Božena Bratuž je svojo kariero posvetila vrtcem: osem mandatov je ravnateljica Vrtca Ptuj, od leta 2008 pa je tudi predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije, torej že drugi mandat. Dejavna je na številnih področjih in ne preseneča, da je leta 2005 prejela državno nagrado na področju šolstva.

TFL Glasnik:
Na kaj ste pri vseh dosežkih najbolj ponosni?

Božena Bratuž:
Najprej bi želela povedati, da si štejem v čast, da ste me povabili na pogovor. Res je, da sem 43 let zvesta Vrtcu Ptuj in sem praktično maskota tega vrtca. V njem sem poskrbela za velike spremembe, aktivna pa sem bila že v času, ko še nisem bila ravnateljica. Prizadevala sem si za drugačne standarde za otroke, za drugačne pogoje dela, kar smo dosegali postopoma in počasi. Ko sem postala ravnateljica, sem vpliv stopnjevala. Postala sem ravnateljica izredno velikega kolektiva - bilo nas je 385 in smo delovali na 75 lokacijah na območju 60 kilometrov.

Treba je bilo premisliti, kako povezati vsa ta okolja od Haloz prek Slovenskih goric do sedanje Mestne občine Ptuj v celoto, ki bo delovala za en cilj. Takrat se mi je utrnila ideja, da bi to lahko bil praznik Vrtca Ptuj, ko bi vsi oddelki in vsi vrtci delovali za cilj, da bi na koncu leta povezani v enem projektu predstavili naše delo. Vedela sem, da bomo promovirali lastno delo in da bomo gradili ugled predšolske dejavnosti ter počasi utrjevali pozicijo Vrtca Ptuj v tem okolju in pri starših. Po 29 letih upam reči, da sem imela prav, da sem izbrala pravo pot in pravi cilj.

Pri tem je pomembno povedati, da mi kolektiv sledi, kajti en sam človek ne more narediti ničesar. Skupaj s kolektivom nam uspeva ustvariti fenomenalne stvaritve in sem zelo zadovoljna.

Najbolj pa sem ponosna, in zato sem dobila državno nagrado, da mi je v okolju Haloz in Slovenskih goric, v katerem ni bilo vrtcev in kjer otroci niso prejemali enakih programov kot v drugih okoljih, uspelo s 600-urno celoletno pripravo na osnovno šolo prispevati k izenačenju pogojev tudi za otroke iz dokaj nerazvitih okolij.

Ponosna sem tudi na to, da sem v Vrtcu Ptuj dosegla drugačen dnevni red. Mi otroke prehranjujemo drugače. Vrtci zagotavljajo otrokom 70 odstotkov dnevno potrebnih hranil, mi pa smo teh 70 odstotkov razpotegnili še na popoldanski čas in imamo kosilo ob pol dveh. Tako naši otroci niso lačni, ko pridejo domov, ne jokajo, starši so zadovoljni, ker dobijo otroke domov site – največja vrednota pa se mi zdi to, da smo tako posredno preprečili, da otrok ne poje dveh ali treh glavnih obrokov na dan. Danes se otepamo težav z debelostjo, naše prizadevanje pa je droben korak k temu. Povedala bi še to, da hrano pripravljamo brez vode in brez maščob v naših največjih konvektomatih. Torej jemo tudi ocvrto, vendar hrana ne plava v maščobi, ampak se cvre na vročem zraku.

Imam mirno vest, da sem naredila nekaj za zdravje otrok in za to, da prispevamo več za njihovo boljše počutje.

Smo izredno aktiven vrtec, povezani smo s Hrvaško, tri leta smo bili najbolj športni vrtec z doseženimi prvimi mesti. Smo tudi prvi vrtec v Sloveniji, ki je certificiral kakovost, in smo Unescov vrtec. Veliko je stvari, na katere sem lahko ponosna.

TFL Glasnik:

Posebej sem vas hotela vprašati ravno o certifikatu kakovosti na področju predšolske vzgoje. Prvi takšen vrtec v državi in šestič zapored vam je ta certifikat uspelo ohraniti. Kaj to pomeni?

Božena Bratuž:
To pomeni, da smo vse dosežke ustrezno potrdili, da imamo zelo dobro evidenco o vsem, da smo dobro povezali to, kar smo delali. Zadnje dve leti smo še posebno ponosni, ker smo presojo opravili brez pripomb, kar se pri teh presojah redko dogaja.

To je denimo del naše poti, za katero ne morem reči, da smo vedno v vzponu. Dogaja se, da opešamo, razmišljamo, ali sem nam izplača, ko pa pretehtamo, kaj nam ta dosežek pomeni in prinese, potem vztrajamo in smo tudi marsikateremu vrtcu za zgled.

TFL Glasnik:
Pri takem gledanju, kot ga imate, ni naključje, da ste predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije. Zanima me, kaj zaznavate na širšem področju? Začela bi vendarle s problemi, s katerimi se srečujejo vrtci, in s tem, kako bi jih vi reševali? V prvi vrsti v luči vsebine.

Božena Bratuž:
Skupnost se kot asociacija toliko različnih vrtcev ne ukvarja toliko s tem. Moje videnje je, da govorimo o primerih dobre prakse, vsak zase pa se odloča, ali bo to posnemal. Prizadevamo si, da bi to slovensko raznolikost, ki je nepopisna, saj ima vsak kraj specifične pogoje delovanja vrtcev, nekako povezali in imeli neke okvire, znotraj katerih bi delovali dokaj sigurno. Vsak lahko reče: mi bomo imeli tako, vendar naj bi iskali znotraj nekih skupnih okvirov.

Sleherni pa mora upoštevat minimalne pogoje, za katere si prizadevamo tudi mi, saj si jih predšolski otroci ne le zaslužijo, ampak je nujno, da jim jih ponudimo. Zdaj lahko rečem, da že drugi petletni mandat vodim to skupnost in sem izjemno zadovoljna, ker mi vrtci sledijo, ker mi jih je očitno uspelo povezati na način, da ne čutijo, da jim kdo ukazuje, ampak skušamo vso to pestrost povezati v neko skupno obliko našega delovanja. Smo tudi dokaj upoštevan in korekten sogovornik, ker se ne bojujemo tja v en dan in ne nasprotujemo kar tako, ampak upoštevamo vsak korekten predlog in ga podpremo.

TFL Glasnik:
Kako pa so vrtci financirani?

Božena Bratuž:
Vrtci smo financirani oziroma smo stoodstotna pristojnost lokalnih skupnosti. To pomeni, da mora vrtec pripraviti ceno svojega življenja in dela ter to predlagati v potrditev lokalni skupnosti. Ta je dolžna finančno zagotoviti zakonski minimum, je pa res, da lahko lokalna skupnost da svojim malim občanom tudi kaj več. Na srečo se pojavlja vse več takšnih primerov in sem na to kar ponosna. Vidim, da če neka občina začne, ji kmalu sledi druga občina, vendarle je zelo pomembno priznati dejstvo, da nas tepe dediščina. Trideset let se na tem področju ni kaj dosti vlagalo v zmogljivosti in se morajo lokalne skupnosti zdaj ob večjem številu rojstev in ob drugačnem odnosu staršev do te dejavnosti spopadati s pomanjkanjem prostora. Da bi zagotovili zmogljivosti, pogosto uporabijo zmanjševanje financiranja dejavnosti. Naša skupnost, to si upam trditi, igra pomembno vlogo, ko predstavljamo izračun cene, ki mora biti transparentna in korektna. Cena mora pokriti vse življenje in delo vrtca – tudi plače, saj zaposleni ne dobijo plač od ministrstva, kot je urejeno za področje osnovnih šol.

TFL Glasnik:
Trendi rojstev so se, tako kaže, ustavili in bi bilo morda nesmiselno na veliko povečevati zmogljivosti?

Božena Bratuž:
Ne gre za povečevanje zmogljivosti, gre za drugačne pogoje obstoječih. Ne gre za število otrok, gre za to, da pride po novem pravilniku na otroka več igralne površine. V slovenskih vrtcih imamo namreč stare standarde 1,75 kvadratnega metra za otroka. Če bi danes uveljavljali že predpisani standard za notranjo igralno površino, to je štiri kvadratne metre in ne manj kot tri, bi morali skorajda vsi slovenski vrtci za polovico zmanjšati število vpisanih otrok. Skupnost se je strinjala s podaljšanjem uresničitve tega prostorskega pogoja, ampak to ne pomeni, da so današnje zmogljivosti zadostne. Niti slučajno! V starih vrtcih bo treba nekatere notranje prostore tako spremeniti, da bodo ustrezali številu otrok.

TFL Glasnik:
Povejte, ali je permisivna vzgoja naredila veliko škode? Kako se spopadate s tem?

Božena Bratuž:
Sem zagovornica nekaznovanja otrok, vendar ta pristop zahteva ukvarjanje z otrokom. Otroci so izjemno pametna bitja – pogosto bolj kot odrasli. Če daješ otroku pravi zgled, ga skorajda ni treba kaznovati. V primerih, ko starši v trenutku slabosti kaznujejo otroka, jim je pogosto vse življenje težje kot otroku.

TFL Glasnik:
Kaj pa red in disciplina?

Božena Bratuž:

Sem tudi mama in upam si trditi, da imam zelo vzgojeno hčer in mi je ni bilo treba kaznovati, sem pa v to veliko vlagala. Sleherni trenutek svojega življenja moraš biti zgled in se držati tega, kar od otroka tudi pričakuješ. Tu ni popustov.

TFL Glasnik:
Kakšni so vaši cilji in kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Božena Bratuž:
Moj cilj je vsekakor v Vrtcu Ptuj, za katerega živim praktično vse življenje: da dobimo novi nadomestni vrtec. To je moja želja, cilj pa je tudi ta, da bi zapustila vrtec s popolnoma čistimi posli, da ni ničesar, kar bi bremenilo moje naslednike. Seveda pa si želim, da bi status predšolske vzgoje v Sloveniji dobil pravi pomen. Delamo nepopisno dobro poslanstvo za mnoge generacije, če to delamo z dušo in srcem. Naša nedavna prireditev je to tudi pokazala, ko se je mnogo gledalcev jokalo od ginjenosti, otroci pa so to pokazali brez sleherne generalke, brez kakršne koli vaje. Srečali so se, dobili so kostume, glasbo in so odigrali tako, da ti zastane dih.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Žiga Okorn, http://www.okorn.si