TFL Glasnik:
Ga. Urša Zgojznik, ste Slovenka leta 2018, predsednica nevladne organizacije Ekologi brez meja, s srcem in dušo zavezana okolju. Seveda najprej vprašanje: na kaj ste najbolj ponosni?

Urša Zgojznik:
Veliko ste našteli, ponosna pa sem na to, da imam pogum in si upam stopiti iz cone udobja; tudi pogovarjati se s tistimi, ki na prvo žogo mogoče niso moji zavezniki, ker res verjamem v to, da je treba sodelovati. Okolje je zame vrednota, ki presega vsak parcialni interes in mora presegati interes vsake organizacije, vsakega posameznika.

TFL Glasnik:
Kaj bi rekli o odnosu do okolja v Sloveniji? Kje vidite glavne izzive, ki jih moramo rešiti, in kaj imamo že dobro rešeno?

Urša Zgojznik:
V Sloveniji imamo odlične razmere za življenje, vendar se tega premalo zavedamo. To primerjam s tem, da dokler je neka stvar ali oseba na voljo, jo jemlješ kot samoumevno, ko je ni več, je problem. Zelo konkreten problem je lahko pitna voda. Imamo jo, pokritost s pitno vodo je v vseh občinah naravnost odlična, vendar se morajo naravni viri obnavljati. Tega pa ne delamo dovolj dobro. Se že kažejo vplivi pretirane rabe zemljišč, škropiv in podobnega. To se mi zdi vzorčni primer za vso državo: imamo ogromno danosti, ki se jih ne zavedamo dovolj.

Aktualen je še en primer: zelo smo usmerjeni v turizem, imamo kaj pokazati, ljudje nas res poznajo po odličnih naravnih danostih, vendar si bomo morali nekoč tudi sami povedati, da moramo postaviti mejo. V občutljivem gorskem svetu ali skritih kotičkih narave si ne moremo želeti trum turistov. Ta meja nam trenutno povzroča težave.

Zdi se mi, da imamo pri okolju ogromno dobrih praks, ne ukvarjamo pa se s tistimi, ki niso dobre. Bolj ko ne jih pometamo pod preprogo.

Seveda moram nasloviti tudi problem civilne družbe. Vedno ko gre za vprašanje okolja v lokalni skupnosti, je očiten problem tudi pogovor s civilno družbo, ki ga praviloma ni, kot da se politiki ljudi bojijo. Moja izkušnja je, da ko se pišejo zakoni ali se neki objekt umešča v prostor, se vse pripravi in da v javno obravnavo, ko je že zelo zmanjšana možnost vplivanja. Seveda so ljudje potem jezni, nihče jih ne posluša ali pa se jih označi kot tiste sitnobe tam nekje. Imamo kar nekaj lokalnih okoljskih problemov, ki kažejo na težavo dialoga s civilno družbo.

TFL Glasnik:
Kako bi to rešili?

Urša Zgojznik:
Samo dialog, dialog, dialog. Usmerjen pogovor. Če mora trajati dlje časa, naj traja, saj smo zapravili veliko pomembnih tem. Ne more biti dovolj, če organiziraš en posvet nekje pri koncu postopkov in se potem pogovarjaš z jeznimi občani. Ali pa se zgodi nesreča, se zakopavajo odpadki, vendar se o tem skoraj ne razpravlja, predvsem pa se stvari ne razloži odkrito in razumljivo, predstavi številk tako, da jih lahko vsak razume. Zelo me zanima tudi ta del in v tujini so mi kdaj povedali, da se včasih pogovarjajo tudi leta dolgo. Vendar je to edini način, če hočemo, da bo ta stvar sprejeta v lokalni skupnosti.

TFL Glasnik:
Pogovori torej že ob samih predlogih zakonodaje?

Urša Zgojznik:
Da, praksa je, da se zakon odpre za javno obravnavo za en mesec, včasih še za krajši čas, in se potem predloge iz javne razprave vključi ali pa ne. Včasih nisi niti prepričan o tem, kaj so v resnici sprejeli, ker ni povratnih informacij. Ob tem imamo še en manko. To je medresorsko delo. Ne more biti neka stvar pri okolju vezana zgolj in izključno na okolje, ker je vprašanje zelo pogosto vezano na kmetijstvo, gospodarstvo, zdravje, izobraževanje.

TFL Glasnik:
Verjetno manjka neka povezovalna institucija? Z žal odstopljenim ministrom se je začelo čutiti, da se je tema okolja začela naseljevati v vsakdanji jezik. Vam je to takrat kaj pomagalo pri reševanju problemov? Če sem vas prav razumela, se mi zdi, da manjka strategija, kaj Slovenija sploh hoče. Na vseh področjih, ne samo na okoljevarstvenem.

Urša Zgojznik:
Vizija o tem, kam bomo šli, je ključna stvar. Če razmišljam, kaj bi lahko bila vizija takšne male države, smo lahko pri zelenih rešitvah prvi – zeleno nam je res dano. Mi si ne bi smeli privoščiti problemov z odpadki. To je potem dvojnost. Zdi se mi, da imamo nihanja: pridejo novi ljudje, ki prinesejo pozitiven pogled na stvari, zgodijo se dobre akcije, vendar moram priznati, da so to bolj redki skoki, ki ne trajajo.

Spomnim se, ko smo pred desetimi leti začeli pripravljati akcijo Očistimo Slovenijo, ko smo bili res slabi v javnem diskurzu glede tem o odpadkih. Potem je več kot 270.000 ljudi čistilo odpadke v naravi. Odprli smo to temo v medijih in to je bilo izrazito opazno – zgodil se je preskok. Tudi prejšnji okoljski minister je vnesel ogromno pozitivnega. Zares ocenili bi ga lahko šele čez čas, vendar menim, da na takem mestu potrebujemo več trdne drže, več ambicioznosti. Resor okolja ne more biti podrejen drugim, a menim, da trenutno je.

TFL Glasnik:
Kandidirali ste na EU-volitvah in ne morem mimo vprašanja, zakaj so Slovenci v primerjavi z Evropo tako slabo volili za zelene? To je tudi kazalec, kje smo, saj imam včasih občutek, da se malo hecamo, da so nam zeleni malo za zraven. Govorimo veliko, ko pa se je treba odločiti, nas ni.

Urša Zgojznik:
Razlogov je več, začenši s splošno politično kulturo, ki je pač nimamo. Menim, da res nismo dobro izobraženi o demokratičnosti. Tudi ne razumemo prav dobro, kaj delamo v EU, kot da imamo 'tam gor' neki imaginarni ustroj, ki nam narekuje naš tempo – kar ne drži. EU nam ogromno daje, a več zgledov bi lahko tudi mi dali drugim. Moramo si priznati, da smo bolj sledilci kot pa kreatorji naše skupne prihodnosti.

Drugo je to, da smo imeli zeleno stranko, ki je pred desetletji dosegla določene uspehe, a je tudi zapustila precej grenkega priokusa. To sem opazila pred volitvami – ko omeniš to temo, vsak potegne ven te zgodbe. Meni bi se zdelo super, da bi že enkrat šli skozi to - čas je za nove poglede in politike. Razdrobljenost je naslednja stvar, povezovanje je vedno težko, tudi Zeleni Slovenije se potem niso odločili za priključitev k naši zgodbi.

Kar se je pokazalo v Nemčiji, je tretja stvar. Mladi pod 30 let so bili z naskokom za zelene. Mladih pa pri nas ne naslavljamo – od moje generacije navzdol je ogromno izgubljenih ljudi. Našim mladim je mar, vendar jim ne dajemo ničesar. Res pa je, da jih ne moremo več prinašati okoli – oni potrebujejo dolgoročen pogled, ker so na začetku življenjske poti, karierno pot, družinske poti. Potrebujejo močno vizijo.

Vendar nisem preveč pesimistična: pogovarjajmo se in poiščimo skupne točke. Sem optimistka in ne bom odnehala.

TFL Glasnik:
Ne boste odnehali. To pomeni kaj? Boste bolj intenzivno delovali v politiki?

Urša Zgojznik:
Sem popolnoma zavezana mojemu društvu Ekologi brez meja in vem, da sem stopila v povsem drugačne čevlje, ker je povezovanje med nevladniki in politiko slabo, kar se mi zdi celo neopravičeno. Ne moreš ves čas čistiti odpadkov, ne da bi se na sistemski ravni kaj spremenilo. Zamerila bi že sama sebi, če ne bi zahtevala več. Zato v tem trenutku ne morem biti preveč konkretna o svojih načrtih. Potrebujem malo miru, tudi da umirim glavo, dajmo času čas; ta hip se nikamor ne mudi.

TFL Glasnik:
Tudi naziv Slovenke leta ni naključje in je velika čast – ljudje so vas prepoznali kljub vaši mladosti. Tudi to je lahko popotnica, ki pomaga.

Urša Zgojznik:
Bila sem res presenečena, saj sem navajena, da je okolje marginalna tema. Vedno si siten, ljudi siliš v spremembe. Da ne govorim o izredno skromnem odzivu vsakokrat, ko v društvu zbiramo donacije, na prvem mestu so pri nas vendarle socialne teme. Ta naziv mi je dal nekaj vedeti: da smo morda zdaj tam, ko ima okolje neko težo in pomen. Rekla sem si, da je morda zdaj čas, da zahtevam več. Imam dober občutek in sem prepričana, da se mi bo pridružilo še več ljudi. Morali bomo dojeti, da politika kroji naše življenje, in morali bomo nehati s tem, da je na tem polju vse pokvarjeno, da se nič ne da, sicer nam bo šla volilna udeležba pod 20 odstotkov. Tedaj se bo s tem ukvarjala le peščica ljudi in dvomim, da bodo delali za okolje in za pravice ljudi.

TFL Glasnik:
Kakšno pa je vaše sporočilo Slovencem?

Urša Zgojznik:
Vedno rečem: zavedajmo se, da če se povežemo, lahko premikamo meje. Meni je to res kristalno jasno, saj so to moje izkušnje iz naših projektov. Prekinimo s politiko razdrobljenosti in razdvojenosti, začnimo raje razmišljati, kaj imamo dobrega pokazati drugim. Potem pa poprimimo za delo.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Saba Stančič

piše: mag. Mojca Kunšek

V začetku maja je bila objavljena nova Uredba o vodenju in vzdrževanju Poslovnega registra Slovenije (v nadaljevanju Uredba), ki se bo uporabljala od 9. junija 2019. Uredba prinaša nekaj sprememb pri prijavi za vpis v Poslovni register Slovenije (v nadaljevanju PRS) ter izvedbi vseh postopkov registracije samostojnega podjetnika.

V skladu s 3. členom Uredbe poslovni subjekt za vpis enote poslovnega registra v PRS, vpis sprememb podatkov in izbris enote iz poslovnega registra vloži prijavo v papirni ali elektronski obliki. Prijava mora biti podpisana z lastnoročnim ali elektronskim podpisom zastopnika poslovnega subjekta. Prijava v elektronski obliki se vloži z uporabo kvalificiranega potrdila za elektronski podpis, izdanega tudi za namen avtentikacije.

Če so izpolnjeni ustrezni tehnični pogoji, se lahko prijava v elektronski obliki vloži tudi neposredno prek informacijskega sistema za podporo poslovnim subjektom tj. eVEM. Pred vložitvijo prijave pa se lahko vlagatelj na spletni strani upravljalca PRS informira o vseh obrazcih, ki jih bo moral pri tem predložiti. Upravljalec PRS je Agencija RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES) in na njihovi spletni strani www.ajpes.si bodo od 8. julija 2019 dalje tudi vsi obrazci, ki jih določa Uredba oz. temeljni Zakon o poslovnem registru (ZPRS-1).

Eden od temeljnih namenov nove Uredbe je namreč spodbuditi registracijo samostojnih podjetnikov preko spleta. Dejstvo je namreč, da je rast uporabe spletnih rešitev skromna, spletne registracijske postopke je namreč v letu 2018 koristilo le 11 % samostojnih podjetnikov, čeprav je registracijo samostojnega podjetnika možno izvesti iz domačega naslonjača že vrsto let.

Bodoči samostojni podjetnik tako za vpis v PRS lahko vloži prijavo neposredno prek informacijskega sistema za podporo poslovnim subjektom, večina pa se še vedno odloči za prijavo na eni izmed točk za podporo poslovnim subjektom (VEM/SPOT). Bodoči poslovni subjekt pa lahko pošlje prijavo točki za podporo poslovnim subjektom tudi po pošti, če overi podpis na prijavi.

Pri tem samostojni podjetnik ob prijavi za vpis v poslovni register navede podatke iz drugega odstavka 74. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) kot na primer predlog datuma vpisa, ki je poznejši od dne vložitve prijave za vpis in ni daljši od enega meseca od dne vložitve prijave za vpis, firmo podjetnika in podatke o sedežu, podatke o podjetniku in zastopniku, navede dejavnosti, ki jih bo opravljal in druge podatke, če jih predpisuje zakon. V kolikor podjetnik ni lastnik objekta na poslovnem naslovu ali na poslovnem naslovu podružnice, navedenem v prijavi, mora prijavi priložiti overjeno izjavo lastnika objekta, da podjetniku dovoljuje poslovanje na tem naslovu. Izjave pa ni treba overiti, če lastnik objekta poda izjavo na točki VEM/SPOT ali če podjetnik pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti od Republike Slovenije, samoupravne lokalne skupnosti ali pristojnega državnega ali občinskega sklada, pristojnega za stanovanjske zadeve, na podlagi zakona, ki ureja stanovanjske stavbe.

Z Uredbo se spreminja tudi rok prijave sprememb v PRS in rok prijave prenehanja opravljanja dejavnosti, ki je odslej najdalj en mesec (prej 15 dni) pred začetkom veljavnosti spremembe ali izbrisa iz PRS. Izjema od navedenega je vpis enote poslovnega registra, ki se registrira pri drugem registrskem organu in ni subjekt vpisa v sodni register ter za enote poslovnega registra, ki se ustanovi na podlagi zakona in se ne registrira pri registrskem organu, za katere je potrebno opraviti vpis v PRS v 15 dneh po ustanovitvi ali nastanku spremembe (npr. odvetniki, notarji idr.).

V skladu s 14. členom Uredbe ob prijavi poslovnega subjekta upravljavec PRS določi tudi šifro glavne dejavnosti na podlagi predloga, navedenega v prijavi. Glavna dejavnost poslovnega subjekta je lahko le ena od registriranih dejavnosti poslovnega subjekta, predvidoma tista za katero prijavitelj meni, da bo ustvarjala najvišjo dodano vrednost. V kolikor kasneje nastopi sprememba izvajanja dejavnosti, pa lahko poslovni subjekt predlaga spremembo glavne dejavnosti in upravljavec registra na podlagi novih podatkov poslovnemu subjektu znova določi šifro glavne dejavnosti. Pri tem je naloga upravljavca PRS, da v primeru, ko ugotovi, da podatek o glavni dejavnosti enote poslovnega registra ne ustreza dejanskemu stanju, poslovni subjekt pozove, da le-ta uskladi podatke v poslovnem registru z dejanskim stanjem.

Temeljna odgovornost podjetnika je namreč ravno v tem, da so podatki v registru odraz dejanskega stanja in potrditev verodostojnosti njegovega delovanja, kar lahko vsak trenutek tudi dokazujejo ob nadzornem pregledu kateregakoli inšpekcijskega organa.

piše: Gašper Kosec, univerzitetni diplomirani pravnik, magister pravnih znanosti, doktor znanosti s področja prava

V zvezi z državno kobilarno Lipica se tudi eno leto po uveljavitvi novega zakona[1] v strokovni in širši laični javnosti še vedno postavlja vprašanje ustrezne pravnoorganizacijske oblike, v kateri naj poteka izvajanje palete različnih, kobilarni lastnih dejavnosti. Vprašanje je toliko bolj pereče, ker opravljanje dejavnosti predstavlja uporabo premoženja v lasti države, samo opravljanje dejavnosti pa poteka tako v posebnem javnopravnem režimu javne službe kot tudi pridobitno.

Opravljanje dejavnosti v državnih kobilarnah tudi primerjalnopravno prevladujoče poteka v eni od pravnoorganizacijskih oblik pravnih oseb. Pri tem na učinkovitost korporativnega upravljanja pomembno vpliva obstoj avtonomnega organa upravljanja, ki pa je odvisen od stopnje uveljavitve koncepta ločitve lastništva in upravljanja – ureditve odnosa med organi upravljanja družbe in »lastniki«. To pa je v največji meri doseženo pri pravnoorganizacijskih oblikah kapitalskih družb.

Za korporativno upravljanje so ključna upravljavska upravičenja, ki se pri korporacijah odražajo v članskih pravicah premoženjskega in upravljavskega tipa, pri pravnih osebah javnega prava pa se posebna upravljavska upravičenja odražajo v ustanoviteljskih pravicah, ki ustanovitelju omogočajo sprejemanje najpomembnejših strateških odločitev. To pa pomeni, da pri pravnih osebah javnega prava ne moremo govoriti o obstoju avtonomnega organa upravljanja. Ločenost funkcij vodenja in nadzora, zmanjšanje obsega neposrednega upravljanja, večja poslovna samostojnost in urejena korporativna odškodninska odgovornost so lastnosti, ki omogočajo večjo podjetnost in ustvarjalnost ter tudi večjo učinkovitost, kakovost in racionalnost opravljanja dejavnosti,[2] v največjem obsegu pa so udejanjene pri pravnoorganizacijskih oblikah kapitalskih družb.

Koncept ločitve lastništva in upravljanja pa je različno uresničen tudi pri posamezni pravnoorganizacijski obliki kapitalske družbe. Tako je uresničitev koncepta največja pri delniški družbi (d. d.), kjer upravljavsko strukturo, za razliko od družbe z omejeno odgovornostjo (d. o. o.), urejajo kogentne pravne norme.[3] Dodatno pa k uresničitvi pripomore izbrani dvotirni sistem upravljanja, kjer je glede na veljavno ureditev avtonomija urejanja upravljanja najmanjša. Obseg uresničitve koncepta je tako v prvi vrsti odvisen od tipa pravnoorganizacijske oblike gospodarske družbe, ki določa njeno upravljavsko strukturo, dodatno pa od izbranega sistema upravljanja. Podoben pomen za povečanje učinkovitosti korporativnega upravljanja, kot ga ima za družbe v zasebni lasti ločitev lastništva in upravljanja, ima za družbe v lasti države ločitev lastniške funkcije države od njenih preostalih funkcij,[4] kar ponovno zagotavlja avtonomijo organov upravljanja takšne družbe, in je predpogoj za strokovno, učinkovito in odgovorno korporativno upravljanje.[5]

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: dr. Katja Rašič, vir: revija Poslovodno računovodstvo, št. 1/2019

Živimo v času, v katerem ljudje uničujemo moralna načela in vrednote, korupcija zaupanje, banke gospodarstvo, šolstvo znanje, itd. Zemlja je namenjena preživetju vseh živih bitij, ne le človeštvu. BDP za družbeno odgovorno družbo ne pove bistva. Na dejansko stanje lahko vplivata država in politika, najbolj pa mi sami. Že desetletja se postavljajo vprašanja, kot so denimo: Ali je rast ekonomije, ki je prepuščena trgu, najboljša oziroma edina možna pot človeštva? Ali so stranski učinki rasti bruto domačega proizvoda (v nadaljevanju: BDP) na okolje in družbo, ki jih nekontrolirana rast povzroča, le zanemarljive stranske posledice? Ali je kakovost življenja človeštva odvisna od čim večje proizvodnje materialnih dobrin?

Politična ekonomija nima odgovornosti do družbe

Beseda “politična” se po svojem izvoru nanaša na celotno družbo, torej obravnava gospodarstvo kot celoto. Ekonomijo lahko opredelimo kot vedo o koristi, a v resnici gre za gospodarjenje z redkimi viri, pri katerem nastajajo in vplivajo odnosi med ljudmi po družbeni delitvi dela, v kateri ljudje sodelujejo, da se proizvaja, deli, menjuje in troši uporabna vrednost izdelkov in storitev. S prehodom v blagovno proizvodnjo, ne le za lastne potrebe, običajne v tisočletjih pretežno naturalne proizvodnje, je nastala tudi teorija o gospodarjenju – politična ekonomija, kasneje ekonomika (Horvat, 1983; Merhar, 1992; Samuelson, 1968), prav tako v dele gospodarjenja usmerjene ekonomike podjetij, zdravstva, kmetijstva itd.

Politika gospodarskih družb mora izpolnjevati interese vseh udeležencev, ne le lastnikov gospodarskih družb, z upoštevanjem novih vrednot, kulture, etike in norm ljudi (Quinn, 2006). Potrebna je inovacija upravljanja človeških virov, ki morajo temeljiti na povečevanju družbene odgovornosti in posameznikovega subjektivnega in objektivnega blagostanja (Mulej, 2009). Pri tem je družbena odgovornost v listini Evropske unije definirana kot odgovornost ljudi in njihovih organizacij za vplive na družbo, kot pot iz krize in zato kot dolžnost vplivnih, tudi vlad držav članic EU, ne več kot prostovoljna izbira kot prej (Evropska unija, 2011). Zato naj uporabljajo ISO 26000 o družbeni odgovornosti, ki vsebuje sedem osrednjih tematik, sedem načel in sedem korakov za širjenje družbeno odgovorne prakse; povezujejo jih trije osrednji pojmi v teoriji sistemov: soodvisnost (namesto etike neodvisnosti šefov in etike odvisnosti podrejenih, pa tudi neodvisnosti človeških problemov in specialistov, kot da so samozadostni), celovitost (namesto enostranskega in pristranskega, ki vodi v spreglede marsičesa, tudi bistvenega, ker je premalo interdisciplinarnega sodelovanja specialistov) in odgovornost (vsakogar za vplive na ljudi in naravo; namesto pravic vplivnih multinacionalk (danes je njihova prevlada še očitnejša, saj je številka organizacij narasla)), da so neodgovorni do okolja, narave in njenih resursov ter delavcev, ker niso vplivni, ker so nedotakljivi in finančno podrejeni). Družbena odgovornost pomeni torej netehnološki invencijso inovacijski difuzijski proces z bistvenim vplivom na vrednote, kulturo, etiko in norme ljudi in tako na znanje ter njegovo uporabo (Mulej, 2011). Potrebna je inovacija upravljanja človeških virov, ki morajo temeljiti na povečevanju družbene odgovornosti in posameznikovega subjektivnega in objektivnega blagostanja (Bulc, 2006).

Človeštvo je ob globalni družbeno ekonomski krizi, ki je nastala leta 2008, po svojih najvišjih organih objavilo, da je družbeno odgovornost, kot pot iz krize nujno aktivirati. Evropski BDP je v letu 2009 padel za 4 odstotke, brezposelnost pa je presegla 23 milijonov. Strategija mora dati učinkovit odgovor na gospodarsko in finančno krizo. Največ literature o družbeni odgovornosti se ukvarja z organizacijami, ne z družbo. Politično ekonomijo izriva ekonomika (ki pa ni niti zgodovinska niti razredna niti temeljna splošna ekonomska veda (prim.: Durjava, 1987), četudi sta obe potrebni. Podjetja so dolžna spoštovati normativne okvire varstva temeljnih človekovih pravic, glede katerih je dosežen splošen dogovor v različnih kulturah in družbah po svetu (Letnar Černič J, 2010). Splošna deklaracija človekovih pravic z resolucijo št. 217 A (III) v 28. členu določa, da je vsakdo upravičen do družbenega in mednarodnega reda, v katerem se lahko v polni meri uresničujejo pravice in svoboščine, v nadaljevanju pa v 39. členu navaja, da ima vsakdo dolžnosti do skupnosti, v kateri je edino mogoč svoboden in popoln razvoj njegove osebnosti. Korten (2009) predlaga ukrepe za ustvarjenje gospodarstva, ki izpolnjujejo merila gospodarskega zdravja. Predlagani ukrepi preusmerjajo pozornost ekonomske politike od skrbi za navidezno k skrbi za dejansko bogastvo; Wall Streetu je treba odvzeti nezaslužene dobičke; v tržne cene je treba vgraditi vse stroške, kajti zdaj dejansko subvencioniramo uničevanje narave – pogojev za svoj obstoj; v pravila gospodarskih družb je treba vnesti popolno osebno odgovornost lastnikov; vzpostaviti je treba oblast državnih organov nad enostranskimi gospodarstveniki; uporabiti je treba politiko, ki močno daje prednost velikosti gospodarskih družb po meri človeka in v lasti lokalnih deležnikov.

Kaj pa celotna družba in temeljna ekonomska teorija?

Družbena odgovornost je s človekovimi pravicami tesno povezana, zlasti družbena odgovornost družbe, in to (tudi) iz ekonomskih razlogov, saj spada odgovornost med temeljne ekonomske odnose, tudi družbeno-ekonomske. Temelj “Splošne deklaracije človekovih pravic” je varstvo kot temelj učinkovitega in pravičnega gospodarskega in družbenega razvoja. Pregled domače in svetovne literature in spoznanja o dani praksi so pokazala, da niti Slovenija niti ostali svet še nimata politične ekonomije družbeno odgovorne družbe.

Prvi korak v tej smeri je knjiga, ki predlaga rešitve za družbenoekonomske probleme našega časa: Uvod v politično ekonomijo družbeno odgovorne družbe (Matjaž Mulej, Viljem Merhar, Viktor Žakelj, idr., 2018). Gre namreč za odnose med ljudmi in družbenimi subjekti. Družbena odgovornost preprečuje veliko težav in stroškov. Knjiga je najnovejši dosežek raziskovanja v okviru IRDO in Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru. V 15 letih je namreč izšlo poleg 12 zbornikov konferenc o družbeni odgovornosti IRDO in okoli 20 knjig in zbirk člankov (v globalnih revijah o teoriji sistemov in kibernetiki). Samo pri slednjih je sodelovalo preko sto avtorjev iz preko trideset držav z vseh celin, v zbornikih pa še okoli tisoč iz veliko držav. Knjiga je nova in prva, a ne brez temeljev. V teoretičnem delu ter osnovah politične ekonomije in njenega razvoja kot alternative neoliberalni praksi, ki danes uničuje človeštvo, najdemo pregled kategorij politične ekonomije, ustreznih tudi za družbeno odgovorno družbo. Gospodarjenje povezuje trg in indikativno družbeno ekonomsko planiranje, pri čemer bodo izbrane družbenoekonomske organizacije imele pomembno vlogo. Pojasnjena je razlika med družbeno odgovornostjo podjetij in družbeno odgovorno družbo. Ker se mora vse to šele uveljaviti, je družbena odgovornost obravnavana tudi kot netehnološki invencijsko-inovacijsko-difuzijski proces. Uveljavljanje družbeno odgovorne družbe v praksi je prikazano na primeru Evropske unije, glede njene usmerjenosti glede družbene odgovornosti in trajnostnega razvoja, ki je tako bistvena sestavina družbene odgovornosti, da se pogosto izpostavlja samostojno. EU med drugim priporoča, da vsaka njena članica sprejme strategijo za uveljavljanje družbene odgovornosti, politične ekonomije kot temeljne ekonomske teorije sodobne družbe, povezavo med družbenim planom in trgom kot družbinima orodjema, ki uveljajata politično ekonomijo družbeno odgovorne družbe, bistvo družbene odgovornosti podjetij/organizacij kot bistveno vplivnih združb in družbene odgovornosti kot nujnega netehnološkega invencijsko-inovacijsko-difuzijskega procesa. Slovenija v tem pogledu zamuja.

Teoretični del omenjene knjige vključuje raznolike, a medsebojno komplementarne prispevke o evropskih vidikih družbene odgovornosti, slovenski strategiji glede nje, merjenju ekonomske uspešnosti v družbeno odgovorni družbi, hudi pravni napaki pri procesih denacionalizacije zaradi premajhnega pravnega znanja in premajhne družbene odgovornosti zelo vplivnih ljudi v Sloveniji danes, premajhni družbeni odgovornosti politikov in javnih medijev v Sloveniji danes, bistvu demokracije kot spletu vrednot, ne le formalne politične ureditve, v družbeno odgovorni družbi. Njihov skupni imenovalec je uveljavljanje družbene odgovornosti kot osebne lastnosti, da bi postala prevladujoča lastnost in dejavnost organizacij, celotne sodobne družbe in njenih organov, da bi tako našli pot iz sedanje globalne družbeno-ekonomske krize. Alternativa te poti je verjetno 3. svetovna vojna in s tem propad človeštva, vsaj njegove sedanje civilizacije. Človek je edino bitje, ki je ustvarjalno in inovativno, če je družbeno odgovoren, in hudo uničevalno, če ni družbeno odgovoren, tj. ne ravna primerno celovito, z etiko soodvisnosti in s sprejemom odgovornosti za svoje vplive na ljudi in naravo, tj. na družbo. Brez politične ekonomije družbeno odgovorne družbe človeštvo prakticira družbeno odgovorno obnašanje stežka. Podatki iz jeseni 2018, da človeštvo uničuje svoje življenjske pogoje, huje kot kadarkoli v zgodovini, zahtevajo družbeno odgovornost, da bi človeštvo preživelo (Matjaž Mulej, Viljem Merhar, Viktor Žakelj, idr., 2018). Družbena odgovornost se posameznika dotika tudi v kompromisih, skupnem odločanju in izražanju svojega mnenja.

Družbeno odgovorno gospodarjenje kliče po prevrednoteni Politični ekonomiji, razbremenjeni apologetike; zahteva premik poudarkov iz z delom ustvarjenega produktivnega bogastva - kapitala v posesti in upravljanju finančnih oligarhij - na primarne produkcijske faktorje. Te posreduje Zemlja - "mati" - in aktivira delo - "oče" (Petty - Štampar, 1952) bogastva narodov (Smith, 2010), ki pa sedaj "družno kličejo na pomoč" (Kocbek, 1979). Gre za družbeno odgovorno politično ekonomijo, ki bo teoretično utemeljevala predvsem zahtevo po redistribuciji dohodkov in premoženja, ki se ji upirajo monopolistični upravljalci finančnega kapitala - finančne oligarhije, ki so prenesle vodstveno oblastniško in podjetniško funkcijo na dobro plačane in družbeno premalo odgovorne apologetsko voljne in zavzete vodstvene kadre (Matjaž Mulej, Viljem Merhar, Viktor Žakelj, idr., 2018).

Ker so se razmere bolj spremenile kot indikatorji in torej informacijske podlage za poslovno in družbeno-ekonomsko odločanje, je problematika dejavnikov gospodarske rasti ena izmed pomembnejših tem finančne, gospodarske in socialne krize. Tehnično-tehnološke raziskave, inovativnost in znanje imajo ključno vlogo pri obravnavanju nekaterih glavnih problemov, s katerimi se srečuje EU. Da bi se družbeno odgovorna družba lahko uveljavila kot družbeno-ekonomska ureditev, morajo gospodarski učinki biti merljivi, a omejevanje na BDP tako merjenje otežuje, zato predlagamo dopolnitve. Višja kakovost življenja se v današnjem svetu kaže z večjim potrošništvom, na voljo je ogromno izdelkov po bistveno dostopnejših cenah, kot nekoč. Kot naprimer danes lahko kupiš deset enot, kot nekoč za ceno ene. Vprašanje pa je koliko vrst zares potrebujemo za kakovostno življenje in srečo.

BDP, pomemben in glavni gospodarski kazalnik

Leta 1950 je kot kazalnik blaginje prevladovala ekonomska rast oziroma rast BDP. V šestdesetih letih je z razvojem socialnih podatkov rast BDP zamenjal kazalnik rast BDP na prebivalca. Konec šestdesetih let je definicija blaginje dobila obsežnejši sistem kazalnikov s spodbujanjem razprav o osnovnih človekovih potrebah. V osemdesetih letih je definicija blaginje imela ekonomsko komponento z BDP na prebivalca kot merilom blaginje. V zadnjih letih se je zelo povečalo zanimanje za sestavljene ekonomske in družbene kazalnike kvalitete življenja. Mnoge skupnosti v Kanadi in ZDA so skušale razviti družbene kazalnike za spremljanje trendov in kvalitete življenja v dobrobit svojih prebivalcev. Poročilo o indikatorjih ekonomske in družbene kvalitete življenja prikazuje glavne indikatorje, ki so bili razviti na nacionalni in internacionalni ravni (Sharpe, 1999). Izhaja iz predpostavke, da so v poročilu zajeti vsi pomembni indeksi ekonomske in družbene kvalitete življenja, vključno z ekonomsko blaginjo, pristnimi indikatorji napredka, indeksom ekonomske kvalitete življenja, indeksom razvoja človeških virov, indeksom družbenega zdravja, indeksom kvalitete življenja in indeksom družbene kvalitete življenja. Posamezne indekse deli na tri sklope: indeksi, ki opredeljujejo doseženo oceno zgodovinske ocene trendov blaginje v Kanadi, indeksi, ki zagotavljajo navzkrižno nacionalno oceno stanja blaginje za določeno leto za več držav, ter indeksi, ki dajejo oceno trendov v blaginji po posameznih regijah Kanade. GK (merilo za statistično disperzijo, največkrat uporabljeno kot merilo neenakomerne porazdelitve dohodka in premoženja) meri neenakosti v distribuciji dohodkov, stopnja revščine je definirana kot delež gospodinjstev z dohodki, ki so nižji od polovice mediane, oziroma, kako je dohodek porazdeljen med prebivalce. Skupni indeks je tehtano povprečje indeksov revščine vseh enot ali gospodinjstev in GK (Murn, 2010). V primeru popolne enakosti dohodkov je enak nič, v primeru popolne neenakosti, kjer en prejemnik dobi ves dohodek, pa ena. Običajno se vrednosti GK gibljejo od 0,20 do 0,60 (Senjur, 1993, str. 380). Mednarodni denarni sklad svetuje, s kakšnimi vzorci naj države zmanjšujejo razlike med bogatimi in revnimi, saj preveč neenakosti škoduje gospodarski rasti (Stojan, 2014).

Smisel dosežkov, ki jih merimo z ekonomskimi merili, je del prispevka za zadovoljstvo in dobro počutje. Ekonomska merila ne povedo bistva in ne dajo primerno celovite podlage za ukrepanje. Zato bi morala politika v organizacijah bolj upoštevati dejavnike dobrega počutja sodelavcev – lastnega vrednotenja in čutenja njihovega življenja. A poslovna politika se pretirano ozko opira na ekonomske podatke, čeprav zanemarjajo in celo zavajajo o tem, kaj ljudi dejansko motivira. Pomembni neekonomski kazalniki dobrega počutja – motiviranja ljudi vključujejo socialni kapital, demokratično vodstvo in človekove pravice. Na delovnem mestu taki, navidezno neekonomski kazalniki vplivajo na zadovoljstvo in uspeh pri delu ter produktivnost pozitivno (Šarotar Žižek idr., 2009).

Celoten članek je dostopen za naročnike!