Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 20. junij 2017 / številka 20

Za nami je še ena uspešna sezona TFL Glasnika, e-tednika naše družbe in portala Tax-Fin-Lex, ki ga vsak torek prejme skoraj 40.000 bralcev. Z današnjo številko zaključujemo sezono ter se od vas do septembra 2017 poslavljamo. Še enkrat se spomnimo, koga vse smo gostili v intervjujih ter kaj vse smo delali in dosegli v tej sezoni.

V tokratni Temi tedna predstavljamo prispevek mag. pravnih znanosti Tamare Prezelj iz revije Denar z naslovom Oprostitev zdravstvenih storitev - 1. del. Avtorica v prispevku razlaga, da je Finančna uprava RS nedavno objavila pojasnilo DDV-obravnava zdravstvenih storitev, iz katerega izhaja, da niso vse zdravstvene storitve nujno in vedno oproščene plačila DDV.

S pravnega področja izpostavljamo članek Standardi usposobljenosti sodnega izvedenca, nikakor pa po svoji zanimivosti ne zaostaja prispevek Nekatera vprašanja preiskovanja pri odvetniku v luči presoje Evropskega sodišča za človekove pravice. Z davčnega področja tokrat objavljamo članek Javno naročanje inovativnih storitev, s finančnega področja pa članek z naslovom Izzivi uporabe netvegane donosnosti v razmerah izjemno nizkih ali negativnih obrestnih mer.

Vabljeni k branju in prijetne počitnice!

Pogovor
TFL Glasnik: Za konec sezone že druga zlata bonitetna odličnost

TFL

Za nami je še ena uspešna sezona TFL Glasnika, e-tednika naše družbe in portala Tax-Fin-Lex, ki ga vsak torek prejme skoraj 40.000 bralcev, in jo z današnjo številko zaključujemo ter se od vas do septembra 2017 poslavljamo.

Koga vse smo gostili v intervjujih, kaj so prinesle Teme tedna in kaj redno tedensko poročanje o zakonodajnih novostih v Lex-Klipingu in Lex-Koledarju ter kaj strokovni pravni članki, si izvolite ogledati v arhivu vseh številk TFL Glasnika.

Intervjuji

V šesti sezoni intervjujev smo gostili zanimive goste:

Mlade izjemno uspešne podjetnice in podjetnike, nekatere že uveljavljene, druge, ki na to pot šele stopajo: Andraž Erzin, ki dela v Londonu v finančnem svetu, Mark Boris Andrijanič, slovenski predstavnik Uberja, Sandra Turnšek iz bio mlekarne, Niko Slavnić, uspešen podjetnik in poslovni angel, in zlata gazela Matej Košmrlj. Posebej zanimivi so bili Slovenci, ki postavljajo Slovenijo na zemljevid sveta - Draško Veselinovič v Evropo in Ajša Vodnik z ameriško trgovinsko zbornico pri nas. Kako se lahko dela v javnem sektorju uspešno, je povedala direktorica Ajpesa Mojca Kunšek, kakšne pa so ovire v njem, pa Aleksandra Velkovrh. Brez pravnikov seveda ne gre, tudi tokrat je bil izbor poseben: predsednica ustavnega sodišča Jadranka Sovdat, odvetnika Miha Šipec in Drago Demšar ter odvetnica Vesna Cukrov, bivša predsednica državne revizijske komisije, ter Jasna Murgel, poslanka s posebno zgodbo, pa Saša Kovačič s pogledom na vlogo sodobnega pravnika. Katarina Kresal in Aleš Zalar ter Marko Djinović so spregovorili o arbitraži in mediaciji. Brez finančnikov in revizorjev tudi ne gre, o aktualnem je spregovoril Simon Kolenc. O tradicionalni indijski medicini je govoril Gregor Kos, o IT-ju pa Lenart J. Kučić. Kako pomembnem je humor, nam je povedal Gašper Tič.

Obiskali smo odlične prireditve - Mednarodno davčno konferenco, Evropsko pravo in Slovenija, Pravo gospodarskih družb, Dneve insolvenčnega prava ter že tretjič Prav(n)o rešitev, ki jo pripravljajo bodoči pravniki, ter Mednarodno davčno konferenco, ki jo je gostila Zbornica davčnih svetovalcev. Nekaj je bilo tudi lastnih prispevkov: Jesenska rast slovenske samozavesti, Novice, ki jih ni, Potrebe javnega uslužbenca, Odločitev. In slovo od Cankarja, Okolje potrebuje svoj LIFE in tudi svoj Tax-fin-Lex.

 

TFL

 

Sodobni portal Tax-Fin-Lex

Vse leto smo skrbno polnili vsebine portala Tax-Fin-Lex, kar je tudi naše osnovno poslanstvo. Veljavna zakonodaja v obliki čistopisov, sodna praksa vseh sodišč s povezavami na zakonodajo, pa strokovni članki ter vrsta ostalih vsebin in storitev obveščanja so nepogrešljiva vsakodnevna orodja za pravnike, davčnike, finančnike in vse podjetnike in strokovnjake.

Po dobrem letu delovanja prenovljenega portala Tax-Fin-Lex lahko ugotovimo, da ste ga uporabniki odlično sprejeli, s pridom uporabljate vse njegove izboljšave, kot so:

  • vaše osebno namizje (dashboard)
  • vaši osebni komentarji pri členu predpisa
  • iskanje čistopisa na določen dan

Več o uporabnosti portala si oglejte na kratkih video posnetkih, kjer boste v nekaj minutah izvedeli vse!

Vabljeni tudi, da ga čim prej preizkusite!

 

TFL

 

Novost: e-paketi

Novost prejšnje in te sezone so e-paketi, kot smo po novem poimenovali nove produkte, katerih osrednji del predstavlja tematsko področje, s katerega je zbrana vsa zakonodaja, sodna praksa, itd. ter e-komentar zakona, ki so ga pripravili ugledni avtorji, ali pa zgledi knjiženj na računovodsko-finančnem področju. Največja prednost e-paketov je, da vse dokumente sproti ažuriramo.

-          e-paket SRS 2016 z zgledi knjiženj

-          e-paket MSRP z zgledi knjiženj

-          e-paket Delovna razmerja (z e-komentarjem zakona)

-          e-paket Varstvo okolja (z e-komentarjem zakona)

-          e-paket Javno naročanje (z e-komentarjem zakona)

-          e-paket INS (z e-komentarjem ZFPPIPP)

TFL

 

Še več vsebin: revije

Izšli so tri nove revije v e-obliki, Zbornik znanstvenih razprav, Pravni letopis in Javna uprava, vse pripravljene za uporabo v TFL Standardu. Sedaj lahko na portalu dostopate že do 12 revij.

 

TFL

 

Izobraževanja: Pravna stroka ter davčna, finančna in ostala področja

V sodelovanju s Pravno fakulteto v Ljubljani ter Pravno fakulteto v Mariboru smo bili organizator ali pokrovitelj odmevnih dogodkov: Dnevov insolvenčnega prava, Dnevov stvarnega prava, Dnevov civilnega in gospodarskega prava ter Dogodka gospodarski subjekti na trgu in Evropske dimenzije. Vsakega od dogodkov se je udeležilo okrog 150 udeležencev. Tudi TFL Seminarji, ki smo jih organizirali kot sodobno in aktualno izobraževanje, so bili obiskani in udeleženci zelo zadovoljni.

 

TFL

 

Dogodek: Najuglednejši strokovnjaki že 11. izbor

V decembru 2016 smo enajstič gostili Najuglednejšega davčnega, finančnega in pravnega strokovnjaka po izboru uporabnikov portala Tax-Fin-Lex. Naziv so prejeli Ivan Simič, Jožko Peterlin in Klemen Jaklič.

 

TFL

 

Evropa: Dobili smo projekt LIFE

V maju 2017 smo iz Evrope prejeli najlepšo novico: Uspešni smo bili pri prijavi na projekt LIFE s projektom s področja okoljskega upravljanja in informacij: ECOLEX LIFE. Cilj projekta je povečevanje ozaveščenosti o okoljski odgovornosti, kar bo mogoče doseči prek obvladovanja vse zakonodaje in obveščanja ter izdelave posameznih paketov za določene uporabnike. To je izredno priznanje Evrope za portal TFL, saj so nas dejansko prepoznali kot sodobno platformo, ki bo vse to omogočila.


TFL

 

Nagrada: Zlata bonitetna odličnost AAA – že drugo leto zapored

V juniju 2017 smo drugo leto zapored prejeli zlato bonitetno odličnost AAA. Lansko leto, ko smo ga prejeli prvič, smo morali pred tem tri leta zapored pridobiti bonitetno oceno AAA. Prejemniki zlate bonitetne odličnosti v naši branži, kjer je 368 podjetij, so le 4 podjetja. Certifikat bonitetne odličnosti, ki ga podeljuje bonitetna hiša Bisnode, je evropsko priznan in razpoznaven. Poleg tega smo že peto leto prejemniki znaka SME Excelent.

 

TFL

 

Kdo vse stoji za tem

Ekipo, ki vse to pripravlja, sestavljajo visoko usposobljeni strokovnjaki. Povprečje kaže na skoraj univerzitetno stopnjo izobrazbe, starost 37 let, zaposlenih malo več kot polovica žensk, slaba polovica moških, tretjina pravnikov, tretjina ekonomistov, tretjina IT-jevcev.

 

TFL

 

Spoštovani bralci, naj vam ob koncu zaželimo mirno poletje, predajte se brezskrbnim dnem ter poskrbite za aktivni počitek, da ujamete novo energijo za načrte v naslednji sezoni.

Srečno!

Ekipa Tax-Fin-Lex

Tema tedna
Oprostitev zdravstvenih storitev - 1.del

Tamara Prezelj

piše: Tamara Prezelj, mag. pravnih znanosti, vir: revija Denar 472/2017

Zakon o DDV v 1. in 2. točki prvega odstavka 42. člena določa oprostitve za zdravstvene storitve. Finančna uprava RS je nedavno objavila pojasnilo DDV-obravnava zdravstvenih storitev, št. 4230-193/2017-1, z dne 24. marca 2017, iz katerega izhaja, da niso vse zdravstvene storitve nujno in vedno oproščene plačila DDV. Tako stališče je marsikoga presenetilo, saj je do zdaj med zavezanci veljalo, da se DDV na storitve, opravljene v okviru zdravstvene dejavnosti, ne plačuje. Pojasnilo ni posledica nikakršne spremembe zakonodaje in tudi ne pomeni odstopa od dosedanjih stališč, gre zgolj za to, da se je FURS očitno namenil – tako kot pred leti pri zobozdravnikih – preveriti poslovanje tega sektorja. Menimo, da DDV pri tem ne bo njihov niti edini niti ključni cilj.

Niso oproščene vse storitve zdravstvene oskrbe, ampak samo tiste, ki so zadosti kakovostne ob upoštevanju poklicne izobrazbe oseb, ki te storitve opravljajo

Zakon o DDV v 1. in 2. točki prvega odstavka 42. člena določa oprostitve za zdravstvene storitve. Finančna uprava RS je nedavno objavila pojasnilo DDV-obravnava zdravstvenih storitev, št. 4230-193/2017-1, z dne 24. marca 2017, iz katerega izhaja, da niso vse zdravstvene storitve nujno in vedno oproščene plačila DDV. Tako stališče je marsikoga presenetilo, saj je do zdaj med zavezanci veljalo, da se DDV na storitve, opravljene v okviru zdravstvene dejavnosti, ne plačuje. Pojasnilo ni posledica nikakršne spremembe zakonodaje in tudi ne pomeni odstopa od dosedanjih stališč, gre zgolj za to, da se je FURS očitno namenil – tako kot pred leti pri zobozdravnikih – preveriti poslovanje tega sektorja. Menimo, da DDV pri tem ne bo njihov niti edini niti ključni cilj.

Uvod

Obseg učinkovanja oprostitev iz Zakona o DDV (ZDDV-1) in Pravilnika o izvajanju ZDDV-1 je težko razbrati, da je omejen na storitve z določenimi značilnostmi, je celo povsem nerazvidno. Bolj jasno, do kod oprostitve sežejo, nam postane šele, ko preučimo sodbe, v katerih Sodišče EU razlaga namen oprostitev na splošno, poseben namen, ki se zasleduje z oprostitvami dejavnosti v javnem interesu in s tem zdravstvenih storitev, načela, ki pri tem veljajo, (potreben ali dopusten) status izvajalcev in pogoje za to, da se oprostitev razširi na nekatere dobave blaga in storitve, ki so z zdravstvenimi »tesno povezane«.

Vse to bomo skušali sistematično povzeti v nadaljevanju. Že vnaprej pa lahko opozorimo, da iz sodb razberemo zgolj namen določb direktive, pravila in načela za njihovo razlago, ne pa tudi presoje posameznih situacij. Sodišče EU namreč v skladu s svojo vlogo ne odloča o sporu v konkretnem primeru, ampak zgolj razlaga pravo EU in s tem daje usmeritve nacionalnemu sodišču, ki je vprašanje zastavilo, in ki na koncu s pomočjo te razlage razsodi v posamezni zadevi.

Splošno o oprostitvah znotraj DDV-sistema

Direktiva o DDV opredeljuje zelo široko področje uporabe DDV s tem, da v 2. členu med obdavčljive transakcije poleg uvoza blaga zajame tudi dobave blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju države za plačilo.

V skladu z ustaljeno sodno prakso oprostitve pomenijo samostojne pojme prava Unije, katerih namen je izogniti se razlikam pri uporabi ureditve DDV v različnih državah članicah.

Iz sodne prakse v zvezi z Direktivo o DDV je razvidno, da se izrazi, uporabljeni za opis oprostitev, razlagajo ozko, saj oprostitve pomenijo izjeme od splošnega načela, da se DDV plača za vsako dobavo blaga in storitev, ki jo davčni zavezanec opravi za plačilo. Vendar pa mora biti razlaga teh izrazov v skladu s cilji, ki se jim sledi z navedenimi oprostitvami, in mora spoštovati načelo davčne nevtralnosti, ki je neločljivo povezano s skupnim sistemom DDV.

Pravilo ozke razlage ne pomeni, da je treba izraze, uporabljene za opredelitev oprostitev, razlagati tako, da bi se jim odvzeli učinki, načelo davčne nevtralnosti pa med drugim preprečuje, da bi se davčni zavezanci, ki opravljajo enake dejavnosti, obravnavali različno, kar zadeva obdavčitev z DDV.

Pravila za razlago oprostitev veljajo tudi za razlago posebnih pogojev, ki se zahtevajo za uveljavljanje teh oprostitev, in zlasti za te, ki se nanašajo na kakovost ali istovetnost gospodarskega subjekta, ki opravlja storitve, za katere je mogoča oprostitev.

Oprostitve za dejavnosti v javnem interesu

Oprostitve za dejavnosti v javnem interesu sodijo med t. i. neprave oprostitve, za katere je značilno, da zavezancu ne dajejo pravice do odbitka vstopnega DDV. Če se pri nabavah blaga in storitev, ki se opravijo v zvezi s temi transakcijami, plača DDV, je posledica oprostitve ta, da se plačilu DDV izogne zgolj dodana vrednost, ki jo v okviru storitve ustvari subjekt, ki je do uporabe oprostitve upravičen, in ne celotna vrednost storitve.

Storitve, ki spadajo v 42. člen ZDDV-1, se ne vštevajo v obdavčljivi promet, po katerem se presoja obveznost identifikacije (malih) davčnih zavezancev za DDV, ne glede na to, ali so to edine transakcije, ki jih opravljajo, ali se poleg njih ukvarjajo tudi z dobavami blaga in storitev drugačne vrste.

Namen oprostitev iz 132. člena Direktive o DDV ni oprostitev vseh dejavnosti, ki so v javnem interesu, ampak samo tistih, ki so v njem naštete in podrobno opisane.

Oprostitve zdravstvenih storitev, kot jih določata ZDDV-1 in pravilnik na podlagi Direktive o DDV

Splošno

Oprostitve za zdravstvene storitve so v domači zakonodaji določene v 1. in2. točki prvega odstavka 42. člena ZDDV-1, ki določa »oproščene dejavnosti v javnem interesu«. 132. člen Direktive o DDV, iz katerega izhajajo, pravi:

1. Države članice oprostijo naslednje transakcije:

  1. bolnišnično in zdravstveno oskrbo ter z njo tesno povezane dejavnosti, ki jih opravljajo osebe javnega prava ali jih pod socialnimi pogoji, primerljivimi s pogoji, ki veljajo za osebe javnega prava, opravljajo bolnišnice, centri za zdravljenje in diagnostiko ter druge uradno priznane ustanove podobne vrste;
  2. zdravstveno oskrbo oseb pri opravljanju medicinske in paramedicinske poklicne dejavnosti, kot jo opredeli posamezna država članica.

Zakon o DDV določa, da so plačila DDV oproščene:

  1. bolnišnična in zunajbolnišnična zdravstvena oskrba in z njo neposredno povezane dejavnosti, ki jih kot javno službo opravljajo javni zdravstveni zavodi ali druge osebe na podlagi koncesije, in
  2. zdravstvena oskrba, ki jo zdravstveni delavci opravljajo v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti.

Iz navedenega lahko razberemo, da se uporaba oprostitev pogojuje s posebnim (i) statusom izvajalca in (ii) vsebino opravljene storitve. Za uporabo oprostitve mora zavezanec (poleg drugih) izpolnjevati oba navedena pogoja.

V nadaljevanju bomo v zvezi z navedenima določbama uporabljali okrajšavo 1. točka ali 2. točka, če bomo mislili na določbo 1. odst. 42. člena ZDDV-1, in točka b ali točka c, če bo šlo za določbi 132. člena Direktive.

Pogoj statusa izvajalca

Status izvajalca po 1. točki

Po točki b 1. odst. 132. člena Direktive so plačila DDV oproščene bolnišnična in zdravstvena oskrba ter z njo tesno povezane dejavnosti, ki jih opravljajo osebe javnega prava, bolnišnice, centri za zdravljenje in diagnostiko ter druge uradno priznane ustanove podobne vrste, ki storitve opravljajo pod socialnimi pogoji, primerljivimi s pogoji, ki veljajo za osebe javnega prava.

V točki b Direktive so torej zajete ustanove s posebnim statusom. Gre za uradno priznane ustanove, ki imajo socialne cilje, kot je na primer varstvo zdravja. Določanje pravil za priznanje subjekta za »drugo uradno priznano ustanovo podobne vrste« je pristojnost nacionalnega prava posamezne države članice. Tako priznanje ne predvideva formalnega postopka in ni nujno, da tak postopek izhaja iz nacionalnih davčnih določb.

Pri določanju, katere ustanove je treba priznati v smislu te določbe, morajo nacionalni organi v skladu s pravom Unije in pod nadzorom nacionalnih sodišč upoštevati več dejavnikov, ki vključujejo: javni interes dejavnosti zadevnega davčnega zavezanca, dejstvo, da so bili drugi davčni zavezanci, ki opravljajo enake dejavnosti, že priznani, dejstvo, da stroške zadevnih storitev eventualno v glavnem krijejo sheme zdravstvenega zavarovanja ali drugi organi zdravstvenega varstva, kar pa ne pomeni, da je treba oprostitev sistematično izključiti, če storitve ne plačajo organi zdravstvenega zavarovanja.

Gre predvsem za dejavnik, ki ga je treba pretehtati in ki bi ga bilo mogoče izravnati na primer s potrebo po zagotovitvi enakega obravnavanja. Iz sodne prakse je namreč razvidno, da če je na primer položaj davčnega zavezanca primerljiv s položajem drugih subjektov, ki zagotavljajo enake storitve v primerljivih položajih, samo dejstvo, da stroškov teh storitev ne krijejo v celoti organi zdravstvenega zavarovanja, ne utemeljuje različnega obravnavanja ponudnikov za namene DDV.

Zakon o DDV na podlagi točke b prvega odstavka 132. člena v 1. točko uvršča javne zdravstvene zavode in druge osebe, ki poleg njih na podlagi koncesije opravljajo javno službo.

Upravičence do oprostitve glede na pogoj statusa zakon določi ožje kot direktiva, saj kot obvezno predpisuje konkretno pravno obliko (javni zdravstveni zavodi) in funkcijo (opravljanje javne službe na podlagi koncesije).

Pri tem izpusti druge subjekte, ki so omenjeni v direktivi (bolnišnice, ustanove, kot so diagnostični in zdravstveni centri), ki niso osebe javnega prava, a opravljajo enake storitve pod primerljivimi pogoji, in druge uradno priznane ustanove, vključi pa druge osebe, ki opravljajo javno službo na podlagi koncesije.

Razumemo, da koncesija pomeni, da subjekt »opravlja storitve v primerljivih socialnih pogojih, kot veljajo za javne zdravstvene zavode«, pri čemer se zastavi vprašanje, ali se zasebniki s koncesijo države uvrščajo v oprostitev po 1. ali po 2. točki. Glede na besedilo direktive je naše mnenje, da v 2.

Kriterij za razmejevanje med oprostitvama po točkah b in c Direktive o DDV (tj. 1. in 2. točko 42. člena ZDDV-1) je namreč po pojasnilu Sodišča EU manj narava storitve kot kraj, kjer se storitev opravlja. V skladu s točko b se oproščajo zdravstvene storitve, ki se opravljajo v ustanovah, ki zasledujejo socialni namen, kot je zaščita človekovega zdravja, medtem ko se točka c uporablja za storitve, opravljene zunaj bolnišnic, v okviru zaupnega razmerja med pacientom in osebo, ki ponuja nego. Storitve, ki sodijo v okvir točke c, se ne morejo uvrstiti v točko b, kar izhaja iz tega, da točka b predvideva oprostitev samo za določene priznane socialne ustanove in izrecno omogoča oprostitev tudi za dejavnosti, ki so z zdravstveno nego tesno povezane, kar pa ne velja za oprostitve po točki c.

Dodajmo še to, da če sama dejavnost ni zajeta z izrazom »zdravstvene storitve«, dejstvo, da jo opravlja oseba javnega prava, katere namen je opravljanje zdravstvene dejavnosti, ali druga organizacija, ki ji zadevna država članica priznava podoben namen, ne more spremeniti tega dejstva.

V zvezi z določanjem subjektov, ki so upravičeni do uporabe oprostitve po točki b 132. člena Direktive, imajo države članice možnost, da na podlagi 133. člena Direktive dovolijo oprostitev tudi za transakcije, ki jih opravijo osebe, ki niso osebe javnega prava, če je v vsakem posameznem primeru dobave izpolnjen en ali več naslednjih pogojev:

  1. cilj teh oseb ne sme biti sistematično doseganje dobička, če pa dobiček vseeno dosežejo, ga ne smejo razdeliti, ampak ga morajo nameniti nadaljnjemu opravljanju ali izboljšanju opravljanja storitev;
  2. te osebe morajo v glavnem prostovoljno upravljati in voditi osebe, ki same ali po posrednikih nimajo neposrednega ali posrednega interesa pri rezultatih teh dejavnosti;
  3. te osebe morajo zaračunavati cene, ki jih odobrijo državni organi ali ki niso višje od takšnih odobrenih cen, ali pri storitvah, pri katerih ni treba odobritve, morajo zaračunavati cene, nižje od tistih, ki jih za podobne storitve zaračunavajo komercialna podjetja, zavezanci za DDV;
  4. ni verjetno, da bi oprostitve povzročale izkrivljanja konkurence, na primer, da bi postavila v slabši položaj komercialna podjetja, zavezance za DDV.

Slovenija je to določbo brez vsebinskih sprememb prenesla v domači zakon o DDV v 43. člen. V skladu z njo lahko zavezanci uveljavljajo oprostitev plačila DDV na podlagi predhodne priglasitve s posebnim obrazcem, ki ga predložijo davčnemu organu v elektronski obliki.

Opozoriti je treba, da se 43. člen lahko uporablja samo za zdravstvene storitve, ki spadajo pod 1. Točko, in ne tudi za zdravstveno oskrbo, ki je oproščena na podlagi 2. točke 42. člena zakona.

Status izvajalca po 2. točki

V direktivi je v točki c zapisano, da se plačila DDV oprosti (tudi) zdravstvena oskrba oseb pri opravljanju medicinske in paramedicinske poklicne dejavnosti, kot jo opredeli posamezna država članica.

Točka c za oprostitev zdravstvene oskrbe ne določa pogoja statusa osebe javnega prava, ali da osebo ali ustanovo, ki ponuja oskrbo, prizna zadevna država članica, temveč pogoj, da se ta zdravstvena oskrba daje znotraj medicinske in paramedicinske zdravstvene poklicne dejavnosti, kot jo opredeli nacionalna ureditev.

V zvezi s ciljem, ki mu sledi Direktiva o DDV, je treba poudariti, da poskuša pogoj, ki ga predvideva ta določba, v skladu s katerim je treba storitve zdravstvene oskrbe opravljati v okviru paramedicinskih poklicnih dejavnosti, kot jih opredeli posamezna država članica, zagotoviti, da se oprostitev uporablja samo za storitve zdravstvene oskrbe, ki jih opravi oseba, ki je strokovno usposobljena v skladu z zahtevami. Zato niso oproščene vse storitve zdravstvene oskrbe, ampak samo tiste, ki so zadosti kakovostne ob upoštevanju poklicne izobrazbe oseb, ki te storitve opravljajo.

Pooblastilo za odločanje po prostem preudarku pa se ne nanaša samo na določitev strokovne usposobljenosti, ki se zahteva za opravljanje navedenih poklicnih dejavnosti, ampak tudi na to, da se opredeli posebne dejavnosti zdravstvene oskrbe, ki jih take poklicne dejavnosti zajemajo. Ker različna strokovna usposobljenost, ki jo pridobijo tisti, ki te storitve opravljajo, teh nujno ne pripravi, da izvajajo vse vrste zdravstvene oskrbe, lahko država članica dejansko v okviru pooblastila za odločanje po prostem preudarku izhaja iz tega, da bi bila opredelitev paramedicinske poklicne dejavnosti nepopolna, če bi le predpisala splošne zahteve za poklicno usposabljanje oseb, ki storitve opravljajo, ne da bi jasno določila, za katero oskrbo so ti strokovno usposobljeni v okviru svoje poklicne dejavnosti.

Pravilna in enostavna uporaba oprostitve DDV iz točke c se zagotovi, kadar je priznana samo osebam s strokovnimi kvalifikacijami, naštetimi v nacionalni zakonodaji o paramedicinskih poklicnih dejavnostih, in samo za posebne dejavnosti zdravstvene oskrbe, ki so opredeljene v tej zakonodaji in za katere so te kvalifikacije pridobljene.

Točka c določa oprostitev glede na naravo storitev, ne da bi pri tem omenjala pravno obliko, v okviru katere se storitve opravljajo. Načelo davčne nevtralnosti namreč med drugim preprečuje, da bi se davčni zavezanci, ki opravljajo enake dejavnosti, obravnavali različno, kar zadeva obdavčitev z DDV. Če bi bila oprostitev odvisna od pravne oblike, v kateri davčni zavezanec opravlja dejavnost, bi bilo to v nasprotju z načelom nevtralnosti.

Za namene uporabe oprostitve po točki c sta torej ključni samo dve stvari, in sicer: opravljati se morajo zdravstvene storitve, storitve morajo opravljati osebe, ki imajo potrebne profesionalne kvalifikacije.

Tako mora na primer zdravnik, če želi biti upravičen do oprostitve, izpolniti dva pogoja: prvič, ponujati mora zdravstveno oskrbo in drugič, to mora storiti pri opravljanju medicinske in paramedicinske poklicne dejavnosti, kot jih opredeli posamezna država članica.

Pooblastilo za odločanje po prostem preudarku državam članicam dovoljuje, da določenih poklicnih dejavnosti ne upoštevajo in jih izključijo iz oprostitve DDV iz točke c, ne glede na okoliščino, da so določeni vidiki te poklicne dejavnosti posebej urejeni v notranjem pravu.

Vendar iz sodne prakse sodišča izhaja, da zahteva po pravilni in enostavni uporabi oprostitev državam članicam ne dovoljuje škodovati ciljem, ki jim sledi direktiva, ali načelom prava EU, predvsem načelu enakega obravnavanja, ki se na področju DDV izraža v načelu davčne nevtralnosti.

Iz tega sledi, da mora biti izključitev določenega poklica ali posebne dejavnosti zdravstvene oskrbe iz opredelitve paramedicinskih poklicnih dejavnosti, ki jo sprejme nacionalna zakonodaja za oprostitve, utemeljena z objektivnimi razlogi glede na strokovne kvalifikacije oseb, ki izvajajo zdravstveno oskrbo, in s tem z razlogi v zvezi s kakovostjo opravljenih storitev.

V 2. točko 42. člena je Slovenija glede na svojo pristojnost in na podlagi prostega preudarka vključila zdravstvene delavce, ki opravljajo storitve v okviru samostojne zdravstvene dejavnosti in v pravilniku določila, katere zdravstvene dejavnosti so zajete v oprostitev.

Naslednjič: definicija zdravstvenih storitev in pogoji za oprostitev

Viri

Strokovni članki
Standardi usposobljenosti sodnega izvedenca

Zbornik Izvedenstvo v teoriji in praksi

piše: Janez Golja, univ. dipl. inž. fizike, sodni izvedenec; vir: Zbornik - Izvedenstvo v teoriji in praksi, April 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede

V prispevku so najprej predstavljeni standardi usposobljenosti forenzičnega strokovnjaka, katere je pripravilo Evropsko združenje forenzičnih laboratorijev ENFSI. Podrobneje so prestavljeni zadnji trije standardi: priprava mnenja, konzultacija pred glavno obravnavo ter ustna predstavitev mnenja in zaslišanje na glavni obravnavi. V nadaljevanju je predstavljen etični kodeks forenzičnega strokovnjaka, katerega je prav tako pripravil ENFSI. Konec prispevka je namenjen razmišljanju, kako ugotoviti, kdo je dober sodni izvedenec.

1 UVOD

Sodni izvedenec ima pomembno vlogo v sodnem procesu. Njegovo mnenje mnogokrat odločilno vpliva na to, ali bo obdolženec spoznan za krivega ali ne in na višino kazni. Odgovornost sodnega izvedenca je velika. Zato mora do podrobnosti poznati in razumeti stroko, na področju katere je sodni izvedenec, njegovi izdelki morajo biti največje stopnje kakovosti, zelo pomembno je, da vedno deluje nepristransko in etično.

Leta 1995 je bilo ustanovljeno Evropsko združenje forenzičnih laboratorijev (European Network of Forensic Science Institutes – ENFSI), katerega najpomembnejši cilj je zagotavljanje najvišje stopnje kakovosti forenzičnih preiskav v evropskih državah. Tu še omenim, da je slovenski Nacionalni forenzični laboratorij (NFL) eden izmed ustanovnih članov tega združenja. V zvezi s tem ciljem je ENFSI leta 2000 začel projekt CAP (Competence Assurance Project), ki poteka pod okriljem ENFSI stalnega komiteja Zagotavljanje kakovosti. Prevedeno v slovenščino je to projekt zagotavlja usposobljenost tistih, ki opravljajo forenzične preiskave. V okviru tega projekta so bili izdelani splošni standardi usposobljenosti in delovanja za forenzike (Performance Based Standards for Forensic Science Practitioners), tako za kriminalistične tehnike, ki sodelujejo pri ogledu, kot za forenzične strokovnjake v laboratoriju (ENFSI Standing committee of quality and competence [QCC], 2004). Standardi pokrivajo celotno forenzično dejavnost od zavarovanja in preiskave kraja dejanja, zavarovanja sledi in njihove preiskave v forenzičnem laboratoriju do predstavitve dokazov na sodišču. Standardi predpisujejo, kaj morajo forenziki razumeti in narediti, ne predpisujejo pa postopkov, kako naj to naredijo. Konkretni postopki za delo na kraju kaznivega dejanja in zlasti za iskanje in zavarovanje sledi so napisani v navodilih za zavarovanje različnih sledi, navodila so pripravili v ENFSI delovnih skupinah in niso del projekta CAP. Navodila so odvisna so tudi od zakonodaje posameznih držav.

2 STANDARDI USPOSOBLJENOSTI

V projektu CAP je forenzična dejavnost razdeljena na devet področij, v začetku vsakega je napisan kratek povzetek dejavnosti. Dejavnost na vsakem področju določa eden ali več standardov.

Področje dejavnosti in standardi.

A Prva opravila pri prihodu na kraj dejanj

SA1 Zavarovanje kraja in vzpostavitev nadzora nad vsemi dejavnostmi na kraju

B Določitev strategije ogleda

SB1 Odločitev, kako naj preiskava poteka

SB2 Ocenitev kraja dejanja in priprava vsega potrebnega za preiskavo

C Preiskava kraja dejanja

SC1 Vzpostavitev nadzora nad krajem dejanja

SC2 Priprava na ogled

SC3 Preiskava kraja

SC4 Zbiranje potencialnih dokazov

SC5 Pakiranje sledi in vzorcev za primerjavo

D Interpretacija rezultatov preiskave kraja in odreditev forenzičnih preiskav

SD1 Analiza verjetnega poteka dogajanja

SD2 Odločitev, katere predmete in sledi je potrebno poslati v preiskavo

SD3 Prenos predmetov na določeno mesto

SD4 Hramba predmetov in vzorcev

E Določitev strategije preiskav v laboratoriju

SE1 Odločitev, katere preiskave je potrebno opraviti

SE2 Določitev strategije preiskav

F Priprava na laboratorijske preiskave

SF1 Preverjanje integritete predmetov in vzorcev

SF2 Pregled v preiskavo poslanih predmetov in vzorcev

G Preiskave v laboratoriju

SG1 Nadzor in zagotavljanje integritete predmetov in vzorcev

SG2 Določitev vrste preiskav

SG3 Preiskava

SG4 Dokumentiranje preiskav

H Interpretacija rezultatov preiskav

SH1 Proučitev rezultatov preiskav

SH2 Interpretacija rezultatov posameznih preiskav

I Končno poročanje o ugotovitvah

SI1 Priprava mnenja

SI2 Konzultacija pred glavno obravnavo

SI3 Ustna predstavitev mnenja in zaslišanje na glavni obravnavi

Predstavil bom le zadnje tri standarde, ki so namenjeni prav vsem forenzičnim strokovnjakom in sodnim izvedencem in ne samo tistim, ki delujejo v forenzičnem laboratoriju. Izvedensko mnenje mora biti napisano tako, da ga ne razumejo samo strokovnjaki, ampak tudi sodniki, tožilci in odvetniki, saj je pravzaprav njim namenjeno. Mnenje mora biti zato napisano jasno in nedvoumno, kot je le mogoče. Potrebno je tudi, da so vse podrobnosti v zvezi s potekom preiskav in v zvezi s preiskovalnimi metodami, uporabljenimi pri preiskavah, opisane tako, da jih razumejo tudi nestrokovnjaki. Enako velja za morebitno konzultacijo pred glavno obravnavo in za ustno predstavitev mnenja na glavni obravnavi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Javno naročanje inovativnih rešitev

Majda Potokar

piše: Majda Potokar, vir: revija Denar, številka 472/2017

Inovacije so na splošno pomemben dejavnik doseganja trajnostne gospodarske rasti ter ohranjanja in rasti delovnih mest, zato je EU prepoznala pomen njihovega potenciala tudi v javnem sektorju, saj kupna moč javnega sektorja pomembno vpliva na ekonomsko rast, nova delovna mesta, konkurenčnost in vsesplošno socialno blaginjo.

Ključni specifični cilji projekta so oblikovati pametno energijo, pametno zdravje in pametno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo

Inovacije so na splošno pomemben dejavnik doseganja trajnostne gospodarske rasti ter ohranjanja in rasti delovnih mest, zato je EU prepoznala pomen njihovega potenciala tudi v javnem sektorju, saj kupna moč javnega sektorja pomembno vpliva na ekonomsko rast, nova delovna mesta, konkurenčnost in vsesplošno socialno blaginjo.

Povpraševanje po inovativnih rešitvah

V EU so celotni izdatki javnega sektorja za blago, storitve in gradnje v letu 2015 znašali 13,1 odstotka evropskega BDP (oziroma 2015,3 milijarde evrov), medtem ko je obseg vseh javnih naročil v Sloveniji v letu 2015 predstavljal 8,8 odstotkov BDP Slovenije (oziroma 3,4 milijarde evrov)1.

Javno naročanje inovativnih rešitev (JNIR oziroma v angl. PPI – Public procurement of innovative solutions) pomeni povpraševanje javnega sektorja po inovativnih rešitvah, ki na trgu še niso na voljo ali pa na trgu še niso prisotne v velikem obsegu. Javno naročanje inovativnih rešitev lahko za naročnike na lokalni, regionalni in nacionalni ravni kot tudi za ponudnike javnih storitev (zdravstvo, energetika, oskrba z vodo, zbiranje in predelava odpadkov itd.) pomeni pomemben način za izboljšanje uspešnosti in učinkovitosti javnih služb, premagovanje izzivov in zadovoljevanje potreb celotne družbe (npr. na področju mobilnosti, zdravja, staranja, gradbeništva, okolja, varnosti, storitev informacijsko-komunikacijske tehnologije – IKT), pri tem pa prispeva tudi k ustvarjanju delovnih mest in krepitvi konkurenčnosti evropske industrije in MSP (malih in srednje velikih podjetij)2. Na splošno tako velja, da povpraševanje javnega sektorja po inovativnih rešitvah, ki na trgu še niso na voljo ali pa na trgu še niso na voljo v velikem obsegu, spodbuja potencialne ponudnike k inovativnosti.

Na evropski ravni je javno naročanje inovativnih rešitev dobro podprto (Obzorje 2020, v angl. Horizon 2020), saj so že nekaj let so na voljo različni pripomočki za usmerjanje in usposabljanje za podporo javnega naročanja inovativnih rešitev. V večini srednjeevropskih držav in regijah javno naročanje inovativnih rešitev uporabljajo le v manjši meri, saj obstoječi pripomočki za spodbujanje javnega naročanja inovativnih rešitev niso prilagojeni nacionalnim pravnim okvirom, prav tako na tem področju primanjkuje regionalnih centrov znanja.

Spodbujanje javnega naročanja inovativnih rešitev je osrednja tematika transnacionalnega projekta PPI2Innovate (program Interreg srednja Evropa) z naslovom Krepitev zmogljivosti za spodbujanje uporabe javnega naročanja inovativnih rešitev v srednji Evropi, na katerem sodelujeta dva slovenska projektna partnerja, in sicer Zavod Tehnološka mreža ICT (Zavod TM ICT) in ministrstvo za javno upravo (MJU) kot tudi pridruženi strateški partner Univerza v Mariboru. Na transnacionalnem projektu PPI2Innovate sodeluje vse skupaj deset projektnih partnerjev in osem pridruženih strateških partnerjev iz šestih držav (Madžarska, Češka, Poljska, Hrvaška, Italija in Slovenija). Projekt PPI2Innovate sofinancira Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) v okviru transnacionalnega programa Interreg srednja Evropa v obdobju 2014–2020.

V novembru 2016 sta projektna partnerja Zavod TM ICT in MJU transnacionalni projekt PPI2Innovate prvič predstavila javnosti v okviru prvega sestanka projektnih partnerjev PPI2Innovate. Projekt PPI2Innovate se neposredno osredotoča na javne naročnike na vseh administrativnih ravneh v srednji Evropi z namenom, da bi vzpostavil regionalne zmogljivosti javnega naročanja inovativnih rešitev, spremenil odnos do javnega naročanja inovativnih rešitev ter okrepil povezave med ustreznimi deležniki v regijah, da bi se povečala uporaba javnega naročanja inovativnih rešitev v državah srednje Evrope.

Regionalni informativni dan

V drugi polovici marca 2017 sta Zavod TM ICT in MJU v Ljubljani organizirala PPI2Innovate regionalni informativni dan in delavnico za naročnike. V okviru PPI2Innovate regionalnega informativnega dne sta projektna partnerja ciljni skupini udeležencev iz javnega sektorja podrobneje predstavila namen in cilje projekta PPI2Innovate.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Izzivi uporabe netvegane donosnosti v razmerah izjemno nizkih ali negativnih obrestnih mer

revija SIR*IUS

piše: Dr. Igor Lončarski, vir: revija SIR*IUS, številka 3/2017

Tradicionalno vprašanje netvegane donosnosti ni bilo preveč kompleksno, o katerem ne bi bilo veliko nestrinjanja oz. dilem v praksi in/ali bi predstavljalo pomembno variabilnost pri določanju diskontne mere. Razmere zelo nizkih ali celo negativnih obrestnih mer so to bistveno spremenile. Uporaba različnih strokovno upravičenih načinov ocenjevanja in uporabe netvegane donosnosti tako v trenutnih razmerah lahko pripelje v precejšnjo variacijo končnih ocen vrednosti (ob vsem ostalem nespremenjenem). Paradoksalno torej možni načini ocenjevanja netvegane donosnosti v sedanjih razmerah predstavljajo pomemben element tveganja pri ocenjevanju vrednosti.

1. UVOD

Vprašanje določanja diskontne stopnje je eno izmed najpomembnejših vprašanj pri presoji investicijskih odločitev, ocenjevanju vrednosti premoženja oz. v splošnem pri primerjavi vrednosti denarnih tokov v različnih časovnih obdobjih. Diskontna stopnja oz. zahtevana donosnost naj bi odražala tveganje denarnih tokov, ki jih diskontiramo, zato pri določitvi diskontne stopnje izhajamo iz netvegane donosnosti, povečane za premijo za tveganje. V finančni teoriji je vprašanje, kaj je netvegana donosnost, praviloma dokaj preprosto, nekoliko bolj pa se zaplete pri finančni praksi. Določanje netvegane stopnje donosa se sooča s številnimi izzivi še posebej v zadnjem obdobju, ko imamo že vrsto let po izbruhu globalne finančne krize opravka z zelo nizkimi ali celo negativnimi izhodiščnimi obrestnimi merami. V tem prispevku bom tako opredelil in predstavil omenjene izzive, najprej z vidika finančne teorije, na koncu pa podal ugotovitve, ki so bistvene za finančno prakso. S samimi standardi ocenjevanja vrednosti in tudi sicer spreminjajočimi se pravili različnih strok (revizijske, ocenjevalske idr.) se ne bom posebej ukvarjal. Namen prispevka je predvsem prikazati trenutni paradoks koncepta netvegane donosnosti, kjer je vprašanje določanja netvegane donosnosti vse prej kot enopomensko in preprosto. Celo več, paradoks je v tem, da vprašanje netvegane donosnosti, ki naj ne bi bilo osrednje vprašanje določanja diskontne stopnje, trenutno predstavlja pomemben vir negotovosti oz. tveganja pri določanju diskontne stopnje. V prispevku bom najprej opredelil netvegano donosnost s teoretičnega vidika, praktično predstavil določanje netvegane donosnosti, na koncu prispevka pa razpravljal o izzivih določanja in uporabe netvegane donosnosti v razmerah nizkih ali celo negativnih izhodiščnih obrestnih mer.

2. TEORETIČNI VIDIK NETVEGANE DONOSNOSTI

Teoretično je netvegana donosnost nadomestilo, ki ga zahtevamo za to, da se odpovemo uporabi denarja danes. Pri tem moramo ločiti med nominalno in realno netvegano donosnostjo. Praviloma velja, da zahtevamo vsaj ničelno oz. pozitivno realno netvegano donosnost kot nadomestilo za to, da se odpovemo današnji uporabi denarja oz. potrošnji. Drugače povedano, realna netvegana donosnost naj bi vsaj ohranjala kupno moč v času. Seveda to velja, če gre za naložbe, ki nimajo nikakršnega tveganja.

Ko govorimo o tveganjih, moramo najprej izhajati iz opredelitve tveganja. V finančni teoriji tveganje opredelimo kot verjetnost, da bo dejansko realizirana donosnost različna od pričakovane. Netvegana donosnost pomeni, da bo realizirana donosnost v vsakem primeru enaka pričakovani. V naslednjem koraku moramo opredeliti dejavnike tveganja donosnosti naložb, ki so zelo različni glede na vrste finančnih naložb oz. finančnih instrumentov. V splošnem je najpomembnejši dejavnik tveganja povezan z nastankom oz. realizacijo pričakovanega denarnega toka, pri čemer je pomembna tudi ročnost naložbe. Pri naložbah z daljšo ročnostjo je pomemben dejavnik tveganja tudi sprememba časovne strukture obrestnih mer oz. netveganih donosnosti (t. i. tveganje reinvestiranja), ki velja za osnovo diskontnih mer.

V finančni teoriji (in praksi) tako jemljemo časovno strukturo obrestnih mer oz. krivuljo donosnosti (angl. yield curve) kot osnovo za prikaz netveganih donosnosti različnih ročnosti. Različne teorije časovne strukture obrestnih mer različno razlagajo pomen oz. vsebino krivulje donosnosti, praviloma pa velja, da nam krivulja donosnosti večinoma prikazuje pričakovanja o prihodnjih kratkoročnih obrestnih merah (za netvegane naložbe). Krivulje donosnosti temeljijo na nominalnih netveganih donosnostih, ki vsebinsko poenostavljeno predstavljajo "vsoto" realne netvegane donosnosti in pričakovane inflacije. Z vidika gospodarstva naj bi realna netvegana donosnost ustrezala realni dolgoročni stopnji rasti gospodarstva.

3. PRAKTIČNI VIDIK NETVEGANE DONOSNOSTI

Čeprav je netvegana donosnost s teoretičnega vidika dokaj preprost koncept, pa sta določanje in uporaba v praksi kompleksnejša. Z vidika dejavnikov tveganja in tržnega načina so konceptu netvegane donosnosti najbližji finančni instrument t. i. naložbe z nespremenljivim donosom (angl. fixed income securities), ki imajo praviloma vnaprej pogodbeno opredeljene denarne tokove (donose), ob zapadlosti pa poplačajo glavnico. Znotraj nabora naložb z nespremenljivim donosom oz. bolj poenostavljeno povedano obveznic nato poiščemo tiste, ki imajo najnižje tveganje neplačila (angl. credit risk), to je državne obveznice, izdane v domači valuti. Seveda pa obstajajo državne obveznice različnih ročnosti, zato je naslednje pomembno vprašanje povezano z izbiro ustrezne ročnosti. Ko govorimo o donosnosti državnih obveznic, moramo vedeti, da obstaja tudi cela vrsta različno opredeljenih donosnosti: kuponska donosnost, tekoča donosnost, donosnost do dospetja, donosnost do odpoklica. Katera donosnost nas kot investitorje pravzaprav v tem primeru zanima? Zanima nas donosnost, ko naložbo kupimo in jo držimo do dospetja, to je donosnost do dospetja. S praktičnega vidika je krivulja donosnosti sestavljena tako, da v vsakem trenutku na trgu pregledamo donosnosti do dospetja državnih obveznic različnih ročnosti (teoretično pravilno sicer brezkuponskih obveznic brez kakršnihkoli vgrajenih opcij).

Pri uporabi netvegane donosnosti za ocenjevanje vrednosti naj bi upoštevali ročnost oz. trajanje naložbe, katere vrednost ocenjujemo. Če gre za ocenjevanje podjetij oz. vrednosti lastniškega kapitala, seveda velja, da takšna naložba (delnica) nima dospetja. Kljub temu da praviloma državnih obveznic brez dospetja ni ("popularnejše" so bile v preteklosti), si lahko pomagamo z donosnostjo do dospetja dolgoročnih državnih obveznic, za katere smo že ugotovili, da imajo minimalno tveganje neplačila in majhno tveganje reinvestiranja. Tveganje reinvestiranja izhaja iz možne spremembe netveganih donosnosti v prihodnosti. Če ga želimo minimizirati, moramo kot osnovo za netvegano donosnost izbrati dolgoročne državne obveznice (Damodaran, 2012), pri čemer pa obstaja določeno tehtanje med prednostmi in slabostmi. Slabost segmenta zelo dolgoročnih državnih obveznic je (bila vsaj v preteklosti) slabša likvidnost, zaradi česar donosnost tovrstnih obveznic ni odražala samo pričakovanj o netvegani donosnosti, temveč tudi določeno premijo za likvidnostno tveganje. Praktični izziv je bil vedno poiskati t. i. mehko točko (angl. sweet spot) med ročnostjo in likvidnostjo, pri čemer v praksi praviloma velja, da so najbolj likvidne 10-letne državne obveznice.

Za ocenjevanje sedanje vrednosti denarnih tokov, ki nastajajo v evrih, potrebujemo netvegano donosnost v evrih. V evrskem območju takoj pridemo do prve težave, to je, katero izmed državnih obveznic držav evroobmočja izbrati. Glede na teoretična izhodišča velja, da izberemo tisto 10-letno državno obveznico, ki ima najnižje kreditno tveganje. To pomeni, da bomo trenutno (ne glede na predmet ocenjevanja; netvegana donosnost je namreč enaka za vse naložbe) vedno izbrali nemško državno obveznico, saj ima Nemčija v evroobmočju najboljšo bonitetno oceno in s tem tudi najnižje kreditno tveganje oz. tveganje neizpolnitve, kar se ne nazadnje kaže tudi v izjemno nizki ceni zamenjave kreditnega tveganja (angl. credit default swap). Naj pri tem še enkrat poudarimo, da gre za nominalno netvegano donosnost, kar pomeni, da morajo biti tudi ocene denarnih tokov, za katere se takšna donosnost uporablja kot osnova za diskontno mero, izražene v nominalnih vrednostih.

Že v preteklosti, ko nismo imeli nizkih ali celo negativnih obrestnih mer (netveganih donosnosti), so se pojavljale določene dileme glede uporabe donosnosti državnih obveznic za določanje netvegane donosnosti. Dileme so bile povezane predvsem s tem, katero izmed državnih obveznic (ali košarico obveznic) držav evroobmočja uporabiti kot izhodišče za netvegano donosnost. Naj še enkrat poudarimo, da tukaj dileme (vsaj s teoretičnega vidika opredelitve netvegane donosnosti) ne more biti – netvegana donosnost mora izhajati iz naložbe, ki nima bistvenega kreditnega tveganja in tveganja reinvestiranja. Slovenske državne obveznice imajo vsekakor večji pribitek za kreditno tveganje kot nemške državne obveznice, zato niso primerno izhodišče za določitev netvegane donosnosti. Premije za kakršnakoli tveganja namreč sodijo med pribitke nad netvegano donosnostjo in se ne smejo pojavljati znotraj mere netvegane donosnosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

Nekatera vprašanja preiskovanja pri odvetniku v luči presoje Evropskega sodišča za človekove pravice

Revija Odvetnik

piše: dr. Marko Bošnjak, vir: revija Odvetnik, številka 2(80)/2017

Preiskovanje pri odvetniku, še zlasti v obliki hišnih preiskav odvetniških pisarn, je v zadnjih letih v ospredju zanimanja slovenskega odvetništva in opazovalcev delovanja kazenskega pravosodja. Organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj so se odločneje lotili preiskovanja zahtevnejših oblik gospodarske in finančne kriminalitete, v tem okviru pa so večkrat uspešno predlagali in nato tudi izvedli hišne preiskave pri odvetnikih. Ti so včasih imeli položaj osumljenca kaznivega dejanja, pogosto pa je šlo za odvetnike, ki so sodelovali pri sklenitvi in izvedbi pravnih poslov, ne da bi jih bilo hkrati mogoče šteti za udeležence v kazenskopravnem smislu.

Nekatera vprašanja preiskovanja pri odvetniku v luči presoje Evropskega sodišča za človekove pravice

Preiskovanje pri odvetniku, še zlasti v obliki hišnih preiskav odvetniških pisarn, je v zadnjih letih v ospredju zanimanja slovenskega odvetništva in opazovalcev delovanja kazenskega pravosodja. Organi odkrivanja in pregona kaznivih dejanj so se odločneje lotili preiskovanja zahtevnejših oblik gospodarske in finančne kriminalitete, v tem okviru pa so večkrat uspešno predlagali in nato tudi izvedli hišne preiskave pri odvetnikih. Ti so včasih imeli položaj osumljenca kaznivega dejanja, pogosto pa je šlo za odvetnike, ki so sodelovali pri sklenitvi in izvedbi pravnih poslov, ne da bi jih bilo hkrati mogoče šteti za udeležence v kazenskopravnem smislu. Navedeno ravnanje smo v preteklosti postavili v kontekst (večinoma zmotnega) prepričanja, da je poleg osumljenca (ki je v očeh organov pregona tudi domnevni storilec) njegov odvetnik tisti, ki največ ve o preiskovanem dejanju. Zato je razumljivo, da so podatki, shranjeni pri odvetniku, predmet osrednjega zanimanja.

Preiskovanje odvetniških pisarn je trčilo ob ostro kritiko iz odvetniških vrst. Odvetniška zbornica Slovenije (OZS) je, v skrbi za zaščito odvetniškega poslanstva v demokratični družbi, na Ustavno sodišče vložila pobudo za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Zakona o odvetništvu (ZOdv). Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-115/14 in Up- 218/14 med drugim ugotovilo neskladnost navedenih predpisov z Ustavo, Državnemu zboru naložilo odpravo navedene protiustavnosti in določilo način izvršitve odločbe. V njej se je v pomembni meri oprlo na presojo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Moj prispevek je v nadaljevanju namenjen prav kratki predstavitvi navedene judikature.

V širšem smislu je ESČP obravnavalo prisluškovanje odvetniku, kontrolo in omejevanje dopisovanja med odvetnikom in osumljencem, tudi tedaj, ko odvetnik (še) ni osumljenčev zagovornik in/ali pa je osumljencu vzeta prostost, zlasti pa preiskave in zasege pri odvetnikih s poudarkom na preiskavi podatkov, shranjenih na elektronskih napravah. Vložene pritožbe je večinoma presojalo z vidika. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), ki zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, četudi gre morda za povsem profesionalno korespondenco. Komunikacija med odvetnikom in stranko ima privilegiran status. Poklicna zaupnost je temelj razmerja med odvetnikom in stranko, ESČP pa pripisuje posebno težo nevarnosti posega v navedeno zaupnost, ki jo šteje za odvetnikovo pravico. Poseg v zaupnost ima tudi lahko negativne posledice za nemoteno izvrševanje sodne funkcije (angl. proper administration of justice). Temeljna vloga odvetnikov v demokratični družbi je zastopanje strank v postopkih. Te vloge ne morejo opravljati, če strankam ne morejo zagotoviti, da bo njihovo medsebojno komuniciranje in sodelovanje ostalo zaupno. Tej zaupnosti je tako zagotovljeno strožje varstvo od tistega, ki je sicer zagotovljeno v okviru 8. člena EKČP. Posredno je od tega odvisna tudi pravica do poštenega obravnavanja, vključno s privilegijem zoper samoobtožbo. S tem je ESČP vzpostavilo tudi most do 6. člena EKČP.

Posledično je treba poleg splošnih jamstev v zvezi s posegi v pravico iz 8. člena EKČP upoštevati tudi posebna jamstva ali pa navedena splošna jamstva strožje razlagati. Že v splošnem je skladno z drugim odstavkom 8. člena EKČP in ustaljeno presojo ESČP poseg v pravico do varstva zasebnosti in družinskega življenja dopusten le tedaj:

  • kadar je to določeno z zakonom;
  • kadar poseg sledi katerega izmed legitimnih ciljev, ki so izrecno določeni v drugem odstavku 8. člena;
  • kadar je poseg hkrati nujen v demokratični družbi.

V zvezi s prvim kriterijem, z določenostjo z zakonom, je ESČP poudarilo, da mora zakonodaja vsebovati posebne varovalke za preiskave pri odvetnikih. Če teh varovalk v zakonu ni, predvsem če so zakonske določbe preširoke ali ni zagotovljena učinkovita sodna kontrola, je že s tem podana kršitev 8. člena EKČP in ni treba analizirati, ali je poseg sledil legitimnemu cilju in ali je bil nujen v demokratični družbi.

Iz judikature ESČP je mogoče smiselno sklepati, da cilj preiskave ne more biti vsebina komunikacije med zagovornikom in osumljencem. Sodna presoja namreč prepoveduje prepis posnetkov pogovorov med osumljencem (ki je bil sicer tarča zakonitega nadzora komunikacij) in njegovim zagovornikom. Logično je nedopustno tudi, da bi se preiskavo izvedlo pri odvetniku – zagovorniku in pri tem zaseglo ter pregledalo predmete, ki vsebujejo komunikacijo med njim in osumljencem, ki ga zagovarja v kazenski zadevi.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi

Spremenjeni predpisi

Novi predlogi zakonov

Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.