni razlogi za gospodarski kriminal v prevarah, poneverjanju in ponarejanju, prevarantskem poročanju, podjetniških zlomih, napačnih dejanjih, nedovoljenih (nezakonitih) obogatitvah in podobno. V podjetjih so lahko storilci kaznivih dejanj poslovodniki na vrhovni, srednji ali izvedbeni ravni, člani nadzornih organov ter drugi redni ali občasni zaposlenci. Razlogi za prevare so lahko v neizpolnjenih zastavljenih poslovnih in denarnih ciljih lastnikov, poslovodnikov in drugih zaposlencev v podjetju. Pogosto je prevara v obliki namernega napačnega računovodskega poročanja o poslovni uspešnosti, kot je na primer namerno in poslovno neupravičeno zmanjšanje ali povečanje poslovnega izida. V takih primerih govorimo o prevarantskem računovodskem poročanju. To je lahko posledica naporov poslovodstva za uravnavanje poslovnega izida (na primer dobička) tako, da bi zavedlo uporabnike računovodskih izkazov z vplivanjem na njihovo dojemanje poslovnih dosežkov in dobičkonosnosti podjetja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Borut Bernik Bogataj, vir: revija Odvetnik, številka 4(82)/2017

Dobro obiskanemu posvetu v organizaciji Odvetniške akademije OZS o noveli Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), med katerim se je odprlo tudi več povsem neprocesnih tem, je dan pozneje, tj. 21. junija 2017, v Državnem svetu RS sledil še posvet z naslovom Vloga odvetništva v Republiki Sloveniji, ki je poskrbel za še nekaj dodatnega natiranja soli v rane slovenskega odvetništva. Saj ni res … Pa je! Od nas (odvetnikov) pričakujejo predvsem, da bomo hitri in kratki.

Sodstvo o kakovosti odvetniškega dela

Dobro obiskanemu posvetu v organizaciji Odvetniške akademije OZS o noveli Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E), med katerim se je odprlo tudi več povsem neprocesnih tem, je dan pozneje, tj. 21. junija 2017, v Državnem svetu RS sledil še posvet z naslovom Vloga odvetništva v Republiki Sloveniji, ki je poskrbel za še nekaj dodatnega natiranja soli v rane slovenskega odvetništva. Saj ni res … Pa je! Od nas (odvetnikov) pričakujejo predvsem, da bomo hitri in kratki.

Na posvetu v Državnem svetu se je tako veliko govorilo o kakovosti našega dela in v prispevku predsednice Ustavnega sodišča dr. Jadranke Sovdat smo bili deležni kritike, ki se je nanašala na dolžino – v duhu »priporočil «, ki smo jih na letošnji Odvetniški šoli prejeli od novopečene ustavne sodnice dr. Špelce Mežnar. Dragi kolegi, od kdaj in zakaj v naših vlogah šteje dolžina? Ali smo res tako nesposobni, da ne znamo napisati kakovostne vloge, da nas morajo glede tega sodniki grajati? Z »besedičenjem«, kot je bilo naše delo v razpravi predsednice Ustavnega sodišča okarakterizirano, naj bi namreč obremenjevali sodišče – z vlogami (v ekspozeju predsednika Vrhovnega sodišča mag. Damijana Florjančiča so bile izpostavljene na primer zahteve za varstvo zakonitosti), za katere menda tako ali tako vemo, da z njimi ne moremo uspeti …

Nekje smo resnično povsem zgrešili poanto. Pa ne pri našem delu, temveč sistemsko … V prvem letniku študija prava so nas učili, da smo ljudje vsak zase suvereni in da imamo svoje pravice, ki pa smo se jim deloma odrekli in njihovo izvajanje v zameno za zagotovitev lastne komoditete prenesli na državo. Del državnega aparata je tudi sodišče in le-to mora poskrbeti za odločitev v sporu, ki ga vpleteni iz takih ali drugačnih razlogov niso sposobni rešiti sami.

Zato ne razumem stališča, da kdorkoli obremenjuje sodišče, še manj pa stališče, da se vloge na Vrhovno sodišče, ki nikakor niso nekaj, kar je mogoče sestaviti z levo roko, ampak (tudi glede na tarifno razmerje v primerjavi z drugimi našimi storitvami) pomenijo zahtevnejšo stopnjo našega dela, vlagajo zgolj zato, da se z njimi vznemirja sodnike.

Če se vrnem na predhodno izhodišče: ali ni sodišče ustanovljeno zato, da odloča o sicer nerešljivih sporih med posamezniki? Kako lahko potem sploh kdo še reče, da je odvetnikova vloga predolga? In kako se lahko komu zareče, da so vloge vložene kljub temu, da je jasno, da z njimi ne bo mogoče uspeti?

Še večji absurd pri tem je, da taka trditev prihaja iz ust predsednika ustanove, katere uslužbenci so sposobni zapisati (ne zgolj v eni sami odločbi), da na primer zoper upravno odločbo državnega organa v sestavi upravni spor ni dopusten (pritožbo pa izrecno odreka sam zakon), pri tem pa zanemarijo eno od skrajno temeljnih ustavnih pravic do pritožbe …

Resnično smo sistemsko zašli. Nekam daleč. Stranke naj ne vznemirjajo sodišč, saj sta danes pomembna le še statistika in pripad, ne pa izpolnjevanje temeljnega poslanstva sodne veje oblasti, odvetniki pa naj na kratko povemo, kar mislimo, saj tako ali tako počnemo nekaj, za kar bi morali vedeti, da nam s tem ne bo uspelo …

Naš znameniti kolega, ki ga danes bolj kot pravnika cenimo kot pesnika, je davno tega zapisal: »Le čevlje sodi naj Kopitar.« Morda bi morali to priporočilo povzeti in ponavljati tudi njegovi sodobniki. Kaj pa če bi eno od številk revije Odvetnik namenili objavi anekdotnih peripetij na sodiščih, ki so za odvetnike dandanes žal vse prevečkrat vsakodnevna realnost, ne pa nekaj, čemur bi se človek lahko zgolj nasmehnil in šel naprej?

Morda pa nas povabijo na posvet o stanju sodstva in bo kateri od naših kolegov imel možnost pripraviti prispevek o kakovosti sojenja ter bo lahko razložil (resornega ministra to, kot kaže, tako ali tako ne zanima), kaj se dogaja in zakaj so vloge dolge in razvlečene (k čemur je svoj delež nedvomno prispevala tudi moja pisarna). Seveda pa, kdo smo mi, odvetniki, da lahko sodimo o delu sodnikov …

Celoten članek je dostopen za naročnike!