Dr. Marjan Odar, direktor Inštituta za revizijo: Če ne bo sprememb, nam bodo spremembe narekovali drugi

TFL Glasnik:
Najprej nas zanima, kje je revizijska stroka danes? Kje smo, kako se je stroka odzvala na čase gospodarske krize? Slišati je namreč kritike.

Marjan Odar:
V okviru možnosti skušamo revizijsko in računovodsko stroko stabilizirati vsaj v smislu tega, da ravnajo približno enako, da so lahko stvari primerljive in, da še vedno delujemo v zakonskem okviru. Revizijska stroka deli usodo gospodarstva in družbe. In kriza, ki je gospodarska, družbena in tudi kriza morale na nek način, se odraža direktno tudi na delo revizorjev. Lahko rečem, da so na neki način revizije vedno težje, da so pritiski na revizorje v nekaterih primerih z raznih strani vedno večji in veliko večji. Posledično se revizijska stroka na to odzove.

Mi smo kot inštitut skušali vplivati in sprejeti nekatere odločitve že z našimi internimi seminarji in navodili. Tako je bilo na eni strani lažje družbam, na drugi pa revizorjem, vse to pa zato, da bi bila pravila ravnanja še bolj jasna.

Tako je, na primer, naš inštitut pred dvema letoma, ko je bila kriza na višku, zavzel stališče in oblikoval pojasnilo, kako naj bi družbe strokovno opravile slabitev sredstev, predvsem finančnih. V vsej evropski Uniji smo bili po mojem vedenju ena redkih inštitucij, ki je podala neko pojasnilo. Drugi so modro molčali in je vsak delal, kot je delal. Naša ideja je bila v tem, da poskusimo poenotiti zadeve, da bi bile lahko računovodske informacije različnih družb med seboj primerljive in da poskušamo s strokovnimi stališči po eni strani strokovno pomagati sestavljalcem računovodskih izkazov in če hočete tudi revizorjem. Takrat smo bili deležni precejšnjih kritik nekaterih, zakaj to počnemo, spet drugi so nas hvalili, ker da vsaj nekdo postavlja neka pravila igre; mnogi pa so tudi še živeli v iluziji, da bo krize konec, oziroma, da bo kratkotrajna. Danes vemo, da je bistveno drugače, vemo da so tista naša navodila pripomogla k razčiščevanju.

 

TFL Glasnik:
Če se vrneva k pritiskom ali k najhujšim napakam revizorjev. Razmišljate morda o odvzemu licenc v skrajnih primerih?

Marjan Odar:
Nadzor nad revizorji in revijskimi družbami je ena od naših z zakonom predpisanih nalog, vendar sankconiranje ni več v naši pristojnosti, saj o sankcijah odloča Agencija za javni nadzor nad revidiranjem. Naše naloge nadzora nad revizijskimi družbami opravljamo kot doslej po programu v okviru javnega interesa tako, kot nam nalaga zakon. Seveda srečujemo tudi strokovne kritike na delo revizorjev, končne sankcije pa izdaja omenjena agencija. Mislimo, da Inštitut na strokovnem področju dobro in korektno dela.

 

TFL Glasnik:
Pa se je že zgodilo, da ste komu odvzeli licenco?

Marjan Odar:
Agencija ne. Mi smo pred časom, ko smo še opravljali to funkcijo, v enem primeru odvzeli licenco, smo pa izdali kar nekaj opominov revizorjem in revizorskim družbam. Vendar ni samo to odsev duha in stroke, to je skrajni ukrep. Ideja je, da želimo predvsem delovati preventivno, da do tega sploh ne bi prišlo.

 

TFL Glasnik:
Omenili ste vaše stališče, kako naj bi družbe ravnale v gospodarski krizi, ko se vrednost sredstev znižuje. Lahko poveste kaj več o tem stališču, kaj ste svetovali in katera pozitivna ravnanja revizorjev so sledila temu?

Marjan Odar:
To je stališče k Slovenskemu računovodskemu standardu 3, ki govori o finančnih naložbah, oziroma govori o tem, kdaj so izpolnjeni kriteriji, da je treba finančne naložbe slabiti. Spomnite se, da so bile vrednosti delnic pred dvema oziroma sedaj že pred tremi leti na vrhu, nato so začele padati. Ljudje so se spraševali, ali je padec samo začasen, ali bo dolgotrajen, ali je treba slabiti ali ne. Omenjeno stališče vsaj delno razčiščuje to dilemo. Moram povedati, da so nekatere družbe, ki so podvržene revidiranju, dokaj dosledno upoštevale naše stališče, nekatere ki pa niso, pa so izkazovale napihnjene naložbe. Dokler sčasoma niso ugotovili, da je to balon, ki bo počil in bo izgubo treba priznati.

 

TFL Glasnik:
Kako je to potekalo v bankah? Vemo, da imajo banke največ zgrešenih naložb. Kako so se odzvale banke in revizijska stroka?

Marjan Odar:
Banke računovodijo po mednarodnih računovodskih standardih, to navodilo pa je bilo izdano za domače računovodske standarde. Vem pa, da so tudi nekatere banke upoštevale to navodilo. Pri bankah pa imamo še drugega nadzornika, to je Banka Slovenije, ki je njihov prvi nadzornik. Revizorji le revidiramo njihove računovodske izkaze, pravila bančnega poslovanja in posledično tudi računovodenja pa v veliki meri predpisuje Banka Slovenije. Z bankami smo zato imeli malo večje, pogojno povedano, težave v lanskem letu. Nekatere banke so želele, da bi nekatere delnice, ki sicer kotirajo na borzi, po nekih modelih prevrednotile na višjo vrednost, seveda bi si tako izboljšale svoj poslovni izid. Za ravnanje v takih primerih smo pripravili postopek ravnanj, ki izhaja iz strokovnih podlag računovodskih standardov za vse in ne le za banke.

Za banke smo se posebej strokovno uskladili z Banko Slovenije, ki je naš predlog podprla. Po tem predlogu je veljalo, da če bi banka uporabljala model vrednotenja, potem mora k takemu modelu dati soglasje nadzorni svet. Po mojem mnenju gospodje v nadzornih svetih pogosto ne vedo, kakšno je dejansko poslovanje in smo jih s tem predlogom vsaj poskusili prepričati, da se poglobijo v ta model vrednotenja in tako tudi prevzamejo odgovornost. V praksi pa bi bilo moč uporabiti le tisti model vrednotenja, s katerim bi se poleg nadzornikov strinjala še Banka Slovenije in revizor.

Sprejemanje takega strokovnega navodila ni bilo preprosto saj so se nekatere banke, in ne boste verjeli tudi nekateri revizorji, resno upirale, vendar sem prepričan, da je bilo naše ravnanje strokovno, korektno in pravilno. To se je pokazalo tudi zdaj ob norih predlogih, da bi, denimo, delnice, ko jih je neka banka zasegla po 32 evrov, prevrednotili na 54 evrov. V trenutku, ko smo razpravljali o vrednosti 17 evrov! Mislim, da te delnice danes niso vredne niti 11 evrov. Morda smo s pravilnim stališčem preprečili napihovanje bilanc.

 

TFL Glasnik:
Kaj pa revizijski postopki v primeru stečajev? Vemo, da je problem prevrednotenja zaradi slabitve verjetno podoben. Kaj lahko pričakujejo upniki od revizorske stroke?

Marjan Odar:
To je širši problem in ga je morda treba razdeliti. V prvem delu je tisto redno revidiranje računovodskih izkazov, ko mora revizor opozorit na možnost stečajev. To je en problem in je bil precej obsežen. Če pogledate revizijska poročila v minulem letu in še eno leto prej, boste ugotovili, da je precej poročil takih,v katerih je sicer mnenje brez pridržkov, a je v revizorjevem poročilu zapisan tudi poseben odstavek,ki opozarja na možnost »nedelujočega podjetja«, torej tudi stečaja. Moram povedati, da so nekateri ta opozorila spregledali.

