TFL Glasnik:
Gospod Veselinovič, celotno vašo kariero delate v medijih: kot glavni urednik na radiu, urednik v časopisni hiši Dnevnik in od leta 2009 imenovan za direktorja Slovenske tiskovne agencije (STA), konec leta 2011 pa so vas potrdili za novi 5-letni mandat. Zanima me, kako v tej dolgoletni karieri vidite medije?

Bojan Veselinovič:
Na medije gledam prej bolj kritično kot bi kdo pomislil, vendar mediji po naravi svojega dela in glede na razmere, v katerih delajo v Sloveniji, nosijo precejšnji del odgovornosti tudi za situacijo, v kateri smo. S stanovskega gledišča je tako, da bi bil najbolj galanten odgovor, da so pač razmere v medijih odraz stanja v širši družbi. Vendar se eno z drugim napaja in je odgovornost medijev za stanje duha, za razmere, v katerih smo, nedvomno velika. Torej morajo tudi mediji sami prevzeti dobršen del odgovornosti za to o čemer pišejo in na kakšen način pišejo.

Gre za to, da je ta kriza, ki je že nekaj let stalnica in ne le v Sloveniji, do obisti razgalila medijsko sceno. Pokazal se je predvsem en primanjkljaj – če začnem s samokritičnostjo – pokazalo se je pomanjkanje znanja. Predvsem pomanjkanje znanja na gospodarskem področju. Glede na to, da je splošna zakonitost ta, da je vpliv elektronskih medijev največji, je še bolj žalostno ali skrb vzbujajoče to, da v elektronskih medijih praktično ni zelo dobrih gospodarskih novinarjev. In ne glede na drugo zakonitost, da je časopisno novinarstvo v najtežjem položaju, če izvzamemo radije, ki jih je v Sloveniji zelo veliko in preveč za velikost Slovenije, je dejstvo, da se zgodbe odpirajo v časopisnem novinarstvu. Redko katera stvar, naj bo obarvana aferaško ali poznavalsko, ko je le treba imeti nekaj znanja, ni bila odprta v časopisnem novinarstvu. Dogaja pa se tudi to, da se v elektronskih medijih zgodbe nadgrajujejo, v resnici pa jih prepisujejo in obravnavajo glede na omenjeno pomanjkanje znanja do bridkega konca tistega, ki je akter v zgodbi.

Poglejva za primer časopisni članek, v katerem obravnavajo nekoga zaradi, recimo, napačnih poslovnih potez. Čeprav zgodba ponuja obilo načinov, kako jo nadaljevati, v elektronskem medijskem prostoru, ki je, kot sem rekel, najbolj vpliven, praviloma v imenu uravnoteženja akterja članka, to je »drugo stran«, poiščejo in ga le medijsko pokopljejo.

TFL Glasnik:
Kako mislite, da so lahko mediji neodvisni glede na vladajočo politično opcijo?

Bojan Veselinovič:
V ustanovi, v kateri delam, bi dejal, da težko, vendar je treba resnici na ljubo povedati, da vsakodnevnih pritiskov ni. Res jih ni, so pa, seveda, drugi inštrumenti po katerih lahko poseže ta ali prejšnja ali prihodnja oblast. Temu bi, če bi se mi to zgodilo, rekel odločno ne. Tudi moj nasvet je, da je za katerokoli oblast najslabše, če poseže po finih orodjih, da bi bila ponudba neke javne medijske ustanove, kar sta STA in RTV, povšeči oblasti.

TFL Glasnik:
Katera so ta fina orodja?

Bojan Veselinovič:
Orodij je kar nekaj, najbolj fina metoda pa je uravnavanje pipice z denarjem. Dejstvo je, da je slovenska družba razklana tako, kot še ni bila in to velja tudi za novinarski ceh. Ne nazadnje imamo dve stanovski združenji in za tisto drugo pravzaprav ne vemo, koliko članov sploh ima, kdo je v njem. Verjetno je bila storjena napaka pred leti, ko za razliko od drugih poklicev, novinarstvo ni šlo po poti distanciranja svoje dejavnosti. Poglejte in primerjajte odvetnike ali zdravnike in njihov sindikat ali zbornici in boste prišli do zanimivih sklepov.

TFL Glasnik:
Kaj pa samostojnost medijev v luči lastništva nad njimi? Je to zares pomembno?

Bojan Veselinovič:
Je pomembno. To se utegne pokazati v bližnji prihodnosti, ker je v minulih letih prišlo do zanimivega prepleta lastništva. Če vi v neki banki nastavite svoje ljudi in je skušnjava vsake politične oblasti pri tem neizmerna, imate s tem 'obdelana' najmanj dva časopisa. Pri tem je zanimivo to, da se za nakup enega izmed teh časopisov, ki je že bil naprodaj, najbolj pričakovani kupec ni odločil. To je precej zgovorno in sporočilno za vse, ki upravljajo s to lastnino. Najprej smo imeli obdobje nepripravljenosti prodati časopis, ker je to prikladna igrača v lastnikovih rokah, sedaj pa je verjetno nastopilo obdobje, ko ni resnih kupcev. Po mojem se bližamo obdobju, ko bomo tudi tukaj šli do bridkega konca – ko se bo čakalo, da se lastnina, to orodje, kot ga dojemajo lastniki, razvrednotila do take mere, da ga bo nekdo kupil zelo poceni.

TFL Glasnik:
Je bilo tedaj lastninjenje medijev napaka?

Bojan Veselinovič:
Najmanj dva ali trije časopisi so imeli priložnost preoblikovanja v kakšne zadružniške oblike na podlagi razdeljenih lastniških papirjev, vendar med novinarji ni bilo interesa. Če bi zdaj hoteli obujati to idejo, bi bil to nekakšen romantičen pristop, saj ne bo nihče šel več v to. Tudi zaradi prevelikega tveganja sodelovanja v takšni ideji. Namesto tega se je v ljudi v vseh medijih naselil strah in to je eno izmed tistih finih orodij, o katerih sva govorila prej. Dejstvo je, da so v medijih notranje rezerve, ki jih je moč poiskati, vendar ni strategije, kako naj bi stvari potekale. Trenutni lastniki niso dejavni, ne vemo pa, kdo bi utegnili biti novi lastniki in vse povsod vlada nekakšno vzdušje veselega pričakovanja. V tako negotovost pa se vklopijo mehanizmi kot je samocenzura, kot je, kar velja za najmanj ambiciozne novinarje, prepisovanje. V zasebnih ali tržnih medijskih hišah se dogaja preslikava, tistega, kar se je v letu 2005 in 2006 dogajalo v javnih medijskih hišah.

TFL Glasnik:
Velika škoda za medije, predvsem pa za slovensko javnost, ki je prikrajšana za objektivno poročanje.

Bojan Veselinovič:
Prepričan sem, da bo vse bolj cenjena surova informacija. Informacija brez dodatkov. Ne gre za to, da bi sam prisegal na suhoparno novičarstvo. Seveda je treba podpirati tudi mnenjsko novinarstvo, angažirane članke, vendar je v bistvu tako, da je v poplavi medijske ponudbe težko najti kanal, kjer lahko dobiš surovo informacijo. Zelo redek je medij, ki mu lahko verjameš, ne da bi razmišljal o tem, v službi koga je.

TFL Glasnik:
Menite, da mora biti novica slaba, da pritegne pozornost bralcev? Zakaj ne bi tega pogledali s pozitivne strani: izboljšala bi se tudi klima, a pravijo, da se dobrih novic ne bere.

Bojan Veselinovič:
To ni res, vendar je moj odgovor na začetku najinega pogovora. Tudi za dobro zgodbo, da jo dobro napišeš, je potrebnega več znanja, kot za zgodbo, kjer iščeš kri, kjer režejo glave. Poglejva primer nesrečnih delavcev iz Primorja. Lažje je napisati žalostno zgodbo tako, da tri dni nabijaš, kako nimajo plač, kot če hočeš tem delavcem ali delavcem v Vegradu, odpreti obzorja ali biti čisto praktičen – s praktičnimi nasveti iz stečajne zakonodaje. Vegradovim delavcem nihče ni povedal, da lahko sami začnejo stečaj, čeprav dvakrat zapored niso dobili plače, oziroma niso bili plačani prispevki.

Ali pa zgodba z varčevalnimi ukrepi. Ljudi ni toliko zanimal proces dogovarjanja, o katerem se je tako ofenzivno poročalo, kot jih je zanimala vsebina.

TFL Glasnik:
In se na koncu spet vrneva k STA. Vpeljali ste kopico novosti, predvsem objavljanje na številnih elektronskih medijih, všeč mi je tudi ta vaša stroga delitev na elektronske in časopisne medije. Zanimajo me vaši načrti, saj je pred vami pet let.

Bojan Veselinovič:
Predvsem bi radi segmentirali ponudbo, ker smo ujetniki krize, ki je osebno jemljem sicer kot izziv, vendar so naši odjemalci predvsem iz medijskega sveta, ki je v naporno slabem gmotnem položaju. Ob tem pa je treba reči še nekaj, da ne ostaneva samo pri krivdi novinarjev. V medijih je predvsem negotova lastniška struktura in slabo urejen položaj novinarjev samih. Dobro poznam razmere v medijskih hišah, vendar v katerem koli drugem poklicu ni toliko 'partizanskih' oblik sodelovanja in angažiranja zaposlenih. Tu ne moremo mimo odgovornosti novinarskega ceha, da je to dopustil.

Za STA pa vemo, da moramo zadovoljiti vsakega odjemalca, torej je konec časa, ko se je odnos STA do odjemalcev videl le skozi pošiljanje računov. Raztegnili smo tudi delovni dan in že jutro postreže z najpomembnejšimi stvarmi, ki bodo zaznamovale dan. Imamo veliko načrte s fotografskim servisom, pri čemer je zanimivo, da mediji z nami vred tarnajo zaradi gmotnega položaja, ne moremo pa se dogovoriti, da bi preko enega kanala oskrbovali s fotografijami in si znižali stroške. In nič mi ni žal, da nismo šli v ponudbo videoklipov, ker je zasičenost s ponudbo za slovenski prostor prevelika. Zato z velikim zanimanjem čakam, kaj se bo zgodilo s ponudbo nove televizije. Ali bo šla po poti katerega od slovenskih dnevnikov, ki je nesrečno propadel, ker je stremel k zadovoljevanju pričakovanj le enega dela bralske publike? Potem se ne bo zgodilo drugega, kot da se bo oglaševalski kolač še bolj zmanjšal in se bo potem zgodil konec te tretje televizije.

TFL Glasnik:
Kaj bi vi, kot medijski guru, dodali za konec?

Bojan Veselinovič:
Želim, da bi čim več medijev obstalo, čeprav v vsakem med njimi dozoreva spoznanje, da v takšni obliki, kot so sedaj, ne bo šlo več naprej.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar