Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – pravila glede izdajanja računov

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost – (ZDDV-1G) je državni zbor Republike Slovenije sprejel na svoji seji dne 23. oktobra 2012, objavljen pa je bil v Uradnem listu RS, št. 83/2012, dne 6.11.2012. ZDDV-1G začne veljati s 1.1.2013. Osnovni razlog za sprejem obravnavane novele ZDDV-1G je prenos Direktive Sveta 2010/45/EU, v povezavi s pravili izdajanja računov in 4. člena Direktive Sveta 2008/08/ES, ki se nanaša na kraj opravljanja storitev pri dolgoročnem najemu prevoznih sredstev, vnaša pa še nekatere druge spremembe in dopolnitve. V današnji številki TFL Glasnika se bomo posvetili pravilom glede izdajanja računov.

V novem 80.a členu je določeno, da za izdajo računa, ki se nanaša na dobave blaga in storitev, pri izstavitvi računa uporabijo pravila države članice, v kateri se opravi dobava.

Pravila za izdajo računa države članice v kateri ima dobavitelj sedež svoje dejavnosti ali običajno prebivališče pa se uporabijo v primeru, ko:

• dobavitelj nima sedeža oziroma poslovne enote v v državi članici, kamor je blago dobavljeno ali storitev opravljena, oziroma se dobava ne opravi preko poslovne enote v tej državi in mora kot prejemnik v skladu s 76. členom ZDDV-1 obračunati in plačati DDV;
• se dobava  blaga in storitev obdavči zunaj EU.

Obveznost izdajanja računa je opredeljena v 81. členu ZDDV-1. Najpomembnejša sprememba na tem področju je, da je predvidena možnost, da za zavarovalniške in finančne storitve ni potrebno izdati računa. Takšna izjema so zavarovalniške in finančne storitve, če so opravljene davčnemu zavezancu v drugi državi članici in gre v tej državi članici za oproščene storitve. Glede izdajanja računov za obravnavani storitvi na ozemlju Slovenije pa je dana pristojnost za določitev izjem ministru, pristojnemu za finance.

ZDDV-1G spreminja 82. člen tako, da morajo davčni zavezanci, ki so dolžni izdajati račun, na računu navestiobvezne sestavine računa. Za osvešitev spomina, jih navajamo:

• datum izdaje,
• zaporedno številko,
• identifikacijsko številko za DDV izdajatelja računa,
• identifikacijsko številko za DDV naročnika,
• ime in naslov davčnega zavezanca in njegovega kupca ali naročnika,
• količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih storitev,
• datum opravljene dobave blaga, ali datum opravljene storitve,
• osnovo za obračun DDV,
• stopnjo DDV,
• znesek DDV (razen v primeru posebne ureditve, ko je ta podatek izključen),
• oznako »samofakturiranje«, če gre za izdajo računa s strani kupca blaga ali naročnika storitev v imenu in za račun davčnega zavezanca,
• klavzulo oprostitve, če je dobava blaga ali storitev oproščena DDV,
• oznako »obrnjena davčna obveznost«, če je plačnik DDV kupec blaga ali naročnik storitve,
• posebnosti, povezane z dobavo novega prevoznega sredstva,
• oznako »posebna ureditev – potovalne agencije, če se izdaja račun po posebni uredbi za potovalne agencije,
• eno izmed oznak »posebna ureditev – za rabljeno blago«, »posebna ureditev – umetniški predmeti« ali »posebna ureditev – zbirke in starine«, če gre za izdajo računa z uporabo ene od navedenih posebnih ureditev,
• identifikacijsko številko davčnega zastopnika, skupaj z njegovim imenom in naslovom, če gre za davčno zastopstvo,

Davčni zavezanec, ki v drugi državi članici, v kateri je treba plačati DDV, nima sedeža ali njegova poslovna enota v tej državi članici ne sodeluje pri dobavi v smislu 192.a člena Direktive Sveta 2006/112/ES, opravi pa dobavo blaga ali storitev prejemniku, ki je dolžan plačati DDV, na računu namesto vseh podatkov iz 8., 9. in 10. točke prvega odstavka tega člena navede le davčno osnovo.

Davčni zavezanec pod določenimi pogoji lahko izstavi tudi poenostavljeni račun, kjer je navedenih nekoliko manj podatkov. Takšen račun se lahko izstavi, če:

• znesek na računu, brez DDV, ni višji od 100 EUR,
• gre za dokument ali sporočilo, ki spremlja prvotni račun (dobropis, bremepis),
• je račun izdan končnemu potrošniku.

 

Katere podatke se kljub poenostavitvi na računu navede določa 83. člen ZDDV-1.

Novela ZDDV-1G uvaja enakovredno obravnavo papirnatih in elektronskih računov. Odpravlja tudi marsikatero oviro za elektronsko izstavljanje računov.

ZDDV-1G definira elektronski račun kot račun, ki vsebuje predpisane podatke v skladu z obravnavanim zakonom in ki je bil izdan in prejet v kateri koli elektronski obliki. Z uporabo elektronskega računa pa se mora prejemnik strinjati. Elektronski račun mora odražati dejansko dobavo, zato mora biti zagotovljena pristnost izvora, celovitost vsebine in čitljivost računa. Pristnost izvora pomeni zagotovitev identitete dobavitelja ali izdajatelja računa, celovitost vsebine pa, da vsebina računa, ki je zahtevana z ZDDV-1, po izdaji ni spremenjena.

Skladno z določili 86. člena zakona mora davčni zavezanec račune hraniti v svoji izvirni obliki (papirnati ali elektronski), v kakršni so bili poslani. Ne glede na izvirno obliko poslanih računov pa davčni zavezanec račune lahko hrani tudi na mikrofilmu, drugem mediju, ali v elektronski obliki, če takšen način hrambe ne omogoča sprememb ali brisanja podatkov. Če se računi hranijo elektronsko, se morajo z elektronskimi sredstvi hraniti tudi podatki, ki jamčijo pristnost izvora in celovitost vsebine.

Davčni zavezanec je dolžan hraniti račune deset let, če se nanašajo na dobave blaga in storitev na ozemlju Slovenije oziroma za račune, ki jih prejme davčni zavezanec s sedežem na ozemlju Slovenije. Naj spomnimo, da je potrebno račune, ki se nanašajo na nepremičnine, hraniti dvajset let.

V primeru, da dobavitelj opravlja dobave, obdavčene v drugi državi članici (na primer obrnjena davčna obveznost), mora upoštevati pravila hrambe računov države članice v kateri je bila dobava opravljena.