TFL Glasnik:
G. Marko Djinović, ste magister pravnih znanosti in generalni sekretar Stalne arbitraže pri Gospodarski zbornici Slovenije. Poleg tega ste vrsto let tudi direktor pravne službe GZS. Na kaj ste najbolj ponosni v vaši dosedanji karieri?

Marko Djinović:
Najbolj sem ponosen na to, da nam je v zadnjih petih letih uspelo iz Stalne arbitraže pri GZS zgraditi resno in mednarodno uveljavljeno institucijo, ki strankam v arbitražnih postopkih zagotavlja vrhunski servis tako glede časa kot tudi stroškov in kakovosti storitev. Ob tem smo naredili manjšo revolucijo na področju alternativnega reševanja sporov v Sloveniji. V našo državo smo pripeljali najboljše svetovne prakse institucionalne arbitraže, kot jih poznajo v Parizu, Londonu in Stockholmu. Kažejo se v modernih arbitražnih pravilih iz leta 2014, smernicah za arbitre iz leta 2015, vsakoletni mednarodni konferenci, ki jo organiziramo skupaj z UNCITRAL, in reviji Slovenska arbitražna praksa, ki je edina strokovna revija v Sloveniji, specializirana za arbitražo.

Pred letom 2012 je bil v sekretariatu zaposlen le sekretar, zdaj ima sekretariat pet sodelavk in sodelavcev, štiri v Ljubljani in enega na Dunaju. Naše aktivnosti so prednostno usmerjene v krepitev neposrednega stika in sodelovanja z odvetniškimi družbami, podjetji in njihovimi združenji v Sloveniji in regiji ter v krepitev javne podobe Stalne arbitraže pri GZS v luči njenega samostojnega in strokovno neodvisnega delovanja, ki temelji na zaupanju uporabnikov v naše storitve.

TFL Glasnik:
Koliko in kako podjetja in gospodarstvo v Sloveniji sploh uporabljajo alternativne oblike reševanja sporov in kako konkretno pomagate? Slovenci smo namreč znani kot veliki ljubitelji reševanja sporov pred sodišči – znana je statistika, da se le en odstotek gospodarskih sporov rešuje s pomočjo alternativnih oblik.

Marko Djinović:
Pri teh zadevah gre za tek na dolge proge. Arbitraža je posel zaupanja, ki ga je treba dolgo graditi, izgubimo pa ga lahko čez noč. Stalna arbitraža pri GZS je bila ustanovljena že davnega leta 1928, in čeprav ima arbitražno reševanje sporov na Slovenskem 90-letno tradicijo, smo v Sloveniji šele leta 2012 začeli resno in sistematično promocijo arbitraže in alternativnih oblik reševanja sporov v gospodarstvu. Pred tem je bilo ogromno zamujenega in v petih letih se ne da nadoknaditi dvajsetih let stagnacije. Vendar v prihodnost zremo z optimizmom in trdo delamo za zaupanje strank.

Danes je drugače in smernice so spodbudne; vidimo vse več resnih gospodarskih pogodb, ki vsebujejo arbitražne klavzule, saj se stranke vse bolj zavedajo pomena takšnega načina reševanja sporov. Vse več strank se dogovori za pristojnost Stalne arbitraže pri GZS tudi po nastanku spora.

Analizirali smo našo prakso zadnjih petnajstih let in dognali zelo pomembno ugotovitev, da v povprečju traja tri leta in pol od vključitve arbitražne klavzule v pogodbo do nastanka spora oziroma vložitve zahteve za arbitražo. Je pa res, da arbitražne klavzule v pogodbah delujejo kot preventivni mehanizem in so pogosto porok, da do spora sploh ne bo prišlo. Arbitražna klavzula v pogodbi je vendarle mehanizem, ki stranke odvrača od pravdanja, zato prej dobro premislijo, preden gredo v arbitražo. Stranke spodbuja, da se usedejo za mizo in skušajo najti rešitev bolj po poslovni poti.

TFL Glasnik: 
Je v te postopke vključen tudi postopek mediacije? Prvi korak, preden pride do spora, je lahko mediacija.

Marko Djinović:
Ponujamo tudi mediacijo, saj pogodbe pogosto vsebujejo večstopenjske klavzule o reševanju sporov. Nekatere v primeru spora predvidevajo pogajanja med strankami brez nekega medija, brez tretje osebe, če je to neuspešno, sledi mediacija. Če je tudi mediacija neuspešna, je kot zadnja stopnja predvidena arbitraža, ki pomeni dokončno odločitev. Trenutno pripravljamo nova mediacijska pravila, ki se bodo začela uporabljati z letom 2018 in bodo najsodobnejša v Sloveniji. Skupina uglednih strokovnjakov vodi ta projekt že tri leta in gre za nekakšno sintezo najsodobnejših spoznanj na področju mediacije.

TFL Glasnik: 
Kako je to videti? Vi boste pripravili pravila, kako jih lahko podjetja uporabijo – pridejo k vam in jim svetujete?

Marko Djinović:
Mediacijo vidimo kot integralni del oziroma nadgradnjo naše ponudbe na področju reševanja sporov. S tem namenom bomo za podjetja pripravili različne večstopenjske klavzule za vključitev v pogodbe, ki jim bodo omogočile raznovrstne oblike kombiniranja mediacije in arbitraže. Promocijo novih mediacijskih pravil bomo izvajali v gospodarstvu, odvetniških družbah, organizirali bomo poslovne dogodke, seminarje, konference; skratka, pripravili bomo ustrezno kampanjo.

TFL Glasnik: 
Ste si zastavili kakšen cilj – kakšen odstotek pogodb bo denimo imel namesto običajne arbitražne klavzule, ki stranke napotuje na sodišče, ponudbo rabe določenih  mediacijskih pravil? Saj gre za cilj, da se Slovenci nehamo prepirati na sodiščih. Vsaj v gospodarstvu.

Marko Djinović:
Zelo težko si je zastavit konkreten odstotek, saj so pogodbe zelo različne, prav tako pa interesi in pogajalska moč strank. Vsekakor je naš cilj, da so arbitražne klavzule redno vključene v kompleksne gospodarske pogodbe in v pogodbe visokih finančnih vrednosti. Te pomenijo velika tveganja in stranke si v primeru sporov ne morejo privoščiti pravdanja pred rednimi sodišči. Značilni primeri so kompleksne gradbene pogodbe, koncesijske pogodbe, pogodbe o javno-zasebnih partnerstvih, pogodbe o finančnih in kapitalskih transakcijah, zadnje čase so pogoste tudi pogodbe, ki urejajo združitve in prevzeme. Spori, ki se rešujejo pred našo arbitražo, največkrat izvirajo iz tovrstnih transakcij.

TFL Glasnik: 
Ravno to sem hotela vprašati. Koliko je takšnih sporov? Kako uspešni ste?

Marko Djinović:
Postopkov je povprečno petnajst na leto, lani je povprečna vrednost spornega predmeta znašala nekaj več kot štiri milijone evrov. Poudaril bi, da naša arbitražna pravila vsebujejo devetmesečni rok (šteto od predaje zadeve senatu), v katerem mora arbitražni senat izdati končno arbitražno odločbo. V pospešenem arbitražnem postopku, ki je novost v naši ponudbi, je ta rok šest mesecev. Roki, ki jih Stalna arbitraža pri GZS zagotavlja strankam, so v praksi redno upoštevani. Povprečno trajanje arbitražnih postopkov po 1. januarju 2014 je 264 dni.

Približno polovica sporov vsebuje mednarodne prvine, ko ima ena od strank sedež zunaj Slovenije. Imamo pa tudi spore, pri katerih sta obe stranki domicilirani zunaj Slovenije. Stalna arbitraža pri GZS je namreč regionalni arbitražni center, ki svoje trge išče ne le v Sloveniji, temveč zlasti v srednji in jugovzhodni Evropi; naš posebni fokus je trg nekdanje Jugoslavije. Ravno s tega območja imamo največ strank v mednarodnih sporih, na primer iz Srbije, Makedonije, BiH, Črne gore.

TFL Glasnik: 
To pomeni, če poenostavim, da je vaš cilj, da bi odvetniki in poslovni partnerji iz nekdanjih republik Jugoslavije v svojih pogodbah kot klavzulo navedli, da je pristojna Stalna arbitraža pri GZS?

Marko Djinović:
To se tudi že dogaja. Navzoči smo na območju nekdanje Jugoslavije; imamo redne stike s tamkajšnjo poslovno skupnostjo in odvetništvom, navsezadnje organiziramo tudi številne dogodke. Septembra lani smo denimo organizirali konferenco v Prištini, februarja letos v Sarajevu. Trenutno smo vodilni ponudnik arbitražnih storitev na območju nekdanje Jugoslavije, imamo tudi najrazvitejšo ponudbo v regiji.

TFL Glasnik: 
Ste ponosni na to, da nam je Slovencem tukaj uspelo?

Marko Djinović:
Mislim, da smo Slovenci lahko na marsikaj ponosni, tudi na ta prispevek. Slovenija je vedno imela posebno vlogo v nekdanji jugoslovanski regiji, saj smo znali ohraniti zdravo distanco in nevtralno držo do tamkajšnjih družbenopolitičnih dogajanj in se nam to obrestuje. Menimo, da je Slovenija kot najbolj razvito ekonomsko in tudi pravno območje v tem delu Evrope lahko idealen sedež za mednarodne arbitraže. Kot je denimo Stockholm sedež arbitraže med ameriškimi in ruskimi strankami ali med ameriškimi in kitajskimi strankami, kot je recimo Dunaj most med Vzhodom in Zahodom, tako je lahko Ljubljana sedež za arbitraže med slovenskimi in strankami na tleh nekdanje Jugoslavije ali med strankami s sedežem v državah nekdanje Jugoslavije.

TFL Glasnik: 
Odlično, čestitam vam za to pozicioniranje, kar je res velik uspeh.

Marko Djinović:
Naj v podkrepitev naše regijske usmerjenosti dodam še to. Naša arbitražna institucija ima arbitražna pravila prevedena v sedem jezikov – med njimi v srbski, hrvaški, makedonski in od februarja tudi v albanski jezik. Poleg seveda angleškega, nemškega in slovenskega jezika. Imamo široko mednarodno mrežo več kot 300 strokovnjakov iz več kot 30 različnih držav z izkušnjami iz različnih pravnih okolij in z raznovrstnimi pravnimi in tehničnimi specializacijami. To je naša primerjalna prednost. Za ponudbo v lokalnih jezikih republik nekdanje Jugoslavije smo se odločili, ker smo institucija, ki pozna lokalne navade, pravne sisteme in značilnosti trga, kot taki lahko uporabnikom v regiji ponudimo storitve v njihovem domačem jeziku. Tega denimo Avstrijci ne zmorejo.

TFL Glasnik:
Kako se v teh državah odzivajo na tovrstno ponudbo?

Marko Djinović:
Tamkajšnji poslovneži in odvetniki so pragmatični in se odzivajo pragmatično. V arbitražnih institucijah iščejo kredibilne, zaupanja vredne partnerje, nepristransko, neodvisno in profesionalno storitev ter stabilnost. Če institucija izpolnjuje te pogoje, vključujejo njene arbitražne klavzule v pogodbo, drugače ne. Na področju reševanja sporov ni prostora za napake. Konkurenca je velika, saj je v vsaki državi kar nekaj institucij, ki ponujajo tovrstne storitve, z večjo ali manjšo tradicijo, nekatere ugledne, nekatere dvomljivega slovesa. Povsod se gleda na nevtralnost in profesionalizem, lokalpatriotizem tu ne igra vloge.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Marko Djinović:
Če ostaneva pri današnji temi: dobro pripravite pogodbe, premislite, saj pogodba ni nič drugega kot instrument za razporeditev tveganj. Če bodo pogodbe dobro pripravljene, bo prostora za spore manj, če pa že pride do spora, dobro premislite, kje ga boste reševali.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: KoKa Press, Katja Kodba, s.p.

pišeta: Elizabeta Žgajnar, univerzitetna diplomirana pravnica, višja sodnica na Višjem sodišču v Ljubljani, in Maja Lajevec, univerzitetna diplomirana pravnica

I. Uvod

Zaseg dolžnikove plače je pogosto izbrano sredstvo za poplačilo dolžnikovih obveznosti. Z njim se srečamo v izvršbi, osebnem stečaju in v davčnem postopku. Mnogi mislijo, da je uspeh poplačila odvisen le od višine dolžnikovih prejemkov, a ni tako. Nanj vpliva precej okoliščin, ki so ključne pri odgovoru, ali bo upnikova terjatev s tem sredstvom poplačana in koliko časa bo preteklo do dokončnega poplačila. Sodne prakse, ki bi odgovarjala na težave pri zasegu dolžnikovih prejemkov, ni prav veliko in to daje napačen vtis, da težav ni. Večina vidi postopek poplačila dolgov s tem sredstvom izvršbe kot precej neučinkovit, zato šteje med manj pomemben del izterjave in ga mnogi slabo poznajo.

Še nekaj težav je: predpisov, ki urejajo ta del, je precej in se hitro spreminjajo, preveč različnih zakonov ureja posamezne segmente povezane z zasegom plače, dolžniki in upniki napake pri realizaciji sklepov na plačo redko grajajo, raziskovanje tega področja pa pokaže, da se vprašanja, ki jih urejajo isti pravni predpisi, rešujejo na precej različne načine.

V prispevku sva sistematično pregledali tri zakone, ki urejajo poplačilo dolgov z zasegom dolžnikovih prihodkov: Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ^[1], Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)^[2] in Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2).^[3] Zaseg dolžnikove plače in drugih stalnih prejemkov ti trije zakoni urejajo precej skopo in napotujejo na več drugih pravnih predpisov. Prav ti in njihovo hitro spreminjanje pa pri uporabnikih povzroča precej zmede.

Prispevek je namenjen uporabnikom, torej upnikom, dolžnikom, stečajnim upraviteljem, sodnikom, računovodjem, delodajalcem, zaposlenim v bankah in ostalim, ki se v različnih vlogah srečujejo z zasegom dolžnikovih prejemkov. Zasnovan je na teoriji, a je hkrati tudi praktičen. V njem opozarjava na vse predpise, ki urejajo področje, in na relevantno sodno prakso, ki sva jo med seboj primerjali. Na težave pri realizaciji zasega sva poizkušali pogledati z več zornih kotov, da bi jih našli čim več, prav tako pa tudi odgovorov. Naleteli sva na precej vprašanj, na katera sodna praksa še ni odgovorila. Nekatere sva vključili v prispevek in nanje poiskali odgovore. Najin zaključek je, da gre za pomembno sredstvo za izterjavo dolžnika, ki pa žal slabo služi svojemu namenu. Skozi vse mogoče predpise, ki ga urejajo, se je postopek poplačila dolžnikovih dolgov iz njegovih prihodkov spremenil v neučinkovitega. Potrebna bi bila enostavnejša ureditev, vgrajene socialne varovalke bi morale zasledovati svoj cilj, ne pa služiti kot možno sredstvo za zlorabo in oškodovanje upnika. Vse to in morda večja preglednost bi dala zasegu plače položaj učinkovitega sredstva za poplačilo in s tem funkcijo, kateri je v osnovi namenjen.

II. Zaseg in izvršba dolžnikove plače in drugih stalnih prejemkov ter predpisi, ki urejajo področje

Da lahko najdemo odgovore na številna vprašanja povezana z izvršbo in zasegom dolžnikove plače in drugih stalnih prejemkov moramo poznati pravila treh krovnih postopkov v katerih je izvršba dolžnikovih prejemkov določena kot sredstvo za poplačilo terjatev upnikov. To so Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2). Za iskanje odgovorov na večino vprašanj pa pravila ZIZ, ZFPPIPP in ZDavP-2 ne zadostujejo. Poznati moramo tudi pravila Zakona o minimalni plači (v nadaljevanju ZMinP)^[4], Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2)^[5], Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre)^[6], Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF)^[7], Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV)^[8], Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS)^[9] in Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (v nadaljevanju ZSDP-1).^[10] Le poznavanje vseh pravil omogoča, da najdemo odgovore na številna vprašanja tega področja. Pozitivno spremembo je prinesla novela ZFPPIPP-G, ki je izenačila nabor prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe po 101. členu ZIZ, in tiste, na katere je mogoče seči v omejenem obsegu po 102. členu ZIZ v postopku izvršbe in osebnega stečaja. To in uskladitev z davčno izvršbo je korak v poenotenju področja, ki olajša delo izvrševalcem sklepov o zasegu dolžnikovih prejemkov.

III. Izvršba na plačo in druge dolžnikove stalne prejemke - Zakon o izvršbi in zavarovanju

ZIZ ureja izvršbo na plačo in druge stalne prejemke v 6. poglavju, v 128. do 135. členu. Upnik lahko predlaga to sredstvo izvršbe že v predlogu za izvršbo ali pa kasneje in sicer s predlogom za razširitev že dovoljene izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - naknadna objektivna kumulacija izvršilnih sredstev (34. člen ZIZ). Zakon določa, da se določbe, ki urejajo izvršbo na plačo uporabljajo tudi za izvršbo na pokojnino, nadomestilo plače, prejemke iz naslova začasne brezposelnosti in druge stalne prejemke, če zakon ne določa drugače (2. odstavek 128. člena ZIZ). Sodna praksa se glede vprašanja, kako mora predlagatelj izvršbe opredeli svoj zahtevek razlikuje. Gre za vprašanje ali je dovolj, da upnik zahteva le izvršbo na dolžnikovo plačo ali mora zahtevati izvršbo na plačo in druge stalne denarne prejemke dolžnika. V odločbi višjega sodišča v Mariboru pod opr. številko I Ip 950/2014 z dne 9.12.2014 je sodišče štelo, da je razlikovanje pomembno, saj je pojem plače precej ožji od pojma plače in drugih stalnih denarnih prejemkov. V tej zadevi je upnik prvotno predlagal izvršbo na dolžnikovo plačo, kasneje pa je svoj predlog razširil še na druge dolžnikove stalne prejemke. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrglo, saj je štelo, da pojem plače vsebuje tudi druge dolžnikove prejemke. Višje sodišče je odločilo, da je treba zaradi zahteve po jasnosti in določnosti opredelitve izvršilnega sredstva v sklepu o izvršbi upoštevati opredelitve pravnih pojmov, kot so ti v pravnem sistemu določeni in jih ni dopustno širiti mimo jasnega zakonskega pomena. Zato je treba ločiti primer, ko sklep o izvršbi vsebuje dikcijo “izvršba na plačo in druge stalne prejemke iz delovnega razmerja”, in primere, kjer je izrecno navedena le “izvršba na dolžnikovo plačo”. Nasprotno pa je višje sodišče v Ljubljani v podobnem primeru odločilo drugače. Iz odločbe opravilna številka I Ip 5364/2013 z dne 23.1.2014 izhaja stališče, da je glede na sistematiko zakona in namen izvršbe šteti, da izvršba na plačo kot generičen pojem zajema tudi vse ostale prejemke, ki izhajajo in so vezani na sklenjeno delovno razmerje, čeprav vsi delavcu ne pripadajo mesečno in so morebiti odvisni tudi od drugih pogojev oziroma okoliščin. Vsebina pojma izvršba na plačo in druge stalne denarne prejemke povzroča upnikom kar nekaj težav, saj očitno ni jasno, kaj pojem dejansko vsebuje, dodatno zmedo pa povzroča tudi neenotna sodna praksa. V zadevi pod opravilno številko I Ip 75/2014 z dne 15.4.2014 je upnik predlagal nadaljevanje že dovoljene izvršbe na dolžnikovo plačo, pokojnino ter na prejemke iz delovnega razmerja, prejemke iz socialnega zavarovanja in druge stalne denarne prejemke, ki jih dolžnik prejema pri dolžnikovem dolžniku z novim izvršilnim sredstvom in sicer z rubežem terjatve – letnega dodatka za rekreacijo ter drugih prejemkov v zvezi s statusom upokojenca. Sodišče prve stopnje je tak predlog zavrglo. Na pritožbo upnika je višje sodišče pojasnilo, da je bila s sklepom o izvršbi dovoljena izvršbo na plačo, pokojnino ter na prejemke iz delovnega razmerja, prejemke iz socialnega zavarovanja in druge stalne denarne prejemke, ki jih dolžnik prejema pri dolžnikovem dolžniku. S tem je bila dovoljena izvršba ne le na pokojnino, pač pa tudi na druge stalne prejemke. Letni dodatek za rekreacijo sodi med druge stalne denarne prejemke, zato je bila izvršba na takšne denarne prejemke dovoljena že s sklepom o izvršbi. Na položaj stalnega prejemka ne vpliva to, da se izplača le enkrat na leto in niti to, da se ne izplačuje vsem upokojencem. Pomembno je, da gre za prejemek, ki se dolžniku izplačuje vsako leto, torej stalno.

S sklepom o izvršbi zarubi sodišče določen del dolžnikove plače (največ 2/3) in delodajalcu naloži, da po pravnomočnosti sklepa o izvršbi upniku izplača zarubljen del plače, vse do dokončnega poplačila terjatev iz sklepa o izvršbi (129. člen ZIZ). Z drugimi besedami, izvršba na plačo je mogoča le, ko obstaja dolžnikov delodajalec, ne pa tudi, ko je dolžnik samostojni podjetnik (sklep višjega sodišča v Celju, opravilna številka I Ip 1129/2009). Samostojni podjetnik je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, kot določa šesti odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1).^[11] Vsi prihodki od poslovanja s. p. se zbirajo na računu samostojnega podjetnika in predstavljajo njegove prejemke. Po veljavni zakonodaji si podjetnik posameznik plače ne more izplačati, temveč vse prejemke iz svojega poslovanja dobiva na odprt račun. Le ti prejemki predstavljajo glavni vir preživljanja podjetnika. Iz teh razlogov izvršba na plačo samostojnega podjetnika že pojmovno ni mogoča. Izvršba na plačo je izvršba na denarno terjatev dolžnika do drugega dolžnika, torej do tretje osebe. Ker pa samostojni podjetnik nima delodajalca in tudi ni v delovnem razmerju, izvršbe na plačo samostojnega podjetnika ni mogoče izpeljati. Drugačna razlaga bi pomenila zlorabo pravnih institutov. Na to nakazuje tudi ugotovitev, da bi izvršba na plačo s. p. dejansko pomenila to, da se dolžniku naloži, da si sam odteguje določene denarne zneske in jih nakazuje upniku. To pa je v bistvu že izvršba z rubežem denarnih sredstev dolžnika na njegovem računu. V izvršilni zadevi, kjer je upnik predlagal izvršbo na plačo dolžnika, samostojnega podjetnika, je višje sodišče pod opravilno številko III Cp 954/2003 z dne 12.10.2003 odločilo, da je izvršba na plačo, izvršba na denarno terjatev dolžnika do drugega dolžnika. Če dolžnikov dolžnik ni tretja oseba, temveč je to dolžnik sam, obveznost dolžnikovega dolžnika do dolžnika, da poplača terjatev, po samem zakonu preneha z združitvijo (1. odstavek 353. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 1. odstavek 328. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Po dosedanji ureditvi mora podjetniku posamezniku ali zasebniku od skupne vsote vseh mesečnih prilivov ostati znesek najmanj v višini 76 % minimalne (bruto) plače, če preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. Predlog spremembe Zakona o izvršbi in zavarovanju^[12] pa pri samostojnem podjetniku varovani znesek v višini 76 % minimalne plače zvišuje na 100 % minimalne plače, saj mora zasebnik iz tega zneska plačati še prispevke in davščine.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: dr. Katarina Bergant, okrožna državna tožilka, Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, vir: Zbornik - Izvedenstvo v teoriji in praksi, April 2016, Univerza v Mariboru - Fakulteta za varnostne vede

Ko sodišče v kazenskem postopku za oceno ali presojo določenih dejstev potrebuje strokovno znanje, si za razjasnitev dejstev s pisno odredbo zagotovi pomoč izvedenca. Ker je izvedeništvo vezano na sodno odredbo, o izvedeništvu v pravnoformalnem smislu v predkazenskem postopku (razen v izrecno z zakonom določenih primerih) ne moremo govoriti. Pri nekaterih dejanjih pa je že samo ugotavljanje objektivnih elementov kaznivega dejanja in temeljnih predpostavk kaznivosti, ki so potrebni za podajo kazenske ovadbe, pogojeno s specialnimi znanji, ki jih policija in tožilstvo kot akterja predkazenskega postopka nimata.

1 UVOD

Praviloma je prvo ugotavljanje, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, kdo ga je storil in katera dejstva to dokazujejo, v domeni organov odkrivanja, torej policistov in kriminalistov, ki s postavitvijo prve pravne kvalifikacije večinoma prvi ocenijo, ali neko ravnanje ustreza opisu posameznega člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ-1, 2008). V vsakem primeru pa je po prejemu kazenske ovadbe ali poročila tožilec tisti, ki na podlagi določb kazenskega materialnega prava oceni, ali je neki dogodek, ki ga opisuje kazenska ovadba, pravno relevanten in ali je storilec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja. Slednje je (večinsko) mogoče v primerih, pri katerih za subsumpcijo dejanskega stanja pod abstraktno pravno normo zadošča pravno znanje. Pri nekaterih dejanjih pa je že za samo ugotovitev vseh objektivnih elementov kaznivega dejanja na ravni utemeljenega suma, ki je dokazni standard za začetek kazenskega postopka, potrebno specialno znanje. Zato se pokaže potreba po angažiranju strokovnjakov že v zelo zgodnji fazi predkazenskega postopka, še pred podajo kazenske ovadbe policije, tožilstvu. V primerih, v katerih sama ocena izpolnjevanja zakonskih znakov kaznivega dejanja in posledično utemeljenosti suma ni pogojena s specialnimi znanji, so pa ta potrebna zaradi ugotavljanja subjektivnih elementov (prištevnost, motiv kot posledica osebnostnih lastnosti), se slednje ne more ugotavljati v predkazenskem postopku, zato sledi tožilčev predlog za postavitev ustreznega izvedenca v fazi preiskave ali kasneje na glavni obravnavi. Glede na navedeno je vključevanje strokovnjakov in izvedencev pogojeno oziroma se razlikuje glede na (1) fazo njihovega angažiranja (predkazenski, kazenski postopek), (2) organa, ki ga angažira (policija, tožilstvo, sodišče, obramba), (3) organa, ki da prvo, naknadno ali končno oceno dokazne vrednosti strokovnega ali izvedeniškega mnenja. Posledično faza, v kateri se strokovnjak angažira tudi določa, kateri dokazni standard se s strokovnjakom (v predkazenskem) ali izvedencem v (kazenskem) postopku potrjuje. Ker je vloga tožilca glede na fazo postopka različna, so tudi vprašanja, dileme in problemi, s katerimi se tožilci pri angažiranju strokovnjakov srečujemo v praksi različni.

2 »IZVEDENSTVO« V PREDKAZENSKEM POSTOPKU

Glede na določilo prvega odstavka 248. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, 1994), odredi izvedenstvo s pisno odredbo organ, pred katerim teče kazenski postopek, torej preiskovalni sodnik v sodni preiskavi in predsednik senata ali sodeči senat oziroma sodnik posameznik na glavni obravnavi (Horvat, 2004; Šugman in Gorkič, 2011; Dežman in Erbežnik 2003; Gorkič in Šugman Stubbs, 2010). Zato v predkazenskem postopku, v fazi pred in po podaji kazenske ovadbe, v pravem oziroma pravnem smislu o izvedenstvu, kot ga definira ZKP, niti ni moč govoriti (Dežman, 1993a). Edina izjema v predkazenskem postopku, ko sme (razen obdukcije in izkopa trupla), izvedenstvo odrediti tudi policija, so primeri, ko je izvedenstvo povezano z ogledom, ki ga kot nujno preiskovalno dejanje opravi policija sama (drugi odstavek 164. člena ZKP, 1994). Strokovno mnenje, ki ga na zahtevo stranke izdela nekdo, ki sicer ima potrebno strokovno znanje, ni izvedensko mnenje, ki bi ga bilo mogoče kot dokaz uporabiti v kazenskem postopku, saj izvedenec šele z odredbo sodišča stopi v procesno razmerje s sodiščem (Vrhovno sodišče, 2009a). Zato lahko v fazi predkazenskega postopka govorimo le o angažiranju strokovnjakov, ki se v praksi najpogosteje, ne pa nujno, določijo iz vrst izvedencev. ZKP sicer pozna izjemi, ko lahko preiskovalni sodnik že v predkazenskem postopku na predlog tožilca odredi izvedenstvo, vendar le v primerih, da je storilec neznan in bi bila odreditev bodisi smotrna ali bi bilo z odredbo nevarno odlašati (165. in 166. člena ZKP, 1994).

2.1 Pred podajo kazenske ovadbe

Ko policija v (dejansko in pravno) manj zahtevnih primerih samostojno oceni, da je zbrala dovolj dokaznega materiala za utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, pošlje kazensko ovadbo državnemu tožilcu. V zahtevnejših primerih običajno poteka faza predkazenskega postopka pred podajo kazenske ovadbe pod usmerjanjem tožilca, kateremu je prepuščena pravna ocena ravnanja in preverjanje dokaznih standardov, ki so izraz stopnje verjetnosti, da je posameznik storil kaznivo dejanje in določajo višino dokaznega bremena, ki ga nosi tožilec za odreditev posameznih ukrepov v fazi preiskovanja ali za začetek kazenskega postopka. Tožilec glede na legalitetno načelo, po prejemu kazenske ovadbe, ki dosega dokazni standard utemeljenega suma, nima pravice, temveč dolžnost predlagati uvedbo kazenskega postopka z zahtevo z preiskavo ali vložitvijo obtožnega akta.

V določenih primerih kaznivih dejanj, ki so bodisi vezana na strokovni-poklicni status storilca (prava delicta propria) ali za sicer splošna kazniva dejanja, za katera lahko odgovarja le kvalificirana oseba v zvezi z opravljanjem svojega poklica (neprava delicta propria), pa je že ocena, ali določeno ravnanje sploh izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja nujno vezana na strokovno znanje. Med navedena ravnanja kot tipična spadajo ravnanja zdravnikov in zdravstvenega osebja, pri katerih gre za načelno vrednotenje in ocenjevanje medicinske dejavnosti skozi postavljene norme kazenskega prava. Po vsebini bo presoja zakonskih znakov vedno vezana na oceno (ne) izpolnjevanja interno postavljenih pravil medicinske stroke, saj so zdravniški posegi in ravnanja zdravnikov načeloma nekaznivi, če so v okviru pravil medicinske znanosti. Slednje velja tako za prava delicta propria, (kazniva dejanja opustitve zdravstvene pomoči, malomarnega zdravljenja…), kot za neprava delicta propria oziroma povsem splošna kazniva dejanja (umor, uboj, huda telesna poškodba, povzročitev smrti iz malomarnosti…), pri katerih je temeljna predpostavka kaznivosti ugotovljena malomarna ali naklepna kršitev pravil zdravniške stroke in s tem pogoj, da lahko ocenimo, da je posamezno ravnanje kaznivo dejanje (Korošec, 2004). Vprašanje ali je aktivnost/pasivnost zdravnika v nasprotju z zdravniško doktrino in stroko je strokovno vprašanje, ki se lahko ugotavlja zgolj z izvedencem.

Tožilcu se v navedenih primerih postavi vprašanje, kako v okviru veljavne procesne zakonodaje, že v tako zgodnji fazi predkazenskega postopka angažirati izvedenca? Na prvi pogled se zdi, da ponuja odgovor prvi odstavek 165.a člena ZKP (1994), ki določa, da lahko tožilec pred vložitvijo zahteve za preiskavo ali obtožnice, preiskovalnemu sodniku predlaga opravo določenega preiskovalnega dejanja, (ki je lahko tudi predlog postavitve izvedenca) če meni, da je oprava takšnega dejanja potrebna za njegovo odločitev ali naj kazensko ovadbo zavrže ali začne kazenski pregon. Predlog za postavitev izvedenca kot preiskovalno dejanje torej predpostavlja že podano kazensko ovadbo. Kljub dejstvu, da prvi odstavek 165.a člena ZKP (1994) ne določa, kakšna stopnja suma mora biti za podajo predloga podana, gre očitno za dokazni standard utemeljenega suma, saj mora biti predlog obrazložen, obrazložitev pa mora vsebovati razloge za utemeljen sum, da je ovadeni storil kaznivo dejanje, ki ga navadno dosega vložena kazenska ovadba. Če utemeljen sum v kazenski ovadbi ne bi bil podan, bi tožilec ovadbo zavrgel (Horvat, 2004). Zato policiji in tožilstvi v predkazenskem postopku ostaja edina možnost, da za oceno morebitnega ravnanja v nasprotju s profesionalnimi standardi in pravili stroke angažira strokovnjaka iz medicinskih vrst, ki je sicer lahko tudi izvedenec, saj je od strokovnega mnenja odvisno, ali bo kazenska ovadba sploh podana.

Menim, da takšno strokovno mnenje ni moč povsem enačiti s strokovnimi mnenji, ki so v praksi najpogostejša in jih za potrebe policije in tožilstva tipično izdelajo strokovnjaki, zaposleni pri policijskih upravah in pri Nacionalnem forenzičnem laboratoriju Generalne policijske uprave, ki so predvsem »tehnično znanstvene« narave (preiskave in analize sledi obuval, bioloških sledi, prstnih odtisov, izstreljenih tulcev, smodniški plinov, drog, ponarejenih dokumentov…) s katerimi se storilci povezujejo s kraji kaznivih dejanja ter se osredotočajo na sam predmet kaznivega dejanja in jih sodišča v ustaljeni sodni praksi ne obravnavajo kot izvedeniška mnenja, temveč kot vsak drug dokaz (Vrhovno sodišče, 2009b),sodišče pa glede na odločbo Ustavnega sodišča (1998) izvedenstva v kazenskem postopku ne more zaupati neposredno Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju, saj bi s tem kršilo enakopravni položaj strank v postopku (Vrhovno sodišče, 2008; Vrhovno sodišče, 2009b).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Mojca Bartol Lesar, vir: revija SIR*IUS, številka 2/2017

Sodišče EU je v sodbi z dne 15. 6. 2016 Barlis 06, C-516/14, pojasnilo, da finančna uprava ne sme zavrniti pravice do odbitka vstopnega DDV-ja samo zato, ker račun ne izpolnjuje pogoja opisa obsega in datuma storitve iz 226. člena Direktive 2006/112/ES. Iz sodbe z istega dne Senatex, C-518/14, pa izhaja, da je možno pravico do odbitka uveljavljati, tudi če račun prvotno ne vsebuje vseh sestavnih delov, je pa kasneje popravljen. Sodišče EU je tako potrdilo, da je pravilen račun formalni pogoj za uveljavljanje odbitka DDV-ja, pravice do odbitka zato ni mogoče omejiti, če račun vsebuje določene pomanjkljivosti, saj bi bilo v takem primeru kršeno načelo nevtralnosti. Ob tem ne gre pozabiti, da sodbi obravnavata konkretni situaciji in točno določene vrste pomanjkljivosti računov, zato ostajajo v praksi številna vprašanja še vedno odprta.

1. UVOD

Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: SEU) je že večkrat odločilo, da je pravica do odbitka DDV-ja sestavni del sistema DDV in načeloma ne sme biti omejena. Izvede se takoj za vse davke, ki so bili naloženi na vstopne transakcije. Namen sistema odbitkov je davčnemu zavezancu v celoti olajšati breme dolgovanega ali plačanega DDV-ja v okviru vseh njegovih gospodarskih dejavnosti. Skupni sistem DDV-ja zato zagotavlja, da se vse gospodarske dejavnosti obdavčijo popolnoma nevtralno, ne glede na njihov namen ali izid, če se zanje načeloma plačuje DDV.

Za uveljavljanje pravice do odbitka je pomembno, da davčni zavezanec od dobavitelja dobi ustrezen račun, možno pa je tudi, da račun izstavi sam kupec ali pa tretja oseba v imenu in za račun dobavitelja. Sodbi SEU-ja, ki ju podrobneje predstavljam v tem prispevku, obravnavata pravico do odbitka, če račun ni bil ustrezno izstavljen. Za lažje razumevanje problematike sodb je uvodoma kratek pregled osnovnih določb Direktive 2006/112/ES (v nadaljevanju: Direktiva) v zvezi z odbitkom in računi, nato pa predstavljam sodbi ter njune implikacije.

2. PRAVICA DO ODBITKA IN RAČUN

V skladu s 167. členom Direktive pravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka. Iz 168. člena Direktive tudi izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV-ja, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če se to blago oziroma storitve uporabijo za njegove obdavčene transakcije. V 178. členu Direktive pa so določeni pogoji za uveljavljanje pravice od odbitka, in sicer mora imeti zavezanec za odbitke v zvezi z dobavami blaga in opravljanjem storitev račun, ki je izdan v skladu z Direktivo.

V Direktivi so naštete minimalne sestavine računa v 226. členu, ki je obvezna določba, kar pomeni, da so jo morale implementirati vse države članice. Ker se sodbi, predstavljeni v tem prispevku, nanašata na posamezne točke 226. člena, ga povzemam v celoti po točkah. Račun mora vsebovati naslednje podatke:

1) datum izdaje računa,

2) zaporedno številko,

3) identifikacijsko številko za DDV dobavitelja,

4) identifikacijsko številko za DDV prejemnika, če gre za dobave blaga v EU-ju in storitve, obdavčene po načelu obrnjene davčne obveznosti,

5) polno ime in naslov dobavitelja in prejemnika,

6) količino in vrsto dobavljenega blaga ali obseg in vrsto opravljenih storitev,

7) datum opravljene dobave blaga oz. dokončane storitve ali datum, ko je bilo opravljeno predplačilo (če se datum lahko določi in se razlikuje od datuma izdaje računa),

8) davčno osnovo za vsako stopnjo ali oprostitev, ceno na enoto brez DDV-ja in kakršni koli popusti ali znižanja, če niso vključeni v ceno na enoto,

9) stopnjo DDV-ja,

10) znesek DDV-ja,

11) sklicevanje na veljavno določbo Direktive ali na ustrezno nacionalno določbo pri oprostitvi,

(11a) kadar je prejemnik dolžan plačati DDV, navedba "obrnjena davčna obveznost").

V 12–15. točki pa so določene še nekatere posebnosti za posebne primere obdavčenja. Vse zgornje določbe so v Sloveniji ustrezno implementirane v ZDDV-1.

V zvezi z rokom za uveljavljanje pravice do odbitka Direktiva v 179. členu določa, da davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV-ja, dolgovanega za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV-ja, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka. Navedeno načeloma pomeni, npr., če je bila dobava opravljena in račun prejet marca, bi davčni zavezanec ta odbitek lahko uveljavljal le v davčni napovedi za marec, kasneje pa ne več. Taka ureditev bi bila izjemno stroga, zato Direktiva v 180. členu v povezavi z 182. členom omogoča državam članicam, da dovolijo zavezancem odbitek tudi kasneje, pri čemer same določijo pogoje in podrobnosti.

Slovenski zakon tako v drugem odstavku 67. člena najprej ponovi osnovno določbo Direktive, da davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV-ja, ki ga dolguje za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek  DDV-ja, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka. Nato pa nadaljuje, da v primeru, če davčni zavezanec ne odbije DDV-ja v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek DDV-ja kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil pravico do odbitka DDV-ja. V prej navedem primeru to pomeni, da lahko ta odbitek vključi tudi v kasnejše obrazce DDV-ja, najkasneje do decembra naslednje leto.

Tudi po praksi SEU-ja je dopustna omejitev pravice do uveljavljanja odbitka DDV-ja z uvedbo takšnega prekluzivnega roka, če ta rok, prvič, velja enako za analogne pravice na davčnem področju, ki temeljijo na nacionalnem pravu, in za tiste, ki temeljijo na pravu EU-ja (načelo enakovrednosti), in drugič, v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanja pravice do odbitka (načelo učinkovitosti). Direktiva o DDV-ju dopušča določitev takega roka pod navedenimi pogoji, vendar pa ga ne zahteva.

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!

piše: mag. Mateja Bitenc, vir: revija Poslovodno računovodstvo, številka 3/2016

Razširjenost organiziranega in finančnega kriminala v povezavi s pranjem denarja je aktualen in globalen problem, tveganje pa se ne nanaša zgolj na finančne institucije, konkretno banke, znotraj katerih storilci kaznivih dejanj perejo denar, temveč tudi na druge institucije in družbe, ki poslovno sodelujejo s storilci kaznivih dejanj oziroma z družbami, katerih lastniki so. V skupino poslovnih partnerjev sodijo tudi računovodski servisi in fizične osebe, ki za te družbe opravljajo računovodske storitve. Ne glede na dejstvo, da so po Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (ZPPDFT) kot zavezanci dolžni izvajati predpisane ukrepe, pa v prispevku opozarjamo izvajalce računovodskih storitev na znake, ki so bili zaznani pri preiskovanju kaznivih dejanj in kažejo na to, da gre lahko pri poslovnih partnerjih za pranje denarja oziroma pripravo na to dejanje z namenom povečati samozaščitno vlogo izvajalcev računovodskih storitev.

1 UVOD

Urad RS za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju UPPD) (UPPD, 2016) v svojem obvestilu javnosti sporoča, da je v letu 2016 zaznal povečanje števila primerov kaznivih dejanj goljufij in pranja denarja z uporabo bančnih računov družb pri slovenskih bankah. Nadalje ugotavljajo:

»V teh primerih smo ugotovili, da so neznani storilci, ki so se izkazovali z lažnimi osebnimi dokumenti neobstoječih hrvaških državljanov, ustanovili slovensko družbo ter v imenu te družbe tudi odprli transakcijske račune pri slovenskih bankah. Na račune teh slovenskih družb nato prispejo prilivi sredstev iz računov tujih družb, ki so običajno tudi edine transakcije na teh računih. Za navedene prilive se izkaže, da izvirajo iz kaznivih dejanj goljufije, velike tatvine, napada na informacijski sistem ali podobnih kaznivih dejanj, storjenih na škodo tujih družb. V nadaljevanju zakoniti zastopniki ali pooblaščenci slovenskih družb, ki so se z lažnimi identifikacijskimi dokumenti izkazali kot hrvaški državljani, takoj po prilivu naročijo nadaljnje nakazilo teh sredstev in sicer običajno na račune v tujino, kar predstavlja tudi razloge za sum storitve kaznivega dejanja pranja denarja.«

Problematika razširjenosti organiziranega in finančnega kriminala v povezavi s pranjem denarja je vedno bolj aktualna, tveganje pa se ne nanaša zgolj na finančne institucije, konkretno banke, znotraj katerih storilci kaznivih dejanj perejo denar, temveč tudi na druge institucije in družbe, ki poslovno sodelujejo s storilci kaznivih dejanj oziroma z družbami, katerih lastniki so. Eden izmed poslovnih partnerjev družbe, ki ga lastniki uporabijo za storitev kaznivega dejanja pranja denarja, je tudi računovodski servis, ki opravlja računovodske storitve za to družbo. Analize kažejo, da je v številnih primerih mogoče razbrati t. i. modus operandi storilcev, ne le z vidika izvrševanja kaznivega dejanja pranja denarja, temveč tudi glede priprav na storitev tega dejanja. Pri tem gre za namensko ustanavljanje družb, najemanje računovodskih in drugih administrativnih storitev in podobno.

DEFINICIJA POJMOV

Glavni cilj storilcev kaznivih dejanj pri pranju denarja je nezakonito pridobljen denar prenesti v finančni sistem, prikriti njegov nezakoniti izvor ter ustvariti vtis, da gre za denar, ki je pridobljen na zakonit način. Namen pranja denarja je torej prikriti kriminalno naravo denarja ali pa prikriti denar pred davčnimi ali carinskimi organi ter kontrolo menjave.

Denar, pridobljen na nezakonit in kriminalen način, pralci denarja nalagajo v banke, prenašajo prek bančnih računov, ga menjajo za drugi denar, gotovinsko kupujejo vrednostne papirje, zlato, nepremičnine, ga vlagajo v zavarovalnice, igralnice in podobno. Na tak način zabrišejo izvor njegovega nastanka ter ga naredijo ''čistega''.

Denar, ki je predmet ''pranja'', največkrat izvira iz predhodnih gospodarskih kaznivih dejanj (davčna zatajitev, zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti), verjetna predhodna kazniva dejanja pa so lahko tudi nekatera klasična kazniva dejanja (rop, velika tatvina, goljufija, prepovedana proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami, neupravičeno sprejemanje daril) (UPPD, 2016).

Glavne značilnosti pranja denarja so (Hočevar Šeme, 2007: 29):

- je kriminalna dejavnost, v katero je večinoma vpletena več kot le ena oseba, torej je vpletena organizirana kriminalna združba,

- vključuje velike vsote denarja,

- denar ali premoženje izvira iz kaznivega dejanja,

- opravi se preko zakonitega plačilnega sistema,

- pogosto vključuje mednarodne tokove, opravi se tako, da je denarju čim težje slediti,

- deluje kot legitimno pridobljen denar ali premoženje,

- opran denar se najpogosteje ponovno investira v nezakonite, lahko pa tudi v zakonite dejavnosti,

- državne omejitve niso ovira za pranje denarja.

Denar je ''opran'', ko njegov pravi izvor ni razviden in ima vse lastnosti legitimno pridobljenega premoženja. Končni cilj pranja denarja je postopna vključitev opranega denarja ali premoženja v običajne poslovne tokove, ki so sestavni del zakonite poslovne dejavnosti, oziroma investiranje v kriminalno dejavnost (obstoječo ali novo) (Muženič, 2009). Po uveljavljeni definiciji Projektne skupine za finančno ukrepanje (angl. Financial Action Task Force – FATF) (2016), ki deluje pod okriljem OECD, je proces pranja denarja postopek prikrivanja nezakonitega premoženja, ki poteka v treh fazah:

- Plasiranje sredstev (angl. placement) v finančni sistem države, na primer prenos gotovine čez mejo, elektronska nakazila v tujino, zamenjava v drugo valuto (banke, menjalnice, igralnice, pošte).

- Prikrivanje izvora denarja (angl. layering) vključuje finančne operacije v tujini preko različnih finančnih instituciji, uporaba off-shore družb, fiktivna nakazila in pogodbe, drobljenje zneskov, navidezno zadolževanje, uporaba sefov, nakup plačilnih instrumentov z gotovino, tihotapljenje gotovine, dvojno računovodstvo, preprodaja nepremičnin.

- Integracija (angl. integration) oziroma vključitev sredstev v gospodarstvo ali ponovno investiranje v kriminalno dejavnost.

Pranje denarja je resna grožnja stabilnosti in celovitosti delovanja finančnih ustanov, škoduje stabilnosti in ugledu finančnega sektorja države, ogroža notranji trg in njegovo konkurenčnost, predvsem pa dolgoročno slabi zaupanje v demokratične institute sodobne družbe. Po podatkih Policije (2016) je bilo v letu 2014 obravnavanih 77 kaznivih dejanj pranja denarja, leta 2015 pa 61; škoda zaradi storitve navedenih kaznivih dejanj je leta 2014 znašala 4,18 mio EUR in leta 2015 1,64 mio EUR.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

piše: Thierry Wickers, vir: revija Odvetnik, številka 2(80)/2017

Dolžnost spoštovanja poklicne tajnosti se na splošno šteje kot ena temeljnih prvin odvetniškega poklica, ki ga tudi razlikuje od dejavnosti ponudnikov različnih drugih pravnih storitev. Slednji imajo lahko popolnoma enaka pooblastila kot odvetniki, vendar njihov stranke ne morejo uživati enakih ugodnosti, povezanih z varovanjem poklicne tajnosti, ki velja za odvetnike. Odvetniki seveda niso edina poklicna skupina, za katero velja dolžnost varovanja poklicne tajnosti. Enako namreč velja tudi za zdravnike in bankirje. Te različne vrste tajnosti nimajo nujno niti enake narave niti obsega niti objekta varovanja. Odvetniki menijo, da je njihova dolžnost varovanja poklicne tajnosti eden od temeljev pravne države.

Vsakdo, ki vzpostavi stik z odvetnikom, mora uživati jamstvo, da bo njegov ali njen odnos z zagovornikom varovala dolžnost spoštovanja poklicne tajnosti. Ker je zaupen odnos med odvetnikom in njegovo stranko pogoj za kakovostno obrambo, je spoštovanje poklicne tajnosti tudi pogoj za pošteno sojenje. Podobno velja, da si je mogoče predstavljati učinkovito uživanje temeljnih pravic le, če je stranki omogočen tak dostop do odvetnika, da za njun odnos velja spoštovanje tajnosti.

Ta načela zagotavljajo temeljni akti Evropske unije ter še zlasti 6. in 8. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah.

V francoskem pravnem redu kljub prizadevanjem francoske odvetniške zbornice varstvo odvetniške poklicne tajnosti ni izrecno določeno (tudi v ustavi ne). Iz sodne prakse najvišjih sodnih instanc v Franciji izhaja, da je spoštovanje poklicne tajnosti del javnega pravnega reda in ne predmet zasebnega urejanja. Zato stranka svojega odvetnika ne more odvezati varovanja poklicne tajnosti. Poklicna tajnost je tako absolutna in časovno neomejena.

Vprašanje poklicne tajnosti obravnava Kazenski zakonik. Pri tem ne vsebuje njene opredelitve, temveč samo določa sankcije za njeno kršitev (člen 226-13). Za odvetnike je glede tega vprašanja temeljno izhodišče še vedno besedilo člena 66-5 zakona z dne 31. decembra 1971:

»Za vse zadeve, tako na področju svetovanja kot tudi obrambe, posvetovanja med odvetnikom in njegovo stranko ali namenjena stranki, dopise med odvetnikom in njegovo stranko, med odvetnikom in njegovimi kolegi – razen če gre v slednjem primeru za komunikacijo z oznako 'uradno' – in na splošno za vse dokumente v spisu velja poklicna tajnost.
Te določbe ne nasprotujejo sklenitvi skrbniške pogodbe in uporabi predpisov s strani odvetnika, ki nastopa kot skrbnik, ki veljajo za to dejavnost, razen korespondence, ki nima oznake 'uradno' in ki jo odvetnik prejme od svojega kolega, ki ni seznanjen da deluje v tem svojstvu.
Ta člen odvetnika ne odvezuje dolžnosti, da razkrije pogodbe, ki jih določa člen L222-7 Zakona o športu, in pogodbe, glede katerih je pooblaščen, da zastopa eno od strank pred športno zvezo in, ko je to primerno, pred ustanovljenimi profesionalnimi ligami pod pogoji, kot jih določa člen L222-18 tega istega zakona.«

To besedilo je bilo večkrat spremenjeno, odvetniki pa smo bíli pravo bitko proti restriktivnim sodniškim razlagam. Pomanjkljivost tega besedila je, da ne razlikuje jasno različnih pojmov, kot so dolžnost varovanja poklicne tajnosti vsebine odvetnikovega spisa, omejitve tajnosti v kontekstu dejavnosti, ki so dovoljene odvetnikom, vendar niso relevantne za izvrševanje pravic obrambe ali za dostop do zagovornika, in zaupnost korespondence med odvetnikom in njegovo stranko ter med odvetniki.

Predmet tega prispevka je sistem poklicne tajnosti. Vendar bi se preveč omejili, če bi nas zanimalo varovanje tajnosti samo korespondence med odvetnikom in njegovo stranko ali med odvetniki. Odvetnik lahko namreč komunicira:

• s svojo stranko,
• z drugim odvetnikom,
• s predsednikom odvetniške zbornice,
• z drugim osebjem ali
• z nekom tretjim.

Za vso to korespondenco veljajo različna pravila glede spoštovanja tajnosti.

Celoten članek je dostopen za naročnike!