Diplomirani geograf, svetovni podprvak v balinanju, podjetnik in lastnik podjetja Batagel & Co. s svetovno znanimi sesalniki, od leta 2010 koncesionar Postojnske jame. In potem: leta 2000 nagrada Gospodarske zbornice za posebne podjetniške in gospodarske dosežke, leta 2011 nagrada vzor podjetnika in nominiranec za podjetnika leta, nominiranec za Delovo osebnost.

TFL Glasnik:
Zagotovo sem kakšno nagrado izpustila. Na kaj ste od vsega tega najbolj ponosni?

Marjan Batagelj:
Na nagrade prav gotovo ne, ker nisem nikoli delal za nagrade. Nagrade so mi podeljevali. Nagrade so zunanja manifestacija mojega dela, in če so te  strokovne in če imajo neko podlago, naj bi bile tudi vzor na podjetniški poti, potem dosežejo svoj namen. So pa marsikatere tudi zgolj produkt tistih, ki so si jih izmislili. Te ne štejejo veliko. Meni osebno, tako v športu, so za temi nagradami stali neki osebni, višji cilji – temu rečem preprosto raven aspiracije.

Moja raven je na srečo tako visoka, da me nobena taka stvar ne izpolnjuje v celoti, kvečjemu nalaga dodatno obveznost. Vsaka nagrada je pač tudi javno izpostavljena, kar pomeni, da si še bolj na očeh, da moraš pokazati še več sposobnosti, še več socialnega čuta. To pa ni preprosto. Iz športa vem, da je veliko lažje priti na vrh, kot na vrhu tudi ostati in se vsak dan dokazovati. Konkurenti in zavistneži ne spijo!

TFL Glasnik:
Kje je zdaj vaše srce? V skupini Batagel & Co. ali v Postojnski jami? Verjamem, da je oboje težko usklajevati.

Marjan Batagelj:
Vedno se v celoti poistovetim samo z eno stvarjo. Podjetje Batagel & Co. je pač mati, nekakšna finančna institucija, ki skrbi za vse naše naložbe. Morda vam ni znano, da Postojnska jama ni naša edina naložba, saj je Batagel & Co. tudi lastnik Krasa opreme, hotela na Lošinju, ima finančne naložbe. To pomeni, da je  v tem trenutku podjetje Batagel & co. resnično finančna družba. Finance imam le toliko rad, kolikor znajo povedati o moji uspešnosti in pravilnosti odločitev. Precej bolje mi leži inovativno, organizacijsko delo, zato so moje srce, telo duša, zavest in podzavest trenutno v celoti v Postojnski jami. Drugače niti ne znam delati – nikoli dveh stvari hkrati. Usklajevanje obojega, skupine Batagel in Postojnske jame, je predvsem zahtevno in odgovorno opravilo.

TFL Glasnik:
Ste rojeni Postojnčan, ki je dobil v upravljanje oziroma postal koncesionar Postojnske jame. Izjemna kombinacija. Glede na vašo podjetniško žilico imate s Postojnsko jamo zagotovo velike načrte. Prebrala sem, da kanite v prvih petih letih vanjo vložiti 10 milijonov evrov. Kako uresničujete ta načrt – dve leti sta za vami?

Marjan Batagelj:
Ne vem, ali lahko o Postojnski jami govorimo samo kot o ekonomski kategoriji. Rojen sem v Postojni in sem z jamo živel od rojstva, bila je moje okno v svet in morda me je izoblikovala v širini razmišljanja. Še kot otrok sem spoznal večjezičnost, večkulturnost, množico ljudi, ki so občudovali našo Postojnsko jamo. Ne gre pozabiti, da je moja temeljna izobrazba regionalna geografija. Tako sem se šele z upravljanjem Postojnske jame vrnil tja, kjer sem v času študija videl svoje zanimanje. Srečo sem imel, da sem bil 20 let v popolnoma drugih poslovnih vodah, in združevanje tega znanja s strokovno izobrazbo – torej gre za  povezovanje ekonomije in geografije – je bilo res dobra kombinacija pri nakupu družbe Postojnska jama.

Ko prideš v Postojnsko jamo, ne prideš samo zato, da bi izračunal, koliko dobička ti bo prinesla, ampak smo se začeli spraševati, česa ni bilo narejenega v jami v zadnjih 20 ali 30 letih. Veliko ni bilo narejenega. Naše osredotočenje je bilo in je še vedno pospešeno vlaganje: najprej v jamo, potem pa še v okolico jame, ki prinaša zadovoljstvo gostov. Deset milijonov za prvih pet let bo premalo. Smo že krepko čez 3 milijone evrov investicij, a se je hitro pokazalo, da se čisto vsak denar, ki ga vložiš, zelo hitro vrača tudi v ekonomskem smislu. Veliko vlagamo tudi v elektronske medije in komunikacijo. To pušča na globalni ravni, prek svetovnega spleta, pozneje prek doživetja v jami, na obiskovalcih zelo močan vtis. In oni morajo o tem govoriti. To je najboljša reklama. Samo gostje so lahko sodniki našega dela. Ta jama ni pomembna samo zaradi slovenskega gosta in nacionalnega ponosa, precej pomembnejša je na globalni ravni. Zato z ženo Katjo, ki vodi marketing, od prvega dne predstavljava jamo kot svetovno znamenitost, prej pa so govorili zgolj o Postojnski jami. Ta miselni preskok o njeni pomembnosti, o njeni 200-letni zgodovini, njeni veličastnosti vzbuja drugačno doživljanje vseh tistih, ki nas obiščejo. Vedo, da gledajo in doživljajo nekaj sila pomembnega. Enkratno stvaritev narave.

TFL Glasnik:
Vi ste živi dokaz, kako lahko zasebni kapital naredi promocijo slovenskega turizma v svetovnem merilu. Je slovenska država to že opazila?

Marjan Batagelj:
Ni in ne verjamem, da kdaj bo. Morda nekateri posamezniki. To pa zato, ker se upravljanje večine naravnih in kulturnih znamenitosti zaupa javnim zavodom. Dokler ne bomo tega spremenili, bomo v situaciji, ki jo opisujem v nadaljevanju. Javni zavod je lahko zelo dober strokovni skrbnik same vrednote, saj si predstavlja, da njegova skrb temelji na nekem proračunskem denarju ali evropskih sredstvih, vendar je turizem povezan tudi z ekonomsko dejavnostjo – to pa je boj za gosta, za nekaj ne vnaprej določenega in predvidljivega. Pri tej dejavnosti moraš biti zelo proaktiven, moraš biti širok, moraš imeti sposobnost povezovanja ljudi, sposobnost ločevanja bistvenega od nebistvenega. Tega pa v javnih zavodih nekako zmanjka. Zmanjka morda tudi zavedanje, da je turizem dejavnost, ki poteka 365 dni na leto in 24 ur na dan. Dokler bo naš turizem temeljil zgolj na naravnih in kulturnih vrednotah samih po sebi, bo okorel. Do takrat tega preboja v svetovnem merilu ne bomo dosegli.

Pa še dva primera od zunaj, kjer ni nič boljše: Schönbrunn in Plitvice. Poskušamo se povezovati z obojimi in bi nam že zdavnaj uspelo, če ne bi bil Schönbrunn ravno tako po nekem posebnem vzorcu zaupan skupini ljudi, ki ga zgolj upravljajo in imajo prepoved kakršnega koli povezovanja s komer koli zunaj Avstrije – so javni zavod v nekem širšem smislu. Plitvice pa so ravno tako javni zavod in je vsako vodenje Plitvic odvisno od aktualne politike. Ravno ko smo prišli s projektom do dogovora, da bi združili Plitvice in Postojnsko jamo, kar bi služilo prvenstveno turističnim agencijam in gostom, so bile na Hrvaškem volitve, zamenjali so vodstvo in verjetno bomo potrebovali eno leto, da bomo v dogovorih tam, kjer smo že bili. Da bo novo vodstvo razumelo prednosti, ki jih to sodelovanje prinaša. Zdaj si pa zamislite, kako bi bilo, če bi tudi Plitvice upravljal neki zasebnik – verjetno bi že imeli skupni zemljevid.

Da ne bo nesporazumov: ni naš primer upravljanja Postojnske jame zagotovilo, da bo nekdo drug enako dobro ravnal z neko drugo naravno vrednoto zgolj zato, ker zagovarja zasebno-javno partnerstvo.

TFL Glasnik:
Ali nam lahko razložite ta dogovor z državo. Sodelujete z občino, za razvoj vlagate vaš zasebni kapital, kakšna pa je vloga države?

Marjan Batagelj:
Ta model je zelo transparenten in je zakonsko zelo dobro reguliran. V koncesijski pogodbi je zapisano vse o upravljanju in v njej se zelo jasno govori o tem, da se plačuje 30 odstotkov od vseh prihodkov, ki jih ustvariš z rabo naravne vrednote, oziroma ne manj kot 1,5 milijona evrov na leto. Upravičeni do teh sredstev sta občini Postojna in Pivka, država dobi zgolj 1 odstotek za upravljanje.

Kam gre denar od koncesije, se namreč včasih kar malo pozablja. In tega, kot vidite, ni malo. Se pravi, da se večina tega denarja vrača v domače okolje. Pri Postojnski jami je treba od začetka ločevati dvoje: naravno vrednoto kot tako, ki je last države in nikoli ne bo mogla biti last posameznika, in vlaganje v prav to vrednoto je stvar države. Po programu vlaganj naj bi se najmanj 25 odstotkov od koncesijskih dajatev, ki se jih ustvari, vračalo v samo jamo. Ta del moramo ločiti in mi tega ne plačujemo kot gospodarska družba, ampak država sama vlaga nazaj v jamo. Mi se razvijamo in investiramo v tistem delu premoženja, ki smo ga kupili zraven jame: od jamskega dvorca do hotela, restavracije, parkirišč, kar pa ni majhen zalogaj. Vsega skupaj več kot 12 milijonov evrov premoženja.

Kombinacija enega in drugega je pripeljala do tega, da sem prepoznal, da bo tudi v lastniški strukturi najbolje, da nismo 100-odstotni lastnik, ker bi zelo hitro prišlo do nerazumevanja in pritiskov iz ožjega  okolja. Ravno občina pa je predstavnica lokalne skupnosti. Veste, modela upravljanja Postojnske jame ne moremo razložiti vsakemu, ki od jame nekaj hoče. Zato se nam je zdelo poslovno primerno in sprejemljivo, da se v tistem delu, kjer bi ljudje pričakovali zastopanost javnega interesa, to dogaja prek lastniškega deleža, ki ga ima občina Postojna. Zato smo prodali 25 odstotkov in eno delnico družbe. Ta model razumejo vsi, ko jim ga razložiš. Seveda pa to še zdaleč ne pomeni, da vsi razumejo tudi zasebno-javno partnerstvo.

Naša družba ustvari približno 12 milijonov evrov prometa na leto, koncesijskih dajatev, davkov, nadomestil za uporabo stavbnih zemljišč pa je okoli 5,2 milijona. Tako velikega razmerja med prihodki in tovrstnimi odhodki ne boste našli nikjer, a še zmeraj bo marsikdo rekel, da jama da premalo. In to že 200 let.

TFL Glasnik:
Pa se vam bo ta kalkulacija izšla? Nekoč ste dejali, da si želite 600.000 do 650.000 gostov na letni ravni, ker se vam zdi ta številka primerna za obvladovanje, več pa naj bi bilo preveč.

Marjan Batagelj:
Na jamo moramo gledati kot na nekaj, kar bo večno, zato ne sme biti predmet uporabe zgolj nekega koncesijskega obdobja. Zmeraj bo veličastna, mi pa bomo v njeni zgodovini zapisani z malimi črkami. Zato ni napak, če si tudi z znanstvenega vidika postavimo neke okvire za racionalno rabo naravne vrednote. Svojo slavo pa ni nujno, da bo Postojnska jama nosila zgolj s številom obiskovalcev.

Pojavili sta se dve številki: milijon, ker je že imela milijon obiskovalcev, in kmalu sem to številko popravil na 650.000, kar naj bi bila optimalna raba jame, kar se po dveh letih kaže kot zelo sprejemljiva številka. Trenutno delamo s 530.000 obiskovalci, kar je neka spodnja meja tudi ekonomske uspešnosti. Verjetno bodo čas in znanstvena dognanja dali tudi druga izhodišča. Ne gre prehitevati in ne gre biti pohlepen.

TFL Glasnik:
Kaj bo vaš naslednji korak, saj ste mladi in polni energije. Vas lahko pričakujemo v politiki? Slovenska politika je popolnoma podhranjena z ljudmi, kot ste vi.

Marjan Batagelj:
Res zanimivo, da človek pri petdesetih deluje mlad. Hvala za kompliment. Pa šalo na stran. Leta 2000, ko sem dobil nagrado GZS, ki me je zelo prevzela, so mi prvič ponujali tudi politiko. Ljudi, ki so prišli k meni, sem vprašal, zakaj bi stopil v politiko? Rekli so, da moram to vedeti sam. Žal tega še danes ne vem. Zato tudi nisem v politiki. Težko bi rekel, da me boste videli v politiki, tudi zaradi mojih osebnostnih lastnosti. Politika mora sklepati kompromise, jaz pa sklepam kompromise samo takrat, ko so dobri. Žal moraš v politiki sklepati neke dogovore že samo zato, da beseda vsakega udeleženca nekaj velja. In to je katastrofalno slabo.

Močno dvomim, da bo gospodarstvenik, ki se je našel v svoji dejavnosti, to zapustil, saj bi s tem prišel v svoje nasprotje. Ve, kje je najboljši, in če pri 50 letih spoznava, da bi bil najboljši v politiki, potem je 30 let delal nekaj narobe ali pa na silo. Res pa je, da je to povezano tudi z osebnostjo in etiko posameznika. Ta pa v naši družbi ni ravno zgled.

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Marjan Batagelj:
Imam zelo preprost način razmišljanja, saj je moje sporočilo takšno, kot je moje delovanje. Vsak mora delovati skladno s svojim razumom in svojim prepričanjem. Biti voden po svojem lastnem razumu. Nekateri pravijo, da je to fraza, vendar ni. Vsak naš korak naj bo povezan s tem, kar ne pomeni trmastega vztrajanja pri nečem. Ta »sapere aude« (drzni si biti pameten, op. ur.), ki mu dajem globoko filozofsko držo vsakega posameznika, je vodilo, s katerim si lahko stalno v nekem prijetnem odnosu z okolico. Tudi takrat, ko okolica drugače razmišlja. Pustim drugače razmišljati, to pa ne pomeni, da se pustim podrejati. Slednje je smrt kreativnosti, sam pa hočem živeti svobodno in polno.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar