TFL Glasnik:
G. Boštjan Penko, vaša pot je zelo posebna, vendar z logičnim koncem za nekoga, ki je želel slediti svojim načelom. Sodnik, podsekretar na ministrstvu za pravosodje, direktor urada za preprečevanje korupcije in seveda znameniti tožilec v posebni skupni, ki je v časopisu Delo napisal svojo odstopno izjavo, ter zdaj odvetnik. Najprej bi vas vprašala, na kaj ste najbolj ponosni?

Boštjan Penko:
Težko vprašanje, morda še ni pravi čas za ponos. Menim, da imam še kaj narediti, preden bom rekel, da sem na kaj ponosen. Lahko rečem, da sem se v vseh teh funkcijah trudil, da bi delal v skladu s svojo vestjo in v skladu z nekim temeljnim načelom pravičnosti, poštenja, da bi pravo uporabljal na način, ki se mi zdi edini pravilen.

Že pred leti, desetletji sem ne le zasebno, temveč tudi javno govoril, da je treba ravnati ne le zakonito, ampak tudi v duhu zakona. Takrat sem naletel na ostra nasprotovanja nekaterih kolegov, ki so bili takrat morda na drugi strani. Tukaj najbolj zadevam v obdobje, ko sem bil direktor urada za preprečevanje korupcije, saj so me nekateri klicali novi mesija.

Tudi pozneje, ko sem na vrhovnem državnem tožilstvu v skupini za pregon organiziranega kriminala poskušal interpretirati nekatera ravnanja, ki takrat še niso bila prepoznana kot kazniva dejanja – v mislih imam nekatere od prvih menedžerskih odkupov pa še nekatera druga kazniva dejanja, ki se takrat preprosto niso procesirala. Na eni strani, ker se ni znalo, na drugi strani pa morda še ni bilo želje. Takrat dejansko ni bilo ne politične ne kakšne druge volje, da bi ustavili plaz, ki se je sprožil po letu 2004 in je Slovenijo pripeljal v stanje, kot je zdaj.

V tistem obdobju sem se res trudil, da bi se kaj spremenilo, a je žal bilo tisto toliko pred pravim časom za spremembe, da moram reči, da nisem imel nikakršnega uspeha oziroma nisem mogel potegniti tega voza v tisto smer, kot sem si želel. Na koncu sem uvidel, da zame tam ni več prostora, in sem se umaknil iz vseh državnih služb ter začel zasebno odvetniško prakso.

Rekli ste, da je bila moja pot nekako logična, vendar tukaj ne vidim neke prave logike, ki bi moje funkcije, kot jih vidim jaz, postavila v neki pravi kontekst. Jaz sem namreč že leta 1991 s tridesetimi začel soditi kot kazenski sodnik na temeljnem sodišču v Ljubljani. Takrat še ni bilo te delitve na okrajna in okrožna sodišča in smo sodili praktično vse, od najlažjih do najtežjih kaznivih dejanj, in ne vidim posebne logike v tem, da neki 30-letnik sodi najtežja kazniva dejanja. Ne rečem, da tega nisem delal dobro, saj je bila moja statistika, kar zadeva potrjene sodbe, odlična. Tudi ljudje in stranke, s katerimi sem imel takrat opraviti, nimajo slabega povedati o meni. Če pa na vse skupaj pogledam malo bolj kritično, iz širšega konteksta tega, kar se mi je dogajalo, rečemo tranzicijska logika, ki vpliva tudi na pravniški poklic in na funkcije. V neki urejeni ali tradicionalni državi z dolgoletno tradicijo se ne bi dogajalo, da bi mladi ljudje s 30 leti nastopali sodniško funkcijo.

TFL Glasnik:
Logiko sem imela v mislih zaradi tega, ker ste začenjali s prepričanjem in dušo, ki je po mojem mnenju naravnana bolj sodniško kot pa odvetniško. Logična pa zaradi razočaranja zaradi vsega, kar se vam je dogajalo, in ste zato zdaj odvetnik. Imam občutek, da vaša duša sodi nekam drugam. Popolnoma se strinjam z vašim mnenjem o tem, kakšna pot bi morala biti pravilna. Zato je moje naslednje vprašanje, kako vidite pravosodni sistem. Čeprav ste mi na to vprašanje delno že odgovorili: kaj bi bilo prav, kako postaviti vse skupaj? Kako v tožilstvu? Kako v sodstvu?

Boštjan Penko:
V našem pravosodju je bilo marsikaj narobe in stvari še vedno niso v redu, čeprav se po mojem mnenju spreminjajo na bolje. V zadnjem času je prišlo do precej pozitivnih sprememb. Žal je moja percepcija takšna, da je v luči razvoja slovenske družbe vse skupaj zelo pozno, če ne prepozno. Žal smo zamudili obdobje, v katerem so se dogajale največje spremembe in so v večini primerov vodile v neko erozijo družbe na vseh področjih. Na področju vrednot, ekonomije, gospodarstva, bančništva. Danes je vse odprto, vse je na mizi. Tudi impotentno pravosodje je vse od let osamosvojitve do pred nekaj let, ko se je začelo vsebinsko spreminjati in bolje organizirati, bistveno prispevalo k temu, da nismo vzpostavili nadzora nad ključnimi dogodki in njihovim potekom, ki so našo državo pripeljali na rob bankrota – če ne čez.

TFL Glasnik:
Na to ste opozarjali v vseh vlogah, ki ste jih imeli, kot petelin, ki je malo prezgodaj zakikirikal, in seveda je rezultat tak, kot je. Res pa je tudi, da se spremembe vidijo. Povejte, na katerih področjih pravosodja vidite najbolj pozitivne spremembe? Pa še vaše mnenje o tem, kaj lahko še rešimo? Nekaj tajkunov za zapahi, kar naj bi potešilo javnost, zagotovo ni pravi odgovor.

Boštjan Penko:
Problemi so še vedno sistemske narave. Malce nerodno je, ko vsi govorijo o tajkunih (ta izraz nerad uporabljam, saj je bil že prevečkrat zlorabljen), ker jih nekaj tudi sam zastopam – tako sem začel svojo odvetniško kariero in mi tega marsikdo ne šteje v dobro. Jaz osebno pa se nisem čisto nič spremenil. Štejem, da sem usposobljen za področje gospodarskega kazenskega prava, za kar sem se usposabljal, zato je nekako logično, da če sem odvetnik, da tudi obravnavam tovrstne primere.

TFL Glasnik:
Je za vas dovolj to, da zastopate pravico, da ima vsak pravico do pravične obravnave? Je to dovolj, da odgovorite sebi?

Boštjan Penko:
Za mene je bil precejšnji šok, ko so me ljudje začeli gledati postrani. Komentarjev na moje izjave po kakšni obravnavi raje ne berem. Vse, kar delam, delam na polno. Tu ni polovičarstva in sem se pripravljen tudi izpostaviti. Pravim pa, da ni prijetno, da me tisti, ki so me včasih trepljali po ramah, danes gledajo nekoliko postrani. Ni mi prijetno in se včasih počutim kar nekoliko nelagodno, prizadeto.

Ko sem pred leti poskušal spreminjati stvari, nekaterih sploh ni bilo zraven, zdaj pa pobirajo smetano. Kot da so postali novi Di Pietri in rešitelji družbe. Ne počutim se najbolje. To je pač cena, ki jo mora vsak plačati za svoje odločitve in dejanja, morda sem jaz plačal malo večjo ceno v trenutku, ko so mi očitali zlorabo položaja. Prehod s tožilstva med odvetnike je bil zame res boleč.

TFL Glasnik:
Pa bi sprejeli neki položaj, če bi vam ga ponudili? Bi bil to za vas še izziv?

Boštjan Penko:
Iskreno rečeno se bojim, da je zame že prepozno. Mislim, da je to zdaj poslanstvo nove generacije.

TFL Glasnik:
Kar sami sebe zanikate o svoji mladosti. Sicer pa to področje glede na današnje stanje ne daje tistega zadoščenja posameznikom, ki bi to želeli. Ne s plačami, zlasti pa ne z ugledom.

Boštjan Penko:
Ko sem rekel, da je prepozno, nisem mislil toliko na moja leta. Ko prideš enkrat v položaj, v katerem sem jaz ta trenutek, ne vem, ali lahko računaš na takšno podporo in takšno zaupanje širše javnosti. Verjamem, da me strokovna javnost pozna, saj vsak za vsakega ve, do kod približno seže. Za prevzem najvišjih funkcij v pravosodju, recimo za generalnega državnega tožilca, za ministra za pravosodje, za vrhovnega sodnika, če želite, je vendarle malce težko računati, da bi lahko odvetnik s takšno klientelo, kakršno imam v tem trenutku, s polno kredibilnostjo prevzel katero teh funkcij. To so zelo različni svetovi in prehod tukaj ni zelo preprost – če ne celo nemogoč.

Osebno si ne bi želel vrnitve v javno sfero s senco dvoma – ne bi mogel delovati na tak način, če bi imel občutek, da ne uživam polnega zaupanja. Od tod moje prepričanje, da je nekoliko prepozno.

TFL Glasnik:
Kljub temu sem prepričana, da bodo ta pogovor prebrali pravi ljudje. Vrniva se malce k pravosodju. Omenili ste pozitivne premike in me zanima, kaj konkretno ste imeli v mislih. V sodstvu, v tožilstvu in na tej relaciji sodelovanje s policijo? So se postopki pospešili? Kaj opažate?

Boštjan Penko:
Govoril bom predvsem o kazenskem pravosodju, ker večina mojih primerov sodi na to področje. Moja trditev, da se stvari spreminjajo na bolje, je do določene mere relativna in ni enoznačna. To pa zato, ker se vse skupaj dogaja v nekih valovih, ki promovirajo različne postulate. Najprej pride val, ki recimo promovira človekove pravice, garancije v postopku in tako naprej ter se skladno s tem organizirajo službe, spreminja se zakonodaja, organi se senzibilizirajo. To se je dogajalo pred desetimi ali petnajstimi leti z izpopolnjeno ureditvijo na področju recimo uporabe prikritih metod in sredstev, z ureditvijo pripora, če omenim samo najgloblje posege v človekove pravice.

To je bil val, ki je na eni strani promoviral in utrdil te postulate, potem se je kar nenadoma začelo govoriti, da te garancije zmanjšujejo učinkovitost, da imamo zagovorniki možnost zavlačevanja postopkov, da zlorabljamo te institute, in se je zasukalo v smer povečanja učinkovitosti. Prišli smo do novih predpisov in tudi do institucionalnih ureditev: ustanovitev NPU, specializiranega tožilstva, posebnih oddelkov na sodiščih. Dobili smo zakon za zaplembo nezakonito pridobljenega premoženja zunaj kazenskega postopka, dobili smo spremembe na področju materialnih predpisov. Vse skupaj je kulminiralo v smislu trenutno močno povečane učinkovitosti, čemur je v veliki meri sledila tudi sodna praksa.

Obtožni akti, s katerimi še v času mojega tožilskega mandata nismo mogli niti prek prvega mejnika, to je zahteve za preiskavo, danes doživljajo praktično 90-odstotni uspeh v obsodilnih sodbah, vsaj na prvi stopnji. Zagovorniki imamo pogosto občutek, da gre za igro na en gol, pa še ta je brez vratarja.

TFL Glasnik:
Problem je verjetno v tem, da smo hoteli hitro rešiti, kar se leta ni reševalo.

Boštjan Penko:
Ne gre.

TFL Glasnik:
In potem imamo te nesorazmernosti.

Boštjan Penko:
To so ti valovi, ki imajo včasih zelo visoke amplitude. Se pa mora to enkrat uravnotežiti.

TFL Glasnik:
Da, na koncu se počasi izniha.

Boštjan Penko:
Tukaj vidim poslanstvo odvetnikov, kar počnem zdaj - da pripomoremo stvari postavljati v pravi kontekst, na pravo raven.

TFL Glasnik:
Kako to doseči, z zastopanjem?

Boštjan Penko:
Z vsem, kar vem in znam, skušam vplivati na to, da se v tistih konkretnih kazenskih postopkih, v katerih se vidi, da je primarna učinkovitost, podrejeno pa je vse tisto, kar smo se učili o kazenskem pravu in kazenskem procesnem pravu, to ne dogaja. Da na to vplivamo z vsemi sredstvi, ki so nam na voljo. Morda tudi z javno besedo, kadar imamo možnost. Da opozarjamo na prekoračitev standardov, ki bi morali veljati. Problem kazenskega prava danes je tudi v tem, da se marsikaj, kar ne sodi v kazensko pravo, procesira skozi kazensko pravo. To je pač najučinkovitejše orodje za kaznovanje in sankcioniranje. Tudi za vzpostavljanje nekega režima, kar pa ni namen kazenskega prava. Zame je bilo kazensko pravo vedno ultima ratio (zadnje sredstvo) in sem ga kot takšnega upošteval in prakticiral – navsezadnje tudi kot tožilec, saj sem že takrat imel težave, ko sem presodil, da nečesa ne bi bilo mogoče utemeljeno preganjati. Kot bivši sodnik sem pač videl, kam bo pregon pripeljal, in sem to že prej predvidel. Na koncu, ko se je izkazalo, da je bila moja odločitev pravilna, sem bil zaradi tega kljub temu deležen sankcij.

Kazenskega prava se ne sme uporabljati za področja in zadeve, ki bi se morale urejati na drugačen način in v drugih pravnih vejah ali skozi druge oblike nadzora, ki bi morale biti vzpostavljene na področjih, ki jih zdaj obravnavamo. Ne pa da so policisti in tožilci tisti, ki bodo zdaj rešili Slovenijo. Takšna miselnost lahko ogrozi splošne pozitivne trende v pravosodju, ki predstavlja občutljiv in kompleksen sistem in ga je dolgoročno kot takega treba tudi razumeti in obravnavati.

TFL Glasnik:
In še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Boštjan Penko:
Tisti, ki me osebno poznajo, vedo, kako razmišljam in kakšne so moje vrednote ter kako delam. Drugi si bodo ne glede na to, kaj bi jim želel sporočiti, mislili svoje. Malo več empatije, altruizma, optimizma, dobre volje in kanček idealizma pa vendar ne bi škodilo nikomur od nas.

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Barbara Reya

Galerija slik