TFL Glasnik:
Ga. Danijela Brečko, že 20 let ste v podjetništvu, ste solastnica in direktorica Planeta GV, ki se ukvarja z izobraževanjem, imate pa tudi doktorat znanosti. Na kaj ste ob vsem tem najbolj ponosni?

Danijela Brečko:
Moja življenjska pot je šla vedno v smeri povezovanja teorije in prakse. Zato sem, čeprav so mi stvari v podjetništvu tekle kot po maslu, vztrajala, da naredim doktorat, ker sta me stroka in znanost vedno potegnili. Tako je tudi danes moj izziv še bolj povezati znanost in stroko, kar pomeni povezovati znanost s poslom. Menim, da ima Slovenija še veliko razvojno priložnost, da je teh povezav premalo in da premalo izkoriščamo znanje, ki je v Sloveniji. Da je res tako, naj povem, ker se veliko ukvarjam s statistiko. V zadnjih letih spet opažamo beg inteligence: v zadnjih petih letih je odšlo 23.000 visoko izobraženih mladih ljudi, ki tukaj niso dobili priložnosti. Odšli so zlasti v EU, nekaj jih je odšlo tudi v Avstralijo, kar dejansko pomeni, da smo že osiromašili naš intelektualni potencial.

TFL Glasnik:
Zanimivo je, da je vaša formalna izobrazba filozofska – diplomirali ste iz sociologije in pedagogike, doktorirali pa iz načrtovanja kariere. To kaže, da so vam ljudje blizu, da se želite ukvarjati z njimi. Ali so vam leta izobraževanja dala občutek o tem, kakšni smo Slovenci? Česa nam manjka, česa imamo dovolj?

Danijela Brečko:
Še vedno smo malo preveč zaprti, premalo govorimo o sebi, kar posledično pomeni, da smo dejansko malo manj spretni pri odkrivanju naših dejanskih potencialov. Opozorila bi tudi, da morda malo premalo verjamemo vase oziroma smo premalo samozavestni. Človek se mora vedno zanašati na svoje moči, marsikaj zmore, vendar se mora tega tudi zavedati.

Tudi zdaj, v času krize, pomagamo ljudem odkrivati notranje potenciale, za kar so nam najbolj hvaležni. Veliko je povpraševanja po trenerjih, imamo ogromno lastnega znanja, dodala pa bi, da nam manjka nekaj pozornosti, rekla bi samopromocije. Če pogledamo sosede Hrvate, ki so ponosni na sleherno stvar, mi preskromno govorimo o naših rezultatih, čeprav smo veliko dosegli. Pogosto nas zanese v negativno razmišljanje, kot bi hoteli povedati, da nismo nikoli zadovoljni s seboj, iščemo napake, namesto da bi iskali naše prednosti in gradili na njih.

Z mojega stališča, ker sem tudi sociologinja, je to posledica tudi neke krščanske tradicije in krščanske kulture, in če primerjamo to s slovenskimi pesniki, ki jih kujemo v zvezde, ugotovimo pisanje o vlogi žrtve, kar je potem kar nekako prešlo v nacionalni značaj. Prepričana sem, da je čas, da se iz tega karakterja nekako izvijemo, da najdemo neke nove potenciale.

TFL Glasnik:
Organizirana izobraževanja, ki jih izvajate že toliko let, gotovo prispevajo k temu spreminjanju. Tudi na trgu je večje povpraševanje po mehkih vsebinah kot po strokovnih. Področje čustvene inteligence odkrivamo na novo. Kako je s tem v Sloveniji in kako je s pomočjo države pri teh vsebinah?

Danijela Brečko: 
Tega vpliva se vsi zavedamo in smo tega zelo veseli, saj smo o čustveni inteligenci začeli govoriti že pred desetimi, celo dvanajstimi leti, takrat je bilo to pravi bum. Očitno nam je šlo prelepo in je to v letu 2008 za nekaj časa potihnilo, zdaj se te vsebine znova pojavljajo. Seveda ni dovolj denarja, da bi si jih človek privoščil, so pa potrebe toliko večje.

Glede države… Mi smo na trgu, in če trg nekaj kupi, to pomeni, da to tudi potrebuje, kar spet pomeni, da delamo dobro.

TFL Glasnik:
Očitno potrebuje.

Danijela Brečko:
Da, potrebujemo razvoj teh mehkih vsebin, kar pa je težje doseči z branjem literature. To moramo povezati med seboj in to počnemo na naših dogodkih: izobražujemo, treniramo, a tudi povezujemo ljudi. Zlasti se zelo veliko pogovarjamo.

TFL Glasnik:
Ostajajo te vezi med udeleženci tudi naprej?

Danijela Brečko:
Obstajajo in ostajajo zelo močne vezi. Smo pobudniki oziroma sodelujemo v kar nekaj strokovnih združenjih. Ponosna sem na Združenje tajnic in poslovnih sekretark Slovenije, Združenje nabavnikov, ki smo ga iniciirali, imamo mini klub Coaching akademije, s katerim se srečujemo vsak mesec in tako gradimo širšo skupnost zainteresiranih, ki želijo s svojim delom spremeniti družbo na bolje.

TFL Glasnik:
Ne morem mimo vprašanja o krizi in tem, kako se odzivate nanjo? Jasno je, da izobraževanje žal v teh trenutkih izgublja na lestvici prioritet. Kako se soočate s tem?

Danijela Brečko:
Pogosto slišim: 'Kako rad bi se udeležil tega, a mi finance ne dovolijo.' Vedno rečem, čas krize je čas treniranja, da se bomo izkazali, ko se bo tekma zares začela. Res pa je, da se moramo tudi mi odzivati in to počnemo z razvojem novih, drugačnih projektov, ki na splošno vplivajo na boljšo kakovost bivanja v Sloveniji. Za razvoj projektov res potrebujemo denar, vendar imamo ogromno privržencev, ki vlagamo ure in ure prostovoljnega dela v to, da bomo kdaj v prihodnosti želi sadove. Naj omenim projekt Zlati kamen, ki smo ga začeli v najbolj kriznih časih, vendar vseeno raste. Torej se da, mogoče se je prilagoditi, prisluhniti potrebam družbe, ki jih ima ta v določenem času. V krizi ima družba zagotovo drugače potrebe, zato je treba najti tiste stvari, ki jih ljudje zares potrebujejo.

Pri projektu Zlati kamen smo se obrnili v iskanje dobrih zgledov, ker je slabih dovolj. Gre za srečanje vseh občin in županov z apelom, da iščemo razvojne priložnosti občin. Te imajo ogromno potenciala, ki ga doslej niso zadosti izkoriščale, morda ga niso prepoznale, mi pa z informacijskim sistemom slovenskih občin merimo indeks dobrega življenja in opozarjamo tako občine o tem, kje imajo potenciale, kot tudi občane, da zahtevajo tisto, kar bi morali že od nekdaj zahtevati. S tem želimo dejansko pospešiti razvoj slovenskih občin in doseči izmenjavo dobrih praks. V občinah namreč ostaja zelo veliko dobrih praks, ki pa žal niso primerno predstavljene, ker Slovenci še vedno bolj uživamo v branju slabih novic.

TFL Glasnik:
Nam lahko za konec zaupate vaše načrte.

Danijela Brečko:
Želimo vplivati na kakovost bivanja na vseh področjih in želimo še bolj združevati. Tako vidim združevanje s slovenskim logističnim združenjem, ker jeseni pripravljamo prvi tovrstni veliki slovenski logistični kongres. Ravno tako načrtujemo nadgradnjo že obstoječih projektov kot so Kadrovski kongres, Kongres poslovnih sekretark in tajnic, Kongres delovnega prava, Odličnost managerk itd. Navsezadnje načrtujemo povezovanje s tujino – da bi v Slovenijo pripeljali več mednarodnih kongresov.

Naj omenim še to, da vidim v Sloveniji priložnost v družinskih podjetjih. To bi radi podprli skozi strokovne debate, ker je kar veliko ljudi, ki se obračajo na nas.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si