TFL Glasnik:
G. Kučić, ste univerzitetni diplomirani filolog, končali ste študij na filozofski fakulteti in na FDV, angleščino in novinarstvo, podiplomski študij pa v Angliji. Za nekakšno piko na i se ukvarjate z digitalnimi vsebinami oziroma pogledom na IT. Trenutno ste novinar pri Delovi Sobotni prilogi. Najprej vprašanje: na kaj ste v vaši karieri najbolj ponosni?

Lenart J. Kučić:
To je eno tistih vprašanj, na katera nisem nikoli znal odgovoriti. Že kot otrok nisem znal odgovoriti na vprašanje, kaj bom, ko bom velik. Morda je moj največji uspeh, da tega še vedno ne vem.

TFL Glasnik:
Morda to, da raziskujete in ste še vedno zvesti tistemu prvinskemu novinarstvu?

Lenart J. Kučić:
Po naravi sem zelo radoveden. Skoraj nikoli ne pomislim, da me nekaj ne zanima. Novinarstvo je ena redkih služb, kjer lahko nenehna radovednost postane poklic in ti omogoča nenehno raziskovanje. Težko pa mi je odgovoriti na vaše vprašanje zato, ker so se mi stvari, ki jih ljudje pišejo v karierne CV, zgodile sproti. Nikoli nisem zares načrtoval pisanja za največji slovenski časopis, vseh potovanj, predavanj in študija v tujini. Vse to je sledilo mojim interesom. Seveda pomaga veliko motivacije in nekaj nujne sreče, da se rodiš v okolju, ki te podpira in ti omogoča takšen razvoj.

TFL Glasnik:
Če ostaneva pri vaši poklicni usmerjenosti, se mi zdi zanimiva kombinacija: končali ste študij družboslovne znanosti, ukvarjate pa se s tehnologijami.

Lenart J. Kučić:
Večkrat so me opisali in sam se tako tudi najbolj prepoznam, da sem nekakšen humanistični 'geek'. Bil sem klasični otroški knjižni molj, ki je menda pri treh letih prebral vse, kar je lahko dosegel. Potem je oče prinesel domov prvi računalnik. Star sem bil kakšnih sedem let in začel sem se učiti njegovega jezika. Branje in programiranje sta zelo zaznamovala moj pogled na tehnologijo. V osnovi sem jezikoslovec in humanist, a sem se naučil sporazumevati s strojem. Pri programiranju me je najbolj presenetilo, da stroju nikoli ne moreš obupano reči: pa saj veš, kaj mislim. Ne ve. S takšno izkušnjo veliko bolje razumem, zakaj je med ljudmi in stroji toliko nesporazumov. Ali zakaj se tudi ljudje velikokrat ne razumejo.

Poznavanje razlike med tem, ko se na eni strani pogovarjaš s strojem, in na drugi strani razumevanje sporazumevanja z ljudmi je moje osnovno vodilo, ki mi razmeroma dobro pomaga razumeti svet naprav in način, na katerega se ta dva svetova ali prepletata ali pa sta v konfliktu. To je moje, reciva, filozofsko izhodišče.

TFL Glasnik:
In tukaj ste zagotovo edinstveni, saj skorajda ne poznam takšne ubijalske kombinacije.

Lenart J. Kučić:
Res je. Humanisti po navadi nimajo veliko pojma o tehnologiji, nehumanisti pa zelo malo vedo o človeku in družbi.

TFL Glasnik:
Ta prepad je izjemno velik in to opažamo tudi v poslovnem svetu. V vodilnih strukturah bi morali zagotovo bistveno več vedeti o IT ali vsaj integrirati IT-menedžerje v tim.

Lenart J. Kučić:
Začne se že pri komunikaciji. Preprosto ne poznajo jezika drug drugega. Tega pogosto niti ne vedo, ne eni ne drugi.

TFL Glasnik:
Zoprn mi je izraz digitalna Slovenija, ki je sicer zelo v modi, a bi vas zaradi vašega širokega pogleda in zaradi vsega, kar veste, vseeno vprašala, kakšna je vaša ocena za Slovenijo? Koliko smo napredni uporabniki na eni strani in koliko smo v bistvu dobri pri kreiranju IT-storitev? Kje je Slovenja na digitalnem zemljevidu?

Lenart J. Kučić:
Sva pri problemu kazalcev in razumevanja kazalcev. Lahko uporabim metaforo in rečem, da imamo dober vozni park, drugo pa je, kakšna je vozniška kultura, kakšna je cestna infrastruktura in kakšna je navsezadnje prometna politika.

Na računalnike je treba gledati podobno kot na avte – kot na širši družbeni dejavnik, ki vpliva na mobilnost, zaposlovanje, pretok informacij in ureditev življenjskega okolja. Slovenci imajo v povprečju dobre mobilne telefone, ki so, podobno kot avtomobili, večinoma nad njihovimi potrebami in finančnimi zmožnostmi. In izraba? Boljšega avtomobila na slovenskih cestah nimaš kje izrabiti. Če hočemo izrabiti dražji telefon, samo popolnoma odvisni od tujih storitev, ker je domačih premalo.

Popolnoma enako je na najrazličnejših področjih. Če hočeš zmanjšati promet, ostajam pri prometni metafori, ni dovolj razširiti ceste, temveč gre za to, da s politiko ali zakoni določeno vedenje spodbujaš, določenega pa ne. Enako širjenje cest lahko vidimo pri vlaganju v informacijsko infrastrukturo. Samo na tak način ne moremo rešiti in spodbuditi digitalnega gospodarstva ter rešiti družbenih problemov. ITP je samo eden od gradnikov družbe, v kateri živimo. Dokler tega ne vidimo, nismo naredili nič. To razhajanje med tem, da imamo razmeroma dobro infrastrukturo in slabo njeno izrabo, je veliko.

TFL Glasnik:
Kaj bi lahko naredili? Permanentno izobraževanje od šol naprej?

Lenart J. Kučić:
Problemov je zelo veliko. Izvirni problem je, da bi se bilo treba zmeniti, ali smo socialna ali čisto kapitalistična država. Kakšno vlogo imajo posamezni deležniki v družbi? Bomo vse to prepustili trgu in zasebni ponudbi? Prav, vendar mi realno nimamo normalnega kapitalističnega trga. Nekateri so v predkapitalizmu, drugi še vedno v planskem gospodarstvu. Družbene in politične strukture so preveč prepletene.

TFL Glasnik:
Drugo vprašanje je, ali smo motivirani. Če pogledava samo podjetja, motivacija je drugačna in odvisna od podjetja do podjetja.

Lenart J. Kučić:
Tehnologija ima dve glavni prednosti. Optimizira obstoječe procese, druga pa je odpiranje in podpora novim modelom. Tu so stvari precej jasne. To drugo je večje vprašanje. Pri odpiranju novih modelov je problem v tem, da odpiram polje eksperimenta. Zdi se mi, da je v Sloveniji v mentaliteti teh zagonskih podjetij že vračunano, da jih bo devet od desetih propadlo.

TFL Glasnik:
Mislite, da je tako?

Lenart J. Kučić:
V glavnem da. A tudi če jih propade samo sedem, vsak vlagatelj ve, da mora v treh od desetih vlaganj vse prinesti noter. Pri nas imam občutek, da to velja za vse, tudi v miselnosti podjetij je, da bi se vsi šli iskanje zlata, ampak bi se to šli tako, da mi nekdo z zadostno gotovostjo pokaže, kje moram kopati, da bom skoraj zagotovo našel zlato. Takšnega 'ziheraštva' je ogromno, toda le redki zlatokopi zares najdejo zlato. To je vedno eksperiment. Premalo tudi razmišljamo, da gospodarstvo ne sme delovati po načelu zlate mrzlice ali 'kazino kapitalizma', temveč je treba še bolj zavzeto iskati tudi trajnostne modele, ki zagotavljajo stabilno in dovolj dobro rast velikemu delu prebivalstva, ne samo dobitnikom igre na srečo.

TFL Glasnik:
Optimizacija je nekaj običajnega v podjetjih, saj optimiziramo zato, da bi prišli do racionalizacije in dobrih rešitev. Drugi oddelki pa se ukvarjajo z razvojem.

Lenart J. Kučić:
In spet imamo problem. Kar se naučiš pri tehnoloških podjetjih, je, da tega dvojega ne smeš ločiti. Vsak oddelek mora biti hkrati tudi razvojni.

TFL Glasnik:
To so idealne strukture. Bolj sem vas spraševala, kako vidite Slovenijo? Kakšen vpogled imate v dva osnovna sektorja, javnega in podjetniškega?  Rada bi vedela, kaj mislite o vključenosti IT v podjetjih?

Lenart J. Kučić:
Zanimivo mi je spremljati evolucijo tehnoloških podjetij. Google od dveh zaposlenih do globalne korporacije z 90.000 zaposlenih. Kar je zanimivo gledati zlasti v Ameriki in tudi meni je veliko bližja organizacijska teorija, ki kaže, da so si organizacije bolj ko ne podobne glede na količino kompleksnosti in dejavnosti, kot pa to, ali so zasebne ali javne. To pomeni, da je razlika med nekim IBM ali ameriškim ministrstvom za finance veliko manjša kot med IBM in mladim tehnološkim podjetjem.

TFL Glasnik:
Kaj pa če vzameva delitev v Sloveniji, kakšno stanje imamo na tem področju?

Lenart J. Kučić:
Morda je največja razlika v rabi podatkov. Tehnološka podjetja se že od začetka potrudijo, da je vse merljivo. Lep primer je Amazon, ki mu je uspelo druge prepričati, da so velika knjigarna, v resnici pa so bili tehnološki start-up in je bila prodaja knjig pot za pridobivanje podatkov o uporabnikih.

Ena od stvari v kulturi podjetij, ki tehnologijo jemljejo zelo resno, je v tem, da od samega začetka postaviš strukturo, ki je merljiva, in si se od samega začetka pripravljen odzivati na to, kar ti potrjujejo podatki. Mi pa živimo v okolju, kjer postavljamo infrastrukturo, ki nam teoretično omogoča zajemanje in merjenje najrazličnejših podatkov, zelo zelo redko pa se na njih odzivamo.

Pri Googlu so denimo preizkusili dvajset odtenkov svetlo modre barve na prvi strani iskalnih zadetkov, preden so izbrali in uporabili tistega, ki je najbolj učinkovit. Pri nas poznam nešteto anekdot iz poslovnega svetovanja, z inštitutov, ko bodisi ministrstvo bodisi podjetje – pri tem sta si javni in zasebni sektor zelo podobna - naročita študijo ali kupita opremo za analizo podatkov, vidita ali slišita pa samo tisto, kar jima ustreza.

Sklep je, da živimo v kulturi, v kateri se delamo, kot da zbiramo podatke, kot da se gremo znanstvene študije, kot da uporabljamo tehnologijo za vse to, vendar je razkorak med tem, kar kažejo podatki ali študije, in med tem, kar se v državi ali v podjetju zgodi, ogromen. To, kar kažejo podatki, ne pomeni, da se bo podjetje ali organizacija spremenila v pravi smeri. Velikokrat pa ostajamo pri slabi znanosti. Dostikrat naročamo raziskave, ki potrjujejo politično sprejeta stališča.

TFL Glasnik:
Kako ocenjujete naš izobraževalni sistem za računalniške strokovnjake?

Lenart J. Kučić:
Ena od stvari, ki sem se jih naučil v tujih izobraževalnih sistemih, je, da sem imel dobro podlago od doma. Zame je bilo eno največjih spoznanj, ko sem bil prvič na praksi pri Guardianu, da če si pri nas dober na nekem področju, si dober kjer koli. Problem je samo v okoljih, v katerih delaš.

Dejal bi, da je naš izobraževalni sistem dober zaradi več razlogov. Naučil sem se ceniti te naše enake možnosti in enako dostopnost do kakovostnega izobraževanja. V Ameriki ali Veliki Britaniji imaš dobesedno kastni sistem, saj lahko vrhunsko izobrazbo pridobi srednji in visoki razred, razen redkih izjem. V Evropi je na sploh splošna raven izobrazbe višja kot marsikje drugje.

Minus pa je vprašanje spodbud. Veliko prevečkrat lahko rečeš, da so ljudje pri nas uspešni na svojem področju 'kljub vsem oviram'. To je tista groza, da je skoraj vsak uspešen človek, s katerim sem se pogovarjal ali ga srečal, uspel do neke točke 'kljub vsem mogočim oviram', ne pa zaradi spodbud. Pa še tisti so praviloma imeli nekega primernega mentorja, ki je bil dober 'kljub vsem oviram'.

TFL Glasnik:
Kje vidite Slovenijo kot IT-državo v svetu? Smo lahko kot država nekakšna tržna niša?

Lenart J. Kučić:
Bi šlo, ampak to idejo, da bi bila Slovenija lahko živi raziskovalni laboratorij, poslušamo že dvajset let. Ideja se mi ne zdi nerealna, saj že obstajajo dobre prakse manjših okolij, ki so se uveljavila na tak način. Takšnih primerov ni tako malo.

TFL Glasnik:
Če parafraziram, potrebujemo nekega dobrega »IT-Jankovića«?

Lenart J. Kučić:
Res je in to ni nerealno. To pa je zagotovo nekaj, kar lahko ponudiš tudi globalnim korporacijam, ki potrebujejo primere dobrih praks. Problem je drugje – spet prideva do velikih vprašanj. Kakšna je razlika med Slovenijo in Nizozemsko? To je kot tista metafora: avto imaš, vprašanje je, kako je z voznikom.

Nedavno so bili državni odločevalci zelo jezni name zaradi članka o tem, kako državi prodajaš tehnologijo. Vendar so njihovi odgovori pokazali, da kritike sploh niso razumeli. Če se pogajaš s korporacijo, ki je starejša kot tvoja država, je to težko spraviti na raven enakovrednih pogajanj. Torej če hočeš, da npr. IBM, Microsoft, Oracle, SAP itd. nekaj naredi dobro, moraš poznati igro, moraš imeti vizijo, samozavest in močno politično podporo. Če pa samo iščeš politično všečne poteze ali izhajaš iz stališča: mi bi nekaj imeli, da bomo postali bolj moderni, vendar ne vemo, kaj, potem si vnaprej izgubil. Dobil boš natančno tisto, kar se njim najbolj splača.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje: kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Lenart J. Kučić:
Več je več.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

piše: Katarina Kresal, predsednica Evropskega centra za reševanje sporov

Učinkovito upravljanje s spori je za podjetje enako pomembno kot katerakoli druga poslovna strategija. Kljub temu se mnoga podjetja pri nas s tem vidikom poslovanja na sistematičen način skorajda ne ukvarjajo.

Spori, v katere se zapletejo podjetja, slednja prizadenejo tako stroškovno kot časovno, posledično pa zaradi tega pogostokrat ne dosežejo zadanih poslovnih ciljev. Zato bi morala podjetja večji poudarek nameniti učinkovitemu upravljanju s spori in ta vidik vključiti že v svojo poslovno strategijo. Pravočasna ocena pozicije, ki jo ima podjetje v določenem konfliktu in možnosti, ki jih ima za dosego optimalnega uspeha, so izjemnega pomena za nadaljnje delovanje podjetja.

Tako lahko izbira najbolj primerne poti za rešitev nastale situacije podjetju prihrani marsikateri strošek, ki je povezan s sodnimi postopki ter spor tudi v najkrajšem možnem času razreši in s tem odpravi ovire za nemoteno poslovanje. Zato je pomembno pravočasno zaznavanje in ocena spornih situacij ter sistematično usmerjanje reševanja sporov v bolj fleksibilne in prijazne alternativne postopke.

Vrste postopkov alternativnega reševanja sporov

Alternativno reševanje sporov je v svetu stalna praksa podjetij, s katerimi se ognejo dolgotrajnim, dragim in izčrpajočim sodnim sporom. Za tovrstne postopke se v tujini še raje uporablja izraz primarno reševanje sporov, saj so to postopki po katerih stranke najprej posežejo. Pri uporabi alternativnih postopkov velja pravilo ”čim prej tem bolje”, torej v zgodnejši fazi spora jih uporabimo, večja je verjetnost, da bo spor uspešno rešen. V ZDA, ki je zibelka alternativnih postopkov, na sodiščih rešijo samo 1 % gospodarskih sporov, pri nas je situacija ravno obratna, zgolj peščica se jih ne reši tam. Podjetja lahko izbirajo med različnimi vrstami postopkov, najpogosteje posežejo po mediaciji, zgodnji nevtralni oceni, arbitraži in specializiranih potrošniških postopkih, vedno bolj pa se uveljavljajo tudi hibridni – kombinirani postopki.

Mediacija

Pri mediaciji mediator posreduje med obema stranema v sporu in jima pomaga do sporazumne rešitve spora. S pomočjo posebnih metod in tehnik postavljanja vprašanj, ločenega sestajanja z vsako stranko posebej ter s pomočjo ocenjevalnega pristopa, preko vprašanj, stranki pripelje do sporazumnega dogovora ali vpogleda, kako stranki kaže, če bi se spor nadaljeval po sodni poti. Mediator tako še vedno ne odloča o ničemer, le posreduje.

Zgodnja nevtralna ocena spora

Ta postopek stranki pomaga razumeti, kakšen je njen trenutni pravni položaj in kaj lahko realno pričakuje v sodnem postopku, saj gre za neke vrste simulacijo sojenja, ki jo praviloma izvajajo nekdanji sodniki najvišjih stopenj. Nevtralni ocenjevalec se mora o verjetnosti izida spora izreči zelo konkretno, v odstotku oziroma, če stranka to posebej zahteva, opredeliti tudi razpon, v katerem je priporočljivo, da se stranka poravna. V praksi se nevtralne ocene pretežno poslužujejo gospodarske družbe, in sicer najpogosteje takrat, ko so predmet spora visoke denarne vrednosti ali zapletena strokovna vprašanja. Nevtralna ocena je za stranke test realnosti in jih pogosto preseneti, saj same svoj položaj ocenjujejo bistveno drugače, praviloma bolje, kot pa ga oceni nevtralni ocenjevalec. V tem je tudi največja dodana vrednost nevtralne ocene, saj stranki omogoči pripravo pravilne strategije reševanja spora in s tem tudi povečuje njeno možnost uspeha.

Specializirani postopki reševanja potrošniških sporov

Gre za spore med fizičnimi osebami in podjetji, ki nastopajo kot ponudniki storitev na trgu (npr. trgovci, zavarovalnice, mobilni operaterji ipd). Primer takšnega spora je npr., ko kupec ugotovi, da je kupil izdelek z napako in v postopku reklamacije poskuša doseči zamenjavo izdelka, ali pa vrnitev kupnine, vendar prodajalec na to ne pristane. Izbira izvajalca potrošniških postopkov je obvezna za podjetja, ki delujejo na področjih telekomunikacij, pošte, energetike, transporta, bančništva, zavarovalništva, upravljanja investicijskih skladov, plačilnih storitev, potrošniških kreditov in lizingov. Njihovo sodelovanje v izvensodnih postopkih za reševanje potrošniških sporov je po zakonu obvezno, zato soglasja potrošniku za tak način reševanja spora ne morejo oziroma ne smejo odreči. Tovrstni potrošniški spori so za potrošnike praviloma brezplačni, saj stroške spora vedno nosi podjetje. Pobudo za začetek postopka lahko vloži le potrošnik, medtem ko je ponudnik ne more vložiti. Postopek steče takrat, ko se obe strani, torej potrošnik in podjetje, strinjata z reševanjem nastalega spora s pomočjo specializiranega potrošniškega postopka, so kratki in pogosto potekajo on-line.

Arbitraža

Arbitražni postopek še najbolj spominja na sodni postopek, saj udeleženci prepustijo odločanje o sporu določeni osebi ali osebam - arbitrom oz. arbitražnem senatu in se vnaprej zavežejo, da bodo spoštovali doseženo odločitev. Arbitražna odločba ima moč pravnomočne sodbe. V praski se vedno bolj pogosto uporablja pospešena arbitraža, kjer o zadevi odloča en sam arbiter, postopek je v celoti pisen, roki za zaključek pa kratki.

Kombinirani postopki

Vedno bolj priljubljeni postajajo tudi kombinirani postopki mediacije in arbitraže, med-arb in arb-med, ki združujejo najboljše od obeh vrst postopkov. V obeh primerih sta funkciji arbitra in mediatorja združeni v eni osebi, ki ali med strankama najprej mediira in če do sporazumne rešitve spora ne pride, na koncu o sporu odloči z arbitražno odločbo ali pa o sporu najprej odloči, arbitražno odločbo zapečati in poskusi še z mediacijo.

Prihranite 13.000 EUR in 3 leta

Alternativni postopki reševanja sporov prinašajo podjetjem veliko prednosti, med katerimi velja izpostaviti tri izjemno pomembne. V primerjavi s pravdanjem na sodišču so bistveno krajši, saj npr. mediacija v povprečju traja tri ure, arbitraža nekaj mesecev, sodni postopek pa traja do pravnomočnosti vsaj tri leta, časovni prihranki so torej izjemni.

Podjetjem tovrstni postopki že zaradi kratkega časa reševanja prinašajo tudi neposredne denarne prihranke, praviloma pa si stranke v sporu nastale stroške razdelijo. Po raziskavi, ki je bila izvedena v EU, v kateri so sodelovale vse države članice, med njimi tudi Slovenija, je povprečen prihranek v mediaciji 13.000 EUR izračunan na povprečno vrednost spora.[1]

Izjemna prednost postopka je tudi zaupnost, ki jo pri nas zagotavlja zakon. Za razliko od sodnih postopkov, ki so javni, kjer dostikrat pride tudi do "javnega pranja umazanega perila" med sprtimi stranmi, se to v alternativnih postopkih reševanja sporov ne more zgoditi. Postopki so popolnoma zaupni. To je izredno pomembno za gospodarske spore, saj tako podjetje ne tvega razkritja poslovne strategije ali poslovnih skrivnosti, kar dejansko terjajo pravila pravdanja.

O sporih je treba razmišljati, še preden nastanejo

Za podjetja je najbolj pomembno, da o načinu reševanja spora razmišljajo že takrat, ko sklepajo pogodbo. Ko enkrat stranki prideta v spor, se ne moreta več dogovoriti o ničemer, niti o tem, kako bosta rešili spor. Takšni situaciji se lahko izogneta z vnosom ustrezne klavzule o reševanju sporov v pogodbo. Klasična klavzula: "V primeru nastanka spora bosta stranki spor predložili v reševanje pristojnemu sodišče v…" ni obvezna in jo lahko zamenja klavzula, v kateri se stranki dogovorita, da bosta spor reševali v alternativnem postopku. Pomembno je vedeti, da se s tako klavzulo lahko izključi pristojnost bodisi domačega bodisi tujega sodišča. Vzorčne klavzule za vse vrste sporov so dostopne na naslovu www.ecdr.si

piše: Milena Basta Trtnik, univ. dipl. prav., direktorica družbe Bonorum d.o.o.

Zakon o pravnem varstvu v postopku oddaje javnega naročila (ZPVPJN ^[1]) med drugim določa pravila o tem, kdaj se prizna upravičenje za vodenje (pred)revizijskega postopka (aktivna legitimacija) ter, kdaj se šteje, da je zahtevek za revizijo vložen pravočasno.

Zahtevek za revizijo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe ali razpisno dokumentacijo, se vloži v osmih delovnih dneh od dneva:

• objave obvestila o javnem naročilu ali
• obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku, če se s tem obvestilom spreminjajo ali dopolnjujejo zahteve ali merila za izbor najugodnejšega ponudnika iz razpisne dokumentacije ali predhodno objavljenega obvestila o naročilu, ali
• prejema povabila k oddaji ponudb[2].

Potrebno je opozoriti, da skladno s pravno prakso Državne revizijske komisije (s kratico:DKOM) rok ne prične teči zgolj od zgoraj navedenih objav obvestil oziroma povabila k oddaji ponudbe, pač pa gre kot dogodek, od katerega prične teči tok za vložitev pravnega sredstva šteti tudi odgovore in pojasnila naročnika v zvezo z razpisno dokumentacijo. DKOM je sprejela stališče, da je potrebno tudi odgovore in pojasnila k razpisni dokumentaciji po vsebini in namenu tolmačiti enako kot objavljena obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku, saj dodatno pojasnilo postane del razpisne dokumentacije (glej tudi drugi odstavek 67. člena ZJN-3). Kot del razpisne dokumentacije je treba torej obravnavati ne le informacije, ki spreminjajo ali dopolnjujejo posamezne določbe razpisne dokumentacije, temveč tudi informacije, ki le pojasnjujejo naročnikove zahteve ali odpravljajo morebitne dvome in dvoumnosti).[3]

Navedeno pomeni, da v kolikor naročnik preko Portala javnih naročil pojasnjuje in podaja odgovore v zvezi z dokumentacijo v zvezi z naročilom, prične rok za vložitev pravnega sredstva teči od objave tovrstnih pojasnil oziroma odgovorov in ne zgolj od objave obvestila o naročilu oziroma obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku.

Za priznavanje upravičenja do vložitve pravnega sredstva pa je potrebno preko Portala javnega naročila naročnika opozoriti na domnevno nezakonitost dokumentacije v zvezi z naročilom. S sprejemom novele ZPVPJN-A[4] je zakonodajalec v določilu 14. člena ZPVPJN podal omejitev in sicer, da se ponudniku ne prizna aktivna legitimacija (pravica do vložitve pravnega sredstva) če oseba, ki je vložila zahtevek za revizijo naročnika predhodno ni opozorila na očitano kršitev, ali tega ni storil drug morebitni ponudnik, s čimer je bila oseba seznanjena preko Portala javnih naročil ali bi lahko bila seznanjena. Navedena določba od ponudnikov zahteva, da morajo v primeru, kadar menijo, da je naročnik z objavo razpisne dokumentacije kršil pravila javnega naročanja, pred vložitvijo zahtevka za revizijo zoper razpisno dokumentacijo, naročnika preko Portala javnih naročil najprej opozoriti o domnevni kršitvi. Določilo sicer omejuje pravico do pravnega varstva, vendar iz obrazložitve predloga ZPVPJN-A (EVA 2013-1611-0021) razvidno, da gre pri navedeni določbi za zasledovanje načela hitrosti in učinkovitosti postopka pravnega varstva (9. člen ZPVPJN) oziroma za spodbujanje čim hitrejšega reševanje sporov v postopkih oddaje javnih naročil. Naročnik lahko namreč na podlagi opozorila na Portalu javnih naročil odpravi očitano nezakonitost do roka za oddajo ponudb, s čimer lahko prepreči uvedbo postopka pravnega varstva.

piše: Igor Karnet, revija SIR*IUS, št. 5/2016

Potrošniki in komitenti vedno glasneje povprašujejo ali celo zahtevajo razne e-storitve, ki bi jim prihranile čas, povečale učinkovitost in izboljšale uporabniško izkušnjo. Zato so podjetja, banke in druge organizacije primorane razvijati nove storitve in produkte ter jih skupaj z že obstoječimi ponujati tudi preko digitalnih prodajnih kanalov. Le tako lahko ohranijo sloves sodobne organizacije. Biti sodoben ali celo vodilni v svoji panogi, prinese konkretne koristi, priložnosti, prednosti in povečan ugled, na drugi strani pa tudi obveznosti, odgovornosti, zaveze in tveganja. Povečan obseg digitalnega poslovanja ne zadeva samo uporabnikov storitev, ampak tudi zaposlene. Pri tem je treba najti ravnovesje med ponujenimi storitvami in funkcionalnostmi ter upravljanjem raznih IT- in drugih tveganj, ki jih je treba pravočasno zaznati oz. predvideti in se nanje primerno pripraviti in odzivati – tako v času normalnega delovanja kot tudi v času izrednega dogodka.

1. UVOD

Organizacije se soočajo z velikimi pritiski, kako znižati stroške, da bi še naprej ohranjale tržni delež in poslovale s pričakovanim dobičkom. V ta namen vsako leto porabljajo več denarja[1] za digitalizacijo zalednih funkcij in storitev za stranke, da bi zmanjšale stroške, izboljšale prihodke in obdržale oz. pritegnile nove stranke.

Digitalna revolucija vpliva na vse industrije, vključno z bančništvom. Digitalizacija sili banke, da izvedejo najobsežnejšo transformacijo v svoji zgodovini (Brunner, 2015). Eden glavnih razlogov za spremembe so komitenti, ki so rojeni med letoma 1980 in 2000. Imenujemo jih generacija Y. Odlično znajo uporabljati vse tehnološke naprave, mobilnost jim je pisana na kožo, prav tako z veseljem uporabljajo družbena omrežja. Posledično njihovo vedenje spreminja način, kako potrošniki iščejo možnosti in priložnosti, kako dostopajo in kupujejo izdelke in storitve ter kako poslujejo s svojimi bankami. Vedno bolj uporabljajo poslovanje preko interneta, pa naj gre za nakup hrane ali drugih izdelkov, ali pa za bančne in druge finančne storitve. To dokazuje število izvedenih transakcij v e-obliki. V letu 2012 je bilo tega prometa na svetovni ravni "le" za 0,33 trilijona USD, v 2013 že 1,1, v 2014 1,7, v letu 2015 pa 2,2 trilijona. V letošnjem letu naj bi ta znesek presegel 3 trilijone USD (Deloitte Digital, 2015).

V številnih evropskih državah že več kot 50 % internetnih uporabnikov redno izvaja bančne storitve preko interneta. V Švici, Franciji in Veliki Britaniji je takšnih komitentov med 60 in 70 %, v nordijskih državah že vse do 90 % (Statista, 2016). Zato ni več primerno počakati, da potrošnik pride v poslovalnico ali da se odloči za nakup novega izdelka na spletu ali prek pametnega telefona. Namesto tega mora biti potrošnik deležen svetovanja, ponuditi mu je treba prav to, kar želi in potrebuje na vsaki stopnji svoje nabavne poti – ne samo zaradi neposredne možnosti nakupa, ampak zato, ker se kar dve tretjini strank odločita za nakup zaradi dobre pretekle izkušnje, odlične obveščenosti in servisiranja v vsaki fazi nakupa (Marous, 2015).

Bankam in drugim organizacijam poslovanje zagotovo otežujejo pogosto spreminjajoča se in zmeraj zahtevnejša regulativa, predvsem pa nove konkurenčne organizacije, ki se pojavljajo na trgu in uporabljajo digitalno in mobilno tehnologijo ter ponujajo svoje storitve predvsem preko interneta, kar jim omogoča cenejše poslovanje, saj ne potrebujejo dragih fizičnih prodajaln.

Čeprav se prispevek nanaša na vse organizacije, zaradi večje konkretizacije obravnavam predvsem stanje v bankah.

2. RAZLOGI ZA DIGITALIZACIJO

Najpogostejši razlogi za digitalizacijo so želja po večanju obsega prodaje in potreba po zniževanju stroškov (BearingPoint Institute, 2015):

• spremenile so se navade komitentov, ki želijo bančne posle opravljati od koderkoli in kadarkoli s pomočjo svojega prenosnega telefona;

• znižale so se obrestne mere, kar pomeni manj prihodkov;

• poslabšale so se bonitetne ocene bank, kar pomeni dražji denar;

• pojav netradicionalnih ponudnikov finančnih storitev – od mladih zagonskih finančno-tehnoloških (start-up fintech) podjetij, ki uporabljajo najnovejšo tehnologijo ter tudi najnovejše znanje, do telekomunikacijskih podjetij in tehnoloških velikanov, kot so Google, Apple, Amazon, Samsung, Tencent in Alibaba, ki vedno bolj ponujajo svoje načine izvajanja finančnih transakcij, s čimer bankam odžirajo tržne deleže.

Banke želijo doseči rast s ponujanjem več digitalnih storitev, z zagotavljanjem učinkovitejšega poslovanja ter izboljšanjem diferenciacije izdelkov na obstoječem trgu, v manjši meri pa za vstop na nove trge.

67 % evropskih bank meni, da je digitalno poslovanje zelo pomembno za njihovo poslovanje, vendar je le 17 % bank doseglo visoko stopnjo digitalizacije v maloprodaji (BearingPoint Institute, 2015).

3. TVEGANJA

Potrošniki svoje telefone puščajo na nezavarovanih mestih; imajo vklopljeno avtomatsko prijavo (Auto sign-in) ali so stalno prijavljeni v posamezne aplikacije; odpirajo e-pošto s škodljivo programsko opremo (dnevno je na svetu poslanih 156 milijonov takšnih e-poštnih sporočil, 4 % poslanih je uspešnih (Bachtiar, 2015)); občutljive podatke objavljajo na socialnih omrežjih; osebne in druge zaupne podatke delijo z neznanimi osebami; več kot polovica se jih povezuje z nezavarovanimi Wi-Fi in drugimi omrežji ipd. Organizirani kriminal: hekerji (poleg profesionalnih hekerjev in kibernetskih teroristov so to tudi starejši najstniki in nezadovoljni (nekdanji) zaposleni) so organizirani, imajo napredna znanja in potrebno opremo. Varnostni timi v podjetjih so praviloma manj organizirani, saj pokrivajo številna obsežna področja, imajo omejena finančna sredstva, izobraževanje in IT-vire, s kolegi iz drugih organizacij si v panogi ne izmenjujejo informacij, povrhu vsega pa imajo še manjšo motivacijo. Najpogostejši kibernetski napadi so računalniški virusi in druga škodljiva programska koda, onemogočanje storitve, lažne internetne strani, kraja vstopnih gesel, osebnih in zaupnih podatkov, finančne goljufije idr.

80 % napadov izkorišča nevarnosti, za katere so že poznane rešitve oz. zaščite, vendar so napadi uspešni zaradi preslabega varnostnega zavedanja zaposlenih v banki, informatikov in predvsem potrošnikov. 15 % napadov bi bilo mogoče preprečiti z ustrezno varnostno strategijo (PWC, 2014). Veliko napadov je mogoče izvesti s programsko opremo, ki jo je mogoče v celoti ali skoraj brezplačno dobiti na internetu. Na internetu pa je mogoče za zelo malo denarja kupiti veliko aktivnih e-poštnih naslovov, številk kreditnih kartic in tudi uporabniških imen z pripadajočimi gesli, kar napade in zlorabe zelo olajša.

Občutno varnostno tveganje je tudi pomanjkljivo znanje na področju varnega programiranja spletnih aplikacij, kar s pridom uporabljajo hekerji. Tudi pomanjkljivo znanje informatikov je lahko razlog, da požarni zidovi, sistemi za preprečevanje vdorov in drugi varnostni sistemi ne delujejo tako, da bi čim bolj zaščitili notranji del omrežja, komunikacijske poti in samo delovanje spletne aplikacije.

V številnih IT-centrih je pomanjkljiva delitev dolžnosti, ne upošteva se načelo najmanj dovoljenega, informatiki imajo dostop do podatkov v produkcijskem okolju, za testne podatke se uporabljajo kopije produkcijskih podatkov, dostop do testnih podatkovnih baz ni tako omejen kot do produkcijskih baz, obnovitev podatkov zaradi velikosti podatkovnih baz realno ni mogoče izvesti dovolj hitro, banke nimajo zadostnega nadzora, kako zunanji izvajalec izvaja obdelave osebnih podatkov. Teoretično lahko gre narobe karkoli, zato je nemogoče ustvariti popoln popis področij, ki bi jih revizor informacijskih sistemov (odslej IS) pregledal. Prav zato je nujno potrebno, da revizor IS-jev na osnovi predrevizije zbere potrebne informacije, da lahko ustvari celovit revizijski program tako, da bo lahko na osnovi njegove izvedbe v celoti dosegel namen in cilj revizijskega pregleda, ki je bil predhodno usklajen z naročnikom.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: mag. Klavdija Erjavec, vir: revija Odvetnik, št. 4(77)/2016

Zakonodaja predvideva več oblik dela (pogodba o zaposlitvi za določen čas, pogodba o zaposlitvi za krajši delovni čas, delo na domu, začasno in občasno delo upokojencev, študentsko delo ipd.), ki delodajalcem omogočajo, da se lahko hitreje prilagodijo tržnim razmeram. Ne glede na to v praksi udeleženci na trgu dela sklepajo pogodbe, ki ne zajemajo dejanske oblike oziroma vsebine dela. Še vedno se zelo pogosto dogaja, da se sklepajo različne vrste pogodb civilnega prava (podjemne pogodbe, avtorske pogodbe, pogodbe o poslovnem sodelovanju), čeprav ima razmerje vse elemente delovnega razmerja, saj ga udeleženec na trgu dela (oziroma delavec) opravlja za plačilo, osebno in nepretrgano, pri tem pa delo hkrati opravlja po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Glede na veliko število zahtevkov se je že pred nekaj časa izoblikovala tudi sodna praksa v zvezi s tem, in sicer kako in v kakšnih rokih morajo (dejansko) delavci v takih primerih uveljavljati sodno varstvo. Ta sodna praksa pa se je v letošnjem letu povsem spremenila.

Dosedanja sodna praksa

Ugotovitev nezakonitosti odpovedi (prikrite) pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti (prikrite) pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko udeleženec na trgu dela kot delavec zahteva v 30 dneh od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem (tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1). V primeru, da (tudi civilnopravno) razmerje (ki ima vse elemente delovnega razmerja) že preneha, mora udeleženec na trgu dela kot delavec vložiti tožbo, s katero zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, in sicer v 30 dneh od dneva, ko je razmerje prenehalo.

Nekaj časa ni bilo jasno, kako je v primerih, ko udeleženci na trgu dela kot delavci vložijo tožbo za ugotovitev obstoja elementov delovnega razmerja ter priznanje pravic iz delovnega razmerja še v času, ko razmerje, ki ima vse elemente delovnega razmerja, še vedno obstaja, po vložitvi tožbe pa navedeno razmerje dejansko preneha. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem v odločbi opr. št. VIII Ips 45/2014 z dne 17. junija 2014 navedlo, da ker stranki nista bili več v pogodbenem razmerju, torej tudi ne v civilnem razmerju, ki bi lahko imelo elemente delovnega razmerja, bi tožnica za ugotovitev delovnega razmerja po tem datumu morala zahtevati tudi ugotovitev nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma razmerja, ki naj bi imelo elemente delovnega razmerja in ki je že pred tem prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas. Pri tem je še navedlo, da to ne velja le v primerih, če je pogodba o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem dejansko sklenjena in že obstaja delovno razmerje (za določen ali nedoločen čas), temveč tudi v primeru, ko delavec še v času razmerja, za katerega uveljavlja, da ima elemente delovnega razmerja, najprej zahteva ugotovitev obstoja delovnega razmerja, to razmerje pa pozneje preneha. Iz navedenega je tako izhajalo, da mora delavec v primeru, če je že v času obstoja razmerja, ki ima vse elemente delovnega razmerja, vložil tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, po prenehanju navedenega razmerja vložiti novo tožbo oziroma v zvezi s tem razširiti tožbeni zahtevek še na to. V nasprotnem primeru je bilo stališče Vrhovnega sodišča, da sodišče ne more priznati obstoja delovnega razmerja po poteku razmerja, ki ima vse elemente delovnega razmerja, če delavec ni zahteval ugotovitve nezakonitega prenehanja razmerja. Enako stališče glede sodnega varstva je Vrhovno sodišče zavzelo v odločbi opr. št. VIII Ips 70/2013 z dne 10. junija 2013.

V obrazložitvi odločbe opr. št. VIII Ips 54/2014 z dne 13. maja 2014 pa je Vrhovno sodišče navedlo, da ne drži revizijska teza, da je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja vseboval tudi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma prenehanja delovnega razmerja. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, že zaradi časovnega poteka celotnega postopka revidentkina zahteva za delodajalca, ki je bila predmet spora v obravnavani zadevi, ni mogla vsebovati izpodbijanja prenehanja delovnega razmerja, do katerega je prišlo šele v času sodnega postopka zoper negativno odločitev komisije. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da ji je prenehalo delovno razmerje s 30. junijem 2011, tj. dan po dnevu zadnjega opravljanja dela pri toženi stranki. Revizija pa obrazloženo ne izpodbija načina prenehanja delovnega razmerja, razen z že predstavljenim neutemeljenim stališčem glede vezanosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na prenehanje veljavnosti pogodbe o delu. Revidentka ni postavila zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, do katere je prišlo z dejanskim prenehanjem opravljanja dela in prejemanja plačila za to delo. Zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ima drugačno pravno naravo in delavcu ni treba vložiti predhodne zahteve za delodajalca za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja, kot jo mora delavec v času trajanja delovnega razmerja predhodno nasloviti na delodajalca pri priznanju obstoja delovnega razmerja in izstavitvi pisne pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče se je tudi v obrazložitvi odločbe opr. št. VIII Ips 228/2014 z dne 27. januarja 2015 izrecno sklicevalo na to, da ker v obravnavani zadevi tožnica zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni uveljavljala, je izpodbijana sodba pravilna in zakonita iz enakih razlogov, kot so navedeni v sodbah Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 54/2014 in VIII Ips 45/2014. Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v odločbi opr. št. VIII Ips 156/2014 z dne 18. novembra 2014.

Spremenjena sodna praksa

V sklepu opr. št. VIII Ips 258/2015 z dne 5. aprila 2016 je Vrhovno sodišče izrecno izpostavilo, da je v preteklosti, v sodbah, na kateri se sklicuje tudi sodišče druge stopnje, zastopalo stališče, da obstoja delovnega razmerja po tem, ko je razmerje, ki ga šteje za delovno, prenehalo, ni mogoče uveljaviti, če stranka ne postavi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja. Sklicevalo se je na to, da domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi obstoj pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki nista sklenili v pisni obliki, in da vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe pomeni kršitev pravice, zoper katero delavec lahko uveljavlja sodno varstvo le na način in v rokih, ki jih določa zakon. Posledica opustitve zahtevka za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja je bila zavrnitev zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, kljub temu, da so v razmerju, sicer predhodno urejenem s pogodbo civilnega prava, ugotovljeni elementi delovnega razmerja. Zakon pa roka in postopka za uveljavitev obstoja delovnega razmerja izrecno ne določa. Sodna praksa ju je izpeljala iz rokov in postopkov, ki se nanašajo na uveljavljanje pravic v zvezi s pogodbo o zaposlitvi (delovnim razmerjem) in odpovedjo oziroma prenehanjem veljavnosti.

Vendar se je, po mnenju Vrhovnega sodišča, prav v primerih, kot je obravnavani, ta praksa izkazala za neustrezno. Če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom, v povezavi z 20. oziroma 52. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), oziroma v skladu s 4. členom, v povezavi z 22. oziroma 54. členom ZDR-1, se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon (drugi odstavek 11. člena ZDR oziroma drugi odstavek 13. člena ZDR-1). Na podlagi te določbe oseba, ki po pogodbi civilnega prava opravlja delo, ki ima vse elemente delovnega razmerja, zahteva s tožbo ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Od te osebe, ki šele vloži tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja (ki jo utemeljuje z obstojem elementov delovnega razmerja), bi bilo neutemeljeno zahtevati, da postavi zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja (ali pogodbe o zaposlitvi), saj takega razmerja (niti take pogodbe) formalno še ni. V teh primerih mora zadoščati, da se tožba vloži med trajanjem ali še v 30 dneh po prenehanju razmerja, urejenega s pogodbo civilnega prava, in v tožbi postavi zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Petra Mlakar, vir: revija Denar (DIZI), št. 464/2016

V prejšnjem sestavku smo obravnavali problematiko razlikovanja poslovodenja in prokure ter vpliva na obdavčitev. Tokrat bomo na podlagi vaših primerov obravnavali vrste storitev, ki jih lahko posameznik v vlogi poslovodje oz. prokurista opravlja, da se tudi plačilo lahko opredeli kot dohodek iz delovnega razmerja. Teorijo bomo prikazali še s številkami.

Vprašanje - PRIMER 1

Gospa Jana G. iz okolice Ljubljane piše, da je direktorica v družbi z omejeno odgovornostjo, katere lastnik je njen mož. Gospa Jana je že upokojenka. Od svojih kolegic je slišala, da ji zaradi tega statusa družba ne sme izplačati dohodka za njeno delo. Poleg tega, da je direktorica v moževi družbi, namreč opravlja še storitve »deklice za vse« (skrbi za dostavo in odpremo poštnih pošiljk, prevaža pošiljke strankam, pakira izdelke in jih tudi predstavlja na domu svojih prijateljic … in še bi lahko napisala. Kot direktorica podpisuje računovodske dokumente in pogodbe s strankami. Mož, ki je prav tako upokojenec, pa kot prokurist skrbi za odnose s strankami, jih gosti na poslovnih kosilih in raznih prireditvah, poleg tega pa tudi vsakodnevno pakira izdelke za kupce. Po potrebi si pri delu pomagata s študenti.

Gospa Jana zdaj sprašuje, ali lahko prejme kakršnokoli plačilo za svoje delo in kako je to plačilo obdavčeno. Enako jo zanima tudi za moža.

Odgovor:

Spoštovani bralci, odgovor za gospo Jano velja za vse fizične osebe, ki opravljajo funkcijo poslovodje ali prokurista v družbi na podlagi različnih civilnih pogodb.

Če so posamezniki poslovodje oziroma prokuristi v tej družbi zaposleni na podlagi določil Zakona o delovnih razmerjih (imajo sklenjeno delovno razmerje), zanje ta odgovor ne velja.

Torej vsi, ki le pogodbeno opravljate funkcijo direktorja/prokurista (imate sklenjeno pogodbo o poslovodenju, mandatno pogodbo …) kot gospa Jana in njen mož, morate biti pozorni na vsebino dela, ki ga opravljate, saj se plačilo za različno vrsto dela tudi davčno različno obravnava.

V prejšnjem sestavku sem natančno navajala določbe Zakona o dohodnini, tokrat le na kratko: … kot dohodek iz delovnega razmerja se obdavči »le« tisti dohodek, ki je prejet za poslovodenje oziroma nadzor poslovnega subjekta.

Ga. Jana opravlja dve vrsti dela (enako njen mož):

• Ena vrsta dela je izvajanje funkcije.
• Druga vrsta dela je opravljanje ostalih storitev, ki ne spadajo v funkcijo poslovodenja (pakiranje izdelkov, transport pošte …).

Oba torej poleg izvajanja funkcije opravljata še druga dela, ki niso del opravljanja funkcije, kot navaja ZGD-1 (več o tem v reviji Denar številka 463, avgust 2016).

Plačilo za ta del drugih storitev se davčno po ZDoh-2 obravnava kot dohodke iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2.

Primer v številkah:

Ga. Jana ima sklenjeno pogodbo, in sicer: opravlja funkcijo direktorice 5 ur na mesec, za ostala dela pa bo na voljo 35 ur na mesec. Skupaj ima pogodbeno določen 40-urni mesec. V pogodbi ima določeno pavšalno plačilo 1.000 evrov bruto.

Izračun:

Opozorilo: izračuni so narejeni okvirno in so namenjeni izključno tej obravnavi.

Najprej moramo porazdeliti bruto znesek na posamezno vrsto storitev. Pri tem v pogodbi ni definirano, kolikšna je urna postavka za funkcijo in kolikšna za ostala dela. Torej pavšaliziramo v smislu, da je cena na uro enaka: 1.000/40 = 25 evrov.

Za poslovodenje ga. Jana prejme 125 evrov bruto, za preostala dela pa 875 evrov bruto.

Celoten članek je dostopen za naročnike!