TFL Glasnik:
Dr. Verica Trstenjak, ste profesorica za evropsko pravo na Univerzi na Dunaju, doktorica pravnih znanosti z zares bogato kariero. Uveljavljena profesorica v tujini, sodnica na evropskem sodišču v Luksemburgu v letih od 2004 do 2006, generalna pravobranilka na Sodišču EU, z vrsto funkcij v slovenskih političnih institucijah pred tem, tudi generalna sekretarka vlade. Ste avtorica več kot 300 strokovnih člankov, knjig, veliko v tujini, in še bi lahko naštevala. Na kaj ste najbolj ponosni v vaši dosedanji karieri?

Verica Trstenjak:
Najbolj sem ponosna na vrednote, ki jih še vedno zagovarjam in ki jih živim: poštenost, pridnost, delavnost. Vem, da je klišejski odgovor, da sem ponosna kot mati. Na to sem seveda ponosna, ampak to je ponos na neko funkcijo, ki jo izvajam in ki mi je seveda zelo pomembna. Ponosna sem na mojo izobrazbo, notranje sem ponosna, da sem ostala zvesta sama sebi in mojim staršem oziroma njihovim vrednotam, ki jih še vedno živim, da mi je uspelo dokazati, da je mogoče tudi s temi vrednotami uspeti, in da se po toliko letih lahko še vedno s ponosom pogledam v ogledalo. Da mi je uspelo združiti vrednote, znanje, družino, kariero.

TFL Glasnik:
Vsekakor ste vse to zelo bogato dokazali in je korak v Evropo samo potrditev tega. Nadaljevala bi z vprašanjem, kaj pravzaprav pripovedujete Sloveniji in česa ona noče slišati?

Verica Trstenjak:
Slovenci si predstavljamo, da smo najboljši, da smo najuspešnejši in da imamo najlepšo državo. S slednjim bi se v celoti strinjala, da pa smo najboljši in najlepši, s tem se nekako ne morem strinjati, ker se je treba vedno primerjati z drugimi, posebno z boljšimi. Zato je treba Sloveniji včasih postaviti ogledalo. Kje so naše napake, kje se lahko izboljšamo. Kajti lahko smo najboljši, saj imamo vse možnosti. Zato denimo, kadar kritiziram sodstvo, delam to zato, da se stanje izboljša. Če bi želela, da se ne izboljša, tega ne bi rekla.

Poleg konkretnih zadev, o katerih govorim, da jih je treba izboljšati, je treba Slovencem povedati, da se je zgodil neki razpad vrednot, zato jim je treba dati večji poudarek. S pridnostjo je mogoče kaj doseči, z delavnostjo, s poštenostjo – sem sodi tudi plačevanje davkov in spoštovanje znanja. To pomeni, da se kariere ne dosegajo s poznanstvi, s sorodstvenimi vezmi, ampak s spoštovanjem znanja. Včeraj na prireditvi na švicarskem veleposlaništvu sem slišala zanimivo primerjavo: Slovenci bi radi imeli švicarske plače, davke pa bi plačevali po balkansko. To pa ne gre.

Negativno sliko in negativno smer nam dajejo ravno politiki. Lahko začnemo pri vladi, kjer se ne kadruje vedno po strokovnih kriterijih, ampak pogosto po zvezah, politični pripadnosti, družinski pripadnosti. Recimo, kljub poudarjanju o strokovnosti mene še nikoli niso povabili v nobeno strokovno komisijo, v kateri koli nadzorni svet, po drugi strani pa, kar zadeva politiko kot tako, se mi zdi večji problem funkcija predsednika države. On mladim in nam vsem daje popolnoma napačno sliko tega, kaj je naloga politike. Naloga politike ni objavljanje fotografij na instagramu, pa še to ne fotografij profesionalnega dela. Naloga resne politike in tega, kar sporoča ljudem, ni sekanje mesa, za kar imamo šolane mesarje, ni odvažanje smeti, ker imamo za to druge ljudi. Politik naj dela to, kar je njegova naloga, in daje mladim generacijam in nam vsem zgled, da je politika resno delo: jaz resno delam, da je vsem boljše. Jaz ne nabiram poceni političnih točk, jaz sem to prerasel. Uspehe se dosega z delom, ne z nastopanjem. Kolikokrat pa je šel predsednik opravljat taka dela brez navzočnosti medijev? Zares iz srca in prepričanja?

TFL Glasnik:
Nisem tega mislila, ampak se tukaj zastavi naslednje vprašanje. Če si kritičen, si takoj etiketiran. Kar ste povedali, je nedvomno res, vendar takoj dobite etiketo, kam sodite. Tudi če imate prav. V Sloveniji je tako močna politična polarizacija. Vi kot strokovnjakinja z dejansko evropsko kariero lahko govorite o tem, kdaj zares pride stroka na prvo mesto.

Verica Trstenjak:
Večkrat sem povedala, da me imajo zaradi slovenskih vrednot, o katerih sem govorila, tukaj za konservativno, čeprav sem po evropskih merilih blizu socialni demokraciji. V Sloveniji se ljudi uvršča predvsem po odnosu do bivšega režima in tudi po odnosu do Cerkve. Ko gre recimo za človekove pravice, mi je vseeno, ali je v postopku predsednik desne ali leve stranke. Je pa res, da me novinarji takrat ne vprašajo. Kot bi se enako oglasila, ko gre za korupcijo pri levem ali pri desnem politiku. Človekove pravice in pravna država ne morejo biti ne leve ne desne, so za vse in od vseh.

Problem etiketiranja je v Avstriji enak, saj nam je Avstrija kot majhna država v tem zelo podobno, vendar ko gre tam za strokovne funkcije, vseeno prevlada strokovnost.

TFL Glasnik:
To verjetno pogrešate v Sloveniji?

Verica Trstenjak:
Da, to pogrešam. Tukaj tega preskoka ni.

TFL Glasnik:
Kdaj se bo zgodil? Z novimi generacijami, ki bodo bolj izšolane, bolj nevtralne, ki bodo prišle iz evropskega izobraževanja, ki jim ga omogočajo novi sistemi? Mar potrebujemo naslednjih 25 let?

Verica Trstenjak:
Ne. Pri tem imajo pomembno vlogo mediji. Naj vseeno pripomnim, da sedanjega predsednika izjemno cenim, saj je demokrat v primerjavi z nekaterimi bivšimi predsedniki, ne cenim pa tega, kako opravlja to funkcijo. Opravičujem se, če se ponovno vrnem k temu, a če je medijem všeč, kar počne predsednik, dobijo mladi povsem napačno sliko. In to je odgovornost medijev.

Poglejte nemško politiko in Merklovo, ki je izjemno priljubljena. Vendar ona dela resno politično kariero in se ne ukvarja s poceni pridobivanjem točk. Ona za to nima časa. Tudi generacije v Franciji so ob teh spremembah pokazale, da želijo drugačno politiko, želijo odločnost, akcijo in ne poceni nabiranja političnih točk. Spremembe se dogajajo tudi v Sloveniji, vendar bi moral kdo tudi na teh najodgovornejših funkcijah, čeprav za ceno lastne izgube, na naslednjih volitvah pokazati tipično razliko med državnikom in politikom. Politik gleda samo naslednje volitve, državnik pa gleda dolgoročne interese države.

TFL Glasnik:
Torej je čas za novo generacijo politikov z drugačnimi predispozicijami, bi rekli. Kot na krožniku se mi ob tem ponuja vprašanje: ali se vidite v politiki?

Verica Trstenjak:
Vedno sem poudarjala, da sem znanstvenica, in še vedno tako čutim, zato se ne vidim na nekih izvršilnih funkcijah. Glede na volitve me zelo veliko ljudi in tudi resne organizacije sprašujejo, ali bi kandidirala na predsedniških volitvah, vendar se trenutno ne vidim na tem položaju. Tudi zaradi sprejemanja političnih funkcij v Sloveniji moraš predvsem posredovati formo manj kot vsebino. Jaz pa nisem igralka. Na izključujem v celoti, da bi kdaj kandidirala, mislim pa, da to ni moja prioriteta.

TFL Glasnik:
S čim se poleg profesorskega dela ukvarjate zdaj? Kolikor mi je znano, načrtujete poleti v Slovenijo pripeljati kar nekaj evropskih izobraževanj.

Verica Trstenjak:
Načrtujem pet poletnih šol: tri v Avstriji, letos sem predavateljica še na dveh v Sloveniji, ki so organizirane neodvisno od mene. V petek grem v Singapur na mednarodno konferenco, na kateri bom predavala o pomenu neodvisnosti državnih uradnikov in neobstoju korupcije za pravno državo, julija grem kot ekspert OZN za varstvo potrošnikov v Ženevo – žal me za to ni predlagala slovenska vlada – jeseni pa imam nekaj predavanj v ZDA.

TFL Glasnik:
Ves svet vas hoče, želijo vas poslušati, povsod gostujete kot predavateljica, a si ne morem kaj, da ne bi komentirala tega, da ste tudi vi dokaz, kako Slovenija ne mara svojih lastnih otrok. Menite, da se bomo kaj naučili iz tega?

Verica Trstenjak:
Nikoli se nisem videla kot žrtev, ker mi je domovina ogromno dala. Bolj me skrbi za mlade, ki se vračajo iz tujine, ki se vračajo z Oxforda, Harvarda in jih ne sprejmejo z odprtimi rokami. Govorili smo s švicarskimi štipendisti in so nekateri govorili o tem, zakaj se ne vrnejo. Imamo pa polna usta tega, kako se ponujajo možnosti mladim. Ponudb v resnici ni.

TFL Glasnik:
To je glavna težava Slovenije. Poznam kar nekaj takih primerov, z nekaterimi se dobro poznamo in natančno poznam njihove situacije. Kaj narediti?

Verica Trstenjak:
Spremeniti vrednote, vrednote pa lahko spremenimo mi sami, nato politika oziroma spet mi, da na volitvah izvolimo take, ki res delajo. Enkrat sem že povedala, da sem tudi sama imela drugačna pričakovanja do te vlade. Seveda morajo tudi mediji opozarjati na nepravilnosti. In potrebujemo sodstvo, ki bo učinkovito, nepristransko in neodvisno.

TFL Glasnik:
Nekoč sem slišala, da potrebujemo štiri milijone ljudi za ustrezno delovaje demokracije in sistemov.

Verica Trstenjak:
To težko ocenim. Tudi Avstrija je zelo zapeta in obremenjena s to majhnostjo, povezana z aferami. V primerjavi z Nemčijo, ki je toliko večja in kjer res podpirajo strokovnost. Švica je primer, da demokracija dobro deluje kljub njeni majhnostni. A potrebujemo kritično misleče, avtonomne in odgovorne državljane, ne le glede plač, tudi glede davkov.

TFL Glasnik:
Za konec še to vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Verica Trstenjak:
Ponotranjiti take vrednote, ki bodo vodile k uspehu, o teh vrednotah sem govorila prej. Pa še vrednotenje znanja in manj nevoščljivosti. Biti ponosni na uspešne: športnike, podjetnike, umetnike, znanstvenike … In zahtevati od tistih, ki odločajo v našem imenu, naj tako živijo, naj bodo povezovalni, ne razdruževalni. Biti zadovoljni, saj veliko stvari dobro deluje. Biti ponosni na našo domovino.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

piše: Simon Kolenc, FCCA, CFA, Poslovni biser in Izobraževalna hiša Cilj

Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde (IASB) je v maju 2017 končno izdal MSRP 17 - Zavarovalne pogodbe (MSRP 17). Pot se je začela že dolgo pred tem. V prvi fazi je odbor v letu 2004 izdal MSRP 4 – Zavarovalne pogodbe kot vmesni standard (prva uporaba v 2005), ki pa v resnici ni ravno reševal neprimerljivosti, ki se pojavlja med zavarovalnicami z različnih trgov. MSRP 17 bo v letnih poročilih obvezno veljaven s 1. januarjem 2021, ko bo nadomestil MSRP 4. Standard še ni sprejet v EU.

Uvod

Upravni odbor za mednarodne računovodske standarde (IASB) je v maju 2017 končno izdal MSRP 17 - Zavarovalne pogodbe (MSRP 17). Pot se je začela že dolgo pred tem. V prvi fazi je odbor v letu 2004 izdal MSRP 4 – Zavarovalne pogodbe kot vmesni standard (prva uporaba v 2005), ki pa v resnici ni ravno reševal neprimerljivosti, ki se pojavlja med zavarovalnicami z različnih trgov. MSRP 17 bo v letnih poročilih obvezno veljaven s 1. januarjem 2021, ko bo nadomestil MSRP 4. Standard še ni sprejet v EU.

Cilj

Glavni cilj MSRP 17 je zagotoviti globalno bolj uporaben in dosleden model zavarovalnih pogodb. Zaradi pripomb na revidirani osnutek za javno objavo iz leta 2013 (2013 ED) je IASB ponovno pregledal številne vidike svojega predlaganega modela. Ponovna obravnava je v model vnesla številne spremembe, vendar splošni cilj ostaja merjenje zavarovalnih pogodb na sedanji vrednosti, dobički iz pogodb pa se prepoznavajo v obdobju opravljanja storitve.

Model

V nasprotju z zahtevami v MSRP 4, ki večinoma slonijo na veljavnih lokalnih računovodskih usmeritvah, MSRP 17 nudi celovit model za zavarovalne pogodbe in zajema vse ustrezne računovodske vidike. Osnova MSRP 17 je v splošnem modelu »gradnikov« (angl. building block), dopolnjenim s:

• specifično prilagoditvijo za pogodbe z direktno udeležbo (pristop prilagodljivega zaslužka) in
• poenostavljenim pristopom (pristop z alokacijo premij), večinoma za kratkoročne pogodbe.

Model zahteva, da se zavarovalne obveznosti pripoznajo na podlagi trenutnih predpostavk na dan poročanja, izkaz poslovnega izida pa bo izkazoval »opravljene zavarovalne storitve« v obdobju poročanja. Zato model združuje trenutno vrednotenje bilance stanja z rezultati poslovanja skozi čas.

Glavne značilnosti

Glavne značilnosti novega računovodskega modela za zavarovalne pogodbe so:

• sedanja vrednost prihodnjih denarnih tokov, prilagojena za nefinančna tveganja (imenovana izpolnitveni denarni tokovi (angl. fulfillment cash flows)),
• pogodbena storitvena marža (PSM), ki predstavlja nerealizirane dobičke iz zavarovalne pogodbe, razmejene skozi čas trajanja pogodbe (kritja),
• določene prilagoditve v pričakovani sedanji vrednosti prihodnjih denarnih tokov, ki bodo poračunane s PSM in posledično razmejene v času trajanja pogodbe,
• vpliv sprememb diskontnih stopenj, ki bo na podlagi izbire računovodske politike pripoznan v izkazu poslovnega izida ali izkazu drugega vseobsegajočega donosa,
• zavarovalni prihodki in odhodki, ki bodo pripoznani v izkazu celotnega vseobsegajočega donosa na podlagi opravljanja storitev v določenem obdobju,
• zneski, ki jih bo zavarovalec prejel vedno in ne glede na to, ali bo prišlo do zavarovanega dogodka ali ne, ter ne bodo šli preko izkaza poslovnega izida, temveč neposredno v bilanco stanja,
• škodni rezultat (zaslužene premije manj škode), ki mora biti izkazan posebej od finančnih prihodkov in odhodkov iz naslova zavarovanj,
• obširna razkritja za zagotavljanje informacij glede prepoznanih zneskov iz naslova zavarovalnih pogodb ter glede na naravo in obseg tveganj, ki izhajajo iz teh pogodb.

Področje uporabe

MSRP 17 velja za vse vrste zavarovalnih pogodb (npr. življenjske, neživljenjske, zavarovalne in pozavarovalne) ne glede na to, kdo jih izda (tudi za družbe, ki niso zavarovalnice ali pozavarovalnice). Prav tako velja za določene garancije in finančne instrumente z možnostjo diskrecijske udeležbe.

Datum začetka veljavnosti in prehod

MSRP 17 je sprva treba uporabljati za obdobja, ki se začnejo s 1. januarjem 2021 ali po njem, pri čemer so zahtevani primerjalni podatki za poročanje. Predčasna uporaba je dovoljena, če podjetje uporablja tudi MSRP 9 – Finančni instrumenti in MSRP 15 – Prihodki iz pogodb s kupci, ali pred datumom, ko je MSRP 17 prvič uporabljen.

Odbor se je odločil o retrospektivnem pristopu za oceno PSM na dan prehoda (tj. na začetek letnega poročevalnega obdobja, neposredno pred datumom prve uporabe).

Vendar, če je polna uporaba za nazaj, kot je opredeljeno v MRS 8 – Računovodske usmeritve, spremembe računovodskih ocen in napake za skupino zavarovalnih pogodb neizvedljiva, mora podjetje izbrati eno od naslednjih dveh možnosti:

• prilagojen retrospektiven pristop: pristop temelji na razumnih in sprejemljivih informacijah, ki so na voljo brez neupravičenih stroškov in truda za podjetja,
• pristop poštene vrednosti: PSM se določi kot pozitivna razlika med pošteno vrednostjo, določeno v skladu z MSRP 13, in izpolnitvenimi denarnimi tokovi (vsaka negativna razlika se pripozna v zadržanem dobičku na dan prehoda). Ta alternativa prehoda na podlagi poštene vrednosti v MSRP 17 je nekaj novega v primerjavi z 2013 ED.

Če podjetje ne more pridobiti utemeljenih in podprtih informacij, potrebnih za uporabo prilagojenega retrospektivnega pristopa, mora uporabiti pristop poštene vrednosti.

Odbor si prizadeva uravnotežiti zapletenost, primerljivost in uporabnost pri prehodu na nov standard, zato bo določanje PSM pri prehodu ključnega pomena za dobičkonosnost zavarovalnih pogodb v letih po prehodu na nov standard.

Sklepna beseda

MSRP 17 bo povzročil velike spremembe v računovodskih izkazih družb, ki izdajajo zavarovalne pogodbe. Zelo bo vplival na podatke, IT in procese, ki se uporabljajo pri pripravi računovodskih izkazov ter tudi na vpletene zaposlene.

V člankih v prihodnjih mesecih pa podrobneje o posameznih delih novega standarda.

piše: Jakob Demšar, univ. dipl. pravnik, predsednik Društva kriminalistov Slovenije, vir: Zbornik - Izvedenstvo v teoriji in praksi, April 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede

V prispevku so prikazana resnična dejstva konkretne prometne nesreče, v kateri je izgubil življenje odličen državljan in pravnik ter skrben mož in oče. Sodni izvedenec prometne stroke je zaradi interesne povezave z odvetniki, zelo verjetno pa tudi ustrezne finančne nagrade, izdal pristrano izvedensko mnenje. Kljub prisegi in dostojanstvu svojega odgovornega dela, od katerega so odvisne usode ljudi. Zaradi njegovega ravnanja se je za žrtvino družino začela naporna in predvsem finančno draga pot iskanja pravičnosti skozi institucije sistema, ki ji še ni videti konca. Na anomalije je zato treba vedno znova opozarjati!

1 PROMETNA NESREČA

Sodnomedicinski zdravnik dr. Lobner kriminalistu Zimmermanu:

Že od nekdaj sovražim avtomobile. To so prava morilska orodja: vsaj nekaj tisoč potencialnih morilcev čepi za krmilom. (Hans Hellmut Kirst, 1974)

V soboto, 21. junija, se je D. K., uspešen poslovnež in pravnik, tik pred doktoratom znanosti, kot že mnogokrat doslej, usedel na svoje športno kolo, da odvozi ustaljeno turo od Bleda do Bohinjskega jezera in nazaj. Bil je v odlični fizični kondiciji. Od sina, hčerke in žene, ki mu je še pripravila lahek zajtrk, se je poslovil z nasmehom in obljubo, da bo še pred kosilom doma.

Na skoraj ravnem delu ceste je za D. K.-jem z osebnim avtom pripeljal voznik S. K., ki je bil na poti v službo v Bohinj. Voznik je iz blagega desnega ovinka pripeljal na ravnino, od koder je pregleden celotni potek ceste v dolžini najmanj 300 m. Kolesarja, ki je vozil pravilno ob desnem robu ceste (cesta je široka 6,70 m), ni videl. Sonce je vozniku sijalo v hrbet in ga ni moglo ovirati. Obstaja verjetnost, da je voznik med vožnjo telefoniral, vendar tega dejstva v postopku nihče ni preverjal. Kolesarja je zadel 40 cm od desnega roba vozišča. Prič, ki bi dogodek videle, ni bilo. Iz policijske kazenske ovadbe je razvidno, »da je s sprednjim delom vozila (poškodbe na vozilu med 30 in 40 cm od desnega roba) trčil v zadnje kolo kolesarja, ki je vozil pravilno ob desnem robu. Pred trčenjem voznik ni zaviral, saj na kraju ni bilo najdenih nobenih sledi. Hitrost vožnje je pričel zmanjševati šele po trčenju v kolesarja, vendar tudi to ni bilo nenadno, saj tudi po trčenju ni bilo vidnih nobenih sledi zaviranja«. Po trčenju je kolesarja vrglo na pokrov in streho vozila, nato pa je po 16 metrih od kraja trčenja padel nazaj na desno bankino, od tu pa »poletel« še 12,50 m na travnik in tam mrtev obležal. Kolo je vozilo stisnilo ob cesto in ga potiskalo pred seboj. Na vozišču so bile dobro vidne sledi potiskanja – vse od 40 do 110 cm od desnega roba vozišča. Voznik je takoj poklical na 112. Bil je trezen, imel je veljavno vozniško dovoljenje, vse kasnejše ugotovitve prometnih izvedencev ne kažejo, da bi prekoračil dovoljeno hitrost 90 km/h. Kraj nesreče sta si ogledali tudi dežurna tožilka in preiskovalna sodnica, ki je v zapisnik o ogledu med drugim zapisala: »Policisti so na desnem smernem vozišču, gledano iz smeri Bleda, s puščico že označili položaj kolesa ob trčenju. Simulirajo tudi položaj kolesa v trenutku, ko naj bi prišlo do trčenja. Ugotovim, da je to mesto približno 40 cm od desnega roba vozišča, kar se ujema tudi s širino poškodbe na os. avtu. Domnevno je kolesar vozil skrajno desno ob desnem robu vozišča…Na cesti tudi ni sledov zaviranja os. avta pred domnevnim mestom trčenja. Na kraju tudi ugotovim, da je voznik os. avta lahko videl pred seboj vozečega kolesarja na razdalji vsaj 200 m in da je imel zadostno preglednost. Pred domnevnim mestom trčenja ni nikakršnih sledov, da bi kolo vijugalo.« Voznik pri ogledu kraja prometne nesreče ni ugovarjal ugotovitvam prometnih policistov in preiskovalne sodnice. Le skrušeno je stokal, kaj je naredil.

Čez tri dni je bil voznik uradno zaslišan na policiji. Prišel je v spremstvu odvetnika, povedal pa le: »Zaradi šoka se spominjam le, da je kolesar pred mano nenadoma dvakrat spremenil smer, zaventilav je preko celotne ceste. Hotel sem se mu izogniti z umikanjem skrajno desno, vendar nisem uspel. Vozil sem precej pod omejitvijo. Zaenkrat lahko povem le-to.« Iz policijskega zapisnika ni razvidno, da bi mu policist postavljal še kakšna vprašanja. Precej hitro se je zadovoljil s popolnoma konfuzno izjavo. Zelo malo ljudi zares odgovori na zastavljeno vprašanje, še manj jih zna organizirati misli tako, da dodatnih informacij iz njih ni treba izvleči s podvprašanji. Zato mora usposobljen zasliševalec igrati arheologa med razvalinami sogovornikovih neprijetnih spominov. Pri policijskih zaslišanjih je treba spodbuditi neodločne in zvite ujeti na laži. Iz spoštovanja do strank v postopku in do sebe je treba pikolovsko izpraševati naprej, ne pa po treh nepovezanih stavkih zaključiti zapisnik.

2 KAZENSKI POSTOPEK

Na zahtevo državne tožilke je preiskovalna sodnica (PS) odločila, da se v tej zadevi opravi sodna preiskava, ker je bil podan utemeljen sum, da je voznik S. K. s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, ki je imela za posledico smrt ene osebe. PS je postavila tudi izvedenca cestno prometne stroke J. P, ki že desetletja izdeluje izvedenska mnenja za sodišče. Zaslišala je tudi voznika, ki pa se je naenkrat začel spominjati vseh podrobnosti, kar lahko kaže na to, da si jih popolnoma izmislil (osumljenec pač lahko laže v postopku) in izpilil s pomočjo odvetnika. Steber obrambe pa je predstavljalo dejstvo, da naj bi imel pokojni kolesar mišično popuščanje in da je zato kar »zaventilav« po cesti. PS je odredila tudi izvedenstvo v tej smeri. Izvedenka je s pregledom zdravstvene dokumentacije ugotovila, da gre za miastenijo gravis – avtoimuno bolezen z motnjo živčno-mišičnega prenosa, zato se je D. K. ustrezno zdravil. Njen zaključek je bil: »Miastenija gravis je kronična bolezen. Z ustrezno terapijo je stanje stabilno. Ob stabilnem stanju ni gibalnih moten. Glede na izvide medicinske dokumentacije oškodovanec ni imel gibalnih motenj med vožnjo s kolesom. Njegova bolezen ni vplivala na gibanje na dan nezgode!«

Voznik je preiskovalni sodnici povedal: »Spomnim se samo, da sem videl kolesarja. Ko sem že zmanjševal hitrost in ga hotel prehiteti, je naenkrat nekontrolirano zapeljal na levo stran (ops, miastenija gravis). Jaz sem še potrobil, takrat sem bil jezen, ker kolesar ni pogledal nazaj. Mislil sem, da bo zavil v vas Log. Hotel sem se poravnati nazaj na desno polovico vozišča. Takrat pa je on zelo na hitro, kot bi ga zgrabil krč (ops, spet miastenija gravis), zavil na desno stran vozišča… Jaz sem bil naravnost in sem ga zadel. Na vprašanje, da sem prej povedal, da je bil kolesar takrat v krču in če je bilo kaj videti, da je kolo poganjal, povem, da ne. Videti je bilo, kot da je otrdel.«

Sodni izvedenec za promet in raziskave prometnih nesreč in promet na splošno J. P. (takšen je njegov uradni naziv, s katerim nastopa pred sodišči) je na zahtevo sodišča izdelal izvedensko mnenje, ki kaže na popolno odsotnost ne samo stroke temveč tudi preprostega logičnega sklepanja. Malo verjetno je, da bi dolgoletni izvedenec klecnil na osnovnih tehničnih problemih. Tako pristransko izvedensko mnenje nedvomno kaže na to, da sta se z njim povezala osumljeni voznik in njegov odvetnik. Odvetnik sodnega izvedenca pozna že dolga leta, zato njun stik ni bil nič nenavadnega. Voznik izvedenca do takrat ni poznal, tako da je malo verjetno, da bi sam prepričeval izvedenca o svoji nedolžnosti. Ali je bil za izdelavo lažnega izvedenskega mnenja izvedencu ponujen denar, najbrž ne bomo nikoli izvedeli, dejstvo pa je, da se take pristranosti ne delajo zastonj. Izvedenec je svoje mnenje prikrojil tako, da je voznik naenkrat postal le tragični udeleženec prometne nesreče, ki je vozil po vseh predpisih, kolesar, ki je vozil pravilno ob desnem robu ceste, pa je postal sam sebi krvnik, ker je kar »ventilav« po cesti, malo na levo in malo na desno, pri čemur mu je »pomagala« tudi mistenia gravis.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Božena Macarol, dipl. ekon. (UN), vir: revija Denar, številka 471/2017

Namen tega članka je poudariti, kako pomembno je, da se podjetniki in lastniki družb (odslej tudi prenosniki, podjetniki …) pred nameravanim prenosom na naslednike z njimi in z ostalimi družinskimi člani najprej skrbno posvetujejo o svoji nameri. V njem vam posredujemo tudi nekaj izhodišč za razmišljanje, ki vam bodo pomagala do boljših odločitev glede prenosa premoženja na naslednike.

Pomembna je preudarna odločitev

Davčnim svetovalcem stranke vse pogosteje postavljajo vprašanja o možnih načinih prenosa podjetja (pri tem je mišljen prenos podjetja ali poslovnega deleža v gospodarski družbi) na njihove naslednike – najpogosteje na enega ali več otrok. Zanima jih predvsem, kako se pri prenosu izogniti nepotrebni obdavčitvi, manj pa, da je pred podpisom pogodbe o prenosu poslovnega premoženja treba rešiti kopico drugih vprašanj – navsezadnje tudi glede njihove nadaljnje vloge v podjetju po opravljenem prenosu na naslednike. Davčni svetovalci pogosto vstopimo v svetovalni proces šele takrat, ko naše stranke pomembne odločitve v zvezi z naštetimi vprašanji že sami sprejmejo brez ustrezne strokovne pomoči. Opažamo, da se lastniki poslovnega premoženja še vedno premalo zavedajo, da je prenos poslovnega premoženja skrbno načrtovani proces, ki praviloma traja več let. Najpomembneje je, da je prevzemnik, ki bo prevzel poslovodenje, skrbno izbran, da je primerno strokovno usposobljen in je iz »pravega testa« za vodenje zaposlenih. Ni odveč poudariti, kako pomembno je, da se ostali družinski člani, ki niso udeleženi v lastništvu in dejavnosti podjetja, strinjajo z nameravano delitvijo premoženja, še pomembneje pa je, da je ta pravična tudi do vseh ostalih morebitnih dedičev. Po smrti prenosnikov se najpogosteje zaplete prav zaradi slednjega.

Praviloma lahko začnemo razmišljati o prenosu določenega zasebnega ali poslovnega premoženja na naslednike šele, ko dobro razmislimo o ciljih za osebno življenje. Vedeti moramo, kje se v zasebnem življenju vidimo, na primer čez pet ali deset let, in kaj potrebujemo, da bomo tam, kjer si takrat želimo biti. Ko ozavestimo naše želje in potrebe, jih tudi finančno ovrednotimo. Nato ocenimo naše dohodke v naslednjih letih; še zlasti v teh časih dosledno upoštevamo »načelo previdnosti«. Na podlagi teh ocen bomo lažje ugotovili, ali nas del našega premoženja bolj bremeni (finančno in odgovornostno) kot pa nam koristi pri uresničevanju naših ciljev. Na podlagi spoznanj o svojih potrebah in zmožnostih lahko začnemo razmišljati o morebitnem prenosu dela ali celotnega podjetja na naslednike. Če imamo primerne naslednike, ki bodo z njim skrbno ravnali, je prenos nanje nekaj lepšega, kar se nam v življenju lahko zgodi, vendar ni vedno tako. Za sprejem pomembnih odločitev v zvezi s prenosom, ki jih kasneje ne bomo obžalovali, bo treba narediti številne korake, nekaj pomembnejših vam bomo v nadaljevanju tega članka tudi predstavili.

Dobra komunikacija v družini

Družine si prizadevajo svoje odnose urediti na različne načine. Počasi prihaja tudi k nam spoznanje, da se je treba za dobre odnose v družini najprej odločiti, nato pa si tudi zanje prizadevati in jih udejanjati. Temelj dobrim odnosom je iskrena, spoštljiva komunikacija, ki ne izključuje konfliktov, saj pogosto prav po njih spoznamo dejanske občutke bližnjih in tudi naše lastne, kar je zelo dragoceno. Pomembno je le, da znamo konflikte konstruktivno reševati in izvleči iz njih čim več pozitivnih spoznanj. Ta veščina ni dana vsakomur, zato se jo je pogosto treba priučiti s pomočjo različnih treningov, ki so danes na voljo, najbolje pa je, če te veščine pridobimo z vzgojo že od rane mladosti. V nasprotnem bo vsak družinski član vlekel na svojo stran, zato resnično uspe le malo prenosov podjetij na naslednje generacije.

Zberimo informacije

Prenos premoženja na naslednike je dolgoročen projekt, ki ga je treba organizirano voditi, najbolje po principih projektnega menedžmenta, in pri tem upoštevati vse možne prednosti, koristi, slabosti in nevarnosti tega dejanja. Zato je treba določiti, kateri družinski člani bodo morda udeleženi pri snovanju možnih rešitev pri prenosu, kdo bo vodil prenos podjetja, usklajeval posamezne aktivnosti in sprejemal pomembne odločitve. Treba je skrbno razmisliti, katere odločitve lahko družina sprejme sama oziroma s pomočjo računovodje, za katere pa bo potrebovala pomoč zunanjih svetovalcev. Znotraj projekta je treba podrobneje določiti posamezne aktivnosti, odgovorne osebe zanje in roke, v katerih morajo biti te aktivnosti zaključene. Določen mora biti tudi skrajni rok za prenos premoženja na prevzemnike. V nasprotnem sprejem odločitev in aktivnosti v zvezi z njimi prelagamo, kar je dodaten stres za vse udeležence.

Strokovna pomoč

Ob domnevi, da vemo, na koga, kdaj in kako bomo podjetje prenesli na naslednike, bomo za pravilno izvedbo prenosa podjetja potrebovali še dobrega pravnika, našega računovodjo, davčnega svetovalca, če bo potrebna revizija stvarnega vložka, pa tudi pooblaščenega revizorja.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Iz prakse za prakso, vir: revija SIR*IUS, številka 2/2017

Odbor sekcije pooblaščenih ocenjevalcev je prejel vprašanje, povezano z ocenjevanjem vrednosti premoženja s posebnim trgovalnim namenom, kadar se takšno premoženje ocenjuje za potrebe računovodskega poročanja. Primer se je nanašal na oceno vrednosti bencinskega servisa oziroma nepremičnin v sklopu bencinskega servisa, ki jih je revidirana družba prvič merila po modelu prevrednotenja oz. revalorizacije (ugotavljanje poštene vrednosti nepremičnin skladno z določili SRS 16 oz. MSRP 13).

Oceno vrednosti takšnega premoženja je v konkretnem primeru pripravil pooblaščeni ocenjevalec nepremičnin po "metodi dobička" (angl. profits method), kjer so pričakovani denarni tokovi temeljili na EBITDA (dobiček iz poslovanja pred davki in amortizacijo).

Pri tem so bile izpostavljene naslednje dileme:

1. Ali je uporaba metode dobička sprejemljiva za potrebe računovodskega poročanja, če gre za primer, ko podjetje vrednoti nepremičnine bencinskega servisa po modelu prevrednotenja oz. revalorizacije, sam ocenjevalec pa iz podane končne ugotovljene vrednosti, ki v bistvu predstavlja vrednost dela podjetja oz. obrata bencinskega servisa, zaradi neustrezne metodologije ne izpelje razdelitve vrednosti, ki pripada sami nepremičnini (npr. s kapitalizacijo najemnin za podobne bencinske servise), premičninam in podjetniku?
2. Ali uporaba WACC-a (povprečja tehtanih stroškov kapitala) pri diskontiranju denarnih tokov, ki izvirajo iz dejavnosti bencinskega servisa kot celote, onemogoča kasnejšo ustrezno porazdelitev diskontiranega rezultata oz. vrednosti na posamične elemente vrednosti (nepremičnine, premičnine, "posel") in bi bilo zaradi navedenega ustrezneje razdeliti že sam EBITDA na del, ki se nanaša na opredmetena sredstva (nepremičnine, premičnine) in neopredmetena sredstva, kasneje pa te donose, ki so npr. vezani na nepremično, kapitalizirati oz. diskontirati z uporabo ustrezne diskontne mere, izpeljane iz opazovanja donosov, nakazanih v cenah, plačanih za pravice na podobnih nepremičninah, s katerimi se trguje na trgu med tržnimi udeleženci?
3. Ali je v primeru ocenjevanja vrednosti za potrebe računovodskega poročanja zaradi določenih pomanjkljivosti, ki že v osnovi izvirajo iz na donosu zasnovanega načina pri porazdeljevanju vrednosti na posamične elemente (premičnine, nepremičnine, "posel"), ob predpostavki, da ni mogoče izvesti načina tržnih primerjav, možno kot zanesljive in primerne načine za ugotavljanje poštene vrednosti nepremičnin upoštevati le na donosu zasnovan način preko najemnin (to bi kazalo na to, da je uporaba metode dobičkov za potrebe računovodskega poročanja neustrezna oz. odvečna, saj bi lahko nepremičnine bencinskega servisa neposredno ocenili s kapitalizacijo najemnin) oz. nabavnovrednostni način (kljub vsem njegovim pomanjkljivostim)?

Ob upoštevanju zgoraj izpostavljenih vprašanj objavljamo strokovno razlago, ki smiselno odgovarja na zastavljena vprašanja, na koncu pa je zahtevan nabor znanj, potreben pooblaščenim ocenjevalcem vrednosti nepremičnin, če želijo strokovno izvesti ocene vrednosti premoženja s posebnim trgovalnim namenom. Navedeno velja za vse ocene vrednosti takšnega premoženja.

STROKOVNA RAZLAGA

1. Za premoženje s posebnim trgovalnim namenom (angl. trade related property) velja, da je praviloma namenjeno določenim vrstam dejavnosti, kjer nepremičnina odraža potencial takšne poslovne dejavnosti. Zato je sprejemljivo, da se takšna nepremičnina (navedeno velja tudi za oceno nepremičnin bencinskega servisa) oceni z uporabo metode dobička kot ene izmed metod v okviru na donosu zasnovanega načina, ne glede na dejansko opredeljen namen ocenjevanja vrednosti (tudi v primerih, ko gre za ugotavljanje poštene vrednosti nepremičnine – bencinskega servisa, v skladu z zahtevami SRS 16 oziroma MSRP 13).
   
   Z uporabo metode dobička (glede na to, da se denarni tok pri takšnem izračunu praviloma nanaša na celotno dejavnost, še posebej, kadar izhajamo iz t. i. EBITDA) dobimo oceno vrednosti, ki se ne nanaša zgolj na nepremičnino, temveč tudi na druga sredstva, ki sodelujejo pri ustvarjanju navedenih denarnih tokov (v konkretnem primeru ocene bencinskega servisa npr. tudi premičnine, neopredmetena sredstva ipd.). Ker gre v tem primeru za denar ustvarjajočo enoto, mora ocenjevalec, kadar ocenjuje nepremičnino bencinskega servisa, za potrebe računovodskega poročanja (v konkretnem primeru ugotavljanje poštene vrednosti po SRS 16 ali MSRP 13) obvezno poskrbeti za to, da z ustreznimi metodami in postopki ocenjeno vrednost, ki jo je dobil na podlagi metode dobička, smiselno razdeli na del, ki se nanaša na nepremičnino bencinskega servisa in na ostala opredmetena in neopredmetena sredstva denar ustvarjajoče enote.
   
   
2. Diskontna mera, ki se uporabi pri diskontiranju pričakovanih bodočih denarnih tokov, mora biti obvezno vedno opredeljena tako, da je vsebinsko skladna z denarnimi tokovi. Če so denarni tokovi pri oceni vrednosti bencinskega servisa opredeljeni kot denarni tokovi "dejavnosti" (izhodišče EBITDA), morajo biti diskontirani z diskontno mero, ki se nanaša na dejavnost, kar je praviloma povprečni tehtani strošek kapitala (WACC).

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: Thierry Wickers, vir: revija Odvetnik, številka 2(80)/2017

Digitalna revolucija odvetnikom ne prizanaša, temveč jih zadeva tako v zasebnem smislu kot tudi poklicnem. Informacijska tehnologija povzroča temeljno preoblikovanje dejavnosti odvetnikov, ki bodo lahko kmalu uporabljali tudi umetno inteligenco in napovedovalno pravičnost (fr. la justice prédictive, angl. predictive justice). Trgu pravnih storitev se obeta velik razvoj, saj trenutni model ne daje zadovoljivih rezultatov, čeprav se odvetnikom morda ne zdi tako.

Odvetniki v digitalnem svetu

Digitalna revolucija odvetnikom ne prizanaša, temveč jih zadeva tako v zasebnem smislu kot tudi poklicnem. Informacijska tehnologija povzroča temeljno preoblikovanje dejavnosti odvetnikov, ki bodo lahko kmalu uporabljali tudi umetno inteligenco in napovedovalno pravičnost (fr. la justice prédictive, angl. predictive justice). Trgu pravnih storitev se obeta velik razvoj, saj trenutni model ne daje zadovoljivih rezultatov, čeprav se odvetnikom morda ne zdi tako.

Na trgu so se že začeli uveljavljati novi igralci s področja ponujanja pravnih storitev z uporabo tehnologije (pravna tehnologija, angl. legaltech), ki zaradi boljšega poznavanja razmer kot odvetniki že ponujajo nove storitve. Ti namreč precej bolje kot odvetniki razumejo, da ljudje danes rešitve za svoje težave najprej poiščemo na internetu. Z zagotavljanjem odgovorov na vprašanja uporabnikov lahko ti novi igralci nadzirajo dostop do odvetnikov. Samo z regulativnimi ukrepi tega trenda ne bomo mogli ustaviti.

Namesto tega morajo odvetniki sprejeti to novo orodje, ki jim je na voljo, in se s prilagajanjem svoje ponudbe ustrezno odzivati na potrebe tega ogromnega potencialnega trga pravnih storitev. Nikakršnega razloga ni, da tega ne bi mogli storiti in da zapravljamo čas.

Paradoks dostopa do prava

Odvetniki so razvili zelo stabilen model ponujanja pravnih storitev. Bolj ali manj je povsod enak, kar je razlog za to, da ima odvetniški poklic kljub različnim normativnim okoljem skupne značilnosti, še zlasti na področju etičnih načel (neodvisnost, poklicna tajnost, poklicna kvalificiranost, ureditev nasprotja interesov).

Odvetnikova ponudba ima po navadi štiri glavne značilnosti:

1. odvetniki svojim strankam zagotavljajo rešitve, ki so individualizirane in »narejene po meri«. Gre za zagotavljanje personaliziranih odgovorov na individualizirane probleme, po navadi v živo med odvetnikom in njegovo stranko;
2. odvetniki ne ponujajo »palete« produktov s prilagajanjem razmerja med ceno in kakovostjo. Posamezna odvetniška pisarna zagotavlja vse pravne storitve na enak način z namenom doseganja enakih rezultatov. Kakovost storitev je nespremenljiva in je zagotovljena vsem strankam na enak način (ni odvisna od strankine finančne situacije);
3. odvetniki si prizadevajo za najvišjo kakovost storitev. Svojim strankam si v vseh okoliščinah prizadevajo zagotoviti najboljšo storitev, kot jo lahko;
4. vsak odvetnikov produkt je narejen posamično. Zato so pravne storitve zelo drage.

Ocenjevanje ustreznosti takega sistema in preverjanje njegove zmogljivosti pri zagotavljanju dostopa do prava je dolgo temeljilo na kvantitativnih raziskavah – merjenju aktivnosti pravosodnega sistema, številu obravnavanih zadev, hitrosti postopkov itd.

Najnovejše raziskave se tega lotevajo drugače, saj je njihov cilj ponuditi razumevanje, kako se ljudje pri spopadanju s pravnimi težavami odzivajo in ali jih ponujene pravne storitve ustrezno odpravijo. Te študije – prve so bile opravljene že v 80. letih 20. stoletja v ZDA – so pokazale na obstoj vrzeli na področju pravičnosti, saj je delež posameznikov in gospodarskih družb, ki ne uporabljajo odvetniških storitev, čedalje večji.

Celoten članek je dostopen za naročnike!