Drugi problem je problem vrednotenja naložb ali vrednotenja drugih sredstev v družbah, ki so šle v stečaj zaradi likvidnosti, zgrešenih naložb in podobnih vzrokov; če hočete tudi tajkunov. Zopet smo bili revizorji pod velikimi pritiski, saj podjetja niso želela narediti nujno potrebnih slabitev. Vsebinsko imamo opravka s slabitvijo sredstev v računovodskih izkazih, ki pa se v najbolj kritičnih primerih posledično izkaže v nelikvidnosti in nesolventnosti. Preprosto povedano zmanjka denarja. Žal imamo celo vrsto podjetij, ki so sicer nekako imela "dobre rezultate", a je potem likvidnost naredila svoje. To pa so tudi strokovno težje zadeve.

Problem oslabitev je v primeru verjetnosti »nedelujočega podjetja« zelo pereč. Zakaj gre? Če podjetje posluje, ima neko nepremičnino ali stroje in to amortizira, dosega dobiček in je vse OK. Če pa gre podjetje v stečaj in zaradi te krize svoje nepremičnine, ki pri delujočem podjetju sicer prinaša denar, ne more preprosto prodati, je vrednost nepremičnine bistveno nižja, kot pri delujočem podjetju, ki ustvarjadenarne tokove tudi z uporabo te nepremičnine; posledično je v takem primeru trenutna tržna vrednost nepremičnine praktično nepomembna. To je strokovni problem, ki je po mojem premalo izpostavljen. Moram biti pa tudi kritičen, da v nekaterih primerih moji kolegi niso odigrali tiste vloge, ki bi jo po mojem mnenju morali.

 

TFL Glasnik:
Pred dvema letoma ste vladi poslali vaš predlog učinkovitejšega pobiranja dajatev. Predlog je posegal na več področij. Se je kaj od tega izvedlo?

Marjan Odar:
Mislim, da so vsa vprašanja iz tistega predloga še danes odprta in aktualna. Problemi so ostali, prepričan pa sem, da jih je možno rešiti oziroma tudi z mojimi predlogi ali vsakimi drugimi, če jih seveda kdo predstavi. Lahko rečem, da so takratni predlogi danes še bolj aktualni in bi jih bilo moč izpeljati. Ne rečem, da vse, veliko večino pa vsekakor. Imam pa vtis, da si predvsem nekateri vladni uradniki želijo le to, da naj se nič ne spremeni. Bog ne daj sprememb in reform! Potem je treba delat, spreminjat sisteme in podobno. Mogoče se takrat sploh niso dovolj poglobili v učinke tistega, kar sem predlagal. Včasih ima človek občutek, da nekateri namenoma ne želijo uvajati sprememb. Takrat so nekateri ministri z zanimanjem poslušali, minister Gaspari se je celo strinjal z večino idej, imeli smo tudi sestanek na Ministrstvu za finance, narejenega pa ni bilo ničesar. Vendar sem trdno prepričan, da se bo nekoč moralo kaj spremeniti. Ne nujno v tem smislu, kot sem jaz predlagal, vendar dolgoročno zadeve ne morejo več tako funkcionirati.

V mojih predlogih reforme je šlo za nekatere »klasične« zadeve zniževanja stroškov predvsem državne uprave; moj predlog pa temelji tudi na velikem številu poenostavitev. Izenačitev obdavčitve dela, recimo, naj bi bila enaka za vse in ne glede, v kateri pravni obliki se opravlja: redno delo, pogodbeno delo, študentsko delo, avtorsko delo. Delo je delo in delo naj bo obdavčeno in oprispevčeno enako, kar je mimogrede potem povezano s pokojninsko in tudi zdravstveno reformo. Če delam, si plačujem zdravstveno in pokojninsko zavarovanje iz dela – iz vseh vrst in oblik dela enako. Ideja je ta, da naj delodajalec najeme tistega delavca, ki je boljši, produktivnejši, inovativnejši, skratka konkurenčnejši in ne glede na pravno obliko najemnega razmerja, ki danes v veliko primerih zaradi različne obdavčitve in različnih prispevkov (torej cene dela) posredno odločilno prispeva k odločitvi o sklenitvi pogodb z delavci. Konec koncev, naj bo to študentska napotnica ali redno delo, z delom prispevamo k novi dodani vrednosti.

Druga zgodba je na primer delovanje države. Če se je zmanjševalo število zaposlenih v gospodarstvu naj bi se v primeru zmanjšanja zaposlenih v gospodarstvu za 10 odstotkov za enak odstotek zmanjšalo tudi število zaposlenih javni upravi. Učinek pa je ravno obraten. V javni upravi se število zaposlenih povečuje, v gospodarstvu znižuje in ti iz gospodarstva morajo preživljati one, kar ni spodbudno.

Ideja je bila tudi, da bi bilo moč nekatere zadeve vpeljati in poenostaviti z novim informacijskim sistemom, ki ga uvaja Davčna uprava RS. Vsako podjetje, SP ali kdor kaj izplačuje, bi na spletu našel računalniški program skozi katerega bi bilo moč ugotoviti, kaj izplačuješ, koliko izplačuješ in bi se zadeva avtomatično zapeljala skozi davke in evidence; skratka možnih poenostavitev je še veliko.

 

TFL Glasnik:
Boste to idejo ponudili tudi novi vladi?

Marjan Odar:
Bil sem in še vedno sem pripravljen sodelovati z vsako vlado, če iščemo nove ideje in če poskusimo izpeljati nove rešitve tam, kjer je to obče dobro. Sam sem vedno pripravljen povedati svoje mnenje in tudi ne pričakujem, da se vsi z njim strinjajo. Na splošno nam manjka soočenje in spopadanje mnenj, razmišljanj, idej in iskanje najboljših rešitev. Strokovno, brez osebnih zamer in diskreditiranja, kar je tako značilno za Slovence. Neproduktivno se je iz nekakšnih osebnih, ideoloških in ne vem še kakšnih razlogov skregati na mrtvo, gojiti zamere itd. Poskušajmo delovati za skupno dobro, poslušati tudi druge, potlačiti svoj egoizem in iskati najboljše rešitve, česar manjka tudi v strokovni javnosti. Če le kdo pride s kakšno idejo – dajmo ga povoziti. Če pa je še iz druge stranke (pa praviloma ni važno katere), potem pa so že apriori njegove zamisli neprimerne, nesprejemljive, skratka nikoli se ne ve kaj je v ozadju. Ja, žal je približno taka naša politična, pa večkrat tudi strokovna realnost.

Manjka pa vizije. Vizije preprosto ni. Vizije na področju gospodarskega razvoja Slovenije, razvoja družbe kot take, naše ureditve. Je že prav, da smo v EU, tu v Sloveniji pa bomo morali predvsem sami zase poskrbeti. Unija ne bo, tujci in drugi vsak skrbijo za sebe. Nekakšna pasivnost je tu in odpor. Nič se ne sme spremeniti, vsi privilegiji so nedotakljivi, celo nasprotno: vedno več posameznikov in interesnih skupin zahteva nekaj od države. Ja, kaj pa je ta naša država, kdo smo mi; včasih imam občutek, da nekateri mislijo, da ima "država" neskončno veliko vrečo iz katere lahko vsakemu nekaj daje; kako pa se ta vreča napolni pa ni več »naša« skrb. Bo že ta ista "država" poskrbela, menijo nekateri in v isti sapi dodajajo: hočemo več denarja iz proračuna. Ampak prilivi se v ta isti proračun znižujejo, stagnirajo in zato se moramo zadolževati za tekočo porabo. Dolgove pa bo treba nekoč tudi vrniti. Nobena reforma, ne samo pri tej vladi, ne uspe. Vedno nekdo skoči pokonci. Vsak brani svoje vrtičke, interese in skrb za skupno in javno dobro pa ne. Če ne bo sprememb, bo to pripeljalo do situacije, ko bomo primorani sprejeti tuje narekovanje o tem, kaj je treba spremeniti.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar