Dr. Edi Kraus je od leta 2000 generalni direktor in član uprave Julona ter nagrajenec GZS za leto 2006.

TFL Glasnik:
Ste izjemno uspešen manager, član uprave, generalni direktor in tudi solastnik družbe Julon, ki proizvaja poliamidna vlakna, ki ima tuje lastnike in tudi vi ste solastnik. Oboje delate od leta 1992 zelo odgovorno – kot manager znate delovati solastniško, poleg tega ste pritegnili tudi tuji kapital. Temu bi lahko rekli dobitna kombinacija. Kako se je to zgodilo?

Edi Kraus:
V prvi vrsti sem solastnik, oziroma delničar v podjetju Aquafil, ki je 'mama' Julona, ostalo se je zgodilo postopoma. Od vsega začetka sem v to podjetje investiral svoj lastni kapital; ni šlo za kakšne premije na račun delnic, temveč za čisto naložbo že na samem začetku in sem to investiranje nadaljeval. Če imam možnosti ali če dobim lastni rizični kapital, potem se odločim in ga investiram v 'mamo', ker je edina, v katero lahko investiram in imam stalno odprto možnost za to. Ni bilo nikakršne posebne formule, šlo je preprosto za nakup, ki mu je sledila skrb za vzdrževanje, oziroma gre za dolgoročno gledanje ne pa za kupovanje z namenom, da bi jutri prodal. Končni interes ni, da bi tisti, ki imamo delnice, špekulirali ampak imeti trajno in stabilno vodstvo v podjetju in istočasno stabilno rast podjetja.

TFL Glasnik:
Vaše delovanje traja že kar nekaj časa, saj ste sodelovali že pri prvem lastninjenju Julona. Kot zamejski Slovenec ste pritegnili italijanski kapital ter postavili zgodbo o uspehu. Aquafil je lastnik Julona, v to skupino sodi tudi Bonazzi iz Verone.

Edi Kraus:
Takrat se je začelo. Zelo aktivno sem sodeloval pri privatizaciji Julona in bili smo edini v Sloveniji, ki smo izpeljali privatizacijo z dokapitalizacijo, takrat še pod nadzorom Agencije za privatizacijo. Bila je izredno transparentna in odprta privatizacija, saj smo se kot bodoči večinski lastniki soočali s takratnim odborom za privatizacijo, ki so ga imenovali zaposleni v Julonu in z delavskim svetom, ki so ga imenovali izključno samo zaposleni delavci v Julonu. Pogajali smo se skorajda več kot leto in pol, da smo se ujeli praktično na vseh tistih točkah, ki so bile pomembne: razvoj, zaposlenost, vizija bodočnosti in tako dalje. Agencija za privatizacijo pa je spremljala ta naša pogajanja, da so bila zakonita. Sprva smo bili 56-odstotni lastniki in smo za to plačali 26,5 milijona nemških mark. V teh 15 letih smo na trgu stalno kupovali Julonove delnice in danes smo 99,8-odstotni lastniki.

TFL Glasnik:
Vsekakor je to zgodba o uspehu. Poglejva samo podatke o vašem poslovanju v osnovni družbi v minulem letu: 172 milijonov evrov prihodkov, kar je 25,5 odstotka več kot leto prej, dobička je 1,8 milijona evrov, kar je trikrat več kot leto prej in kar 479 zaposlenih. Vse to je trajalo dolga leta, kar priča o predanosti podjetju. Podjetje je pred kratkim prejelo tudi priznanje kot najuspešnejša tuja naložba med velikimi podjetji v Sloveniji.

Edi Kraus:
Naj še sam povem neko številko. V tistih hudih pogajanjih je bila ključna zahteva delavcev in odbora za privatizacijo, da se obdrži vseh 556 zaposlenih. Po 15 letih imam to številko še vedno v spominu. Mi smo se za to zavzeli in na začetku nam ni bilo lahko, ker smo vedeli, da je bilo število zaposlenih nekoliko prenapihnjeno. Danes nas je v Sloveniji zaposlenih 750 (vi ste prej navedli število zaposlenih v osnovni družbi), saj smo poleg takratne lokacije v Ljubljani odprli še novi obrat v Celju, kjer je okrog 200 zaposlenih, manjši obrat v Senožečah, v katerem je 30 ljudi v bivši tekstilni tovarni, manjši obrat v Ajdovščini in skladišča v Kranju. Poleg vsega smo s sodelavci razvili še novi obrat takoj čez mejo v Zaboku na Hrvaškem, kjer zaposlujemo še dodatnih 250 ljudi. Tista številka iz začetka pogajanj se je povzpela na skoraj 1000 zaposlenih.

TFL Glasnik:
Očitno uspešno povezujete. Najprej Italijane, sedaj Hrvate, na vašem takratnem dogodku je bil celo hrvaški predsednik Josipović. Kaj so naslednji cilji?

Edi Kraus:
To, da povezujemo, je v genih vseh nas, ki smo rojeni ob meji in za mejo. Od malih nog, od osnovne šole, ko so se naše zamejske šole povezovale s šolami v Sloveniji. V športu, recimo, smo ogromno nastopali na turnirjih v takratni bivši Jugoslaviji. To ostane in ustvari naboj in željo po povezovanju, ki postane nekaj naravnega in jo tudi sogovorniki dobro sprejemajo. Iz tega potem pridejo rezultati. Naslednji cilji so za zdaj zadrževanje narejenega in nenehno izboljševanje kakovosti naših izdelkov. Istočasno skrbimo za zmanjšanje stroškov, da smo konkurenčni in da nas konkurenca ne premaga in prehiti.

Za enkrat je dovolj, tudi v luči te krize, ki verjetno prihaja in ne bo enostavna in na katero se moramo pripraviti, da zadržimo vsaj tisto, kar smo ustvarili in da smo ob izboljšanju in pojavu konjunkture takoj pripravljeni za naslednji korak.

TFL Glasnik:
Je vaš odgovor na krizo tudi stalni razvoj? Zasledili smo, da ste začeli z novo linijo Ekonyl, ko zaradi zavezanosti okolju industrijske in potrošniške odpadke predelujete v nekaj novega.

Edi Kraus:
To je vse splošni svetovni trend, ki je nekje bolj, drugje manj občuten, a končni kupci nas silijo v to, ker želijo kupovati izdelke iz recikliranega materiala. Človek, ki išče nek izdelek, bo na polici prej segel po tistem, ki je, na primer plastenka, narejen iz recikliranega materiala. To je že v podzavesti ljudi in to je, seveda, priložnost za proizvajalca. Predvsem ameriški kupci so nas že pred petimi ali šestimi leti skorajda prisilili, da smo začeli razmišljat o trajnostnem razvoju, o zmanjšanju uporabe energentov, odpadkov, o zmanjšanju stroškov transporta in podobnem. Na tem področju smo ogromno naredili. Vsako leto tiskamo naša poročila o trajnostnem razvoju in tako se je porodila ideja, da lahko naredimo nekaj več. In tisto nekaj več je ugotovitev, da lahko naš poliamid 6, ki ga proizvajamo, zaradi njegove sestave vedno znova recikliramo in vračamo nazaj v proizvodnjo. V teoriji to pomeni, da ima teoretično neskončno uporabo. V praksi pa imamo že projekt, da bomo 10 odstotkov tega izdelka vračali v proizvodnjo. Vizija grupacije je, da bi do leta 2020 ta izdelek 100-odstotno delali iz recikliranega materiala.

TFL Glasnik:
Potem je moč sklepati, da je Slovenija vendarle primerno okolje za podjetniško delovanje? Vaš kolega gospod Boscarol pa pravi obratno in se iz Slovenije seli v Italijo.

Edi Kraus:
Mislim, da ima vsaka država svoje prednosti in slabosti. Vsak, ki se odloča za neko naložbo, to opazuje. Mi imamo obrate v ZDA, na Kitajskem, v Sloveniji, na Hrvaškem in na Tajskem. Ko gledamo in primerjamo, vidimo velike razlike. Vendar potem si vsak izbere tisto, kar mu je najbolj primerno. Lahko, da je gospod Boscarol ocenil, da mu pogoji, ki jih ima v Italiji, za njegov tip proizvodnje bolj ustrezajo. In v tem ni ničesar slabega. Pomembno je, da je vsaka država, tudi Slovenija, zanimiva za tuje investitorje. Slovenija ima določene omejitve, saj gre za majhen trg, ima tudi precej togo delovno zakonodajo. So pa druge pozitivne plati, kot so znanje, odnos ljudi do dela. Mi smo zadovoljni tudi z energetsko politiko. To so tiste pozitivne stvari, ki premaknejo neko naložbo. Je pa res, da smo v teh letih nekaj investirali in zgradili v Sloveniji in tu moramo ostati in plavati. To ni neka mala garažna tovarnica, kjer bi lahko vse zaprli in prenesli delovanje drugam.

TFL Glasnik:
Bi se kot nagrajenec Gospodarske zbornice Slovenije želeli bolj vključiti v soustvarjanje boljših pogojev gospodarjenja in za boljše funkcioniranje te države?

Edi Kraus:
Dolgo let sem bil - pred letom 1990 - član slovenskega deželnega gospodarskega združenja v Trstu, ki je v bistvu sindikalna organizacija, ki povezuje podjetnike v Italiji po narodni pripadnosti. Precej sem se angažiral, bil sem tudi predsednik. Zato mi je povsem jasno, kakšni napori so to in kaj pomeni biti na takšni funkciji, čeprav je šlo za manjši obseg organizacije, če jo, recimo, primerjam s Slovensko gospodarsko zbornico. Pa vendarle si lahko predstavljam sodelovanje na višji ravni. Po mojem ne moreš peljati obeh poti. Ali si podjetnik - manager, ki skrbi za svoje podjetje, ali pa si na drugi strani, kjer lahko ogromno narediš za skupno dobro celotnega gospodarstva.

Mislim, da je v Sloveniji precej ljudi, ki so tik pred upokojitvijo ali pa so že upokojeni in bi lahko ogromno naredili za gospodarstvo. Vendar in žal – ali se jih ne želi na teh mestih ali pa sami nimajo volje, da bi se v to vključevali. In potem na takšne strukture letijo kritike z vseh strani. Zato menim, da bi morale biti te funkcije skorajda prostovoljne, ljudje pa ne želijo biti pod pritiskom brez potrebe.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar