Nataša Pirc Musar je pravnica s pravosodnim izpitom, ki že od leta 2005 opravlja funkcijo informacijske pooblaščenke.

TFL Glasnik:
V svojem delovanju na mestu informacijske pooblaščenke od leta 2005 dalje ste močno začrtali mejo zasebnosti in njenega varovanja. Zakaj se vam to zdi tako pomembno?

Nataša Pirc Musar:
Iskreno verjamem, da so temeljne človekove pravice tiste, ki še omogočajo razvoj demokratične družbe. Vsaka od temeljnih človekovih pravic, ki je zapisana v slovenski ustavi, je en kamenček v tem mozaiku. Sama sem človek, ki je kar nekaj let svojega dela posvetil dvema temeljnima pravicama: pravici do varstva osebnih podatkov, ki je del širše pravice do zasebnosti, in pravici do dostopa do javnih informacij. Ravno ti dve temeljni človekovi pravici sta edini človekovi pravici v slovenskem pravnem redu, ki imata svoje nadzorno telo in to je Informacijski pooblaščenec. Z vsemi ostalimi človekovimi pravicami se ukvarja Varuh človekovih pravic. Da sta ravno ti dve pravici posebej urejeni, seveda obstajajo razlogi. Iskreno menim, da brez transparentnosti ni odgovorne družbe, ni odgovornega vladanja. Mnogo držav po svetu - ravno pred dnevi je že 90. država (Brazilija) sprejela zakon o dostopu do javnih informacij – že ima zakonodajo s tega področja.

Spraševali ste me bolj o zasebnosti. Varstvo osebnih podatkov je ena od tem, s katero se EU in države po svetu ogromno ukvarjajo. Zakaj? Danes ogromno držav, pravnih oseb zasebnega prava, obdeluje na tone in tone nekih osebnih podatkov. Če ne bi bilo specifične regulacije na tem področju, bi stvari hitro ušle iz rok. Verjemite, da že tako in tako uhajajo, ker nam moderne informacijske tehnologije narekujejo strahoten tempo posegov v zasebnost. Danes so tehnologije presedlale že v nanotehnologijo – to je tehnologija razbijanja delcev – kamere so že tako majhne, da jih s prostim očesom sploh ne vidimo več. Ne vemo, kdaj nam posegajo v zasebnost.

Zato se je EU zelo kmalu odločila za direktivo s tega področja – dobili smo jo leta 1995. Tudi pravica do varstva osebnih podatkov je kot samostojna pravica zapisana že v mnogih ustavah; ne le kot pravica do varstva zasebnosti, temveč kot specifična pravica varstva osebnih podatkov, torej informacijska zasebnost. V naši ustavi imamo pravico do zasebnosti kot širšo temeljno človekovo pravico, imamo komunikacijsko zasebnost v 37. členu, ki je tudi posebej regulirana kot tajnost pisem in občil, in v 38. členu imamo še varstvo osebnih podatkov. Vse sodijo v širšo pravico do zasebnosti in vse so samostojno regulirane.

Vse države 27-terice morajo imeti zakonodajo s tega področja; na področju varstva osebnih podatkov direktiva zahteva tudi neodvisen nadzorni državni organ, na področju dostopa do informacij javnega značaja pa tega direktiva ne zahteva. Vendar je vse več držav, ki tako kot Slovenija imajo tak združen organ, ki ima torej pod eno streho obe pravici. Kar mene zadeva in iskreno povedano, sem zadovoljna, da se lahko ukvarjam z obema pravicama, ker je veliko lažje z znanjem z obeh področij najti tisto pravo in pravno ravnovesje, kadar pride do trka med tema dvema pravicama.

TFL Glasnik:
Na drugi strani imamo torej državo in njeno delovanje. Oznaki tajnost in stroga tajnost sta marsikdaj zlorabljeni. Čeprav je Slovenija na lestvici transparentnosti zakonodaje na visokem 2. mestu, se sprašujemo, kje je vendarle ločnica med pravico vedeti in tajnostjo? In potem je tu še Wikileaks kot nekakšen fenomen.

Nataša Pirc Musar:
Najprej bi komentirala to odlično 2. mesto, kjer smo se uvrstili takoj za Srbijo. Ta pa je skorajda v celoti povzela naš celotni pravni ustroj transparentnosti, saj smo ogromno sodelovali. Krasno je, da ta zadeva tako 'virusno' napreduje. To drugo mesto je posledica izredno dobre zakonodaje, izjemno dobrih mehanizmov in pooblastil, ki jih ima Informacijski pooblaščenec zato, da lahko svoje delo dobro opravlja in, seveda, zakon daje obilo možnosti posameznikom, da lahko gledajo državi pod prste.

Ta raziskava ni gledala, kako države izvajajo zakonodajo. Na račun delovanja državne uprave imam kot pooblaščenka veliko pikrih pripomb. V tem mandatu je 'molka organa' veliko več kot ga je bilo v prejšnjem mandatu, to je tisto, kar me tudi kot človeka izrazito moti. Ne prenesem ignorance državnih uradnikov, da posamezniku ne odgovorijo na povsem legitimno vprašanje v roku 20 delovnih dni. Vsi organi morajo imeti uradne osebe za dostop do javnih informacij in ta molk vse prevečkrat kaže, da državni organi želijo zavlačevati z odgovorom. Mislim, da smo v letu 2010 dobili okrog 330 pritožb samo zaradi molka državnega organa in Informacijski pooblaščenec izredno hitro odreagira in tudi sam prevzame odločanje, če se organ ne zgane.

TFL Glasnik:
Kako bi vi to konkretno razrešili?

Nataša Pirc Musar:
To je včasih Sizifovo delo. Zdi se mi, da smo premaknili miselnost državnih organov. Pred to zakonodajo je bila filozofija transparentnosti obrnjena na glavo. Vse je bilo tajno, razen če ni kdo z vrha določil, 'ah pa dajmo to našim državljanom, da bodo videli, kaj počnemo'. Seveda so jim dajali same pozitivne stvari. Zdaj je vse javno, razen izjem, ki jih določa zakon. Sama pa vedno pravim, da so izjeme tam, da se jih pravno korektno uporablja ne pa (zlo)uporablja. S svojimi odločitvami in s svojim zgledom, s svojim zanosom do transparentnosti želim spremeniti ta odnos birokracije. In se spreminja.

Mi smo danes mnogo boljši kot državni uradniki na jugu nekdanje skupne države. Vidim, kako strahotno počasna je birokracija v Srbiji in Črni Gori, kjer sodelujemo. Vendar pa smo spet daleč od tega, da bi bili Švedska. Marsikaj se še moramo naučiti, marsikaj spremeniti v svojih glavah. In to je tisto polje delovanja Informacijskega pooblaščenca, kjer menim, da ni potrebno vedno pokazati samo palice; da ne kaznujemo vedno, da ne izdajamo samo zavezujočih odločb. Kar je sicer super, vendar včasih tudi kakšen korenček prav pride in so birokrati zelo zadovoljni, če jih pohvalimo, ko delajo prav.

Kar zadeva tisti del vašega vprašanja, kdaj je lahko kaj tajno in kdaj odprto za javnost: to je tisto, kar je v pravu morda najtežje presojati. Predvsem, ko mi to dobimo v presojo kot organ druge stopnje. Najbolj idealno bi seveda bilo, ko državni organi ne bi zlorabljali zakona o tajnosti podatkov, in ko ne bi kar »na pamet« lepili teh oznak zaupnosti na dokument, ko želijo kaj skriti. Tudi takšni primeri so se dogajali. Moram pa reči, da tega ni pretirano veliko, ker država očitno ve – in to je še en plus, zakaj je Slovenija na drugem mestu – da ima pooblaščenec možnost pogledati vse tajne dokumente. Jaz in varuhinja človekovih pravic sva edini zunaj kroga ožjih državnih organov, ki imava pravico dostopa do vseh tajnih dokumentov in mislim, da je zdaj tudi kolega Klemenčič (Goran Klemenčič, komisija za preprečevanje korupcije, op.a.) dobil to pravico.

Edina izven tistih, ki imajo pravico dati oznake tajnosti na dokumente pri državnih organih, imam to možnost, da umaknem stopnjo zaupnosti, če ocenim, da je državni organ to oznako zlorabil. To je izjemno pomembno, da lahko nekdo zunaj državnega aparata bdi nad zakonitostjo skrivanja informacij. Informacije lahko zakonito skrivamo, saj nam zakon o tajnih podatkih to omogoča. Marsikaj je v državi takšnega, kar mora za določen čas ostati skrito pred javnostjo, vendar sem pristaš tega, da nobena stvar ne more ostati skrita za večno. To naj bo povsem jasno vsem. V določenih trenutkih pa, seveda, mora država skriti določene informacije. Zelo neumno bi bilo, recimo, ko bi danes razkrili celovito strategijo pogajanj pred arbitražnim sodiščem o meji. Daleč od tega, da bi bila država nekakšna steklena hiša, večji del države pa vendarle mora biti kot steklenjak.

TFL Glasnik:
In kaj nameravate postoriti do konca mandata? Do leta 2014 je še kar nekaj časa.

Nataša Pirc Musar:
Še tri leta me bodo trpeli, tudi nova oblast, ki se bliža in to bo že tretja vlada, ki jo bom nadzorovala. Moram reči, da mi je v bistvu kar lepo, da so in 'levi' in 'desni' videli, da oboje nadziram enako. Meni je čisto vseeno, kdo je na oblasti, deležen bo enakega nadzora. Je pa še veliko za spremeniti. Naj na področju transparentnosti omenim eno, ki me že dolgo bode v oči. Gre za to, da država, oziroma vlada nekako ne zbere poguma, da bi med zavezance po zakonu o dostopu do informacij javnega značaja dala tudi podjetja, ki so v večinski državni lasti ali kjer ima država prevladujoč delež. Ta so danes v celoti izvzeta iz transparentnosti, kar se je pokazalo v kar nekaj primerih. Menim, da je zakon o dostopu do informacij javnega značaja zrel za spremembe v tem delu in sem že pred letom in pol ministrstvu za javno upravo predlagala, da naj se ta del vključi v transparentnost, predvsem pa plače direktorjev in članov uprav v podjetjih, ki so v državni lasti. Zadnji primer me je pa spodbudil, da sem jim še enkrat pisala, ne odneham. Sem nek tak 'šraufek', ki vedno vrta do konca in čakam pravo priložnost in pravega človeka na tem mestu, ki bo razumel, kaj mu hočem povedat. Ministrica Krebsova, žal, za to ni imela posluha.

Zadnji primer, primer zavoda Lipica. Neka novinarka je spraševala o najemu dragih avtomobilov in je na koncu ugotovila, da ta vozila najema d.o.o., ki ga je ustanovil javni zavod in ta potem vozila daje na razpolago zaposlenim v javnem zavodu. Celo tako daleč smo prišli, da imata javni zavod in d.o.o. sedež celo v isti pisarni in ko sem prišla v nadzor ter želela pogledat dokumentacijo, imajo na polici fascikle „Lipica javni zavod“ in „Lipica d.o.o.“. Slednjih fasciklov se ne smem niti dotakniti. Jasno in glasno sem povedala, da ustanavljanje d.o.o. s strani javnih zavodov omogoča pranje javnega denarja. To ni korektno in ni transparentno. Naj se država resno vpraša, zakaj javni zavodi potrebujejo d.o.o., zakaj tega ne morejo sami izvajat. Danes se je ta praksa preveč razpasla. To je tista prva stvar, ki jo bom servirala novi vladi.

TFL Glasnik:
Zdi se, da vaš čas šele prihaja. Ste ženska, ki je uspešna v svojem poklicu, s široko in pravičniško držo, ki si upa in zna. Kaj niso vse te lastnosti prave, da bi, morda, kandidirala za predsednico države? Vas lahko pričakujemo v politiki?

Nataša Pirc Musar:
Nikoli ne reci nikoli in moram reči, da sem že pred temi volitvami dobila kar nekaj ponudb. Iskreno moram priznati, da sem bila v strahotnem precepu, kaj narediti. Ne rečem, da me ne mika, vendar sem v tem trenutku odločena, da v politiko še ne grem. Eden izmed razlogov je tudi ta, da se mi zdi, da sem še premlada in ko enkrat greš v politiko, ni več poti nazaj. Trenutno pa vendarle delam kot neodvisen strokovnjak, slovenska politika pa je žal taka, da ko enkrat pristopiš k nekomu v politiko, si že popredalčkan, kar je problem slabe politične kulture ali nekulture. Sama pa zelo težko funkcioniram v okoljih, ki ne delajo profesionalno in po nekih standardih, ampak funkcionirajo na podtikanjih in lažeh. Sama sem človek, ki se proti lažem težko borim, ker težko sprejmem umazane igre, in tako pridemo do drugega močnega razloga: takšne politike, ki jo trenutno imamo v Sloveniji, še ne maram in je še ne morem vzeti za svojo.

Upam, da bo prišel trenutek, ko bo Slovenija stopila tisti korak naprej od te grozne italijanske, oziroma politike balkanskih držav in stopila na neko bolj uglajeno politiko skandinavskih držav, čeprav so tudi tam takšni in drugačni politiki, vedno so pač politiki, ki se gredo umazane igre. In nisem naivec, ki bi rekel, da je lahko politika idealna. Je takšna, kot je. Takšna, kot je danes v Sloveniji, meni ni všeč.

TFL Glasnik:
Se vam zdi, da prihajajo spremembe?

Nataša Pirc Musar:
Ljudje potrebujemo in pričakujemo spremembe. Mislim, da so tudi te stranke, ki so do zdaj bile na oblasti, dojele, da tako ne morejo naprej. Ljudje bodo na volitvah pokazali, kaj si mislijo o teh, ki so imeli oblast in bodo po tej predvolilni kampanji na volitvah pokazali tudi, kaj si mislijo o teh, ki na novo stopajo na politično tržišče. Edini pokazatelj so na koncu ljudje, res pa je, da so ljudje lahko vodljivi. Edino vprašanje je, kako lahko tista kritična masa, ki ima vpliv na volitve, začne kritično razmišljati o tem, kar stranke ponujajo. Ampak, to je treba vzeti v zakup, demokracija je danes takšna kot je in si svet še ni izmislil boljšega modela.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar