Anita Ogulin je sekretarka Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste-Polje, predsednica komisije za socialno humanitarna vprašanja pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije, pobudnica hiše zavetja za otroke v stiski, avtorica več deset projektov za enake možnosti, pedagoški vodja, prostovoljka, sodnica porotnica...

TFL Glasnik:
Ste ženska z veliko energije, poguma in vztrajnosti, v zadnjih 20 letih ste Slovenijo zaznamovali kot borka za pravice otrok. Na kaj ste pri svojem dosedanjem delu najbolj ponosni?

Anita Ogulin:
Na vse te mlade ljudi, ki danes že vstopajo v življenja drugih in so sposobni razumeti še tako tragično zgodbo in dvigniti otroke s svojimi izkušnjami in znanjem. Na mlade ljudi, ki so sposobni vložiti ljubezen in razširjati empatijo. Sledi puščaš v ljudeh in Slovenija je preplavljena s prostovoljci, z mladimi ljudmi, ki delajo z otroki in mladimi in jim dajejo natanko to, kar so prejeli sami in še več. Če to ni porok za boljšo družbo ali večji družbeni napredek, potem se lahko tukaj kar ustavimo.

TFL Glasnik:
Zelo ste skromni. Kako poteka vaše delo na Zvezi prijateljev mladine?

Anita Ogulin:
To sploh ni delo, to je kar način življenja. Ni več ločnice med 'jaz' in 'mi', je že kar vse 'mi'. Zgodbe, ki jih imamo dnevno, so z nami tudi doma, zato da jih rešimo, počakajo domača opravila, rekreacija, s katero ohranjamo kondicijo. Da ljudem pomagamo, da jim učinkovito vrnemo moč in dostojanstvo in ta naša pomoč je v tem, da vrnemo moč, da človek zmore sam skozi življenje. Ko ljudje prihajajo po pomoč, vedno rečemo: niste krivi, da ste zdaj tukaj, ne biti žalostni. Pomagali bomo, da se boste opremili, da greste lahko naprej.

Mislim, da družba nima takšnih sporočil, da ljudje niso sami krivi, če so padli na dno. Vse, kar slišijo je, da lahko tam tudi ostanejo. Te zgodbe, poslušanje ljudi, ki so prišli povedati za svoje težave, dnevne dejavnosti za otroke, slišati vse to in jih podpirati, to je naš vsakdan. Dopoldne, popoldne, tudi ponoči, tudi v soboto ali nedeljo. Otroci vselej potrebujejo neko spodbudo in tisti otroci, ki nimajo prijaznega družinskega okolja, imajo nas.

Zato je naše delo naš način življenja in to vselej govorim. Zaradi tega se včasih bojim za te mlade ljudi, ker klic na pomoč pride lahko tudi takrat, ko bi si človek moral vzeti čas tudi za nabiranje novih energij – pa kar pozabimo nase. Zame je drugače, saj že celo življenje delam, oziroma tako delam in živim in vem, da ne znam in ne zmorem drugače. Mladim ljudem pa vseeno govorim, da morajo delat tudi na sebi, da imajo vso pravico in da si morajo vzeti čas zase. Sicer bodo pregoreli.

TFL Glasnik:
Kaj pa bi po vašem mnenju morala država spremeniti na tem področju? Kakšen je sploh pravni okvir delovanja tega prostovoljstva – kako je s financiranjem?

Anita Ogulin:
Pravnega okvirja dobesedno ni. Mi smo civilno-družbena organizacija, smo humanitarna organizacija in smo amortizer družbenih dogajanj, česar naša država žal ne priznava. Tudi plačane državne inštitucije pošiljajo k nam vse stiske ljudi, ker zmoremo svoje življenje spremeniti v življenje za ljudi, ker zmoremo tisti hip najti neko obliko pomoči in ker zmoremo iti v zgodbo človeka, ki je zgubil tla pod nogami. Država nas za to ne nagradi, ampak nas kaznuje: ne plačuje za projekte, ki jih razpisuje, ker zadnje čase točno vemo, za koga se pišejo projekti, mi pa bolj kot ne pri razpisih pademo skozi. Tako na lokalni kot na državni ravni. Država nima sistemskega načina plačevanja civilne družbe; pred leti ga je imela, ob novodobni Sloveniji ga je ustavila. Ohranila pa je sistem financiranja drugih organizacij, kot so Karitas, Unicef, tudi Rdeči križ, za Zvezo prijateljev mladine pa sistema financiranja ni.

To se mi zdi krivično, ker je človeški vir najbolj pomemben v vseh teh zgodbah – če ljudje odpovemo, vse odpove. Država pa se ne zaveda, da civilna družba ni neizčrpen vir in da je treba tudi njej pokriti materialne stroške. Tako zdaj delamo na zaupanje ljudi, na zaupanje donatorjev, saj smo po mednarodnih raziskavah najbolj verodostojna organizacija. Vendar terja vsaka zgodba žrtve zase. In smo že na meji nenormalnosti. Kdo normalen bi 24 ur na dan dal za druge, zraven pa še vse, kar ima. Pa vendarle moramo amortizirati vse, kar se v družbi dogaja, ker se mi zdi, da smo zato poklicani in v to zgodbo želimo državo privabiti bolj kot doslej.

TFL Glasnik:
Kaj pa dobrodelnost? Le-ta gre z roko v roki z gospodarstvom, z uspešnimi podjetji, katerih družbena odgovornost je v zadnjem času vse večja. Je to neka modna muha ali pa zaznavate tudi pozitiven trend?

Anita Ogulin:
Blagostanje družbe merimo z blagostanjem in zadovoljstvom ljudi. Mi potrebujemo dobre sisteme in le-ti se zavedajo svoje odgovornosti. Zavedajo se, da če ne bodo pomagali otrokom do neke izobrazbe, ne bodo imeli v prihodnosti dobrih kadrov. Če ne bodo družbeno odgovorni, družba ne bo mogla primerno funkcionirati. In je res, da se zadnji čas veča družbena odgovornost in solidarnost. Za ta vpogled, za krepitev te odgovornosti sem neizmerno hvaležna vsem, ki to odgovornost zmorejo. Zdi se mi pomembno, da ta družbena odgovornost krepi ravno naš civilno družbeni sektor.

Zelo pomembno je vedeti, da smo prišli do stopnje, ko se moramo ozreti vase, ko si moramo sami pomagati, da se moramo sporazumeti in sodelovati pri tem, da bo družba enako prijazna vsem ljudem.

TFL Glasnik:
Kakšen je položaj sorodnih organizacij drugod v EU?

Anita Ogulin:
Italija daje velik poudarek nevladnim organizacijam, drugod je različno. EU razvija posebni sklad za krepitev nevladnega sektorja, ki pa bo na žalost za nas tako rekoč nedosegljiv. Da 'prideš noter', moraš biti strahotno strokovno usposobljen, zelo fokusiran in če ne drugega, bi od te države pričakovala vsaj nudenje te strokovne podpore, da nam strokovnjaki pripravijo podpore in programe za črpanje sredstev za civilni sektor. EU ima sredstva za ta sektor, različne fundacije, sklade ali sredstva, mi pa tega ne zmoremo črpat, čeprav imamo projekte in programe. Nismo dovolj usposobljeni, da bi znali delati tudi to. Res je: imeli bi lahko ogromno denarja, če bi nam država ponudila podporo.

TFL Glasnik:
Za konec pa še tisto, kar ves čas preveva vaše pripovedovanje, to je tista vaša izjava: če hočemo pomagati otrokom, moramo pomagati staršem. Sama bi dodala še: in dobili bomo odgovorne in ozaveščene državljane, ki bodo s svojim zadovoljstvom dovolj uspešni pri delu in v življenju.

Anita Ogulin:
Za to gre. Že 60 let so fokus naše organizacije otroci. Ko smo skozi programe za otroke ugotavljali družbene odklone, ko smo videli, da nikakor ne moreš priti v neko družino, ker tudi manipulirajo z otroki, smo se dogovorili med seboj in ustanovili družinski center, da bo ta pomoč staršem absolutno celovita. Imamo otroke, starše in mladostnike. Tako lahko socialno šibki družini nudimo skrbništvo, finančno pomoč, materialno pomoč, predvsem pa, kar je najpomembnejše, psihosocialno pomoč, svetovanje, mediacijo in terapiranje. Kako sicer pomagati staršu, ki zaradi lastnega otroštva ali mladosti ne zmore biti dober starš in tega niti ne zazna, mi pa to zaznamo preko otroka. Takšnemu staršu v našem centru takoj dodelimo terapevta in lahko predeluje travme iz preteklosti. Istočasno otroka vklapljamo v vse dejavnosti, prek katerih lahko krepi mentalno zdravje in odkriva razne talente.

In v tem smo enkratni v Sloveniji, saj nudimo pomoč družini v vsakem segmentu njenih potreb – ne samo, da iščemo hrano ali streho nad glavo. Pomagamo, da človek pride do sebe in da se ima na koga nasloniti. In res, v tem času je pomoč staršem še toliko bolj pomembna.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar