TFL Glasnik:
Dr. Stančič, po osnovni izobrazbi ste geodet, doktor znanosti, od leta 2016 pa vodja predstavništva Evropske komisije v Sloveniji. Pred tem ste od leta 2004 delali pri Evropski komisiji v Bruslju. Prvo vprašanje je vedno: na kaj ste najbolj ponosni?

Dr. Zoran Stančič:
Pogosto se spomnim svojih otrok, ki so mi rekli, da sem po njihovem imel najpomembnejšo vlogo, ko sem bil raziskovalec, a me je splet okoliščin pripeljal do tega, da sem od leta 2004 zaposlen pri Evropski komisiji, kjer sem delal na vodstvenih delovnih mestih na generalnem direktoratu za raziskave in inovacije ter na generalnem direktoratu za informacijsko družbo. Kljub vsemu mislim, da sem najbolj ponosen na svoje otroke. S tem vprašanjem ste me ujeli nepripravljenega, vendar menim, da je v življenju pomembno, da imamo pravo razmerje med poklicnim in zasebnim življenjem. Ne moremo biti zadovoljni in odlični pri delu, če nismo zadovoljni tudi v zasebnem življenju.

Kaj pomeni zadovoljstvo in veselje v zasebnem življenju, je zelo individualna zadeva. Do 30. leta sem živel sam, a ko danes premišljujem, kaj me je zaznamovalo, se mi zdi, da prav otroci in moja partnerica. Te dimenzije življenja se do 30. leta nisem zavedal. Kot ne tega, da me bo starševstvo tako osrečilo, kot me je, in sem na to zelo ponosen.

Prvo poklicno obdobje mojega življenja je bilo raziskovalno-pedagoško. Bil sem profesor in raziskovalec. To je poklic, ko z mladimi ljudmi opravljaš pedagoško delo, ob tem tudi raziskuješ in oboje me je zelo osrečevalo. Pedagoško zato, ker je že samo delo z mladimi zanimivo, saj jim prenašaš novo znanje in odpiraš nove dimenzije, raziskovalno delo pa je zelo dragoceno in pomembno, ker se nikjer drugje ne ustvarja novo znanje razen v znanosti.

TFL Glasnik:
Zdaj vas kar dolgo časa zaznamuje Evropa. Kje smo na tej osebni izkaznici osemindvajsetih držav?

Dr. Zoran Stančič:
Pri Evropski komisiji delam od leta 2004, prej sem bil vključen v pridruževanje Slovenije EU. Vse to sem delal, ker sem najprej prepričan Evropejec, ob tem da sem seveda zelo ponosen državljan Slovenije. Prepričan Evropejec sem, ker globoko verjamem, da nam je v Sloveniji bolje, ker smo v EU, mnogo bolje, kot če bi bili zunaj. To pa zato, ker se na svetu srečujemo z zelo velikimi izzivi, in če bi v tem razburkanem morju plavali sami, bi nas že zdavnaj pojedli morski psi. V EU pa ne le da obstanemo, ampak se tudi razvijamo naprej.

Seveda ljudje nismo nikoli z vsem zadovoljni, a smo kot del družine EU vendarle tudi pomembnejši, kot če bi bili sami. V EU pa je Slovenija pomembna tudi zato, ker smo zelo proevropski.

TFL Glasnik:
Kakšno je trenutno stanje s financami? Ali Slovenija dobiva, ali to pametno izkorišča, ali bi lahko dobili več?

Dr. Zoran Stančič:
Slovenija prek določenih instrumentov vplačuje v skupni evropski proračun, hkrati pa iz tega proračuna na različne načine dobiva. So določena področja, ko sredstva pridejo neposredno v državo članico. Takšni sta na primer področji kohezije in skupne kmetijske politike. Slovenija bo v aktualnem finančnem obdobju, ki traja sedem let, neposredno prejela okoli tri milijarde evrov in pol iz naslova kohezijske politike, iz skupne kmetijske politike pa približno eno milijardo evrov.

Kaj konkretno to pomeni, lahko ugotovite, če pogledate okoli sebe: zgradile so se šole, vrtci, nova infrastruktura, vodovodna omrežja, ceste, širokopasovni dostop do interneta – povsod vidite table, ki govorijo o tem. Prek socialnega sklada se vlaga tudi v posodabljanje znanja, ki ga potrebujemo za delo, in podobno. Kohezijska politika izhaja iz vrednote solidarnosti med državami EU, kar pomeni, da bolj razvite države (Slovenija je še vedno malenkost pod povprečjem) dajejo denar v skupno vrečo, da se manj razvite regije s pomočjo teh sredstev bolje razvijejo.

Hkrati ob tem neposrednem denarju, ki je dodeljen državi, obstaja še drugi del, ko različni deležniki tekmujejo s predlogi, da bi pridobili denar, ki je razpisan za vse. Tudi pri tem je Slovenija precej uspešna. Če potegnemo črto, lahko rečemo, da Slovenja pridobi bistveno več denarja, kot ga sama prispeva. Vztrajam pa, da pomena članstva v EU ne smemo gledati samo skozi denar. Obstajajo pozitivne stvari članstva, ki so bolj mehke, kot je recimo integracija slovenskega gospodarstva v evropsko gospodarstvo. Enotni trg EU je velika priložnost tako za mala družinska podjetja ali obrtnike kot tudi za velike gospodarske sisteme. Če se danes pogovarjate z obrtniki, ti vedo, da je njihov trg vsa EU.

Problem je, da se prednosti našega članstva v Uniji ne zavedamo dovolj. Ljudje pač delujemo tako, da ko se česa navadimo, nam je to samoumevno. Ne vidimo več, da je to neka posebna pridobitev. Poglejmo na primer začetek pogajanj za brexit. Nenadoma so v Združenem kraljestvu državljani in tudi gospodarstveniki ugotovili, kako močno smo povezani in kaj ta ločitev dejansko pomeni, kakšne posledice bo prinesla. Prej so bile priložnosti, ki izvirajo iz članstva EU, samoumevne.

TFL Glasnik:
Kako osebno ocenjujete to potezo?

Dr. Zoran Stančič:
Evropska komisija odločitev državljanov Združenega kraljestva obžaluje, saj si je nismo želeli, vendar jo spoštujemo.

TFL Glasnik:
Odločitev je dokončna, poti nazaj ni več?

Dr. Zoran Stančič:
To je njihova odločitev. Če želijo narediti kaj drugače, je to na njih.

TFL Glasnik:
Imate krasne prostore sredi Ljubljane, odpirate se navzven … Vprašala bi vas, kako blizu je Evropa Slovencem?

Dr. Zoran Stančič:
S temi prostori smo zagotovo bliže državljanom, vendar imamo po vsej Sloveniji sistem informacijskih točk Europe Direct, ki jih financiramo, da se ne bi vse dogajalo le v Ljubljani. Obstaja tudi neposredna brezplačna telefonska številka Europe Direct za vsa vprašanja o Evropski uniji (00 800 6 7 8 9 10 11). V Hiši EU na Dunajski cesti v Ljubljani je odprta razstava Doživi Evropo, kjer skušamo ljudem pokazati, kako delujejo evropske institucije, kako poteka odločanje, hkrati imamo dve konferenčni dvorani, kjer prirejamo dogodke za javnost, brezplačno ju dajemo na voljo tudi različnim deležnikom, če so vsebine povezane z EU-temami.

Želimo si pripeljati mlade iz regije, da nas spoznajo, cilj pa je predvsem predstavitev EU-vsebin najširšemu možnemu krogu ljudi – od strokovnih srečanj do splošnih dogodkov, namenjenih državljanom.

TFL Glasnik:
Kaj ljudje največ sprašujejo, ko pridejo v Hišo EU?

Dr. Zoran Stančič:
Največkrat jih zanimajo možnosti financiranja, torej kako priti do evropskih sredstev pri izvedbi projektov oziroma uresničitvi idej, sprašujejo tudi o programu Erasmus+ in pa o možnostih stažiranja pri Evropski komisiji.

TFL Glasnik:
Osebno mi je všeč, da se ljudje zavedajo, da je Evropa na tej točki prišla k nam, da obstaja kraj, kjer se to čuti.

Dr. Zoran Stančič:
Predstavništvo Evropske komisije deluje že od prvega dne članstva v EU; ves čas si želimo sodelovanja in stika z državljani. Prepričan sem, da bo delo z državljani v prihodnje še pomembnejše, in menim, da to ni odvisno samo od mene osebno, temveč je to poslanstvo institucije tudi v prihodnje. Nismo zaprti v nekem stolpu, ampak smo s sodelavci tudi na terenu, med ljudmi. Lahko recimo omenim projekt Nazaj v šolo, ko gredo evropski uradniki v šolo, ki so jo nekoč sami obiskovali, in pripovedujejo učencem, kaj pomeni Evropa.

TFL Glasnik:
Kaj pa stiki z gospodarstvom?

Dr. Zoran Stančič:
Delamo predvsem z združenji, sodelovanje s posameznimi podjetji je prezahtevno in se želimo izogniti ustvarjanju občutka, da ima nekdo poseben položaj in privilegiran dostop do informacij. Seveda tudi posameznim podjetjem posredujemo informacije, ki jih zanimajo, če nas neposredno vprašajo.

TFL Glasnik:
Kakšni so načrti za naprej?

Dr. Zoran Stančič:
Naš delovni program je določen s programom in prioritetami Evropske komisije. Predsednik Juncker je še pred svojo izvolitvijo predstavil svojih deset političnih prioritet in naše delo poteka znotraj teh desetih področij.

Med drugim nas zelo zaposluje tako imenovani evropski semester, to je postopek usklajevanja gospodarskih politik, drugi veliki naslov pa je prihodnost Evrope, kako bomo v prihodnje tako ali drugače funkcionirali kot EU, kam želimo iti. A ne, kam želi Evropska komisija, temveč česa si želimo državljani. Morali se bomo tudi odločiti, ali bodo države članice delale več skupaj ali pa manj. O vsem tem se je med svojim obiskom v Sloveniji pogovarjal tudi predsednik Juncker marca letos, prav tako prvi podpredsednik Timmermans v začetku septembra. Tudi komisarka Bulčeva izkoristi vsako priložnost, da se v Sloveniji pogovarja o tem, kako naprej.

TFL Glasnik:
Kaj pa nova finančna perspektiva – kako bo Slovenija kotirala?

Dr. Zoran Stančič:
Za zdaj gre za prve pogovore, konkretnega dela z državljani ali z vlado še nimamo.

TFL Glasnik:
Kako se oblikujejo zakoni v EU, kako se želje in prioritete slovenskega gospodarstva prenesejo v Bruselj?

Dr. Zoran Stančič:
Evropska komisija zakonodajo pripravlja v močni povezavi z deležniki in državami članicami. Mi nimamo zakonov na horuk, zadeve vedno znova potekajo skozi cikel: z belo knjigo odpiramo posvetovanje, naš cilj pa je zbrati mnenja vseh deležnikov, ki imajo na tem področju interes. Potem sledi zelena knjiga in novi postopek, šele potem priprava regulative. Če je treba, oblikujemo trdo zakonodajo, če se da, pa gremo na koregulacijo – mehko regulacijo. Naš cilj je delati več tam, kjer je treba, in čim manj tam, kjer ni treba regulirati. Da se torej ne vmešavamo v stvari, kjer zakonodaja na ravni EU ni potrebna. Opažam, da se Slovenija premalo odziva. Slovenski deležniki se v razpravo vključujejo prepozno – če se ne vključiš, imaš manjšo možnost sooblikovanja končnega rezultata.

TFL Glasnik:
Ni problem samo v majhnosti države?

Dr. Zoran Stančič:
Ne. Pomembno je, da se vključiš dovolj zgodaj, pa ne le s kritiko, temveč konstruktivno in z argumenti.

TFL Glasnik:
In na koncu: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Dr. Zoran Stančič:
Moramo se čim bolj povezati, izkoristiti primerjalne prednosti, ki jih imamo, in graditi na tem, kar nas povezuje, ne na tem, kar nas ločuje.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

piše: mag. Mojca Kunšek

Novi Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma (ZPPDFT-1), ki je začel veljati pred skoraj enim letom, je med drugim prinesel tudi nov način evidentiranja fizičnih oseb z vplivom na delovanje poslovnih subjektov, s čimer naj bi bila zagotovljena večja preglednost delovanja poslovnih subjektov.

Po določbah 44. člena ZPPDFT-1 se bo z namenom zagotavljanja transparentnosti lastniških struktur poslovnih subjektov in s tem onemogočanja zlorab poslovnih subjektov za pranje denarja in financiranje terorizma z dnem 19. november 2017 vzpostavil Register dejanskih lastnikov (v nadaljevanju RDL). V RDL se bodo zbirali natančni in posodobljeni podatki o dejanskih lastnikih, s čimer bo zavezancem omogočen dostop do podatkov za potrebe izvajanja ukrepa pregleda stranke ter organom odkrivanja in pregona ter nadzornim organom za potrebe izvajanja pooblastil in nalog v zvezi s preprečevanjem in odkrivanjem pranja denarja in financiranja terorizma.

V skladu s 4. členom ZPPDFT-1 so namreč ukrepe za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma dolžni izvajati vsi subjekti pri sprejemanju, izročitvi, zamenjavi, hrambi, razpolaganju oziroma drugem ravnanju z denarjem ali drugim premoženjem in pri sklepanju poslovnih razmerij, predvsem pa:

• vsi izvajalci plačilnih transakcij - banke, hranilnice, borznoposredniške hiše, plačilne institucije, pošta, zavarovalnice, investicijski skladi vseh vrst, družbe za upravljanje, izdajatelji elektronskega denarja, menjalnice, zastavljalnice, prireditelji in koncesionarji, ki prirejajo igre na srečo;
• revizorji in revizijske hiše, pravne in fizične osebe, ki opravljajo posle v zvezi z dejavnostjo računovodskega in davčnega svetovanja, podjetniških ali fiduciarnih storitev;
• odvetniki in odvetniške družbe, notarji;
• pravne in fizične osebe, ki opravljajo posle v zvezi z dejavnostjo posredovanja kreditov, naložb, lizinga in podobnih transakcij, prometa plemenitih kovin in dragih kamnov ter izdelkov iz njih, trgovanja z umetninami, organiziranja ali izvajanja dražb ali poslovanja z nepremičninami.

Pri tem 6. člen ZPPDFT-1 določa izjeme, če gre za pravne osebe, samostojne podjetnike in posameznike, ki samostojno opravljajo dejavnost, ki le občasno ali v omejenem obsegu izvajajo finančno dejavnost in njihova glavna dejavnost ni katera od prej omenjenih dejavnosti, ter pri katerih obstaja nizko tveganje za pranje denarja ali financiranje terorizma. To pomeni, da hkrati s tem njihov čisti letni prihodek pomožne finančne dejavnosti ne presega 100.000 evrov ali ne znaša več kot pet odstotkov skupnega čistega letnega prihodka zavezanca ter da največja možna vrednost transakcije na stranko in posamezno transakcijo - ne glede na to, ali poteka v eni ali več transakcijah, ki se zdijo povezane - ne sme presegati 1.000 evrov.

Izjeme lahko vložijo zahtevo za opustitev izvajanja določb tega zakona pri Uradu za preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma ter zahtevi priložijo dokumentacijo o izpolnjevanju pogojev in o izvedeni oceni tveganja finančne dejavnosti za pranje denarja in financiranje terorizma. Pri oceni tveganja pranja denarja ali financiranja terorizma je potrebno posebno pozornost nameniti vsaki finančni dejavnosti, za katero je zaradi njene narave še posebej verjetno, da se bo uporabila ali zlorabila za namene pranja denarja ali financiranja terorizma.

Zaradi odkrivanja ter preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma zavezanci pri opravljanju svojih dejavnosti namreč v skladu z 12. členom ZPPDFT-1 izvajajo naloge, ki zajemajo:

• izdelavo ocene tveganja in vzpostavitev politik, kontrol in postopkov za učinkovito ublažitev in obvladovanje tveganj pranja denarja in financiranja terorizma;
• izvajanje ukrepov za poznavanje stranke ter pripravo seznama indikatorjev za prepoznavanje strank in transakcij, v zvezi s katerimi obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma;
• imenovanje pooblaščenca oziroma pooblaščenke ter skrb za redno strokovno usposabljanje zaposlenih ter zagotovitev redne notranje kontrole nad opravljanjem nalog
• sporočanje predpisanih in zahtevanih podatkov ter predložitev dokumentacije nadzornim organom ter ustrezna hramba dokumentacije.

Pri tem zakon opredeljuje tveganje pranja denarja in financiranja terorizma kot tveganje, da bo stranka izrabila finančni sistem za pranje denarja ali financiranje terorizma oziroma da bo stranka poslovno razmerje, transakcijo, produkt, storitev ali distribucijsko pot ob upoštevanju dejavnika geografskega tveganja posredno ali neposredno uporabila za pranje denarja ali financiranje terorizma.

Zavezanci pri izvajanju ukrepov za prepoznavanje stranke ugotavljajo in preverjajo istovetnost stranke na podlagi verodostojnih, neodvisnih in objektivnih virov, ugotavljajo dejanskega lastnika stranke, pridobijo podatke o namenu in predvideni naravi poslovnega razmerja ali transakcije ter druge podatke in redno skrbno spremljajo poslovne aktivnosti, ki jih stranka izvaja pri zavezancu. V skladu s 17. členom ZPPDFT-1 zavezanec opravi pregled stranke v naslednjih primerih:

• pri sklepanju poslovnega razmerja s stranko;
• pri vsaki transakciji v vrednosti 15.000 evrov ali več, ne glede na to, ali poteka posamično ali z več transakcijami, ki so med seboj očitno povezane;
• pri prirediteljih in koncesionarjih, ki prirejajo igre na srečo, ob izplačilih dobitkov, vplačilu stav ali obojem, kadar gre za transakcije v vrednosti 2.000 evrov ali več, ne glede na to, ali transakcija poteka posamično ali z več transakcijami, ki so med seboj očitno povezane;
• pri dvomu o verodostojnosti in ustreznosti predhodno pridobljenih podatkov o stranki ali dejanskem lastniku stranke ter ob vsakem sumu pranja denarja ali financiranja terorizma, ne glede na vrednost transakcije.

Prav tako opravi zavezanec pregled stranke tudi pri vsaki občasni transakciji, ki pomeni prenos sredstev in presega 1.000 evrov (kredit, nakazilo, direktna obremenitev, prenos preko sodobnih plačilnih sistemov), četudi s stranko nima poslovnega odnosa.

Pri tem velja opozoriti, da v skladu s 67. členom ZPPDFT-1 osebe, ki opravljajo dejavnost prodaje blaga ali opravljajo storitve v Republiki Sloveniji, od stranke ali nekoga tretjega pri prodaji posameznega blaga ali opravljanju posamezne storitve ne smejo sprejeti plačila v gotovini, če to plačilo presega vrednost 5.000 evrov ali če je ta znesek presežen v več med seboj povezanih gotovinskih transakcijah.

piše: dr. Neža Kogovšek Šalamon, vir: M. Žgur, N. Kogovšek Šalamon & B. Koritnik (ur.): Izzivi ustavnega prava v 21. stoletju: liber amicorum Ciril Ribičič, junij 2017, Inštitut za lokalno samoupravo in javna naročila Maribor (lex localis).

Paradoks reševanja problema izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je v tem, da rešitev težav še nikoli ni bila tako blizu in hkrati tako daleč. Več kot je narejenega v smeri poprave krivic, manj možnosti je, da bi bil problem kdaj celovito naslovljen. Storjeni koraki so premajhni, da bi lahko odpravili posledice ali kompenzirali škodo, ki je bila z izbrisom povzročena. Vsak storjeni korak še nekoliko zmanjša verjetnost za celostno obravnavo posledic izbrisa, saj problemu odvzame ostrino, kopičenje manjših mehanizmov za popravo krivic pa daje vtis, da se problem rešuje.

1 Uvod

V prispevku obravnavam aktualne vidike problema izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki ostaja vse do danes – in kot kaže, bo tako ostalo tudi v prihodnje – nepopolno rešen. Tema odpira pomembna pravna vprašanja, tako s področja mednarodnega prava (v katere dokumente mednarodnopravnega varstva je država posegla z izbrisom) in upravnega prava (z vidika pristojnosti upravnih organov in postopkov, s katerimi je bil izveden), predvsem pa z vidika ustavnopravne teorije, razmerij med posameznimi vejami oblasti in položaja Ustavnega sodišča v ustavnopravnem ustroju. Raziskovanje v teh smereh je bilo izvedeno že drugje, zato se ta prispevek osredinja predvsem na analizo nedavnega ustavnopravnega in mednarodnega dogajanja na področju izbrisa in njegovih posledic.

Izbor teme izbrisa iz registra stalnega prebivalstva za prav ta jubilejni zbornik je povsem samoumeven. Ne le, da je profesor Ribičič leta 2003 kot ustavni sodnik sodeloval pri pripravi odločbe, s katerim je Ustavno sodišče Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije s prepričljivo utemeljitvijo naložilo izdajo dopolnilnih odločb izbrisanim prebivalcem za nazaj (torej od dneva izbrisa dalje do ureditve statusa), temveč je tudi sam v članku, ki ga je leta 2009 objavil v reviji Revus o sedmih veličastnih odločbah Ustavnega sodišča, to odločbo označil za najpomembnejšo. Svojo ugotovitev je utemeljil z argumentom, da gre za odločbo, ki jo je bilo Ustavno sodišče zmožno sprejeti, čeprav ji je večina prebivalcev ostro nasprotovala, in jo primerjal z drugimi sorodnimi odločbami drugih ustavnih sodišč. Ugotoviti je torej mogoče, da Ustavno sodišče s to odločbo ni sledilo namenu biti všečno, temveč je izpolnilo svojo protivečinsko funkcijo. Ta je v primerih, ko odpovedo vsi drugi imunski sistemi ustavne in družbene ureditve, kakor se je zgodilo v primeru izbrisa ter njegovega reševanja, bistvena za uresničevanje temeljnih človekovih pravic, še zlasti načela enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije.

2 Ozadje

Izbris iz registra stalnega prebivalstva, ukrep, ki so ga leta 1992 brez pravne podlage izvedle oblasti takrat nedavno osamosvojene Republike Slovenije, je pomenil nezakonit odvzem pravnega statusa 25.671 posameznikom in posameznicam. Odvzem statusa je bil izvršen arbitrarno, prek samovoljne razlage 81. člena Zakona o tujcih iz leta 1991, ki je začel veljati na prvi dan samostojnosti nove države. Ta določba je dokaj široko opredeljevala zgolj, da se bo za osebe, ki ne bodo sprejete v državljanstvo Republike Slovenije, z dnem preteka določenih rokov začel uporabljati Zakon o tujcih. Kaj bo to konkretno pomenilo za ljudi, za katere bo postala relevantna, kakšen status bodo imeli, če sploh kakšen, in kaj se je od njih pričakovalo, določba ni opredeljevala. Razlago, da so si po tej določbi morali ljudje svoj status urediti na novo, je dodala državna uprava sama, konkretno Ministrstvo za notranje zadeve.

Ustavno sodišče je šele sedem let pozneje, leta 1999, izbris prvič razglasilo za nezakonit ukrep ter zakonodajalcu naložilo sprejetje predpisa, ki bo izbrisanim – ime zanje se je takrat šele počasi začelo uveljavljati – omogočil vnovično pridobitev statusa. Tista odločba je v javnosti ostala neopažena, pa tudi izvršena je bila razmeroma hitro, čemur so botrovala prizadevanja Republike Slovenije za članstvo v Evropski uniji. Za Unijo je bila zahteva, da ima vsaka nova članica nadzor nad gibanjem in prebivanjem svojega prebivalstva, visoko na politični agendi, k čemur je spadala tudi majhna toleranca do velikega števila oseb brez urejenega statusa na ozemlju držav kandidatk. Evropska komisija je v času pogajanj Slovenijo na to dejstvo vztrajno opozarjala in podatki so kazali, da bi bili ukrepi za izredno legalizacijo statusa neregularno prebivajočih oseb sprejeti, tudi če odločbe Ustavnega sodišča iz leta 1999 ne bi bilo. Slednji je tako precej pred potekom roka, ki ga je postavilo Ustavno sodišče, sledil sprejem Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD).

V nasprotju s prvo odločbo Ustavnega sodišča, ki je sistemsko posegla v stanje na področju izbrisa, vendar ni vzbudila velikega zanimanja javnosti, pa je druga sistemska odločba, izdana v letu 2003, sprožila pravi politični, pravno-normodajni in družbeni vihar. Postala je predmet skrajne politizacije, oblikovano pa je bilo celo neke vrste alternativno ustavno sodišče oziroma ustavno sodišče v senci, sestavljeno iz vidnih pravnikov, ki se z odločbo sodišča vsebinsko niso strinjali (M. Hot, 2004: 21). Sledilo je za ustavno demokracijo skrajno problematično sedemletno obdobje, ko je ta odločba ostala neizvršena. Zaradi brezupa in pomanjkanja vere v sistem slovenske ustavne ureditve, ki ga je stanje vztrajnega preziranja odločbe Ustavnega sodišča povzročilo, so se prizadeti vmes odločili obrniti na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Vnovična zamenjava oblasti je privedla do tega, da je bila odločba sodišča iz leta 2003 za tem le izvršena: vsi upravičenci so prejeli dopolnilne odločbe, s katerimi so dobili priznan status za nazaj, z novelo iz leta 2010, ki je dopolnila prej omenjeni zakon iz leta 1999, pa so bile dopolnjene tudi možnosti za ureditev pravnega statusa za izbrisane in dodani nekateri drugi manjši ukrepi za popravo krivic. Ko je veliki senat ESČP izdal še pilotno sodbo v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji, je bil k naboru ukrepov dodan še zadnji ključni element – možnost povračila škode, povzročene z izbrisom, ki je do tedaj veljala za popoln tabu v slovenski javnosti, politiki in tudi pravni stroki.

3 Stanje danes in perspektive za nadaljnjo odpravo posledic kršitev

V času izdaje druge odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003 je imelo po podatkih MNZ od vseh izbrisanih približno 12.000 oseb urejen status – pridobili so bodisi državljanstvo bodisi dovoljenje za stalno prebivanje. Z odločbo Ustavnega sodišča iz leta 2003 je bil rok za vlaganje prošnje po ZUSDDD vnovič odprt, izdanih dovoljenj pa je bilo zaradi politične situacije in še naprej ozke opredelitve izbrisanih, upravičenih do povrnitve statusa, zelo malo. Po sprejemu novele Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD-B) je bilo vloženih prošenj spet nekoliko več. Na dan 31. januarja 2016 je bilo na Ministrstvu za notranje zadeve evidentiranih 1.907 prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD-B. Od tega je bilo v obdobju od uveljavitve ZUSDDD-B (24. julij 2010) do izteka roka (24. julij 2013) vloženih 1.778 prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD-B, v obdobju od 25. julija 2013 do 31. januarja 2016 (torej po izteku osnovnega roka) pa je bilo vloženih 129 prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD-B. Od tega so 1.608 prošenj vložili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, 70 prošenj so vložili otroci izbrisanih, 229 prošenj pa so vložili državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki niso bili izbrisani.

Na osnovi teh prošenj so upravne enote do 31. januarja 2016 izdale 259 dovoljenj za stalno prebivanje, od tega 217 izbrisanim, 16 otrokom izbrisanih in 26 drugim, ki jim zakon to omogoča. Število zavrnjenih, zavrženih prošenj in ustavljenih postopkov je bilo v enakem obdobju skupaj 1.395. Te statistike kažejo, da je v zadnjih letih status pridobilo le majhno število ljudi, kar pomeni, da ima danes kljub navedenim ukrepom, ki so stanje nekoliko omilili, urejen status še vedno le približno polovica izbrisanih, za preostale pa problem izbrisa že iz statusnega vidika ostaja nerazrešen. Glede na to, da je bilo znatno število možnih pravnih poti že izčrpano, v tem trenutku tudi ni videti, da bi se reševanje tega izziva na statusnem področju lahko nadaljevalo.

Paradoks reševanja problema izbrisa je v tem, da rešitev težav še nikoli ni bila tako blizu in hkrati tako daleč. Več kot je narejenega v smeri poprave krivic, manj možnosti je, da bi bil problem kdaj celovito naslovljen. Bistvo je namreč v tem, da so storjeni koraki resnično majhni, premajhni, da bi lahko odpravili ali vsaj za silo kompenzirali škodo, ki je bila z izbrisom povzročena. Hkrati pa vsak storjeni korak še nekoliko zmanjša verjetnost za celostno – pravno, ekonomsko, politično, simbolno in – če hočete – tudi psihosocialno obravnavo posledic izbrisa. Vsak, pa čeprav minimalen ukrep, namreč problemu še nekoliko dodatno odvzame ostrino, zamegli njegovo jasnost, ga relativizira. Kopičenje manjših, skorajda neznatnih mehanizmov, s katerimi naj bi bile krivice naslovljene, tako daje vtis, da se problem rešuje, položaj pa zatem zahteva veliko več prizadevanj za prikaz, da problem še vedno obstaja, le da postaja vse bolj neviden.

Primer, ki dobro ponazori ta problem, je denimo vložitev pritožbe pred ESČP leta 2006, ki je šest let pozneje rezultirala v sodbi velikega senata ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Leta 2006 je skupina posameznikov in posameznic, ki so obupali nadslovensko državno ureditvijo in politično kulturo, zaradi katere se je ignoranca do odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003 lahko nemoteno nadaljevala, brez vsakršnih posledic, našla italijansko odvetniško družbo (Lana Lagostena Bassi), ki je bila pripravljena brezplačno zastopati izbrisane pritožnike. Odvetniki so aktivistom in aktivistkam naročili, naj zberejo čim več primerov in jih natančno popišejo. Na podlagi petdesetih zbranih primerov potencialnih pritožnikov so odvetniki izbrali enajst najhujših, torej takih, pri katerih je imel izbris najbolj daljnosežne in grozovite posledice – brezdomstvo, življenje v razmerah, ki so spominjale na suženjstvo, večletna prisilna ločitev staršev od otrok, hude zdravstvene posledice zaradi nezdravljenih bolezni (vključno s karcinomom), deportacije iz Slovenije, tudi v države, v katerih pritožniki prej sploh še niso bili. Prav vsi pritožniki, ki so bili izbrani za vključitev v tožbo, so bili taki, ki jim še ni uspelo doseči ureditve pravnega statusa. Obstajala je namreč bojazen, da če stanje, popisano v pritožbi, ne bo dovolj hudo in če problema in posledic izbrisa ne bo mogoče zares plastično prikazati s skrajno uničenimi življenji, pritožba zaradi pravne zapletenosti okoliščin izbrisa ne bo prepričljiva. Potreba po tem, da glede na množico 51.300 pritožb, ki jih je leta 2006 prejelo ESČP v obravnavo, odvetniki poskrbijo, da njihova izstopa in pritegne pozornost sodnikov, sili v skrajne ukrepe, kot je bil ta – v selekcijo primerov na način, da tisti manj hudi za dokazovanje svoje pravne upravičenosti niso bili dovolj dobri in so bili zato izločeni.

Eden od razlogov za tako ravnanje je 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki opredeljuje pravico do varstva zasebnega in družinskega življenja. Ta določba je osrednji pravni temelj obravnave izbrisa pred ESČP. Za izkazovanje kršitve tega člena je namreč med drugim treba izkazati, da je bil ukrep, s katerim je država posegla v zasebno in družinsko življenje, nesorazmeren glede na cilj, ki ga je zasledovala, ki je bil v nadzoru nad vstopom in prebivanjem tujcev. Z izbrisom so nato nastale hude posledice za vse prizadete s tem ukrepom, toda ker nekatere posledice niso bile tako otipljive, še zlasti pa so z vnovično pridobitvijo statusa navidezno izginile, je bilo za uspeh pritožbe nujno poudariti tiste, pri katerih ni ostalo dosti dvomov glede resnosti in skrajnosti. Za ponazoritev – če je oseba status pridobila nazaj, čeprav šele po desetih letih prebivanja brez njega, se je njen položaj navidezno uredil in veliko težje je bilo prikazati, vsaj v primerjavi z ljudmi, ki so bili še vedno brez statusa in v že opisanih težkih življenjskih razmerah, da so posledice še vedno tu in da kršitve samo s podelitvijo statusa niso bile odpravljene.

3.1 Narava odškodninske sheme

Primerjava položaja iz leta 2006 z današnjim to ugotovitev le še dodatno potrdi. Ker je bilo nekaj ukrepov že sprejetih, se položaj ne zdi več tako zapleten, resen in potreben naslovitve. Na podlagi tistih zakonskih možnosti, ki so doslej obstajale (ZUSDDD iz leta 1999, njegova novela iz leta 2010, sprememba Zakona o državljanstvu Republike Slovenije iz leta 2002, sprejeta pod prisilo Evropske komisije in redne določbe vsakokratnih predpisov o priseljevanju – zakonov o tujcih), je doslej približno polovici oseb uspelo vnovič pridobiti pravni status. Vsi ti so tudi upravičeni do simbolne odškodnine, dostopne na podlagi odškodninske sheme, ki jo je Ministrstvo za notranje zadeve pripravilo na podlagi sodbe v zadevi Kurić. S tem predpisom so oblasti izbrisanim osebam dale na voljo tudi nekaj manjših socialnih ugodnosti, kot je denimo možnost kandidiranja za neprofitno stanovanje pod enakimi pogoji, kot veljajo za slovenske državljane.

Vse to skupaj torej daje vtis, da je vendarle nekaj bilo narejenega. Toda pogled z druge strani pokaže, da številni vidiki osnovnega problema ostajajo nenaslovljeni. Novela Zakona na področju urejanja statusov iz leta 2010 (ZUSDDD-B) je, kot sem pokazala, denimo omogočila pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje le peščici dodatnih oseb, poleg tistih, ki so status pridobile do takrat. Pogoji za pridobitev dovoljenja po tem zakonu so bili še bolj zapleteni kot dotlej. Predpis je vseboval dovoljene izjeme, v primeru katerih so bili ljudje do povrnitve statusa upravičeni tudi, če so bili iz upravičenih razlogov odsotni iz Slovenije, na primer zaradi izgona, ki je bil posledica izbrisa. Toda tudi če jim je uspelo dokazati upravičeno odsotnost, je ta veljala samo za prvih pet let izbrisa, za nadaljnjih pet let pa samo, če ravnanja osebe kažejo, da se je v tem času poskušala vrniti (četrti odstavek 1.č člena ZUSDDD-B). Kako razlagati odsotnost za preostala leta (nad deset), iz zakona ni razvidno, prav tako ne, kaj storiti, če se je oseba poskušala vrniti v prvih petih letih svoje odsotnosti, v nadaljnjih petih letih pa ne. Ti nemogoči, nesmiselni in verjetno protiustavni pogoji, namenjeni zavračanju prošenj za povrnitev statusa, prav tako kažejo na naravo ukrepov, ki jih težko označimo za celovite.

Nadaljnji problem, ki kaže na pomanjkljivo odpravo kršitev, je, da so po odškodninski shemi, sprejeti po izdaji sodbe ESČP v zadevi Kurić, do odškodnine upravičeni samo tisti, ki so si uredili pravni status. To pomeni, da ima približno polovica izbrisanih dostop do obeh osnovnih mehanizmov poprave krivic – statusa in odškodnine, druga polovica pa do nobenega. Tisti, ki odškodnino pridobijo, do nje ne morejo dostopati, če so v osebnem stečaju ali če imajo dolgove iz naslova davčnih dajatev. Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) namreč v 159. členu, ki ureja izvzetje denarnih prejemkov iz davčne izvršbe, ne navaja odškodnine za izbris iz registra stalnih prebivalcev v RS.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Petra Mlakar, vir: revija Denar 476/2017

V praksi velikokrat trčimo na problem, kakšen je obseg obveznosti delodajalca pri plačilu oziroma povračilu stroškov, ki nastajajo pri opravljanju dela, in kakšna je davčna obravnava le-teh. Dostikrat se zgodi, da se pomešajo določbe delovnopravne in davčne zakonodaje. Današnja rubrika je namenjena prav tej tematiki: kaj je obveza delodajalca oz. pravica zaposlenega in posledično, kakšen je davčni vidik le-teh.

Najprej preverimo, kaj o tej tematiki določa zakonodaja:

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, UL RS št. 21/13 z dopolnitvami)

130. člen ZDR-1
(povračila stroškov v zvezi z delom)

134. člen ZDR-1
(plačilni dan)

1. Plača se plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca.
2. Plača se izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja.
3. Če je plačilni dan dela prosti dan, se plača izplača najkasneje prvi naslednji delovni dan.
4. Delodajalec je dolžan predhodno pisno obvestiti delavce o plačilnem dnevu in vsakokratni spremembi plačilnega dne na pri delodajalcu običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu v poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske tehnologije).
5. Morebitna plačila v naravi se zagotavljajo na v pogodbi o zaposlitvi dogovorjen način, glede na vrsto dela in obstoječe običaje.

Poznavanje ZDR-1 ni dovolj, da bi lahko takoj ugotovili, kakšna je obveznost delodajalca oz. pravica zaposlenega v višini zneska povračila stroškov, je le osnova, ki določa obvezo delodajalca, da mora zaposlenemu povrniti stroške, ki nastanejo zaradi opravljanja dela. ZDR-1 se konkretneje o tem ne opredeljuje, temveč napotuje na uporabo »podzakonskih aktov«. Podzakonski akti so lahko kolektivne pogodbe: tako kolektivne pogodbe za posamezno dejavnost, lahko kolektivne pogodbe znotraj podjetja – podjetniške kolektivne pogodbe, interni akti znotraj podjetja, določbe v samih pogodbah o zaposlitvi … Torej delovnopravna zakonodaja določa pravico do povračila stroškov, ki nastanejo ob delu.

Kje v tem kontekstu pa se nahaja davčna zakonodaja oz. predvsem Zakon o dohodnini (ZDoh-2, UL RS 117/06 z dopolnitvami), ki obdavčuje dohodke fizičnih oseb? Oglejmo si samo relevantne določbe ZDoh-2:

37. člen ZDoh-2
(dohodek iz delovnega razmerja)

Dohodek iz delovnega razmerja vključuje zlasti:

1. plačo, nadomestilo plače in vsako drugo plačilo za opravljeno delo, ki vključuje tudi provizije,
2. regres za letni dopust, jubilejno nagrado, odpravnino, solidarnostno pomoč,
3. povračilo stroškov v zvezi z delom,
4. ……………

44. člen ZDoh-2
(dohodek iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo)

V davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja se ne vštevajo:

1. obvezni prispevki za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delodajalec;
2. premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki jih …
3. povračila stroškov v zvezi z delom, kot so prehrana med delom, stroški prevoza na delo in z dela in terenski dodatek, pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada, nadomestilo za ločeno življenje do višine, ki jo določi vlada, ter mesečni pavšalni znesek za pokrivanje stroškov pri opravljanju funkcije v zvezi z delom v volilni enoti v skladu z zakonom, ki ureja poslance;
4. povračila stroškov v zvezi s službenim potovanjem, kot so:

1. dnevnica,
2. povračilo stroškov prevoza vključno s povračilom stroškov za uporabo delojemalčevega osebnega vozila za službene namene (kilometrina),
3. povračilo stroškov za prenočišče, pod pogoji in do višin, ki jih določi vlada. Povračilo stroškov po tej točki se lahko določi ločeno ali v skupnih zneskih;
4. povračilo stroškov delojemalcu za plačane premije za individualno zdravstveno zavarovanje z medicinsko asistenco v tujini, kadar gre za zavarovanje, ki velja v vseh državah sveta, in kadar:

• je sklenitev takega zavarovanja vezana le na opravljanje službenih nalog na službenem potovanju v tujini,
• je povračilo stroškov sklenitve takega zavarovanja na voljo vsem delojemalcem, ki službeno potujejo v tujino, in
• tako zavarovanje krije nujno pomoč, prevoze in storitve (zavarovanje je sklenjeno za najnižji obseg tveganja/pravic oziroma najnižjo višino kritja);

ZDoh-2 le »opisno« določa davčno obravnavo stroškov, ki ga delodajalec povrne/izplača zaposlenemu in določa, da se v davčno osnovo ne vštevajo povračila stroškov »v višini in pod pogoji«, ki jih določa vlada. Vlada pa je to določila z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov (Uradni list RS, št. 140/06 in 76/08; v nadaljevanju uredba).

Ponovno poudarjam, da sama uredba ni podlaga za določanje pravic zaposlenih, temveč te pravice le davčno obravnava. Sama pravica do povračila stroškov in izplačila drugih dohodkov pa izhaja iz delovnopravne zakonodaje: ZDR-1, kolektivnih pogodb, internih predpisov v družbi, pogodb o zaposlitvi, res pa je, da je lahko v teh dokumentih navedeno, da se povračila stroškov povrnejo skladno z »davčnimi predpisi v višini in pod pogoji, da ne zapadejo v obdavčitev«, ali le »v skladu z davčno uredbo«…

Uredba obravnava naslednje vrste povračil stroškov:

Povzetek uredbe o višini povračil stroškov:

1. Prehrana med delom: 6,12 evra za delo več kot 4 ure na dan; več kot 10 ur: za vsako dodatno dopolnjeno uro: 0,76 evra;
2. Prevoz na delo in z dela: oddaljenost vsaj 1 km; povračilo stroškov javnega prevoza, če tega ni: 0,18 evra na km; če zaposleni uporablja službeno vozilo tudi v zasebne namene in mu delodajalec krije gorivo, se morebitno povračilo všteva v davčno osnovo;
3. Terenski dodatek: ob pogoju:

a. najmanj 2 dni zaporedoma dela in prenočuje zunaj kraja običajnega prebivališča in zunaj kraja sedeža delodajalca: 4,49 evra na dan in stroški prehrane in prenočevanja, če tega ne zagotovi delodajalec;
b. da je delo organizirano kot izmensko delo in delavec dela dve izmeni zapored zunaj kraja bivanja in zunaj kraja sedeža delodajalca: 4,49 evra na dan;
c. v primeru izplačila dodatka za ločeno življenje se izplačani terenski dodatek všteva v davčno osnovo, razen če je bil delavec z drugega delovnega mesta poslan na teren;

1. Nadomestilo za ločeno življenje: za delo, ki ga opravlja zunaj kraja bivanja zaradi službenih potreb in biva ločeno od družine: 334 evrov na mesec;
2. Povračila stroškov na službenem potovanju:

a. dnevnice: Slovenija: 7,45 evra ali 10,68 evra ali 21,39 evra; če je plačan zajtrk, se dnevnica zniža (10 odstotkov oz. 15 odstotkov);
b. dnevnica tujina: glede na določilo uredbe za tujino po posameznih krajih ter znižanje glede na plačilo zajtrka (10 ali 15 odstotkov);
c. stroški prevoza: dejanski stroški ali 0,37 evra na prevoženi kilometer, če uporablja lastno prevozno sredstvo; pogoj: potni nalog in pripadajoča dokumentacija;
d. stroški prenočevanja: na podlagi računa.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Rok Praprotnik, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 4/2017

Slovenska zakonodaja tako kot zakonodaja večine razvitih zahodnih demokracij omogoča nadzor nad premoženjskim stanjem javnih funkcionarjev oziroma oseb, povezanih z javnim sektorjem. Najmočnejši promotor tovrstnih praks je že leta Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki nadzor nad premoženjem javnih funkcionarjev vidi kot enega od temeljnih protikorupcijskih ukrepov.

Slovenska zakonodaja tako kot zakonodaja večine razvitih zahodnih demokracij omogoča nadzor nad premoženjskim stanjem javnih funkcionarjev oziroma oseb, povezanih z javnim sektorjem. Najmočnejši promotor tovrstnih praks je že leta Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), ki nadzor nad premoženjem javnih funkcionarjev vidi kot enega od temeljnih protikorupcijskih ukrepov. Slovenija je zametke nadzora nad premoženjem javnih funkcionarjev uvedla že leta 1992 z Zakonom o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo (Uradni list RS, št. 49/92), kasneje nadgradila leta 2003 z Zakonom o preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 2/04) in še dodatno leta 2010 z Zakonom o integriteti in preprečevanju korupcije (Uradni list RS, št. 45/2010, 26/2011, 43/2011, 69/2011-UPB2). Ves ta čas je ena pomembnejših težav pri nadzoru bila in je še identifikacija premoženja, ki bi ga zavezanci utegnili imeti v tujini, če tega ne razkrijejo sami. Letos se bo prvič zgodila meddržavna izmenjava podatkov, ki bo vsaj delno ta problem rešila. Gre za platformo AIOE pri OECD, h kateri so pristopile tudi države nečlanice. Ureditev zagotavlja avtomatično izmenjavo podatkov o finančnih računih nerezidentov med državami pristopnicami z namenom ugotavljanja izogibanja davkom ali agresivnega davčnega planiranja. Prve države so z izvajanjem izmenjave podatkov pričele v letošnjem letu, naslednja skupina držav bo podatke pričela pošiljati v letu 2018. Pridobljene podatke bi kazalo upariti s seznamom zavezancev za nadzor premoženjskega stanja, ki ga vodi Komisija za preprečevanje korupcije.

Osnovni ukrep pri nadzoru nad premoženjem javnih funkcionarjev, ki se je uveljavil v mednarodni teoriji in praksi – tudi v Sloveniji - je prijava (deklaracija) premoženjskega stanja ob nastopu funkcije. S tem se določi tako imenovana točka nič oziroma začetno stanje. Funkcionar je tako dolžan ob nastopu funkcije prijaviti svoje premoženjsko stanje, kot ga ima v tistem trenutku. Slovenski pravni red funkcionarjem nalaga obveznost prijaviti širok spekter premoženja in obveznosti, in sicer:

• lastništvu oziroma deležih, delnicah in upravljavskih pravicah v gospodarski družbi, zasebnem zavodu ali drugi zasebni dejavnosti z opisom dejavnosti in oznako firme, oziroma imena organizacije;
• deležih, delnicah, pravicah, ki jih imajo subjekti iz prejšnje alineje v drugi družbi, zavodu ali zasebni dejavnosti z oznako firme oziroma imena organizacije, (v nadaljnjem besedilu: posredno lastništvo),
• obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine,
• nepremičninah z vsemi zemljiškoknjižnimi podatki,
• denarnih sredstvih pri bankah, hranilnicah in hranilno-kreditnih službah, katerih skupna vrednost na posameznem računu presega 10.000 eurov,
• skupni vrednosti gotovine, če njena skupna vrednost presega 10.000 eurov,
• vrstah in vrednosti vrednostnih papirjih, če njihova skupna vrednost ob času prijave premoženja presega 10.000 eurov,
• dolgovih, obveznostih oziroma prevzetih jamstvih in danih posojilih, katerih vrednost presega 10.000 eurov,
• premičninah, katerih vrednost presega 10.000 eurov,
• druge podatke v zvezi s premoženjskim stanjem, ki jih zavezanec želi sporočiti.

Vsi zbrani podatki o premoženjskem stanju ob začetku opravljanja funkcije od premičnin, nepremičnin, stanja na bančnih računih, gotovine, vrednostih papirjev, vključno z dolgovi, kot so bančni krediti, poroštva, kakršnakoli druga posojila in podobno, so ključnega pomena za izvajanje nadzora. Z zakoličenjem začetnega stanja je namreč mogoče v okviru nadzora z dovolj visoko mero zanesljivosti kasneje ugotavljati, ali se je funkcionarju premoženje nesorazmerno povečalo glede na njegove uradno znane prihodke. Upoštevajoč dejstvo, da mora funkcionarji morebitne spremembe v svojem premoženjskem stanju poročati tudi vsako leto med opravljanjem funkcije, to še dodatno krepi sledljivost in kvaliteto nadzora.

Nadzor premoženjskega stanja kot takšen sicer ni omejen zgolj na funkcionarje (in ostale zavezance po ZIntPK, kot so uradniki na položaju, direktorji javnih zavodov, izvršne funkcije v podjetjih s prevladujočim vplivom države ali lokalne skupnosti…), zato gre za veliko število zavezancev, ki so podvrženi nadzoru. Številka se spreminja, vendar je zavezancev v vsakem trenutku zagotovo več kot 5000. Kot vemo, se postopki nadzora oziroma ugotavljanja premoženja vodijo tudi za druge namene in za druge skupine oseb (ki pa se občasno prekrivajo). Po davčni zakonodaji davčni organ obravnava fizične osebe, katerih premoženje in trošenje je izrazito nesorazmerno prijavljenim dohodkom, po Zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Uradni list RS, št. 91/11 in 25/14) pa tožilstvo vodi finančne preiskave proti osebam, ki so osumljene storitve kataloškega kaznivega dejanja. V vseh treh primerih gre za podobne postopke in metode in v vseh treh primerih je dokazno breme na strani zavezanca. Različen pa je namen omenjenih postopkov. Pri davčnem je namen obdavčitev, pri finančni preiskavi je namen odvzem premoženja, pri nadzoru premoženjskega stanja po protikorupcijski zakonodaji pa je namen transparentnost in zaupanje javnosti v nosilce javnih funkcij.

V davčnem inšpekcijskem postopku je doslej nastalo največ prakse, saj je finančna uprava na tem področju pričela in končala že veliko število postopkov, čeprav v javnosti o tem žal ni veliko govora. Oblikovala se je tudi že sodna praksa glede obrnjenega dokaznega bremena v teh postopkih. Po mnenju Upravnega sodišča »je davčni zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja (saj je le on tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere), kar ne glede na predpisano dobo hrambe dokumentacije, velja tudi glede starejših dogodkov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja, saj davčni organ v nasprotnem primeru utemeljeno sklepa, da premoženje izvira iz obdobja, v katerem je prvič razvidno oziroma izkazano navzven«. Na kratko povedano, če davčni zavezanec ne dokaže nasprotno, se sklepa, da od določenega zneska identificirane zasebne potrošnje ni plačal davkov, zato se ta znesek obdavči.

Po enaki logiki funkcionar v postopku nadzora premoženja, ki ga izvaja Komisija za preprečevanje korupcije, pojasnjuje povečanje svojega premoženja. Če komisija med postopkom nadzora ugotovi neskladje med poročanim in dejanskim stanjem, zavezanca pozove, naj pojasni način povečanja premoženja oziroma razliko. Če pojasnila niso prepričljiva, se šteje, da je povečanje premoženja nepojasnjeno. Obstajajo namreč primeri, ko zavezanci premoženje skrivajo oziroma prikrivajo. Tujina je za to najprimernejše pribežališče.

Da bi lahko zavezancu postavili vprašanje glede obstoja premoženja, je potrebno torej premoženje najprej identificirati. Pri premoženju in osebni potrošnji v Sloveniji nadzorni ni posebnih težav. Podatke je možno pridobivati v skladu s pooblastili od bank, zavarovalnic, različnih evidenc, ki se vodijo po zakonu itd. Na podlagi notornih dejstev je mogoče ugotoviti, katere nepremičnine uporablja zavezanec, s kakšnimi vozili se vozi. V nasprotju s tem je poseben problem pri ugotavljanju premoženjskega stanja zavezancev vedno predstavljalo in še predstavlja domnevno premoženje zavezancev v tujini. Če ni znano, da neko premoženje v tretji državi obstaja, te tretje države niti ni možno zaprositi za podatke.

Vendar, če premoženje v tretji državi obstaja, se bo zagotovo manifestiralo v nekakšni obliki in se bo tudi – zelo verjetno – nekje odrazilo v finančnih transakcijah. Možnosti za odkrivanje premoženja v tujini se bodo zato bistveno izboljšale s pričetkom poročanja po novem standardu avtomatizirane izmenjave podatkov, ki ga je oblikovala Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). K temu je že pristopilo preko 100 držav. Rešitev je sicer v osnovi namenjena omejevanju možnosti izogibanja davkom, zagotovo pa bodo tako pridobljeni podatki v skladu s pooblastili različnih organov lahko pripomogli k kvalitetnejšemu nadzoru premoženjskega stanja funkcionarjev ali pa v postopkih finančnih preiskav in odvzema premoženja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: dr. Rok Čeferin, vir: revija Odvetnik, številka 4(82)/2017

Pred leti je moj oče dr. Peter Čeferin sodeloval na neki okrogli mizi o odvetništvu. V svojem nastopu je zavzel stališče, da ima odvetnik za svojo stranko pravico in dolžnost storiti vse, kar je v njegovi moči, da izboljša njen pravni položaj. V okviru dolžnosti pomagati svoji stranki sme odvetnik tudi zavlačevati postopek, na primer vlagati pritožbe, čeprav nima upanja na uspeh pred višjim sodiščem, in podobno. To stališče je nato na okrogli mizi ostro napadel neki sodnik. Po njegovem mnenju so bile izjave mojega očeta neetične, saj odvetnik stranki ne bi smel pomagati pri zlorabi zakona. Z njim so se glasno, z aplavzom, strinjali tudi drugi udeleženci okrogle mize, ki so bili v glavnem iz sodniških vrst.

Vse skupaj ni bilo podobno akademski izmenjavi strokovnih mnenj, moj oče je bil skorajda izžvižgan in na njegovo stran se ni postavil nihče. Eden od udeležencev okrogle mize, ki se je sicer pri obsodbi razmišljanja mojega očeta pridružil večini, pa mu je na koncu razprave šepnil: »Če bom kdaj potreboval odvetniško pomoč, bom angažiral vas.«

Ta dogodek me spominja na izvrsten film Nepredstavljivo (Unthinkable) režiserja Gregorja Jordana. Naj na kratko predstavim vsebino filma za tiste bralce, ki ga niste gledali.

Terorist je postavil na več skritih lokacijah atomske bombe, ki bi lahko povzročile na tisoče smrtnih žrtev. Policija ga je aretirala in poskušala od njega pridobiti informacije o lokaciji bomb, da bi jih lahko pravočasno onesposobila. Terorist lokacije bomb ni hotel izdati. Ker običajno zasliševanje ni bilo uspešno, je policija poklicala na pomoč okrutnega specialista za zasliševanje Henryja Harolda Humphriesa, ki ga v filmu odlično igra Samuel L. Jackson. Humphries je terorista poskušal zlomiti z metodami, ki so pri policistih vzbujale gnus: mučil ga je, mu rezal prste (film ni za tiste z občutljivim želodcem), pred njegovimi očmi mu je umoril ženo itd. Čeprav so se policistom njegove metode gnusile in so ga zaradi njih globoko prezirali, so mu pustili proste roke in so se molče strinjali z njegovim krvoločnim delom, saj so se zavedali, da ga potrebujejo. Brez njegovega »specialističnega znanja« namreč ne bi izvedeli, kje so bombe, zaradi česar bi te lahko povzročile ogromno smrtnih žrtev.

Morda se bo primerjava med mučiteljem Humphriesom in odvetniki komu zdela pretirana, vendar pa sta med obema poklicema (zasliševalca - mučitelja in odvetnika) dve podobnosti.

Prvič, tako zasliševalec iz navedenega filma kot odvetniki opravljamo dejavnost, ki v javnosti ni sprejeta z odobravanjem. Brez dvoma je Humphriesovo mučenje zapornikov moralno zavržno dejanje, nič kaj bolj pozitivno pa ni v javnosti sprejeto tudi prizadevanje odvetnikov, da se njihove stranke izognejo obsodilni sodbi, ki si jo po mnenju javnosti zaslužijo. Še posebej to velja takrat, ko odvetniki zagovarjajo storilce najbolj zavržnih kaznivih dejanj, na primer morilce, pedofile ali tajkune. Treba se je strinjati s Sebastianom Ruddom, razvpitim kazenskim odvetnikom iz Grishamovega romana Na robu zakona, da so ljudje le načelno naklonjeni poštenemu sojenju, zatakne pa se, ko je treba storilcu zavržnega kaznivega dejanja postaviti dobrega zagovornika, ki naj zagotovi pošteno sojenje. Tak odvetnik pogosto sliši vprašanje: »Kako lahko zagovarjaš take izmečke?«

In drugič, čeprav ljudje ne brezčutnih kršiteljev človekovih pravic ne odvetnikov ne marajo preveč, bi jih, če bi jih nujno potrebovali, z veseljem angažirali. Tako kot bi udeleženec okrogle mize iz uvoda tega prispevka angažiral mojega očeta, če bi potreboval storitve dobrega odvetnika, čeprav se mu je zdelo njegovo razmišljanje neetično, bi, če bi bilo treba reševati življenja z izsiljenjem informacij od storilca kaznivega dejanja, najverjetneje večina ljudi na pomoč poklicala Humphriesa in bi pač gledala stran, ko bi ta opravljal svoje umazano delo.

Negativno javno mnenje o odvetnikih je gotovo tudi posledica stereotipnega prikazovanja odvetnikov v filmih. Naj v zvezi s tem spomnim na film Hudičev odvetnik (The Devil’s Advocate). V tem filmu odvetnik Keanu Reeves pritegne pozornost hudiča (igra ga Al Pacino), ko na sodišču zagovarja pedofila. Njegovo oprostitev doseže tako, da brezobzirno navzkrižno zasliši ubogo žrtev spolne zlorabe, jo zlomi in s tem doseže ugodno sodbo za svojo izprijeno stranko. Ko to njegovo spretnost in brezčutnost opazi hudič, ga povabi v svojo veliko in bogato odvetniško družbo za partnerja. Vendar - kupčija s hudičem se ne izplača in Reevesu se po pravem peklu komajda uspe rešiti iz hudičevih krempljev. Na koncu filma dobi novo priložnost: čas se zavrti nazaj v uvodni prizor, kjer spet brani istega pedofila. Vendar tokrat ravna tako, kot je prav in moralno. Sodniku pove, da storilca tega zavržnega dejanja ne bo zagovarjal. Zato sicer izgubi odvetniško licenco, reši pa si dušo. Ne sicer za dolgo, saj hudiču ni lahko uiti in nihče ni brez greha, a vendarle.

Sporočilo filma je jasno: če odvetnik pomaga svoji stranki, storilcu zavržnega kaznivega dejanja, s tem ravna nemoralno. Če to počne za denar ali slavo, proda svojo dušo hudiču.

Podoben problem obravnava film Prvinski strah (Primal Fear) Gregoryja Hoblita. Richard Gere je v tem filmu odvetnik, ki brani ministranta Edwarda Nortona, obtoženega umora duhovnika. Gere, ki verjame v nedolžnost svoje stranke, ga izvrstno zagovarja in doseže oprostilno sodbo. Na koncu filma pa izve, da je bil Norton res hladnokrven morilec, ki je vlekel za nos tako sodišče kot svojega zagovornika. Gere ob tem spoznanju duševno strt zapusti sodno stavbo pri zadnjih vratih.

Nauk te zgodbe je podoben kot pri Hudičevem odvetniku. Odvetnik, ki zagovarja domnevnega storilca kaznivega dejanja, lahko svoje delo opravlja v skladu z etičnimi normami le, če je njegova stranka nedolžna. Če je kriva in če ji odvetnik kljub temu pomaga do oprostilne sodbe, je odvetnik ravnal nemoralno. Gere, ki je to sicer počel nevede, saj ni vedel, da je njegov klient kriv, je zaradi slabe vesti duševno zlomljen. Reeves pa je zavestno zagovarjal krivega zločinca, s čimer je hudiču prodal svojo dušo. To pa v filmih nikoli ni ostalo brez posledic za prodajalca te spiritualne dobrine, kar lahko na primer vidimo tudi v filmu Angel Heart (Angelsko srce) Alana Parkerja, v katerem Mickey Rourke proda svojo dušo hudiču, ki ga igra Robert De Niro. Tudi tokrat se kupčija prodajalcu duše ne izplača in se zanj zgodba tragično konča.

Celoten članek je dostopen za naročnike!